Šaljivi in resni spomini na politične čase
| Šaljivi in resni spomini na politične čase: Zabavno predavanje g. Frana Milčinskega – Prijeten večer »Soče« |
Prim. tudi članek Milčinskega Zoper volitve in gorske velikane
| |||||||||||||
Ime gospoda Milčinskega je bilo porok, da bo društvo »Soča« tudi to soboto zvečer vzdržalo konkurenco s številnimi drugimi prireditvami. In res se je prostrani salon restavracije pri »Levu« napolnil do kraja. kako tudi ne, ko smo dandanes prav željni spominov na minule čase, posebno še, če jih kdo zna obujati v tako prijetno kramljajočem tonu in s takšno satirično primesjo kakor naš popularni in priljubljeni g. Milčinski. Ni prvič nastopil v »Soči«; tako rekoč »debutiral« je že lani in je bilo lani polno in v soboto in bo pri njem tudi v bodoče.
Ko ga je pozdravil g. višji davčni upravitelj v pok. Josip Sfiligoj, je gospod Milčinski stopil na oder in za uvod povedal, da bo tudi njegovo predavanje jako učeno, zato: »Se bom vsedel, da me obilna učenost ne potare«. Tako je bilo pravo razpoloženje takoj ustvarjeno. In gospod Milčinski je potožil, da 6. januar nikakor ni ugodno vplival na njegovo pero. Razpuščena je bila narodna skupščina, o volitvah ni bilo več govora in režimi se ne menjajo več preko noči. Da pa obudi spomine na tiste veselo-žalostne politične čase, je gospod Milčinski vzel iz svoje aktovke šop »plošč« v obliki podlistkov, izrezanih iz raznih letnikov »Jutra«. Izbral je najboljše in najbolj jedke. Da smo si zopet obnovili sliko volilnih ceremonij, nam je prečital »Prvo skrinjico«, ki je bila objavljena o božiču leta 1924. Žalibog so takrat kakor prej in pozneje zmagale vse stranke. Mir z volitvami nikoli ni bil ustvarjen, sledile so pritožbe o terorju in goljufijah in v verifikacijski debati se je prav resno razpravljalo o tem, da so volili mnogi, zelo mnogi mrliči. Stvar je bila tako resna, da ji je gospod Milčinski posvetil poseben podlistek z naslovom: »Pokret med mrliči«. Pa so se volitve še in še ponavljale ali se je vsaj venomer o njih govorilo in pisalo, zato je g. Milčinski takrat sprožil umesten predlog, da naj novine pišejo kaj bolj izvirnega, kakor samo o volitvah in triglavskih nezgodah. To je nato še posebej opravil tudi z duhovitim podlistkom »Zoper volitve in gorske velikane«. Toda v resnici – je dejal g. Milčinski – je njegovo pisateljsko pero bilo in je globoko hvaležno vsem strankam, ljubilo jih je in grenke solze pretaka za honorarji. Kako je stranke ljubil, je opisal v podlistku »Naš domači politični položaj.« Ne, zdaj strank ni več, v hvaležnem spominu pa žive g. Milčinskemu in se to lahko omeni tudi v literarni zgodovini. Valjar narodnega edinstva jih je 6. januarja gladko pregazil. Pa se je včasi dalo marsikaj resnega in šaljivega povedati tudi o vrhovni upravi in je g. Milčinski v avgustu 1924 napisal podlistek »O vlakih in o vzgoji«, saj smo takrat imeli profesorja za ministra saobračaja. In separatistične težnje tudi niso šle neopaženo mimo g. Milčinskega in je v podlistku »Pisemskim potom« po svoje pohvalil originalno ustvarjanje človečanske republike, kakor je nato tudi v podlistku »Nove smernice« zelo ljubeznivo obeležil pridobivanje pristašev s pomočjo poljubljanja …«
Teh sedem podlistkov je prečital gosp. Milčinski v soboto zvečer, vsakemu pa je dodal še nekaj soli in zabele, da so poslušalcem sijali obrazi in so predavatelja nagradili z burnim odobravanjem, pa brez sočustvovanja, čeprav je tudi proti koncu potožil, da je njegovo pero s propadlo politiko mnogo izgubilo, da pa navzlic temu ne bo obupal. Dasi je predavanje trajalo dobro uro, so poslušalci zahtevali še epiloga, toda g. Milčinski je dejal, da ne želi biti nadležen, nikakor ne.
G. ravnatelj Sancin se je kot podpredsednik društva »Soče« lepo zahvalil gosp. predavatelju in je tudi njegov kratki govor bil tako šaljivo zaokrožen, da je spadal v okvir tega večera. Prav umestno pa je g. Sancin tudi poudaril, da so nam prečitani podlistki g. Milčinskega podali mnogo pouka. Če bi se bila vršila v prejšnjih časih taka predavanja in če bi bili tudi na političnih zborovanjih nastopali taki ljudje kakor g. Milčinski, bi se bile stvari drugače obrnile. A tudi zdaj je še mnogo gradiva in g. Milčinski naj nikar ne obupa, pač pa naj bo čimprej zopet gost društva »Soče«.
Ker je v soboto zvečer bilo zaradi prireditev težko dobiti pevce in godbo, je g. Sfiligoj, ki vodi glavno skrb za »Sočina« predavanja, prišel na originalno idejo, da je stopil k prijaznemu g. Rasbergerju na Miklošičevi cesti in ga naprosil za gostovanje s kakim imenitnim gramofonom. G. Rasberger mu je kajpada takoj ustregel in sta bili zadeti dve muhi z enim udarcem: bilo je v soboto zvečer pri »Soči« godbe in finega petja na milo voljo. G. Rasberger je v dvorano postavil velik švicarski Maestrophon, vreden med brati svojih 15.000 Din, v kot in na strop pa je pripel dva sijajna zvočnika ali škorca, ki sta šele v soboto dopoldne sveža prispela iz Amerike. K veliki zalogi najnovejših plošč pa je g. Rasberger posadil gdč. Boegelovo, ki se je izkazala kot neutrudljiva in sila spretna kapelnica. In smo poslušali razne koračnice in moderne plese, vmes pa tudi prelepe slovenske narodne pesmi, ki jih je nedavno na Dunaju pel v mikrofon mladi slovenski kvintet (»Kaj so to za ene ptičke«, »Moj škrjanček«, »Vasovalec« itd.). Na nekaterih ameriških ploščah pa sta se nam v krasnem duetu predstavili gg. Pavla Lovšetova in Udovičeva. Vsi poslušalci so bili z večerom izredno zadovoljni in so se le počasi razhajali. Takih večerov si želimo še več in ne dvomimo, da bo društvo »Soča« znalo zanje tudi v bodoče poskrbeti. Prihodnjo soboto predavanje odpade zaradi črno-bele redute, v nedeljo popoldne se pojdejo »Sočani« in njihovi prijatelji poveselit na lastno zabavno prireditev v Mostah.