Pod dolgo pobočje zelenega hriba,
ki se jeguljasto zvija,
je stisnjena prašna dolina,
ozka in dolga kakor morska riba.
Po sredi, na tirih dveh, se zaletava
kakor pes pretepen šarabanka[1];
kašlja, sajasta pljuča meče iz sebe,
v vozovih ljudi premetava.
Vozovi — zaboji drug v drugega hočejo
kakor na vrvici kužki neugnani —
tenka-tenk-tenka, tenka-tenk-tenka:
po tirih železnih kolesa ropočejo.
Sede na klopeh koščena telesa,
mnogi so kakor kosmati skeleti
v ponošene, strgane cunje odeti.
Rudarjem svetiljke v rokah bingljajo,
iz duše v oči jim trpljenje je padlo,
ženskam se v sunkih tresejo grudi,
bleda dekleta se fantom smehljajo.
Trikrat na dan tenka-tenk po dolini,
na koncu — ob Savi —
se znojna in trudna ustavi.
Ko se možje že po hribu potijo,
še žene za njimi v skrbeh:
»Ho, stari, nikar v gostilno!«
Možje pa nič! Oči v tla in molčijo.
(Iz zbirke Trbovlje)
