Še en dopis g. Pirca iz Amerike 25.6.1851
| Še en dopis g. Pirca iz Amerike 25.6.1851 Franc Pirc |
| |||||||||||||
Ko je g. Pirc več svojih prijatlov in nekdanjih šolskih tovaršev v „Novicah“ bral, da so kot predsedniki kmetijskih podružnic na pravim mestu, zraven svojih višjih cerkvenih služb tudi scer domovíni koristiti, je nekterim teh gospodov iz Amerike dopisal, in veselí nas, da nam ti gospodje te dopise za „Novíce“ pošiljajo, ker vsaktero Pircovo pismo zapopade mnogo rečí, ki bravce mikajo zvediti. Tako so nam tudi gosp. tehant Krivic v Gorjah od g. Pirca prejeti dopis prijazno poslali, iz kteriga z veseljem povzamemo, kar posebniga zapopade.
Tudi v dopisu na g. tehanta razodene g. Pirc narpoprej svoje serčno veselje, da so g. tehant predsednik kmetijske podružnice, na kterim mestu zamorejo s svojimi odborniki veliko storiti v povzdigo kmetijstva na ti gorenski strani. Po tem začne g. Pirc sosebno sadjorejo priporočati, da bi se po pridnim branju in zvestim ravnanju po naukih „Krajnskiga vertnarja“ gorenska stran v vertni raj spremenila, kteriga, če mu Bog še kakih 10 let doživeti da, enkrat obiskati želí. Na dalje tudi v tem pismu g. misionar ponoví, kako srečniga se čuti v svojim imenitnim poklicu med divjimi Indiani. Lani je 2 lepi novi cerkvi iz lesa napravil in to poletje misli zopet dve. „Ni se mi še po Krajnskim kolcalo“ – piše g. Pirc po slovensko, in čeravno že veliko veliko lét v Ameriki, se je vunder iz Novíc sedanjiga pravopisa gladko navadil, kteriga poprej ni poznal – „tudi se moje serce še ni kesalo, de sim rojake zapustil in zgubljenih ovčic v daljne pušave iskat šel. Saj sim si na boljšim kot per vas, iz pomendbe k pravimu delu prišel. Tam sim lesene divjake cepil, trebil in oskerboval, tukaj pa mesene divjake po gojzdih išem, cepim in žlahnim, perlivam in oskerbujem, – Gospod pa obilno rast da, de mi dobri sad prinesó. Ker bom kmalo od svojiga škofa 1 ali 2 duhovna pomočnika dobil – pravi na dalje – bom zamogel tudi za kmetijstvo kaj več storiti kakor dosedaj. Vunder moji Indiani, ki so iz sirovih divjakov in nomadnih lovcov kristjani postali in se vdružinili, niso ravno več popolnama nevedni v kmetijstvu, zakaj po keršanskim nauku sim jih vselej k delu in kmetijstvu opominjal. Začeli smo s krompirjem in turšico, z repo, korenjem i. t. d. in kmalo so več pridelali, kakor so za živež potrebovali. Žita pa še sploh nisim mogel vpeljati, zato ker tukaj še mlinov nimamo. Le nekaj maliga ovsa in reží pridelujem za svojiga konjiča in kuretino. Ko bi bili pa Vi, gosp. tehant, pri pervi žetvi ovsa pričujoči bili, gotovo bi se bili iz serca smejali, vidši, kako so se moji Indiani pri tem obnašali. Vsi možki moje velike vasí so se vstopili z menoj vred okoli njive – vsi skupej pa smo imeli le en sèrp. Ko začnem jez prav ročno in hitro oves žeti, je postal smeh, krik in veselo vpitje, da ni popisati. Po tem podám vsacimu po versti sèrp, in mu velim: naj poskusi. Ali komaj je nekterikrat s serpam mahnil, ga mi je že s kervavimi persti nazaj vergel; – po tem vzame vsak svoj pipec iz žepa, in vsi začno ž njim oves žeti – se vé da sim jez sam pol njive s serpam poprej požel, kakor uni drugo polovico z nožem. Mlatili so ga pa na naši lepi trati veliko boljši, kakor sim mislil. Ravno taka, kakor s serpam, je bila perva poskušnja tudi s kosó. Sicer so si moji Indiani že veliko goveje živine, konj in prešičev priredili; vsa živina se mora brez hlevov in strežbe pozimi in poleti v gojzdih sama preživiti; krav ne molzejo.“
„Tako je kmetijstvo pri naših Indianih v Ameriki. Ali vsa druga je v omikanih krajih severne Amerike, kar ravno očitno kaže veliki razloček med divjimi in omikanimi narodi. Na milione in milione je prišlo iz Angleškiga, Nemškiga in Francoskiga zvedenih kmetovavcov v te dežele, ki sekajo divje gojzde in si les pripravljajo za lepe mesta in vasi. Ti obdelujejo rodovitno zemljo, da je veselje, in živinoreja se povzdiguje od leta do leta na mastnih senožetih. Mnogo kmetijskih in obertnijskih družb, in vsakolétne očitne razstave nar lepših pridelkov in izdelkov povzdigujejo kmetijstvo in rokodelstvo. V velkih mestih se snide večkrat po 10 do 20.000 nar bolj zvedenih kmetovavcov, rokodelcov in fabrikantov s svojimi pridelki in umetnimi znajdbami, in se posvetujejo in podučujejo – zraven tega pa razstavljeno blago, med kterim so tudi posebne pleména živine, prodajajo. Tako je bil v jesenski razstavi en poseben kitajsk petelin za 36 tolarjev, in enolétna telica, 4 cente teška Devonširskiga plemena za 500 tolarjev nekimu živinorejcu prodana. Zraven tega časopisov, železnic in parabrodov ne manjka, kar vse pripomore k naglim razglasenju nagli vožni in prodaji i. t. d.
„Storite tudi na Krajnskim, kar koli morete, v povzdigo kmetijstva in blagor domovine.“ „Serčno se priporočim i. t. d. i. t. d.“