Še ena povest od Petra Klepca
| Še ena povest od Petra Klepca Matevž Ravnikar - Poženčan |
Objavljeno pod psevdonimom Poženčan.
| |||||||||||||
Peter Klepec je bil iz Osilnice per Horvaški granici na Krajnskim nezakonski otrok neke revne matere. Pastirji, njegovi tovarši so mu večkrat njegovo rojstvo očitali ter ga zasramljivo pankerta imenovali. Tepli so ga in marsikako goslali. Enkrat njih nadležnosti ni mogel prestati, gre torej domú. Ravno na kresni dan je bilo, ko so imeli vôli navado se boriti. Tù sreča vôla, kterimu nadležnost svojih tovaršev toži; vôl mu odgovorí: Pojdi z mano, odlomi eno šibico, ki je v enim letu zrastla, vdari ž njo mojiga nasprotnika ‒ tistiga vôla, ki bo prišel z menoj se bojevat in ki je močneji memo mene: s tem boš meni k zmagi pomogel, sebe pa močniga storil, de te nihče ne bo premagal. Kakor je vol Klepcu pravil, tako se je vse zgodilo.
Po svoji navadi gré Klepec spet s pastirji. Letí so ga hotli pretepati, on pa je vse premagal in otepel. Domú se perjokajo in perpovedujejo: kaj Klepec zdej ž njimi počnè, kteriga so sicer oní premagali. Povsod se je razglasilo, kakó je močán. Cesar ga je na Dunaj poklical in mu djal: Kér od tvoje moči toliko slišim, pokaži mi jo. Klepec gré na ulice in vse težke vozé z naklado vred okoli oberne, de so bili proti tistim kraji zasukani, od kodar so prišli. Cesar pravi: Vozniki bi z velikim trudam vozé spet po svoji želji obračali, ti jim jih spet oberni, kot so bili popred. Tudi to stori Klepec, in potlej reče, de naj mu 12 podkov pernesó. Ko so mu jih dali, jih vse na enkrat v roke vzame in raztegne ali razravná. Potlej mu pravi Cesar: Na meji med Krajnskim in Horvaškim je neki silno velik Turk, 90 centov težek, ki vsak dan naše ljudí na dvoboj kliče; če si ga upaš premagati, ti bom močno hvaležen; ta dvoboj ima razločiti, čigava bo dežela. Klepec obljubi, de se bo z velikim Turkam skusil, in se znosil nad njim, ki zaničuje avstrijansko carstvo. Vse je bilo pripravljeno za dvoboj. Avstrijanski in tudi turški car sta vsak svojiga junaka sama perpeljala. Nar pred je bil zdaj pogovor od kosila ali od obroka. Turški junak je hotel 12 bokalov vina in 9 hlebov kruha; Klepec je bil dosti manji in si zvoli le en polič vina in pol hleba kruha. Med obrokam je Turk zaničljivo KIepca pogledoval. Po obroku se boj začnè, naskrižem sta se za rame zgrabila, in Klepec je svojiga nasprotnika tako stresel, de je vse vino od njega nazaj spljivelo. Ko je Sultan ali turški car vidil, de z njegovim bojevavcam nič ne bo, zavpije nad Klepcam in pravi: Zgrabi in treši ga ob zid; in letá zgrabi Turka ter ga ob zid razmaže. Potlej je Klepec turško vojsko do Beliga Grada gnal in debla od dreves za njo metal, ali pa tudi ž njimi pobijal.
Per Belim Gradu je meč v zemljo zasadil, in ko je Turke naprej gnal, je djal: Če se bo meč sam v zemljo pogreznil, pomeni to, de je sila in de pomoči potrebujem; če se bo pa iz zemlje sam vzdignil, je znamnje, de z lahkoto premagujem. Zdaj se je meč pogrezoval, zdaj se iz zemlje pomikal, ali Klepec je na zadnje vender srečno Turke premagal. Moškovitarji te zmage veséli, so neko stegno dežele prek Donave Avstrijanam prepustili. Avstrijanski Cesar je Klepcu za plačo tega zmaganja dal karkoli je želel, namreč: prostost zveri loviti (freie Jagdbarkeit), odpušenje davkov in še več drugih reči.
Klepec si je potlej leseno hišo napravil, in vsako steno je naredil le iz treh, eniga na druziga položenih brunov, kteri so tako debeli bili, de je bila stena dosti visoka. ‒ Nekteri okoli Osilnice, kakor sim jih sam slišal, terdijo, de Klepcova hiša še dandanašnji stoji, in de so jo sami vidili.
Poženčan.