Še nekaj od zamaknjenih
| Še nekaj od zamaknjenih anonimno |
| |||||||||||||
Unidan smo brali v „Danici“ nektere misli zastran zamaknjenih. Častiti g. pisatelj je z mirno kervjo to reč pretresel in prav svetoval, da „v tacih prikaznih ni prenaglo vsiga verjeti in za čudno spoznati“. Tudi naše mnenje je tako, zlasti, ker so skušnje poslednjih časov očitno kazale, da je za vsemi temi prikazni ali le bolezin bila brez goljufije, ali goljufija sama brez bolezni, ali bolezin in goljufija združene. Od kod te čudne bolezni izvirajo, ni teško spoznati, ako se pomisli, da le ženski spôl v nekih posebno mladih letih je zapopaden v ti bolezni, bolj redko kakošna zlo občutljiva in kervipolna vdova, – nikdar pa stara babica. Povest starih časov se ne prederznemo razsojevati, ker nam gré le resníco naših časov zvediti. Ker nam pa častiti g. pisatelj v „Danici“ več zgodb pové, povémo tudi mi eno iz sodniškiga preiskovanja, in le tako natanjčno preiskovanje se nam edína prava pot zdí, resníco goljufije ločiti. Omenjena zgodba je pa bila tale:
Bilo je o pozni jeseni leta 1849, ko se je po spodnji Inovi dolíni na Tiroljskim na enkrat hrup čudovite prikazni v Ebsu razširil. „Dve deklici“ – se je pripovedovalo – „ste po Božji milosti izvoljeni, strašno terpljenje našiga Izveličarja pregrešnimu ljudstvu zopet pred očí postaviti, da se k pokori podá“. In zares ste bile v Ebsu dve deklici, ena 11, druga 13 let stara, nad kterih martrami se je vse čudilo, in ko se je slišalo, da ju je zdravnik popred za božjast in želodčni kerč ozdravljal pa ne ozdravil, so vražni ljudjé berž verovati začeli, da to ni bolezin, ampak posebin čudež božji. Po več ur ste ležale deklici s sklenjenimi rokami in britkiga obličja, brez da bi se bile ganile, kakor zamaknjeni. Tudi kri ste potile in o petkih ob deveti uri ste umirale. Clo od daljnih krajev Bavarskiga so vreli ljudjé, nekteri iz radovednosti, nekteri iz pobožnosti k njima, – darov se starišem ni manjkalo, ki jim jih je pobožna množica darovala. Med tem se drug zdravnik, Kiederer po imenu, ozdravljanja imenovanih čudovitih zamaknjenih loti, ali kmalo se mu je pozdevati jelo, da za tem bo kaj druziga – kot čudež božji. Zdravnik razodene svoje dvombe g. kaplanu tistiga kraja, in ta mu svetje, naj pokliče še zdravnika iz Kufsteina v posvèt. Ta zdravnik se podá velki teden (ko je že to zamaknjenstvo čez eno leto terpelo) k deklicama v Ebs, in ju je po tem večkrat obiskal. Tudi njemu se je pozdevati jelo, da bi utegnile deklici nekoliko bolne biti, terpljenje Kristusa pa, ktero posnemate, je spoznal za golo hinavšino. Na to razsodbo zdravnikovo je ukazal kantonski poglavar v Kufsteinu deklici bolnišnici milostnih sester (barmherzigen Schwestern) izročiti, kamor ste se po sili tudi materi zamaknjenih podale. Višji gospéj te bolnišnice se je čudno zdelo, zakaj da mater ni preč spraviti, ker ste deklici brez nju v bolnišnici dobro shranjene. Ukazala jima je tedaj, naj greste domú. Ko odidete, je jelo zamaknjenstvo se kmalo bolj poredkama prikazovati in ni bilo tako redovno kakor poprej pričo mater. 25. aprila pa ste deklici gospodu fajmoštru Kufsteinskimu skesani obstale: „da nju terpljenje je bilo le hinavšina, ker ste jima materi tako ukazale in ju tega naučile“. Še tisti dan je bil konec dolgo terpeče komedije, s ktero so se ljudjé sleparili, da so darove donašali, – deklici ste jele od dne do dne zdravši obraz dobivati, ker ste bile škodljiviga siljenja proste. Gosposka pa je zatožila materi sleparici, in 9. julija t. l. je bila očitna obravnava zavolj te goljufije pri kolegialni sodii v Rattenbergu, ktera ju je na več mescov v keho obsodila.
In tako je bilo te sleparije, ktero so zapeljani vražni ljudjé za čudež božji molili, konec.
Ta zgodba je nov dokaz, kako nevarno je, take in enake prikazke prenaglo za čudeže spoznati, preden po besedah sv. Pavla „ne poskusimo duhov: ali so zares iz Boga“.
Hvaležni smo o tem pa tistim duhovnim gospodam, ki si prizadevajo v tacih prikaznih resníco odkriti in se ne bojé, jo svetu brez ovinkov na znanje dati.