Še nekaj zastran zjedinjenja Krajnske dežele z Goriško in Istrijansko

Še nekaj zastran zjedinjenja Krajnske dežele z Goriško in Istrijansko
anonimno
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 7, št. 27 (4.7.1849)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Posebno Slovencam v Istrii in na Goriškim v prevdark.

Za domorodnost in pravíco vseskozi goreče vneta „Slovenija” se v 53. listu pod nadpisam „SIovenci!” tudi pràv iskreno poteguje za zedinjenje zgorej imenovanih deželá, od kteriga so „Novíce” v 26. in 27. listu govorile. Med druzimi tudi Krajnsko deželo v resnici zadevajočimi rečmí svetje „Slovenija”, de naj bi iz Ljubljane deputacíja šla k Cesarju in ministram na Dunaj, ki bi razjasnila samopašno prizadevanje Laške stranke in vbranila ločitev teh deželá.

Mi poterdimo resnične besede tistiga celiga sostavka; zastran deputacije iz Krajnskiga pa nismo s „Slovenijo” edinih misel.

Pervič: je z vsimi deputacijami na Krajnskim silno težavna reč. Če ne grejo vsi Krajnci s tako deputacíjo kakor s procesijo, se bo berž tù in tam kakšin protivnik oglasil in bo zakričal: „Kdo Vas je poslal? kdo Vam je naročilo dal?” Resnico tega skušnja uči, in ‒ exempla sunt odiosa.

Drugič: je poklical naš deželni poglavár unidan, ko se je ta reč na ministersko povelje posvetovala, iz Ljubljane in iz več krajev Krajnske dežele okoli 30 zaupnih móž skupej, in sklep tega zbora je bil: se v iménu Krajnske dežele krepko potegniti za zedinjenje imenovanih deželá v eno kronovino. Ta sklep se je predpoložil ministerstvu na Dunaj in mi zamoremo zagotoviti, de, če to pismo ne bo nič opravilo, bi tudi deputacija nič ne dosegla. Vošíla Krajnske dežele so v tem pismu ministerstvu krepko in odkritoserčno razložene. Krajnci smo tedaj vse storili, kar nam je storiti mogoče.

Tudi Lahi so za-se storili in še delajo, svoj cilj in konec ‒ ločitev od nas ‒ doseči. Ali so pa Slovani na Istriškim in Goriškim kaj storili, de bi se z nami zedinili in prizadevanje Lahov vničili? Naša misel je tedej

Tretjič: de naj tudi Slovani na Istriškim in Goriškim svoje vošila oglasijo ministerstvu ali po pismu ali po deputacíi. Lahi so že govorili; Krajnci smo tudi že govorili, zakaj Slovani molčé? Sej ni nobenimu ljudstvu prepovedano, po vstavni poti prositi in svoje vošíla v imenitnih rečéh vladi razodevati. Sej tudi ni treba sovražnih besedí do svojiga soseda; z rahlo besedo naj se resnica odkritoserčno pové. Nobeni narod nima pravíce druziga siliti, ‒ svobodno naj vsaki narod ravná; potem takim ne gré toliko Krajncam deputacíja, kakor marveč našim bratam v Istríi in na Goriškim.