Šepavi soneti

NAČRT ZA PRAZNO PESEM

Otroka je strah in mama pozna besedno igro, s katero bojazni zmanjša moč. »Strah je v sredini voteL.ukrog ga pa nič ni!« Zakletev, ki bi je bil vesel vsak budistični vajenec, strahu ontološko veljavo. »Tistega, kar je prazno skozinskoz, še bolj prazno kot odsev v ogledalu, tistega ... pač ni,« prišepetava razum. Za hip smo odrešeni, čeprav seveda ne vemo, v katerem škripljaju podnic, udarcu vetra v veje, šelestu listja v senčni predmestni ulici ... nas bo strah spet pričakal. Je pa hudomušna oznaka, s katero hočemo obiti svoje tesnobno čustvo, izvrstna definicija pesmi. »Daje pesem v sredini votla, okrog je pa nič ni? Blodnja! Prazna marnja! Kakšen pasji figav ništrc!« slišim godrnjati um, delujoč na temelju izključevanja. Ubogi um, zastareli analogni osebni računalnik, zaprasketa in se zaiskri: noben stroj ni in ne more biti programiran s protislovji. »Pesem je ven�dar govorni koncentrat, stržen besedovanja, strdek jezika.« Točno. A kdo nam jamči, da koncentrat stvari, njihov stržen in strdek, ne vsebuje praznine? V ocenjevanju stvari smo žrtve naivne, newtonovske izkušnje: kocka granita je ne le obstojnejša, ampak tudi prisotnejša od udarca luči ob bežeči morski val. Pesem, praznični poklon jezika, je ne le obstojnejša, ampak tudi prisotnejša od brbljanja branjevke. Velja. Vendar ne zato, ker bi pesem, metodična pot k popolnosti, iz svojega telesa izžgala praznino. Nasprotno. Zato, ker je po�polnost praznina polnosti. Popolnost je druga beseda za Absolutno. Poskusimo za hip Absolutno misliti in Čutiti kot kocko granita! Ne gre. Absolutno je,v naši fenomenologiji izkušnje, neznosna abstrakcija. Zapustimo za hip nevarno bližino Absolutnega in se vrnimo k pesmi. Poskusimo dojeti, s kakšno praznino je na�seljeno - v verze strnjeno in z ritmom utrjeno - domovanje jezika. Poskusimo odškrniti dveri pesmi brez predsodkov, ne da bi poslušali svarilo ratia. Le na tak način, se mi zdi, lahko postanemo dojemljivi za spoznanje, da je pesem s praznino OBDAROVANA. Natančneje: pesem je obdarovana z dvema prazninana: zunanjo in notranjo. Zunanja praznina pesmi je njen lingvistični in literarni spomin: vsaka pesem je poslednja v dveh antologijah. V zbiru narodove književne preteklosti in v nepreglednem snopičju svetovnega leposlovja. Vsaka pesem je zadnja v omenjenih antologijah na poseben način: kot povzetek vseh prejšnjih pesmi in kot njihova negacija. Kot praznina prejšnjih pesmi. Če vsem že napisanim verzom ne bi »nekaj manjkalo,« nove pesmi sploh ne bi bilo mogoče oblikovati. Noben pesnik ni naiven, ni brez preteklosti, tudi tisti, ki hlini naivnost: palim- psestnosti £e niso izmislili postmoderni. Naj se sliši še tako protislovno: individualnost pesnika korenini v njegovemu spominu. Podobno je z bralcem: ni naivnega bralca, ne glede na to, če je po poklicu avtomehanik ali narodnozabavni muzikant. Notranja praznina pesmi je odlika njenega arhetipskega, torej nespremenljivega poraza: poraza v igri imenovanj, poimenovanj, preimenovanj stvari, kijih srečujemo v stvar�nosti, sanjah, fantaziji, blodnjah, molitvi, orgazmih. V mislih nimam logičnega poraza, ki nas opozarja, da beseda nikdar ne postane stvar, ki jo prikliče v našo zavest. Pesem je poraz Logosa, ki naj bi bil, v izpeljavi človekove utopične volje, univerzalni Urejevalnik. Mnogi pesniki so iskali najvišio Besedo vemo, da so umolknili: je to njihov odgovor? Pa vendar: vsak hip nastajajo nove pesmi. Čemu? Ker še vedno obstaja drobceno upanje, da v neki pesmi, v nekem genialnem skladju besed (in za nas ni pomembno, kdo si lasti avtorske pravice genialnosti, foton ali Bog) del lahko zaobja�me celoto. Tudi v tej dimenziji pesnjenja se obnašamo naivno: tokrat smo ujeti v past evklidovske geometrije, izhajajoče iz središča lika, ploskve, prostora, vsemirja. »Je neki izraz, v katerega je užariščeno bistvo vseh pesnikov in vseh jezikov.« Različne religiozne in kabalistične šole in legende o mističnih izkušnjah poznajo magično besedo, ki je Om, Aum, Alfa in Omega, začetek in konec. Vera v ključno besedo je vera v jezikovno urejenost: so pomembni glasovi, morfemi, pomeni, stiki besed, odlomki... in so oni nepomembni, obstranski. So lilije, ki rastejo sredi vrta, in je plevel, ki raste za plotom. Upanje, da del lahko zaobjame celoto, je sicer človeško čustvo, a je človeškosti sovražno. V briljantnem predavanju o Času Borges navaja Platona, ki je dejal, da je »čas gibljiva slika večnosti« (le kaj bi k temu rekii teoretiki filma?) in Blaka, ki je menil, da je »čas dar večnosti.« Čas, nadaljuje mojster iz Buenos Airesa, je transpozicija večnosti v naš doživljajski spekter. Za nas bi bilo namreč pogubno, če bi nam večnost ...« ponudila celoto Biti... Bitje več kot univerzum, več kot svet. Če bi se nam pokazala enkrat samkrat, bi bili uničeni, izničeni, mrtvi.« Večnost nam je darovana s časom. Polnost časa je v ne- ukinljivem minevanju, nizu trenutkov, a hkrati v čudnem pro�tislovju, da je sedanjost le pravkar udejanjena preteklost in zarodek prihodnosti. »Čista sedanjost«, kot brezrazsežnostni hipec, bi bila namreč povsem abstraktna konstrukcija uma. Tudi pesem je, tako kot čas, poseben niz »trenutkov«, sukcesija besed. Polnost pesmi je v neukinljivem minevanju pravkar zapisanih (ali prebranih) znamenj, a hkrati v čud�nem protislovju, daje beseda, ki sojo ravnokar otipale moje oči, zveneči pomen že znane prejšnje besede in (nepričakovane besede, kiji bo sledila. Če paradoks zaostrim: beseda je toliko glasnejša, kolikor intenzivneje v njej trepetajo vse prejšnje in vse prihodnje besede. Beseda je trajna, če je »pro�sojna«, neopazna. Beseda je polna, če je prazna. Notranja praznina pesmi ni le v elipsi, cezuri, zamolku, sinkopi itd. Notranja praznina je dar Logosa, ki ne nosi več maske kozmogoničnega vladarja in redarja. Je tisti dar, ki ga je Dao dal pesmi. V pesmi se, kot je govoril Heraklit Mračni, stikajo »celota in ne-celota, shajajoče in razhajajoče, skladno in neskladno, iz vsega eno in iz enega vse.« Stikajo, torej objemajo v erotični igri: obilje praznine. Pesem je zmaga Skrivnosti. Načrt za prazno pesem ni kakšna posebna strategija pesnjenja, ampak le potovanje na kraj njenega izvira. Za Grke seje pesem, božji glas, razodetje, oglašalo iz Delfov, iz popka Zemlje. Za nas sta božji glas in razodetje čista Odsotnost. O pesem, popek Zemlje, čista Odsotnost! Avtor

Presegli smo zenit. Lunin strah sonetizira. Kar vemo, je brez izvira, darovani dah. Veliki Pok, upor snovi: ga Bog privatizira? Tisto prej je le, v objemu mira, neustvarjenega jok. Preveč daljave škodi. Vlažen mah prerašča kvarke. Metulj je v igri z zrakom prah. Sonca preštejmo, štejmo žarke: na končnem polju čaka večni šah.

Živčne duše se selijo v veverice. Propad sveta, rojevanje želoda, mrzla zavest ubitih, čustvo svoda: vse je nič, ostalo so kaprice. Buda je jeseni grah, strok je deževje. Tišji so orgazmi, manj je otrok. Razum je prazen, absoluten krog, oblečene so ženskice, golo je drevje. Se bo čakanja, še bo pela kanja, še bodo leta šla v kosti, še se bo v srcu obrnila kri, bolnik se bo boril za milost spanja. Kar bo, se večno meri s tem, kar ni.

December je strog in resen, skeleče ga sončev obrat. Obljube letijo v liku jat, romance načenja plesen. Svet je neznosno dovršen, kot nedovršni glagol biti. Nekdo se hoče v niču skriti - v hipu je bog. In izgubljen. Zaljubljenec, črn od pohote, ni tak. Živi za svoje zmote. Živi, pozablja, pada v sen. Napada žensko kakor Franki Gote. hipu je bog. In ves leden.

V polnem, sočnem zrenju je praznina. V mlečni, komaj shojeni ljubezni je praznina. Udi angelov so jezni, trdi iščejo tolažbe v puhu spleena. Eon, utelešena praznina, ve za slast. Seme, ki izteče iz ničesa, lepa smrt erotičnih dotikov, je praznina, vrt, ki se osipa, ko še vse gre v rast. Klije v nas, praznina, a zori za čas. Vse, kar vrže senco, ji postaja last. Tudi virus v mozgu, ki ima svoj jaz. Skoz svetlobo gre praznina, v past Bližine, v smrtni hropec, prazen glas.

Minljivost merimo, ker nam je dana večnost, smisel za odsotno. Tih spomin, ki dela dušo potno, je podoba mame: blizka, a neznana. Cas pripada snovi: zvonu, teži, uri, pesku, senci, vzmeti in kristalu, vzgonu, prepolavljanju atoma, valu v celičnem spominu. Ampak čas so duri ponovitve. Isto vstopa kot privid. To, kar pri vrnitvi nas razburi, je sprememba, tujost ljubega, je mit. Torej merimo le nič, ki ne mineva: niti lunin pulz ne bitje sonca - milost, da začeto ne razume konca, razkrojenost speva.

Priti z jokom, nem oditi - tako se v amaterski drami godi zavesi. Vmes znabiti zlesti v naročje kaki dami. Čuti. Biti neodkrita ruda v opuščeni, nepotrebni jami. Ždeti. Biti smešnoriti Buda. Nenadoma skočiti, z litote na Luno. Vernik nevere, Juda. Prevesti smisel v črne zmote, saj od popolnosti je svet ubog. Kliti. Biti obsojen brez porote. Oditi nem, pomeni: razumeti jok.

Ljubezen je trda, naklepna predanost. Nasnujemo besede, v sled za opuščajem - odidemo na novo pot za istim krajem. telo se vračamo, v slastno razklanost. danost. Vse, kar opuščamo, nas le ima močneje, svobodo daje nam, kar nas z dotiki greje: nespremenljiva je medzvezdna uigranost. Katero osončje je žensko? Kaj boli meglenice? Kam je v celično zasnovo soneta vpisan čas? Čas in zavest, da ni le v trajnem smisel tega, kar je novo? Pevec brez jezika ve, skozi naval krvi in vinski kašelj: Česar še ni, je že, gotovo!

Pesem o sinjini se ne prične z nebom, prične se s slepoto. Bistveno gre zmeraj v izgubo, torej v lepoto. Se včeraj se je mojster Lune bil z grozoto časa. Danes, brez telesa, je le še jasa jezika. Se bo ujel, kot slika večnosti v popolno ponovitev? V nepofukano goloto rojstva? Rojstva iz nič. Nič je britev v srcu reda. In, kajpak, sladka zmeda semen, s katero moški rine v svojega Boga. Kar mu je dal, ima. Mogoče je to sen. Mogoče še kaj manj: odzven. Ali še manj: Pesem o sinjini se ne prične z nebom, prične se s slepoto, slepoto, slepoto.

Če je duša težka, je stih lepljiv, medeno žensko mednožje. Vabeč. Če je duša lahka, je stih stoječ, nabuhla moška pamet. Nespremenljiv. Če je duša zdivjana, je v stihu šiv. Izpisan je iz živca nuje. Drhteč. Če je duša sanjava, je stih medleč, stkan iz privida. Malo mrtev, malo živ. Ce duša ugasne, postanejo besede jasne. Nekdo govori iz ledene oddaljenosti. Onstran svetlobe neznani logos uprasne. Ce duša ugasne in tudi bistra praznina, potem se na naši mizi menita kaplja vina in drobtina.

Pred napadom lirizma beležijo kronisti: tišina. Zlovešča tišina. Že rase pomlad v raztegnjen deški spol, od vrat do vrat iščoč smoljeni dež devic, ki žge in čisti. Pomlad pa rase tudi v nič sluteče starčke: kaj naj raztegne v njih? Bolezen? Srd? Spomin? Mogoče slutnjo, da je svet odprt v zavihek časa, kjer je tujost dar za parčke? Zlovešča tišina, beležijo kronisti. Sledi udar nereda. V stvari se vrne sladka zmeda. Odrevenela skladnost zime se topi. Stok je prvi zvok, ki se drsti. Stoče vse, v začudenje človeka. Stoče vse, a brez pomena. Stoče, steče in zbeži v svoj: ni.

Deževje se prične s katalogom smrti. Kaplja in zemlja: načrt in spomin. Padec za padcem. Spet. Črta ob črti. Odšli so na hitro, skozi zidove brez lin, v Odprto. Polni skomin, ali pa strti, v zanko Sebe ujeti. Prej kakor sin. Bili so krhki junaki v robustnih romanih. Iz tiste neskončne snovi, ki bliskoma mine. Za njimi drobijo rodbine. V epske praznine svetih Kletvin. Nerazumljenih. Neznanih. Bili so ljudje. Kakor čebele so častili zarje. Zdaj so na robu ozvezdij, spremenjeni v kvazarje Iz njih sršijo možnosti tišin. Tlin. Tlin. Deževje se dviga iz korenin.

Spomladi se vrata hlastno napnejo, sanjajo gozd. Za njimi gola ženska dela most. Njena slast je brezimenska. Nekdo jo garnira s šumi, ki nič ne povejo. Napeta vrata zavračajo ključ in podboj. Čutijo le še ogromno fotosintetično žejo. Za njimi se majhne usodice trmasto jejo, da bi postale ena velika usoda: razkroj. Tu so še knjige. Kisli vonj znojnic izdaja žalostne konce. Saj tudi knjige so vrata - v krste junakov. Za njimi večnost večno ostaja In potem je še luč, nedoumljiva potrata davno umrlih zvezd, ki nas v presnovi osončij vodi od maja do maja, do maja, maja.

Bog je najvišja samota. Z žrtvijo skuša preseči obup in se skloniti k ljudem. m jj Mar ga srbi nepofukanih žeja? Sluti, da nem je strašnejši za zemljo kakor je suša? V nas je drugačen napor. Moč nam skoz dih nosljaje odteka v starost. Postajamo zli. Pohabljamo druge. Pa smo komaj prišli iz sladke gostote krvi... Vzel nas bo prepih. Kaj ni ne človek, ne bog, brez korena, jedra in obrazila, kaj ne živi in ni večno, nima semena, odsotna? odsotno? odsoten? odsotnost?, zima odzvena, total mirovanja? Kaj ni le pena domislic, dejanj in dogodkov? Kaj ni le rima?

Ljuba, postrgal te bom v pesem, v ostanek življenja. Le iz zadrege logosa govorim v prvi osebi. V resnici se v tebi učim predbesed. V tvojo lepoto glodam, podganek. Navzamem se tvoje daljave, nemira, pisave. Stopam v tvoje nevrone, v šifro dedne zasnove. Čutim spremembe tkiva, drhteče celične bogovi vedrim v vrtincu sreče sredi tvoje glave. Le iz zadrege logosa govorim iz tvoje duše, ker ti si vse: kaplja, prerezan sapnik suše, lajež psa v ometu zapuščene hiše, strah, idol, vzcveteli ud, ciganska violina, pravi mol, kletev brezverca, foton v očeh novorojenca, samota rože, ki bledi na robu venca.

Razpadam, kot Bog po Stvarjenju. Za sproti še hranim besedo, poklon govorjenju. Ohranil bom zbranost za zmedo. Za red sem preteklost. Počelo poti je sprememba. Celota ne ve, kaj je celo. Sprememba je hoja v samoto. Preprostost je vse. Zabolelo bi hliniti polnost. Popolnost. Tako pa kar gre. Tako pa kar gre. Za naravo skrbi, šepetanj, izdihljajčkov. Dobro se stre. Stre se zlo. Kar gre.

Pesem je sprehod skozi odsotno. Mojstri vedo, ko častijo stvari: nič na tem svetu nas bolj ne ščemi kot dojka v usločeni dlani, strahotno! Mojstri vedo, ko častijo stvari: Luna vpliva na rast obrvi, sanje na slanost kipečega vala. Metulj je močnejši kot Bog, to ni šala. Mojstri vedo, da v razporeditvi utvar ni absoluta, kajti utvare so dar in človek njihov otročji čuvar. Mojstri vedo, ko častijo stvari, in molčijo. A če jih stvari odslovijo, izprosijo glas in prispodobo: jaz.

Lahko je izbrati tišino ali besedo. Teže živeti le prvo ali le drugo: voda ne steče v pripravljeno strtigo. Biti ne spev ne njegova odsotnost - glej zmedo! Pride pomlad. In poletje. Za njima jesen. Pride zima. Vendar jih čas vse zapusti. Ker ne izbere nikogar, v leto spolzi. Čutimo: Zemlja je spet naokrog. Stenj dogori. Preštejemo smrti. V njih nas ni. Preštejemo rojstva. V njih nas ni. A tudi kar smo, smo bili. Potlej motrimo naprej. Postajamo vrabci, zaljubljeni v zrak in brez idej. Onstran molčanj in pomenov čivkamo s težnostjo vej.

Vse je zasnuto, nič ni zasnuto. Vse se izpoje, nič se ne izpoje. Da bi eno pojmili, je treba dvoje: če misel misli stvar, misli naduto. Če misel je kot stvar, je stvarna. Stvarna misel je nesmiselni privid. Kjer se razpre praznina, joče bit neslano, suho solzo: odsotna, varna. Da joče? Kajpak, saj je še otrok. A jok že zvrne v smeh, kakor možak ljubimko. Prestopi v molk. Molči kot čok. Molči? Zakaj pa ne, saj je le človek,"“ smrtni bog. Ta molk je veder, strog, igriv. V svoji zgovornosti srhljiv? Ne, ne, - ganljiv.

Cipresa je hotela biti sonet in besede so jo uslišale. Zravnana pesem. Kdo je bil njen ded? Zrasla je v čisto stanje. Utišale so jo razdalje vetrov: z njimi je merila svet. Rast ji je v kobaltne veje natkala poglede ljubimkanj, umorov, tihih nesreč. Z njimi se je ravnodušno ravnala, v sušo, neurje, sončni napad, boleč pozdrav snega. Vsemu je darovala pokončnost. Z njo je vsemu kljubovala. Ravnanju zlih in dobrih je dodala čut lesa. In storž, čebelji pik neba. Z njim bo rast pesnjenja nadaljevala.

Ždim nad klavirjem, z manj pomena kakor zvok. Jaz sem pijani obok in ne nebo nad nadirjem. Le obrobnosti me še jezijo: smrt me je ujela v harmonijo. Ob meni ždi drugačen svet. rezinah zraka se razcepi na neznane zgodbe, lepi tujost v presunljivi cvet. Za moje čute zvoki izzvenijo, a v drugem času tkejo utopijo. Na koncu utopije gloda sum: odsotnost, ki jo misli drug razum.

Biti prostost. Kako tesno gre, priti od nekod v to temno silo težnosti, v zavest. Otrok in krilo; mati, ki frfra nad njim: vse ve, vse sme. Vse ve, vse sme - in vse pove. Kdo pa razume svet kot trebuh? Duh zavetja? Nerojenec, ki je gluh. Govor brez glagolov: še ni, je že. Govor brez glagolov ne imenuje nič, le še posluša. Tu je krt, njegova slepa duša, molk na mizi, izvezeni prt. Mati, ki frfra nad njim. Kako je lepa zanj, ki je bil včeraj kepa zgnetene ljubezni: nenadkriljiv načrt.

Sladkam se z absurdom, dobro, dobro! nisem se še naučil žmohtno kleti, že so mi dnevi šteti - prijazno žitje primerjam s kobro. Zitje, bitje, ščegetavi smehec! Nesmisel je moč. Velika, velika! Takšno vlogo ima v verzu pika. In v harmoniki mehec. Vloga univerzuma je neskončni rek. Univerzum je večji kot Bog: za en prahec, en kamen, en stok. Neskončni rek je več kot narek: kdor pričakuje ljubeznivi vek, se sladka z absurdom, dobro, dobro!

Zvenim, ne zvenim. Tako je s cvetom, kvarkom, tako je s hirošimskim žarkom, s tišino bube, z bolečino kruha, z očetom, tako je z lamaizmom, z resnico Popol Vuha. Gledam te: Kako si suha! V delti tvojih nog se zbujam vedno znova, moker rižek. Sok slasti mi reče: rasti. Sele ko se vzpnem v popolnost, mi je v njeni pasti dano, da umrem. Grem, ne grem. Nikamor, nikamor. Smem, ne smem. Nikjer, nikjer. Zame si smer od vsepovsod. Voham te kot zver. Kako nežno šepetajo luščine ovsa ob končani mlačvi! Objemi, nama dani, so pretkani z nasmehom Bude v Kyotu. Znani, neznani!

Pesem: nevesta, ki misli na ljubčka, nezvesta! Predana stvarem in jeziku, vedno v stiku vsega in nikjer. Dotiku bele dušne groze da podobo kljunčka in srka Luni kri iz čistega vodika! Tako je lepa, da nas, že mrtvake, mika, duhu, zrenju brez teles napenja tiča, šantavi Večnik pleše sredi holma, griča žlahtne polnosti in niča. Sreča je, oblika nerešljive blodnje, sklepni amen, pika. Freska pohote, ki ji vse, kar biva, streže! Na neki cerkvi, grobcu, gnezdu, slikana na sveže! Na površini, v jedru in nikjer: njena teža je tu, kjer smo. Ona je Sokrat, mi smo trobelika.

Koliko različnih tišin v enem bitju! Ljubezni se učimo pri kamnu, fosilu, amebi. Vsakdo pri sebi. Pri ptičjem krilu vadimo vztrajnost letenja. V kritju mame sesamo blizkost stvari. Nič ni dano brez daru: v vsaki kaplji mleka teče boj med dnevom in nočjo ... Veka trzne in smo nem spomin otrok. Smo neznano ki jih čaka in tesni utrip. Neprestano v sporu z njihovimi čuti, igrami, načrti. svojo praznost smo zazrti, živi v smrti. celoti vsega protiteža bivajočih. Skrbi nas preobilje, iz naše blage zlobe jedek strup polzi v stvari. Polzi, boli, se v besedo strdi.

Reka, reka. Učiš me istosti v spremenljivem. Vodenega, vodenega. Od starosti iskrenega, zglajenega od moči, ki odteka. Odteka, odteka. V svet, kjer veka nek Božec, stkan iz lahnih čutov. Iz perja, iz bolečine sončnih akutov. S kostmi iz zvenečega zraka. Obleka biti. Privrženost, ki ne pusti oditi. Rod, ki ga ne moreš zatajiti. Skrivnost, ki se pred njo ne moreš skriti. Tu, reka, tu. Kjer sem še cel, iz kosa, in že razpadel gnev. Razpadel, bel. Luč rojenična, pljuskajoč odmev.

NEDOVRŠNI GLAGOL BITI

Če je Dao izrekljiv, to ni večni Dao, če ga je moč imenovati, to ni večno ime. Lao Zi

»Sprememba je hoja v samoto.« (Šepavi soneti)

Naslov nove pesniške zbirke Milana Dekleve - Šepavi soneti - je seveda nekoliko ironičen. Sonet namreč že od svojega rojstva naprej velja za eno najbolj zahtevnih in natančnih pesemskih oblik, šepavost pa nikakor ni tisti predikat, ki bi ga lahko uporabljala sonetologija kot stroga znanost. Vsaj do Dekleve smo mislili tako. nasprotju s tem, na kar morda napeljuje prvi, oddaljeni pogled na naslovno dvojico, v Deklevovi poeziji ni na delu avantgardistično-modernistična destrukcija ali vsaj parodija soneta (se pravi obračun s »klasiko«, »tradicijo«, literarno ali nacionalno »ideologijo«, »lepim in vzvišenim« kot eno privilegiranih tem sonetistov ...). Nasprotno: pesnikov od�nos do tradicije je spoštljiv. Po drugi strani pa se vseeno ne more izogniti problematizaciji oziroma, bolje rečeno, reviziji pesniškega kanona. Med destrukcijo in revizijo (ljubeznivo, kakršno se gre Dekleva, še posebej) je neka temeljna razlika. Nekaj destruiramo, kadar smo oboroženi s kakšno posebno močno ideologijo. Ta je lahko neki novum (na primer če ostanemo znotraj literature - avantgardistični projekt »osvobojenih besed«, odrešenih tradicionalne pomenskosti, lingvističnih »konvencij«, motivno-tematskih »stereotipov« itd.), največkrat pa destruktivno akcijo vodi slepa zanikoval- ska strast brez nekega »pozitivnega« programa, čisti užitek destrukcije, imaginarij absolutne svobode absolutnega sub�jekta. Poetika »destrukcije« sama po sebi še ni »negativen literarni pojav«, zaradi katerega bi bilo treba sklicati izredni sestanek nacionalne substance oziroma konstruktivnih literarnih sil. Znotraj književnosti je opravila pomembno delo, brez nje ne bi bilo literarne modernosti, »revolucije pesniške�ga jezika« itd. Tfežave nastopijo, ko objektov negacije zmanjka ali pa se začnejo ponavljati. Znotraj današnjega slovenskega pesništva so najbolj izrazit primer takšnega trdoživega obujanja že videnega tisti avtorji, ki niso zmožni reflektirati lastne (ultra)modernistične prakse; posledica odsotnosti samore�fleksije je poetski dogmatizem, trmoglavo vztrajanje do konca in naprej. Takšna svoboda več ne osvobaja, sodi v zgodovinski žanr izgubljenih iluzij. Zgodba o pesniškem vztrajanju in sonetističnem »revizionizmu« Milana Dekleve je bistveno drugačna.

Vpis v knjigo sveta nas presega. Čudenje nas presega, vonj, daljava. Ker ne zastara kot mi. Ampak, kar smrt zahteva od nas, je čista zbranost. Tedaj zazvenijo stvari vse hkrati: premočno, izven dosega človeškega sluha. Ta, za Deklevovo pesnjenje nasploh v marsičem progra- matska pesem, s katero se je sklenila njegova (tretja po vrsti) pesniška zbirka Narečje telesa (1984), na svoj način upesnjuje temelje njegove poetike. Ključne besede pesmi so presega, čudenje, smrt in zbranost. »Ključne« ne zgolj zato, ker se po�gosto pojavljajo v Deklevovi poeziji, ampak predvsem zaradi svoje semantične zgoščenosti, specifične teže in poetske univerzalnosti. Vpis v knjigo sveta človeka presega. Človek je preseženi človek - tako je Dekleva naslovil tudi svojo zadnjo pesniško zbirko, knjigo pesniško-tilozofskih izrekov. V Čem je prese- ženost človeka? Iz katere perspektive lahko rečemo, daje človek nekaj preseženega? Najprej nam pride na misel odgovor velikih ideologij in eshatoloških projektov tega stoletja. Človeka je treba preseči: človeka starega sveta v imenu človeka novega sveta. Človek naj bi presegel samega sebe: novi Človek je v tem smislu preseženi človek. »Metoda« njegovega (samo)- preseganja je volja do moči, konec koncev volja do volje. Itd. Preseženost, o kateri govori Dekleva, je treba razumeti povsem drugače. Eden od izrekov iz njegovega Preseženega človeka (1992) se glasi: »Na zemlji nismo doma; le go�stujemo.« Dekleva želi, na prefrigano pesniški način, seveda, reči, da človek ni protagorovski /zorno mensura niti descarte- sovski novoveški subjekt, ki si vse, kar mu prihaja naproti, jemlje kot objekt. Človek pa tudi ni nietzschejanski subjekt volje do moči, ki ga je pozni Nietzsche ekstatično poimenoval »gospodar zemlje«. Deklevov »subjekt« ni nikakršen go�spodar, saj na zemlji samo gostuje. Gostovati na zemlji po�meni biti obsojen na brezdomovinskost in »nepredvidljivost poti«. Pot je nepredvidljiva v svoji brezciljnosti: Cilja nima zato, ker si ga človek po skušnji zloma Človeka, Humanizma in različnih total(itar)nih odrešenjskih projektov ne more več postaviti sam. Ni več absolutni samozakonodajalec, ki s svojega privilegiranega položaja presoja in obvladuje celoto bivajočega. Kolikor je metafizika »znanost« o celoti bivajočega, lahko govorimo o njenem »koncu« ravno v tej zvezi, namreč v zvezi s krizo Subjekta in krizo njegove Resnice, utemeljene v samogotovosti, ki je človeku kot Subjektu dajala temelj in mero za oblikovanje sveta po svoji podobi. Potem ko se izkaže, da, primerno patetično rečeno, »Re�snice ni« - da je ni niti v Imanenci niti v Transcendenci -, dobi bistveno nove razsežnosti tudi umetnost pesnjenja. Sele zdaj lahko postane tisto, čemur Dekleva pravi »izpopol�njevanje jezika«. Vendar ne jezika, ki bi stremel k čim večji »avtoreferencialnosti« in estetski (esteticistični) samozado�stnosti - to je pripeljalo do zloma modernizma temveč jezika, ki je ves čas v dialogu s tišino. Dekleva govori o čisti zbranosti. Šele na obzorju molka, tistega molka, ob katerem postane odveč tudi jezik, dobijo besede svojo pravo težo - tako kot dobi človekovo življenje resnično avtentičnost šele na obzorju lastne smrt(nost)i. Predvsem v tej smeri moramo iskati odgovor, zakaj se je Preseženi človek Deklevi zapisal kot knjiga kratkih izrekov. Pa tudi, zakaj je najpogostejša for�ma njihovega izrekanja paradoks. Radovednost, ki stoji v ozadju Deklevove poezije, ni ra- do-vednost, ljubezen do modrosti, ampak sledi iz čudenja. Čudenje pa je rojstni kraj tako filozofije kot poezije; Platon in Aristotel, povzemajoč misel Starih, govorita o začetku filozofije v neposredni zvezi s človekovim (za)čudenjem nad tem, da stvari sploh so. Da svet je. Kaj iz tega sledi za poe�zijo? Znotraj horizonta Deklevovega pesnjenja predvsem to, da se mora ubesedovanje sveta odpovedati avtoriteti Resni�ce in njenim avtorskim pravicam. In vztrajati v paradoksu, na kot zapiše Dekleva v Zapriseženem prahu (1987) - »pred�pražniku resnice«. Paradoks je namreč ena redkih miselnih figur, ki se ji zaradi zvijačnosti svoje strukture ni treba ustrašiti veličine tistega, kar želi povedati. Kar pa še ne pomeni, daje zato kaj bolj odrešena - z Deklevovimi besedami - spopa�danja s »patologijo izraza«.

»Kar je vredno občudovanja in smeha: da skušamo še vedno izpopolniti Pesem.« (Preseženi človek)

Pregnantne formulacije in aforizmi Preseženega človeka so izzveneli kot ubesedena zrelost pesniško-premišljevalske modrosti, izurjene in utrjene v dolgoletnem spopadanju z jezikom in njegovimi pastmi. Deklevov Preseženi človek je pomenil strnjeno sintezo filozofskega premisleka in poetske imaginacije, obenem pa se je ob njegovih izrekihI ki so s svojo izostreno refleksivnostjo prišli do samega roba pesniškega zapisa, marsikateremu bralcu verjetno že zastavilo vprašanje, kam in kako naprej. Premik k Šepavim sonetom je predvsem »vrnitev« k poeziji v njeni »zgovornejši« obliki, eksistencialno-filozofska dimenzija, ki jo je začrtal Preseženi človek, pa ostaja bolj ali manj nespremenjena - tistega, kar je preseženo, se pač ne da preseči še enkrat... Skratka: to, kar so na pesniško-refleksi- vni ravni pripovedovali Deklevovi redkobesedni izreki, zdaj na bolj čutno-nazoren, plastičen in jezikovno razkošnejši način »uprizarjajo« Šepavi soneti. Le da prihajajo v času, ki je kriterije za umetnost slovenskega soneta precej zaostril. Mislim vseveda predvsem na sonete Milana Jesiha {Soneti, 1989; Soneti drugi, 1993), ki predstavljajo nesporni mejnik v slovenski poeziji zadnjih let. Jesihove pesmi, ki jih dosledno uokvirja forma soneta, največkrat pripovedujejo zgodbo o melanholičnem možu, ki nostalgično, včasih tudi nekoliko radoživo pogleduje skoz večerno okno in se prepušča spominskim, domišljijskim in obče meditativnim potovanjem po bližnjih ali oddaljenih deželah in časih. Ce je v ospredju Jesihovih sonetov predvsem »življenjski svet« prvoosebnega Jaza, njegovih upov, strahov, obsesij in hrepenenj, ki le redkokdaj sežejo onkraj sfere »zasebnosti«, skušajo Deklevovi Sepa vi soneti, kijih vodi nagovorna dramaturgija brezosebnega ali množinskega (in le v redkih primerih prvoosebnega) lirskega glasu, ubesediti neko »univerzalnejšo« izkušnjo, ki bi presegla sicer dramatični, a po svoje vseeno sklenjeni svet subtilnega »prvooseb�nega« srca. Subjekt tako pri Jesihu kot Deklevi ni neka trdna in nespremenljiva substanca; Jesihovi soneti poznajo celo paleto različnih »Jazov«, ki preigravajo različne eksistencialne drže, a omogoča in »posreduje« jih še vedno Jaz kot najbolj verodostojna instanca antropomorfno, antropocentrično za�snovanega sveta, medtem ko se Deklevova poezija ravno takšni zasnovanosti izogiba. Se več: v njenih temeljih jo postavlja pod vprašaj. V Šepavih sonetih se Jaz - bodisi kot lirski glas ali kot empirična »oseba« - le redko prebije do samega sebe kot čiste (samo)prezence; je le še odda�ljena prispodoba, ki jo prekriva mreža najrazličnejših jezikov: Mojstri vedo, ko častijo stvari, / in molčijo. A če jih stvari odslovijo, / izprosijo glas in prispodobo: // jaz. {Šepavi soneti> xvl) Tisto razsežnost Dcklevove poezije, kije (sicer virtuoznemu) Jesihovemu novodobnemu »intimizmu« večinoma tuja, je strnjeno povzel že eden od izrekov Preseženega človeka: »Borba za metafiziko je končana, pričenja se borba za metafizično.« Deklevova zgodba o tem, kako so soneti po�stali šepavi, je predvsem zgodba o izgubljenem središču. Pa tudi o razsrediščenosti »človeka«. Borba za metafiziko po�teka namreč vselej znotraj metafizike, je borba ene metafi�zike proti drugi metafiziki. Če se gigantomahija velikih zgo�db, kot oznanjajo postmoderni preroki njihovega konca, v našem času polagoma izteka, to obenem še ne pomeni, da so »stara« metafizična vprašanja razveljavljena in odrešena svoje teže. (Konec koncev se lahko zgodba o »koncu velikih zgodb«, če se vztrajno ponavlja, prej ali slej tudi sama spre�vrže v eno velikih Zgodb.) Ključnega pomena je sprememba horizonta - od borbe »za metafiziko« k borbi »za metafi�zično«. Deklevov, še zlasti, če upoštevamo njegov pesniški opus v celoti, je dovolj razviden. Gre predvsem za pesniški dialog s filozofsko, v svojem temelju »protimetafizično« ali vsaj »postmetafizično« usmerjeno misel Martina Heideggra, pa tudi za poskus njene združitve z izročilom stare vzhod�njaške filozofije, predvsem daoizma.

»v meni dopolnjena paradoksija« (Panični človek)

Eden najbolj znanih daoističnih izrekov - postavil sem ga kot moto na začetek pričujočega komentarja Deklevove poezije - nazorno govori o paradoksu, ki po svoje zadeva tudi pesnjenje. Če rečemo, da je Dao (v evropski tradiciji bi verjetno rekli Absolutno) neizrekljiv, da ga ni moč poimenovati, naše govorjenje samo hkrati to, kar trdimo, že postavlja pod vprašaj. Sledi namreč iz neke vednosti o tem, o čemer ne bi smeli vedeti nič. Vendar v tem primeru ne gre le za nekakšno logično napako; s tem, ko sami sebe, resnico lastne izjave, postavljamo na laž, pravzaprav plastično ilustriramo nezmožnost, po svoje pa tudi presežno moč jezika: artikulirati nekaj, kar se jezikovni artikulaciji sproti izmika. Deklevova pesniška vztrajnost je zato predvsem vztrajanje v paradoksu v »strukturni« odprtosti, izgovarjanju neizgovorljivega, neukinljivi napetosti med da in ne, med arzenalom pesniškega orožja in oddaljenostjo pokrajin, ki jih je še treba osvojiti, med redkobesednostjo jezika in izmuzljivo veličino tistega, na kar je jezik naperjen. Na tovrstni naperjenosti - »da skušamo še vedno izpopolniti Pesem«, napisati mallarmejevsko Knjigo vseh knjig, izreči Besedo - je veliko resnobno-usod- nega patosa, pa tudi pesniške mitologije. Seveda je - kot vsi resni pesniki - tudi Dekleva njen dedič. Le da lastno, »apriorno« napotenost k Besedi nadgrajuje s humorno »potujitve- nimi« efekti, ki Besedi sicer ne odvzemajo verodostojnoti in zavezujoče moči, onemogočajo pa njeno »fetišizacijo« in - posledično - nereflektirano, samozadovoljno in vase zazrto pesniško držo. V poeziji gre še vedno za »izpopolnjevanje Pesmi«, le daje to prizadevanje v našem času, dodaja Dekleva, vredno tako občudovanja kot smeha. Ni več samoumevna predpostavka vsakega pesniškega podjetja. Dekleva je pesnik »odčaranega sveta« in z njim povezanega »somraka malikov«, v katerem ne more biti prizaneseno niti Besedi pesnikov, kolikor je razumljena na »star«, metafizični način. Po drugi strani Deklevova sintagma »borba za metafizično« meri na tisto razsežnost pesniškega snovanja, ki ni podvržena zgodovinskosti, se pravi participiranju na »zgodovini metafizike« in njenemu izročilu, kakor pač zapada vsakokratni, »vulgarni« časovnosti, ampak nekemu drugemu, izvornejšemu »času«. »A tudi kar smo, smo bili,« je rečeno v Šepavih sonetih. Človekova istost znotraj različnih ekspozitur zgodovinskega časa je predvsem v njegovi razprtosti med rojstvom in smrtjo, v vztrajnosti vselejšnjega tu. Kolikor je poezija ena najbolj izpostavljenih govoric človeka, priča ravno o tej radikalni izpostavljenosti človeške eksistence: ne zgolj »biti ali ne biti«, ampak biti, kolikor biti, vselej v okrožju ne-biti: »Kar bo, se večno meri s tem, kar ni.« (Šepavi soneti)

»Svet je neznosno dovršen, kot nedovršni glagol biti.« (Šepavi soneti)

Ena, na »zunanji« ravni najbolj prepoznavnih potez vih sonetov je prepletanje različnih jezikovnih strategij in nivojev. Humorni, največkrat rahlo ironični vložki imajo, kot že rečeno, nekakšno potujitveno funkcijo; nastopijo takrat, ko bi jih najmanj pričakovali. Običajno sledijo filozofično- refleksivnim pasažam in velikim, težkim besedam, obloženim s patino usodnosti. Dekleva resnobno meditacijo prekinja z besednimi in jezikovno-melodičnimi igrami, največkrat pa z vdori »trivialnega«. Rezultat tovrstnega sintetiziranja je dvojen: na eni strani malodane muzikalična »štimunga«, ritmični premolki, preskoki in zamiki, na drugi pa tisto, čemur sem na začetku rekel sonetistični »revizionizem«. Ne zadeva samo privajene sonetne forme, verzoloških pravil pesniškega snovanja. Šepavi soneti upesnjujejo predvsem temeljno ambivalentnost položaja literature v desakraliziranem svetu - v smislu znane Pirjevčeve izjave o dvosmiselnosti poezije, ki da se vsega »dotika, a se ničesar ne dotakne«. Dejstvo, daje pesništvo izgubilo svojo magično zaklinje- valsko moč, vzpostavljeno z nekdaj svetotvornim poimeno�vanjem stvari in nato na svoj način revitalizirano s projektom romantične poezije kot »progresivne univerzalne poezije« oziroma »nove mitologije«, če ponovim znane programske besede nemških romantikov, po drugi strani še ne pomeni, da je nekaj povsem poljubnega. Dejanski položaj poezije, kakor ga »registrirajo« tudi Šepavi soneti, je vmesen: vanjo je vpisana zavest o (lastnem) »koncu« (»Presegli smo zenit.«), izčrpanosti in ugašajoči svetotvorni moči, po drugi strani pa se iz bližine tega »konca« poraja tudi možnost za neki nov, drugačen »začetek«. Deklevova poezija seveda ne želi - in tudi ne more - ponu�diti kakšnih odrešenjskih »modelov« ali »odgovorov«. Toda s tem, ko vztraja v svojem ambivalentnem položaju, zavezana »skrbi za neznansko« (.Panični človek, 1990), obenem že pri�speva k ohranjanju sveta kot odprte strukture. Preprečuje, da bi se krog dokončno sklenil. Razpira svet in z njim pesniško govorico kot možnost, »kot nedovršni glagol biti«. Morda stavi Dekleva na »šepavost« kot svoj adut pred�vsem zato, da ne bi zapadel zapeljivi skušnjavi brzonogih Prerokov in njihovi patetični, nereflektirano profetski strasti. Kljub temu - ali pa ravno zato - so Šepavi soneti Milana De�kleve šepavi samo v naslovu. Matevž Kos