Škarje hudičkov
| ← Breza na Teolovo | Škarje hudičkov M. B. Šk. L. |
Žalostne deklice → |
| |||||||||||
V zagrizeni melanholiji je sedel gospod satan na zvoniku naše najlepše cerkve in gledal od tam doli na ono plemenito, bogatoobdarjeno bitje, ki je v najrazličnejših oblikah hodilo tam doli; gledal je krščansko ženo. — Kako je satan, sovražnik vse lepote, ker je vsa zemeljska lepota le odsev božjega veličja, želel, da jo ogrdi, poniža, onečasti ter jo oropa sija častitljivosti, ki tako vzvišeno okroža čelo krščanske žene. O predvsem je hotel to! — Kajti prav dobro je vedel, da je žena varna pred vsem nečistim, dokler ohrani čist ta sij čednosti. Kakor svit ognja uplaši živali pragozda, tako se vse sramotno umakne pred bleskom tega diadema.
Da … toda do sedaj je od trdega demanta te krone odletelo vsako njegovo orožje. Kako naj zmaga? Kaj bi mogel iznajti, kakšno novost bi si mogla njegova zvijača še izmisliti, kateri peklenski stroj bi še zmogla njegova delavnica? …
Uprav, ko je dospel do te točke svojega luciferskega premišljevanja, je videl, kako je doli na klopi v vrtu neka deklica vzela iz torbice za ročno delo škarje. — Škarje! — Kako je bilo mogoče, da že prej ni mislil na to? — Desetinko sekunde pozneje je že odmeval po vseh oddelkih pekla signal, ki je klical vse zlodeje, da se zbero.
Tisočem hudičkov je bilo ukazano, da zlezejo v škarje tisočerih naših šivilij in krojačic — in storili so mnogo. — V nekaj dnevih, tednih in mesecih je popadalo na kilometre preprostega in dragocenega blaga vsake vrste raz milijon ženskih oblek.
To je bila zblaznelost, bedarija, prava pobesnelost. Hudički so hiteli in vsak ššk—ššk je ponavljal: više, vedno više ... više, vedno više ... — Strigli so toliko časa, da je prišla ura, ko je bilo nemogoče, da bi rob krila pomaknili še bliže pasu.
Tedaj so se vrnili hudički v polnem zadovoljstvu s samim seboj v svoj glavni stan. —
Satan, njihov gospodar, je poslušal poročilo in nataknil naočnike. Čudovito je bilo to steklo. Kakor je hotel gledavec, so se vrstile pred njegovimi očmi vse ulice, velike in majhne, vseh vasi, vse ceste in cestice vseh mest, ponosna sprehajališča vsega sveta. Vse to je satan gledal in — premišljeval. — To je bilo res dobro: mlade mamice z otročičem v naročju so sličile velikim deklicam, ki se igrajo s punčkami ... Častitljive stare matere, obrnjene z obrazom od njega, je bilo prav lahko zamenjati z njihovimi vnukinjami ... Vendar — Lucifer je nagubančil čelo. Boječe so upirali vragi vanj plameneče oči in njihovi obrazi so vpraševali.
»Kaj ne, gospodar,« se je osmelil najdrznejši, »da res ni ostalo nič več, kar bi odstrigli?«
»Da ni nič več ostalo?« je zagrmel Lucifer. »Nič več, kar bi odstrigli, se drzneš reči? Spodaj pač, to ti priznam! Toda zgoraj! ... Norci! Zgoraj, zgoraj niste še nič odstrigli! Ali ne razumete? Kolikor dolgo je na ženski obleki le še kak ovratnik, kak našiv, naj se mi nihče ne drzne priti pred oči!«
Ponižani so se vrnili hudički k svojim škarjam in so prisegli, da maščujejo svoje ranjeno samoljubje.
Minuli so dnevi, tedni meseci. Padlo je na kubične kilometre ovratnikov, našivov, ustavkov itd. Vražje škarje so ročno premenile geslo in vsak zmago oznanjajoči ššk, ššk je klical: globlje, vedno globlje ... globlje, vedno globlje! ... — In so strigli tako globoko, da je bil ta del ženske obleke le še neobhodno potrebno ogrodje bluze. — Hudički so bili skoro zadovoljni, popolno ne, kajti izkušnja jih je izmodrila. Vendar so se osmelili ter stopili pred mojstra. Zopet je poslušal njihovo poročilo. Zopet je nataknil naočnike, zopet je premišljeval ...
Bilo je bolje. V dolžini, v širini, pod vratom, povsod je mogel ugotoviti, koliko so si priborile škarje vragov. — In satan je molčal. Končno je z uničujočim pogledom na svoje tresoče se služabnike zavpil: »Spodaj, zgoraj je dobro; toda ob strani!« —
»Ob strani?« so vprašale bleščeče se oči. »Ob strani!« je zmagoslavno kričal satan, »saj so vendar ostali še rokavi!« — Ne da bi jim bilo treba šele zapovedati, so se preplašeni hudički zopet skrili v škarje. S pobesnelo naglico so delali. — ššk! ššk! padlo je zapestje, ššk! pokazal se je komolec, ššk, ššk! izginili so zadnji koščki blaga ob ramenih ... — Nato so se pokazali pred Luciferjem; to pot brez strahu, ker so vedeli, da so ga zadovoljili. — V tretje so njegove oči prepotovale svet. — Bilo je dobro. — Na vseh ulicah, na vseh cestah, na vseh ponosnih sprehajališčih vsega sveta, o to je bilo zmagoslavlje! — Celo po cerkvah hodijo ženske v kopalni obleki. O zdaj je lahko miren; sejal je setev, setev mu bo zdaj sama bogato zorela.
Gospod satan je zmagal, vsaj misli tako. — Njegova žetev je neizmerno velika. —
Brez šale! Škarje vragov so strašno gospodarile. Krščanske žene in dekleta, šivanko v roko in krpajte! — Krpajte! Beseda ne doni gosposki, vendar je prava. Prišijte nazaj na vaše obleke vse, kar je strgala z njih in s — tem raz vašo žensko čast satanova hudobija.
(Prosto po nemškem.)