Škof Pie in Napoleon III.

Škof Pie in Napoleon III.

Izdano:	Primorski list 21. september 1896 (4/27), 126
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Škof Pie v Poitiers na Francoskem je cesarja Napoleona III. o neki priliki primerjal Pilatu, ker je namreč ta cesar grdo prevaril sv. Očeta Pija IX. in tako kriv bil, da so Lahi vzeli papežu Rim. Napoleon III. je zvedel, kaj je govoril poitierski. škof, ter ga je pozval pred sebe. Policijski komisar, ki je bil imel spremljati škofa k cesarju, se pripelje v Poitiers, si sprosi in dobi vstop k škofu Pie. Razloži mu, da je prišel po vkazu cesarja, ki kliče škofa pred se, da se opraviči. Škof se ne brani, le toliko reče: »Dobro, gospod komisar, pojdem, vender dovolite, da se pripravim za pot, gotov sem v četrt ure!«

»O, prosim. Prevzvišeni, zaradi mene Vam ni treba hiteti, ker bi mi bilo že sploh ljubše, da se odpeljeva še le z nočnim vlakom.«

»Gospod komisar, v tem Vam pa ne morem vstreči: želim namreč, da se odpeljeva precej, sedaj po dnevu. Torej četrt ure potrpljenja!«

Škof odide. Ni še preteklo četrt ure, ko se odpro vrata širom; skozi nje vstopita dva strežaja, eden nosi pontifikate (škofovsko obredno knjigo), drugi škofovski svečnik; za njima pa pride poitierski škof v najlepši škofovski opravi, z mitro na glavi in pastirsko palico v roki.

»Gospod komisar, pojdiva, pripravljen sem, ravno prav prideva k vlaku!«

Osupnjen vpraša komisar: »Je-li hočete iti, Prezvišeni, v tej slovesni opravi na pot?«

»Da, da, gospod komisar, saj so Vas poslali po škofa poitierskega, zato grem kot škof z Vami.«

»Toda, Prevzvišeni, zato Vam še ni ravno treba iti v popolnem škofovskem ornant!«

»Tako pa hočem iti jaz, gospod komisar; pojdiva, drugače zamudiva vlak!«

»Prosim vender, da bi se Prezvišeni peljali vsaj v zaprtem vozu že vsled nenavadnega prizora in zgledovanja ljudi.«

»Oprostite, gospod komisar, vajen sem odnekedaj po mestu hoditi peš, moji prijatelji bodo pri tem veseli, ko bodo zvedeli o časti, da me sam cesar kliče k sebi.«

»Prevzvišeni, tej želji se ne morem vdati!«

»Pojdiva, pojdiva gospod komisar, jaz imam nujna dela: čim prej opravim pri cesarju, tem bolje.«

»Vender dovolite mi, da se pred odhodom pogovorim z gospodom cesarskim namestnikom!«

»Svobodno, gospod komisar, opravite naglo, da greva potem!«

»Policijski komisar po nasvetu namestnikovem brzojavi v Pariz, kako hoče škof priti pred cesarja, in prosi od vlade navodila, kaj mu je storiti. Odgovor je bil: »Pustite škofa, in pridite nazaj!«