Škopnik
| ← Vinska trta | Narodne pripovedke iz Mežiške doline Škopnik Vinko Möderndorfer (1894) |
Divja jaga → |
| |||||||||||||
I Šumahovi so se vračali iz mlina. Nenadoma so zagledali leteti proti hiši gorečo metlo, katero je držala goreča roka. Takoj so spoznali Škopneka in tekli v hišo, da preprečijo nesrečo, ki bi jo lahko napravil Škopnek. Ko so odšli v mlin, so pozabili prekrižati otroka v zibelki. Zato je imel Škopnek oblast nad njim in so ga komaj rešili, da se ni zadušil.
V starih časih ljudje še niso poznali petroleja. Svetili so s treskami, ki so smele goreti samo na enem koncu, kajti če so jih prižgali na obeh koncih, je dobil Škopnek oblast nad otrokom, ki še ni bil star eno leto.
Pri nekem kmetu so nekoč prižgali v kuhinji tresko na obeh koncih in potem odšli v mlin. Hlapec in dekla sta slišala otroški jok iz hiše, še preden sta stopila v mlin. Tekla sta nazaj in komaj še rešila otroka, kateremu je Škopnek pihal dim pod nos.
Pri Najevniku na Platu je služila dekla, ki je imela nezakonskega otroka. Otrok je bil še v plenicah in je delal materi veliko skrbi. Gospodar je mrmral nad njo, če je stregla otr0oku, dekli pa je seveda bilo hudo, ker ni mogla skrbeti za otroka, kakor bi morala kot njegova mati. Nekoč je šla na polje in vzela otroka s seboj. Ker otrok ni dal miru, ga je preklela:«Naj te Škopnek vzame!« Pri priči je otroka odneslo iz zibelke, ker je bil še v plenicah in zato še pod Škopnekovo oblastjo. Mati je iskala otroka, a ga ni našla.
V Rožu se prikaže Škopnek, ki mu pravijo Škopnjak, v mraku lete iskre od njega. Kjer ta hudi dih pade na zemljo, tam kdo nenadoma umre, ali pa pobije v tem kraju toča. Zelo nevaren je mladim otrokom. Škopnek sede na otroka in ga tako dolgo kljuje, da otrok od samega kihanja umre. Včasih pripne otroka na vrata in ga tam kljuje. Da rešiš otroka, je treba le reči: »Bog pomagaj« in Škopnek odleti.
V Mačah je slišal hlapec močno kihanje otroka. Stopil je k oknu in je videl, kako se Škopnek vsaja v otroka. Hlapec je brž rekel »Bog pomagaj« in Hudoba je morala otroka izpustiti. Ko je Škopnek odletel, je dejal: »Če bi ti ne stal na tisti konoplji, ki se je sama zasejala, bi te tako zdrobil, kakor zdrobi mlinski kamen moko«.
Pri Gutovniku so imeli žanjice. Neka žanjica je šla v gozd in slišala v bližini otročje stokanje in vpitje. Blizu mlake v ilovici je našla v plenice povitega otroka.
Neka žanjica je nesla otroka v zibelki s seboj na njivo. Ker je bila pridna, ji je šlo delo hitro izpod rok. Mislila je samo na delo, pri tem pa popolnoma pozabila na otroka in pustila zibelko predaleč od sebe. Zato je zgubila oblast nad otrokom, katerega si je osvojil Škopnek. Zamenjl je otroka v zibelki in položil na njegovo mesto drugega, ki je bil nekoliko slaboumen. Mati je spoznala, da ji je Škopnek zamenjal otroka, ker je dete ležalo v zibelki z glavo ob vznožju. Nesrečna žena si je narezala na Marijin praznik tri mlade leskove šibe in ž njimi tako dolgo tepla zamenjanega otroka, da ji je vrglo v zibelko njenega otroka nazaj, zamenjanega pa odneslo, pri tem pa je vpilo: »Jaz sem tvojega otroka tako lepo imel, ti si pa mojega tepla!«
Neki lovec je šel iz Pliberka na Rišperk. Ulila se je ploha in začelo se je mračiti. Lovec je gledal bolj predse na pot kakor pa po divjačini. Nenadoma ga je zdramil izreden šum. V bližnji grm je padla goreča metla. Lovec je ustrelil vanj. V grmu se je zasvetilo, kakor da bi se bil res vnel. Lovec se je prestrašil in zbežal. Druga dan so našli v grmu ustreljenega ptiča, kakršnih ni bilo v okolici.
Škopnek ima opraviti tudi v krajih, kjer so po krivem postavljali mejnike. Pod lipo v Mežici tik kapelice blizu šole so nekdaj po krivem prestavili mejnike. Delavec, ki se je opolniči vračal iz gostilne, je videl Škopnekovo iskre švigati od mejnika do mejnika. Slišal je stokanje: »Kam bom vtaknil?« »Kjer si izmaknil, tja vtakni!« se je odrezal delavec. Prvi glas je veselo dogovoril: »Rešil si me« Bog lonaj, Bog lonaj!«
Kmet Ladinek in Ober sta se pravdala zaradi meje. Takoj po končani pravdi so videli na Šumanovih pečeh rakev, na rakvi pa mrtvaško glavo, ki se je vzdigovala proti nebu. Drugo leto in pozneje redno na dan vernih duš je obhodil Škopnek v podobi goreče roke vso mejo.
II
Župnikov hlapec se je nekega večera zakasnil na polju. Vračal se je že ponoči domov. Pot ga je vodila skozi gozd. Ker se je hotel nekoliko odpočiti, se je usedel pod visoko smreko in je kmalu zaspal. Zbudil ga je šum v vrhu smreke. Bila je svetla noč in hlapec je videl, da se je usedel v vrh nasprotne smreke Škopnek. Hlapec se ni upal iz strahu niti dihati in je mirno sedel in čakal, kaj se bo zgodilo. V vasi je polagoma utihnilo petje in vriskanje mladeničev. Tedaj je Škopnek odfrčal proti vasi. Tudi hlapec se je takoj vzdignil in šel za Škopnekom v vas. Videl je, kako se je usedel na okno sosedove Micke, ki je prišla k oknu in se pogovarjala s Škopnekom. Hlapec je bil skrit za hruško tako dolgo, dokler ni Škopnek odšel od okna. Micka je bila bogato, pridno in lepo dekle. Marala pa ni za nobenega mladca, samo tu in tam je skrivaj pogledala lepega sosedovega sina. Govorila pa nsita nikdar. Hlapec je tri večere zaporedoma šel v gozd in vselej je videl isto. Četrti dan se je delal pri delu zelo zaspanega, da ga je naposled župnik pobaral: »Ponoči si gotovo vasoval pri dekletih, namesto da bi spal, zdaj pa zdehaš in Bogu čas kradeš!« Hlapec je trdil, da vsako noč spi in da ne trati časa pod okni deklet. Pritožil se je pa, da ima že tri dni zelo čudne sanje in da ne more spati. Župnik je kmalu nato zvedel, kakšne čudne sanje ima njegov hlapec. Premišljeval je, kaj neki je, da lepa Micka ne mara za nobenega mladca iz fare. Končno pa je rekel hlapcu: »Tvoje sanje so najbrž resnične!« Hlapec je priznal in dobil od župnika navodilo, naj z zvijačo izve od Micke, kaj vendar ima s Škopenekom.
Hlapec je pri vsaki priliki zbadal Micko, da ima ponočnjake, po dnevu pa hoče biti svetejša, kakor so deviške svetnice. Dolgo je molčala Micka in ničesar ni bilo mogoče izvedeti od nje. Vedno zbadanje pa ji je le jelo presedati in v jezici so ji ušle besede: Nočem vsakega, zakaj bi tega ne imela rada, saj je lep in berač tudi ni!« Hlapec jo je zbadal, da še ne ve, kakpno spako in kako ubogega mladca da ima. »Pa vendar vem, da sosedov ni ubog, da je lep, in da me ima rad, sem se prepričala zadnje tri dni, ko je bil pod mojim oknom«, mu je odgovorila Micka.
Hlapec ji je povedal, da jo je Škopnek goljufal in naročil, naj gre h gospodu župniku. Kaj je ukrenil župnik, ni znano.