Škorenjček Matevžek

Škorenjček Matevžek Saša Vuga

Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Škorenjčka draži radovednost

Daleč gôri nad Sočo, ki teče kot modrikasta steklena sapa mimo vrbovja in razdejanih senikov. Daleč nad goro Bučenico, kjer v drenovih grmičih sikajo modrasi, pozimi pa odmeva skozi noč rjovenje utrganih plazov, raste pod belimi meglicami gozd. Sonce ga le redkokdaj obsije. Se takrat bledikasto, boječe, kot odi betežne starke. Po njem se krotovičijo bukve in resnobne smreke. Pri tleh pa se nemarno vleče robida. Nekoč je na okrogli jasi sredi gozda stala Visoka smreka. Če bi v bistrih pomladanskih opoldnevih splezal nanjo, sedel na vejo in si z dlanjo zaslonil oči, bi videl na rumenem Volčanskem polju trudnim mravljam podobne kmetiče. Če bi se ogledal na desno roko, bi opazil, da se daleč pri Mostu Soča pogreza skalnato strugo - ta je ostra, ko da si jo z nožem izrezal. In globoka, da vejeta iz nje sivina in hlad. Če pa bi se obrnil na levo, bi na oblastem holmcu zagledal ruševine tolminskega gradu. Tam je v grenkih časih, ko je bršljan tipal po grajskih zidovih, živel zadirčen grof. In prav krvoločno preganjal svoje tlačane. Da se je kmetič le malo pregrešil, že so ga zgrabili brdavsasti biriči. In ga z vrvmi spustili v jamo. Ta je segala pod gradom noter do široke mreže. Na mreži, spleteni iz železnih palic, so v temi umirali revežni ljudje. Ko so se jim kosti podrle skozi rjaste križe dol v mlakasto vodo, so zaplesale slepe podgane. Škorpijoni pa so zasuknili rep. In ostro zašljakljali s kleščami. Škorenjček Matevžek še ni splezal na Visoko smreko. Premajhen je bil. Deblo pa je bilo raskavo. Poraslo z raztrganimi vejami. Večkrat je obstal na jasi in radovedno strmel v Oblake, ki so jezdili čez nebo. Tudi meglice je že povprašal, kako je v brezbrežnem svetu. Ali se res kuščarice podijo po razmetanih razvalinah na holmcu? In ali se res vrbovje jokaje potaplja v Sočine valove? Meglice pa, gluhe in nemarne - molčale so. In se kar, nizke, bledične, pretegovale od drevesa k drevesu. Kadar je srečal teto Veverico, ki se je smukala po vejah, si čedila brkati gobček in škebetala z zobmi, je zavpil: »Tetka - kje ste bili?« Teta Veverica je potresla z malhico, ta ji je polna lešnikov in orehov visela z života, in rekla: »Po svetu, Matevžek. Oh, po brezbrežnem svetu!« Nič več - saj se ji je vsakokrat nekam hudo mudilo. Če je boter Sokol prižvižgal nad jaso, iztegnil kremplje in sedel na Visoko smreko, je Škorenjček že kričal vanj: »Botrček, kod ste danes letali?« Boter Sokol pa je stisnil pepelnata krila. Zravnal vrat. Priprl odi. In se molče zagledal v daljave. Nekega dne se je Škorenjček ojunačil. Se pognal do prvih vej. In se z nerodno vnemo lotil plezanja. Pa se je staruha zamajala. Se zakrohotala: »Jah, otrok! Saj si boš vampek razparal, ko si tako nežen in mehak!« Potlej se je stresla v koreninah. Škorenjček je zviška telebnil na mah. In, poln bojazni, naglo pobral svojo peto. Le Oblaki so Škorenjčku tu in tam kaj povedali. Če seveda niso morali naprej. In so počivali nad jaso. Oblaki pod nebom so zares bili še najbolj prijazni. Škorenjček jih je imel rad. Zmeraj mu je bilo toplo, ko so pripluli, dolgi, debeli. Tako dobri - če je bil žejen in jih je prosil, so mu spustili blage vodice. Če pa je mraz lomil veje, so sneg odvrgli kam za hrib.

Oblaki povedo žalostno novico

Nekoč pod jesen, ko so sončni žarki kot revne sveče tipali od debla k deblu in je v gozdu bil mrak, so spet prišli. Bili so temni. Nabuhli. Skoraj grdi. Škorenjček, potepal se je po jasi, jih je veselo ogovoril: »Kam, Oblaki - kam? In pa od kod?« »Ej, otrok, premajhen si, da bi razumel,« so vzdihnili. »Ob zori je Slovenec prišel izdat Slovenca Lahom v Tolmin. Prvemu so dali denar in zlat prstan. Drugemu pa so zapeli težke okove na roke. Izdajalec se bo drevi, pijan, vračal domov. Zaletaval se bo od kamna h kamnu. Ko bo prišel v Zadlazu do tršate lipe ob cesti, bomo že nad njim! Grozno temo bomo napravili. Mrzel dež. Točo! In vihar! In ko se bo s preklinjanjem skril pod lipo, mu bomo poslali dve streli - eno od sondnega vzhoda. Drugo od severne strani. Ubili ga bosta. In ga zažgali v prah. In ga stlačili v zemljo! In ga zbrisali iz spomina - vidiš, ker si že hotel vedeti, otrok.« Potlej so se zavalili. Se zaleteli .In spolzeli navzdol, po vršičih dreves. Prek debelih skal. In dež razsute plazove. V hipu je na zemljo padel mrak. Škorenjček se je skremžil. Potresel ga je hlad. In oškropile so ga prve kapljice ledene ga dežja - stisnil se je vase. In jo ubral proti domu.

Škorenjčkov domek

V davnih časih je star hrast, ki so mu leta osušila korenine, zamrmral. Vzdihnil je. In težko legel na tla. Veje so strohnele. Lubje je odpadlo. In razgalilo široko, hrbtasto deblo. Pod hrastom je potlej betežen lisjak ril. Grebel. Ko je izkopal prostorno jamo in jo nastlal s posušenim mahom, je zapuščeno poginil. Po lisjakovi smrti so se vselile male požeruhinje, gozdne miši. Iz gole porednosti so raznesle naokrog lisjakove kosti. Iz njegove lobanje pa napravile vodnjaček - in vanj nabirale deževnico. Ko sta oče Škorenj in mati Škorenjca priromala skozi gozd, stikala po panjih, v rogovilah debelih pritličnih vej in pod razpokami mogočnih skal, sta naletela na deblo. Opazila vhod v jamo. Se skrbno razgledala po njej. In - s srcem, ki je vrelo od veselja, sklenila, da si jo vzameta za bivališče. Kraj naokoli je bil lep. Bilo je hladnega vetrca in srebrne rose. Zlatega jesenskega listja in vlažnih, črnih korenin. Dišavnega, preprogastega mahu. In belih okroglih kamnov. Precej ptic. Med košnjami pa košček sinjega neba. Ali zaplata modre teme z zvezdami. In z mesečevim srpom.

Oče Škorenj doživi peklensko noč

Škorenjček je pripetal do doma. Na pragu je sedel oče Škorenj. Večerjal je pogačico sladke smrekove smole. Počasi, pobožno je žvečil. Kdaj pa kdaj je iz smole zbezal zeleno iglico in jo vrgel na mah. Ko je zagledal Škorenjčka, je pokazal k temnemu nebu med krošnjami: »Matevžek, dež bo.« »Pa ne pri nas!« je Škorenjček vedel povedati. »Oblaki so šli na Zadlaz. Poslali bodo strelo nad domačina, ki je soseda pahnil v laške kleti!« Oče je začudeno gledal. Se zamislil. Pa molče, siv od grenkob in bolečine, zlezel v jamo. Mami Škorenjci, ta je rahljala mahovnate preprogice, je dal ostanek večerje. In hitro, ko da bi ga gnala zobata žival, stopil v veter, ki je že kosil prek dreves in tulil po rebreh. Daleč kod je votlo, z ihto zagrmelo. Mati je poklicala Škorenjčka k večerji. S ploskasto opoko je zapahnila vhod. Škorenjček je ubogljivo sede1 v kot. Se lotil smole. Gledal je k vhodu. Tam je opoka prepuščala ozko šilo trepetave svetlobe. In s strahom poslušal, kako zunaj zavija in hrešči. Kanil je počakati na rezket maščevalnih strel. Toda počasi, kot rahel mrč, ki priplava med veje in se zgosti v temo in zbriše živo in mrtvo v črn nič, se mu je v dušo zlival spanec. Kmalu se je divjanje Oblakov in šumenje gozdov poleglo v uspavanko - narahlo ga je zazibalo. In ga pokrilo z nemirnimi sanjami. Medtem pa? Joj, medtem! Oče Škorenj je v silnem vetru pridirjal do jase. S težavo je splezal na Visoko smreko. Zakaj bilo je res hudo - zemlja je mrmrala. Visoka smreka se je nevarno majala v koreninah. Čez trate strupeno pljuskal dež. Pa je v Oblakih prasnilo. Se vžgalo. Nebo se je prekalo. In - žvepleni streli sta zgrmeli proti Zadlazu! Ena od sondnega vzhoda. Druga od severne strani. Na mah je bilo vse ognjeno. Oče Škorenj se je prižel k deblu. In napel oči. Zagledal je cesto. Nad cesto drevo. Ob drevesu pa, sključenega, zgrbljenega, z rokami v laseh - ob drevesu, jojha, je uzrl zavekanega izdajalca. Na roki se mu je svetil prstan. Velik zlat prstan. In v zlato sta se zagrizli streli. Tista, ki je prišla od severne strani. In tista, ki je udarila z vzhoda. Zasmodilo se je. Buhnilo v krvav roj isker. Prasketalo. Ode je, otrpel od strahu, gledal proti Zadlazu. Pa je videl le razklano drevo, ki je gorelo z gostim dimom. In širok, črn izdajalčev klobuk na blatni cesti.

Spomini na staro Ščavo

Ko se je Škorenjček zdramil, ni bilo ved opoke na vhodu. Po spokojnem, temno modrem nebu so trepetale zvezde. Rahlo se je privzdignil. Slišal je očeta, kako se premetava pod odejo in, še ves razburjen, govori: »Komaj sem se pretolkel! Vse naokrog ležijo izruvana drevesa.« »Pa izdajalec?« je vprašala mama Škorenjca. »Streli sta opravili z njim. Ko bi le hoteli še Lahom podkuriti!« Škorenjček je gledal k zvezdici, ki se je rumeno bleščala pred vhodom. O, ti Lahi - toliko je že slišal o njih! Ni minil večer, da ne bi oče Škorenj omenil prikazni, ki so z zapori in z ožebljano palico ustrahovale domačine po dolini. Škorenjček se jih je nekam bal. Sestradana lisica, divji maček, celo nadušljivi krt so mu bili bolj všeč kot pa v zelene cunje oblečeni možiceljni, ki so vreščaje topotali po cestah in žugali s kazalcem. Tudi oče Škorenj in mama Škorenjca sta bila svoje dni v laških rokah. Čeprav - njima ni bilo preveč hudo. Čista sta bila. Če je sijalo sonce in se je Soča lesketala v zelenih mavricah, sta se dedno svetila. Zanju je skrbela starka, upognjena v pasu, zgubanega dela in žalostnih oči. Gospodar ji je, suh, ostrega nosu in naprej potisnjene čeljusti, rekal Ščava. Ščava je pazila, da je bilo dvorišče zmeraj pospravljeno. Kamnita veža pometena. Da so bile sitne, ves dolgi dan vzkokodajsane kokoši nakrmljene. S posebno vnemo je morala skrbeti za Škornje - teh je gospodar imel veliko. Stali so v kletni shrambi. Na dveh policah. Pod dolgo platneno krpo. Ko so na jesen po drevesih umirali listi in so z vej padali kostanji, je iz mesta prišlo pisano krdelo. Zlezli so v Škornje. In odšli na polja in v gozdove. Tam so preganjali zajce. Streljali srnjačke. Jim z nožem rezali grla – pa se neumno zmagoslavno krehetali, če je pod svinčenko padla srnica, ko je z grmičevja prek senožeti stekla k ustreljeni materi. Marsičemu bridkemu sta bila priča oče Škorenj in mama Škorenjca. Grdo ju je bolelo, ko sta se z gospodo vrnila lova. Oh, uboga Ščava takrat, v pasu zlomljena, z bridkostjo pod sivimi lasmi - zagnali so ji Škornje pod noge. Se okopali pri vodnjaku. Sedli v sobano. In požrešno jedli in čez mero pili in kričavo govorili. Ob vsem tistem krehetanju pa je spodaj v shrambi Ščava čistila škornje. Ko so nanje zakapljale kot žalostna rosa starkine solze, se je trdo blato topilo. Prah je izginjal. Izpod umazanije se je pokazalo usnje - Ščava je očistila obe polici Škornjev. Jih skrbno razvrstila v pare. Sedla k mizi, pod obok. Se stisnila v ramenih. In zadremala. Uboga stara Ščava. Neke mračne noči pa sta se Škorenj in Škorenjca odločila, da bosta ušla. Zakaj bila sta dobrega srca - ko so Ščavine srage izpirale z njihovih obuši umazanijo, jima je bilo, ko da kaplja na njuno usnje vrela smola. Previdno, da ne bi zbudila drugih, sta zlezla s police. Se stihotapila do mize. Se vzpela na stol. Poljubila Ščavo – potlej pa skoz okno skočila na dvorišče. Zunaj, priklenjeni k plotu, so stražili ostri psi. Toda preden so zarožljale verige, preden je besno zalajalo v temo, sta oče Škorenj in mati Škorenjca bila že daleč. Na poljih, sredi obrane koruze in dišavnega sena. Zlezla sta pod kopo sirišča. Se pokrila s širokim listjem. Se objela. Zajokala od sreče. Se poljubila - proč od hudobnih ljudi. Pod revno koruzno kopo. V vetru. V dežju. Vendar svobodna! Kot boter Sokol na nebu. Kot Visoka smreka. Kot teta Veverica v krošnjah stoletnih dreves. Prav tisto noč sta tamle, na obsoškem polju, zasanjala o sinku, ki bo pogumen. Dober. Mehak v duši, ampak - neustrašnega srca.

Škorenjčkove sanje

Škorenjček se je nemirno prekobalil na mahu. Zvezda pred vhodom se je izgubila. Iz oblačnih nedrij noči je dihala k zemlji mrzlota. Spet ga je pogrinjal spanec. Na pol bede je pomislil: »Pa sta dobila mene, malega Matevžka, ki je nekako dober, no – pa droban kot krt in prav nič pogumne duše ali neustrašnega srca!« Stožilo se mu je zaradi tega. »Škornji smo tako revne stvarce! Potrebovali bi junaka s širokim čelom in z grčastimi rokami. Junaka, ki bi zgrabil Laha za zalisce. Ga trikrat zavihtel okrog pesti, da bi zažvižgalo. In ga zagnal na sive skale! K Soči! Dol - v blato kraj napajališča, k crknjenim, smrdljivim ribam!« Potlej je zaspal v toplem kotu podzemskega doma. Je pa še v spanju videl svojega junaka - ta je trdo stopal po kamniti cesti. Pleča so mu bila kot sleme Bučenice. Stegna tako zdravo napeta, kot jih je imela orjaška Zelena baba, ko je z bronasto plevelnico kopala Soči strugo. Pod visokim delom dvoje odrih, čudovito dobrih odi - bile so kot poletno nebo, de je zrak lahak, visok in čist. Od sončne srede se je Škorenjček Matevžek nasmehnil. Takrat pa - s stropa v jami se je odlepila drobna kaplja. Mu kanila na stopalo. Se razlila v mah. Mehko. Kot solzica. Tako je, v sanjah, Škorenjček spoznal, da tak junak mora nekje živeti. Odločil se je, da ga bo klical Ščavo. V spomin na zgarano deklo, ki je s solzami otirala prah in poljsko prst z usnja odeta Škornja in mame Škorenjce. In da ga bo iskal. Iskal -dokler ga prav zares ne bo našel.

Škorenjček pove pravljico

Prišla je zima. Po sajastem nebu so se podile meglo. Tu, tam se je v smreke izgubljeno zmotovilila snežinka. Škorenjčkova družina se je dolgočasila. Široko zehala. Odmetavala sneg od praga - in si v temi brlogca, kamor niso segali dolgi, šilasti zobje mraza, pripovedovala pravljice. Nekoč se je Škorenjček ojunačil: »Bi pa še jaz povedal pravljico!« Mati in oče Škorenj sta se ozrla. Mama radovedno. Oče Škorenj bolj postrani, kosmato, kot pač očetje. »Ti - pravljico?« je oče zagodrnjal. Škorenjček se je užaljeno stisnil v obuši: »Svojo pravljico.« »Povej,« je rekla mama. Pogledala ga je nežno. Spodbudno - kot pač matere. »Nekoč bo gor ob Soči prišel mož. Imel bo pleča kot gora Bučenica. Stegna trda kot pošastna Zelena baba. Roke pa take, da bo zagrmelo, če bo napel mišice! In imel bo sinje oči kot Soča voda ali nebo spomladi. Na glavi mu bo vihrala zlata griva. Švignil bo s pogledom po deželi. Ko bo videl, kako je, mu bo nebo pod obrvmi potemnelo. Vžgalo divje strele. Ko pa bo zarjul in bo kletev odmevala s Krna do Kosovda, se bo Soča razviharila. Udarila bo dež bregove! S Kobilje glave bodo pridrveli Oblaki. Toda bo razsrjeno križarila - iskala, koga naj pobije! Tedaj bodo pricepetali Lahci. Ko trebuškastih mravelj se jih bo nateplo. Streljali bodo, vsevprek, da bi podrli junaka. On pa bo stal - kot skala! In se jim smejal. Ko mu bo šale dovolj, bo zgrabil poglavarja za črne zalisce. Zavihtel ga bo, da bo žvižgalo kot veter v ledenih nočeh. In z njim premlatil kot z bezgovim zanič, kolom ostale. Potlej ga bo treščil, poglavarja, v kravje odpadke, v ribjo mrhovino ob Soči! In ko ga bodo prosili usmiljenja, jim ga bo dal. Bodo pa morali obljubiti, da se poberejo iz dežele nazaj v močvirja, de ne - hehe!« če in mati sta poslušala. Se začudeno spogledovala. Kje se je vzel! Od kod se jima je pobral ta Škorenjček, ki tolikanj živahno pripoveduje! Pa se je oče Škorenj pripognil v gležnju. Zamrmral: »Jah, ko bi le hotelo tako biti!« Oče Škorenj je zmeraj mrmral. Mama Škorenjca je bila vesela. Skoraj srečna. Škorenjček pa je s širokimi očmi govoril, še in še, o Ščavu. Ko da je njegov oproda - ko da skupaj čofotata Lahce daleč k ribam kam. V Sočo.

Boter Sokol zaupa hude reči

Zimski dnevi so bili mračni in moreči. V gozdu je vladala tihota. Črne veje je pokrival voden sneg. Tla med drevjem so bila kot bel, napihnjen mah. Po njem so se ko drobne verižice križale stopinje prezeblih ptic. V jami je postajalo dremotno. Ure in dnevi so se vlekli kot smola po smrekovem lubju - oče je neprenehoma ležal v kotu. Se tiščal tople prstene stene. Brundal pod strop, ki je z njega včasih padla motna kaplja. Mamo je brezdelje utrujalo. Počasi se je premikala po jazbini. Iztepavala je mahovnate preproge. Rajala odeje. Ravnala suho listje po podu. In iz golega dolgčasa spet in spet preštevala sladke pogačke redilne smole. Najhuje pa je zaspanost pritiskala k tlom Škorenjčka. Od pozne zore do zgodnjega mraka je ždel na kratkem hodniku pred vhodom. Gledal dež rahlo odmaknjeno opoko ven. V gozd - na hodnik je bil nastlal listja, dež obuš se je pogrnil z odejo, pa mraza skoraj ni trpel. Ko je nekoč, takole zleknjen, oprezoval skoz jutro in so se z vej lovile kot beli metulji snežinke, je uzrl botra Sokola. Ta je bil videti hudo potrt. Ni se prestopal. Le kdaj pa kdaj se je modno zazibal, ko da se upira burji. Škorenjček je s strahom opazil, da je leva Sokolova noga prebita. In da se mu do krempljev vleče kot lepljiv vosek temna, komaj posušena kri. »Boter!« je kriknil. »Ranjeni ste!« Sokol se ni ozrl. Samo veke je za spoznanje privzdignil: »Kuščarji! Lahi so streljali name. Umazanci!« Snežinke so padale kot listi marjetic botru sokolu na hrbet. Se topile. Mu polzele s kril. Se kot rosa nabirale v puhu vrh nog. Povzel je, srdit. S sikanjem - komaj je pripiral kljun: »Kot kobilic se jih je v dolini nateplo! Na ražnjih da pečejo, nad visoko žerjavico - mačke. Snoči so domačini našli nad Sočo betežnega čevljarja. Lelžal je v hlevu. Omrznjen. Podplut! V kleti pa niti rose žganja več! Ves krompir so mu pokradli. Ajdo. Vso koruzo. Do zadnjega storža!« Boter Sokol se je spet zazibal. Se nalahno ujel na pohabljeno nogo. »V deželi, Matevžek, se bo zgodilo še veliko hujših reči!« Vzdignil se je s tal. Ostro zamahoval – šumelo je, ko da se z vej usipa sneg. Škorenjček je videl: Sokol je kot črna strelica zašel prek dreves. Odtlej je boter večkrat pristal pred brlogcem. Se oddahnil. Mimogrede stresel Škorenjčkovim oprtnik novic, nabranih na križarjenju. Že po naravi pogreznjen vase, sam in mrk, je zdaj iz dneva k dnevu huje bliskal strmo izpod vek - kazalo je, da nekaj grdo grebe v njegovo sokolje srce. Zaupal, jim je, da so Lahi v dolini ustrelili starega pastirja, ko je vlekel koze v grmovje na pašo - gluh je bil. Jih ni slišal, ko so se drli za njim. Rekel je, kako si je v tolminskih ječah kmetič naredil iz glavnikovega ročaja bodalce. In si ga zaril v srce. In je povedal, da domačini pričakujejo lakoto v deželo, ker je objokana beračica videla pri Stopcu tri sonca - rumeno Sonce, ki pomeni zavist. Rdeče Sonce, ki pomeni kri. In modro sonce, ki pomeni solze. Možje si bodo zavidali košček kruha. Z noži se bodo, do krvi, stepli zanj. Žene in otroci pa, lačni in bolni, bodo pretakali gorjupe solze. Nad tremi sonci da je sedel lahast škrat v rožasti baretki. S preluknjanimi škarpeti. In da se je krehetal. In da se mu je ob vsakem krehetu trebuh neznansko napihnil - kot žabi krastači.

Pomladanska zahvala

Po gozdu se je zadela oglašati pomlad. Narava je topleje zadihala. Izpod zredčenega snega so boječno pokukale zaplate zelenja. Pod lubjem je zakipel nov sok. Na rebreh so pognali prvi popki, smolasti in trdi. Po vejah so se raztegovale mokre, mlečnate megle. Iz njih je bilo slišati še nekam premrlo, neubrano ptičje petje. Oče Škorenj je s praga odvalil opoko. Stopil pred brlogec. In krepko vdihnil. Za njim je prišla mama Škorenjca. Zadnji je prikoracal Matevžek. Slepila jih je sinjina neba. Lahki zrak jih je prevzemal z blago zeleno dišavnostjo. In - krog in krog je svet bil videti kot čudovito prostranstvo. Mama je iz jazbine prinesla štiri pogačice smole. Stopila je tesno k možu. Mu jih ponudila. Škorenjčku pa namignila, naj gre na desno stran. Oče Škorenj je pogledal k soncu, ki je bledo božalo vršičke dreves: »Tebi, sonce, ker si močno. In imaš toplo srce. Hladne zimske sape so nas stisnile pod zemljo. Pa si priplavalo. Raztajalo sneg. In nas osvobodilo! Spet te bomo lahko gledali - se spet ogreli v tvojih žarkih!« In je vrgel pogačico proti vzhodu. »Tebi, zemlja, ker si bila gostoljubna, ko smo se skrivali v tvojih nedrjih! Ker si nas grela. Nas varovala s svojimi črnimi stenami. In ker rediš prijazne trave in visoka drevesa, da nam dajejo smolo in mehko steljo.« Oče Škorenj je vrgel drugo pogačico. »Tebi, noč, v znamenje hvaležnosti. Nas skrivaš, tiha, mogočna prijateljica, pred očesom zahrbtnega Laha! Pomagala si, ko sva s Škorenjco zbežala iz suženjstva. Spusti tudi zdaj nad nas svoj temni plašč, če bi se proti nam stegnila hudobna vragova Šapa!« Vrgel je tretjo pogačico. »V spomin nate, revna Ščava - ker si nas ljubila! Nas s svojimi solzami umivala. Zmeraj ti je bilo hudo, saj si imela veliko srce, pa prešibke roke. V slabotnem, starčevskem telesu nosiš vso bolečino in stradež dobrotnih ljudi. O, Ščava, sužnja! Zasramovano, zasmehovano bitje! Najbolj dobrosrčno, najbolj naše bitje - tebi spoštljivo v pozdrav! V spomin.« Ko je ode vrgel zadnjo pogačico, mu je glas vzdrhtel. Zamrl. Z obuši mu je stekla solza. V njej se je nadrobil sončni žarek. Tudi mama je jokala. Tiho, nežno - komaj jo je bilo slišati. Škorenjčku pa, ko je videl, kako sta oče Škorenj in mati Škorenjca presunjena, se je pod vekami nabralo toliko mokrote, da je le s težavo gledal skoznjo.

Nesreča na Prisojah

Potlej so zapahnili vhod. Ga prekrili z rušo. In kot vsako pomlad odšli na Prisoje, da bi se naužili blagodejnega sonca - Prisoje so bile strma, ozka jasa, porasla z grmovjem. In kdaj z medeno, kdaj spet s pasjo travo. Zaradi spolznih tal so šli na moč previdno. Ustavili so se med grmičkoma, ki sta bila kot od nemarne usode začarana brata - ukoreninjena z obrazom proti obrazu. In zadovoljno legli. Oče Škorenj je že zadremal pod božanjem žarkov, ko se je premaknil v gležnju. Prisluhnil - izpod trav je prišlo kratko, pritajeno mrmranje. Še je poslušal. Pa tjavdan odmahnil. Se udobno spotegnil. In zaspal. Škorenjček pa ni mogel zatisniti oči. Komaj se je zazibal v dremavico, že je zdrsnil po razmočenem listju naravnost v robido. Ko se je to nekajkrat ponovilo, je jezno vstal. Pogledal naokrog - jaso so pokrivali snežno beli zvončki. Bili so v razsutih šopkih, ko da jih je pijan vrtnar natresel iz raztrganega berača. Če je od gozda potegnil vetrc, so se nežne glavice nagnile na steblu. In pokimale sem in tja. Škorenjček bi rad zvedel, ali zvončki res zvonijo. Zato je skakal od Šopka do šopka. Se sklanjal. Poslušal - zvončki pa so se samo smehljali. In se veselo, zadovoljno pozibavali na stebelcu. Hudo se je že bil oddaljil od očeta in mame. Sonce ga je mamilo. Hotel se je vrniti. Takrat pa, oj - takrat ga je streslo. Stežka se je obdržal na peti. Spet se je majalo. Zamrmralo je. Ga treščilo na tla. Zemlja, kjer sta spala oče in mama, se je zgrbančila. Se nabreknila. Se v široki zaplati odlepila. In sprva počasi, pa hitro hitreje zdrsnila navzdol. Proti črnemu gozdu. Na pobegli zaplati je bilo veliko zvončkov. Presenečeno so se smehljali. Se sunkovito priklanjali, ko da so se napili vina. Med zvončki pa tistale grmička - neumno sta poskakovala. Mahala drug v drugega s trnuljastimi listi. Škorenjčka je bolečina stisnila kot s kleščami. Dušila ga je. Nem je, skrčen občepel kraj jase. Tam, kjer je bila prej sodna travnata preproga, se je kot odurna rana bodila umazana skala. Čeznjo so brbotali potočki kalne vode. Po skali je znorelo dirjal krt. Se na lopatastih tačkah, slep, zaletaval v korenine. Se s prstenim gobčkom vrtoglavo spet zaril pod zemljo. V grapi spodaj je šumelo. Čudno Žvižgalo kot rjavo zelena kepa se je plaz natrgal ob strnjenem plotu smrek - še so ječale. Brnele. Se tresle. Kmalu je Prisoje spet prekrila votla tihota. Škorenjček se je zgrudil. Se z očmi zakopal v travo. Drhtel je. Ni jokal - spreletaval ga je silen strah. In groza. Huda žalost mu je trgala srce. Tedaj je nad jaso prhutaje pristal boter Sokol. Ponosna glava mu je bila rahlo sklonjena. V očeh mu je plavala nenavadna toplina. Izpod zmršenih obrvi je gledalo tako dobro, tako usmiljeno, da je Škorenjček planil v jok. In se mu stisnil pod pepelasto perut. Boter ga je s krilom nalahno pobožal. Čez čas pa, žalosten, dejal: »Sirotek si, Matevžek.«

Škorenjček sreča Laha

Matevžek je odtlej taval po gozdu. Se skrival za drevesi. Topoglavo zbežal, kadar je z neba prikrakala vrana. In prejokal noči v zapuščenem domu. Ko se je nekoliko potolažil, si obrisal solze, je odšel proti Prisojam. Plaz se je razlezel ob debla. Pogrinjale so ga trde trave in rjast sleč. Škorenjček se je stisnil za grm. Poklical: »Oče! Mamica!«Prisluhnil. Nič - le odmev se je raskav, zategnjen vrnil od nekod: »Oooče! Maaamica!« Spet je bilo vse tiho. Prav mrtvaško mirno. Veter je vel skozi krošnje. Od gozda je razsajalo vreščanje šoj. Škorenjček je legel na rob jase. Se zamislil v nižave - tam so se doline kot pokrpani rokavi zlivale k Soči. Med rjavimi vrtovi so se pletle svetle poti. Hiše v drevju so bile ko drobne gobe mlečnice. Gore naokoli pa, s temno zelenimi podnožji - mrko so rasle, mogočne, do sivih vrhov. Tako se je zamaknil v živopisno pokrajino, da ni slišal prikritih korakov. Prišli so iz gozda. Obšli jaso - in obstali samo nekaj čevljev za njim. Šele ko je čezenj padla senca, se je Škorenjček zdrznil. Se potuhnil. Komaj dihal. Privzdignil oči. In zagledal usločen hrbet mršavega Laha. Dolgi lasje so mu lezli pod ovratnik zelene srajce. Čez ramo mu je visela kratka puška. Za pas si je bil vtaknil črno kapo s čopom. Na kapi se je kislo režala lobanja. Lah si je z dlanjo zaslanjal odi. Se spet in spet oziral proti Osojam - ko da stika za nekom. Potlej je z besom pljunil podse. In odšel. Škorenjček se je stegnil izpod grmov, da bi si ga dodobra ogledal. Pa obstrmel - in skoraj zakričal od pretresljivega začudenja: Lah je imel na nogah očeta Škornja in mamo Škorenjco. Zgrabilo ga je nepopisno veselje. Prihuljeno se je, vročičen, splazil iz skrivališča. Naravnost za Lahom. Ta se je spuščal proti Osojam. »Mamica!« je šepetal. »Mamica!« Mamo Škorenjco je spreletelo. Rekla je očetu Škornju: »Matevžek naju kliče!« Oče je preslišal, zagrenjen. Pa se ovedel. In v preplahu jecnil: »Naj beži! Naj gre – zbeži!« Škorenjček bi rad skočil do očeta. Do matere. In ju objel. Tako polno je bilo njegovo srce, tako veselo, da se niti raklastega Laha ni več bal. »Matevžek, zbeži!« je prosila mama. »Rad bi bil z vama!« »Midva bova pobegnila! Počakaj naju v jazbini!« »Pa - mene je samega strah!« Lah je v teku prešel kolobarčasto poseko. Se vzpel čez holmec, ki ga je sredi dreves naredil plaz. In se poglobil v reven gozdiček ob grapi. »Kako sta se redila, mamica?« je hlipal Škorenjček, ki mu vsi pritajeni ukazi niso zalegli. »Boter Sokol je rekel, da vaju je zadušilo v plazu.« »Jah! Kaj še!« je oče godrnjal. Bil je hud na Laha, pa je stresal jezo. »Samo omamilo,« je rekla mama. »Preden se je ruša zgostila v plaz, se je razplatila. Obležala sva v robidovju. Kmalu je prišel ta Lah. Naju stlačil v nahrbtnik - oče je poskušal zbežati. Pa je bil slab. Omagal je.« »In kako je v dolini?« »Oj, Matevžek, boj se Lahov!« »Ne - boj se Lahov! Bij jih!« je oče nepričakovano, v strašnem srdu zakričal. Lah je obstal. Iztegnil vrat. Prisluhnil - čeprav so govorili v svojem jeziku, ta pa je gotovo skrivnosten kot jezik metuljev, medvedkov in ptic, je bil očetov krik vendarle preglasen. Zataknil se je v Lahovih ušesih. Zelenec se je, bliskovit, obrnil in - natanko za seboj zagledal, v mahu, v listju, Škorenjčka. Razširil je roke. Razkrčil prste, da bi ga zagrabil. »Matevžek, skoči!« je oče razburjeno zavpil. Ampak - Lah je že bil nad njim. Škorenjček se je prihulil kot zajček. Pa planil. S trdo peto kresnil Laha po nosu. In zdirjal, kot znajo le škornji. Spuščal se je večer. Vanj je peketalo kot od žrebičjih kopit. Lah je vrgel puško k licu. Krogla je siknila nad Matevžkom. Porinil je drug naboj v cev. Sprožil - pa ni bil strelec od fare. Krogla je kot siten čmrlj zbrenčala visoko nad Škorenjčkom. In čofnila v grušč. Škorenjček je dirjal po ozki stezi. Na levi se je strmo vzdigovala reber, pokrita z gozdičjem. Na desni pa je daleč doli v soteski voda drla mimo skal. Šumenje je kdaj pa kdaj naraslo v nevarno medvedje brundanje. »Bom vzdržal! Pred Lahom moram vzdržati!« Vendar - moči so mu začele popuščati. »Matevžek, teci! Teci, fant!« je vpilo tik za njim. »Po tebi bo, Matevžek!« je mama zajokala. Ozrl se je. Zgrozil: Lah je bil pol ducata korakov stran. Videl je njegove srepe oči. Kljukasti, otekli nos z rdečo kapljo. Videl kremplje prstov. »Matevžek - na drugo stran vode! Po brvi!« je vzkliknil oče. Ne da bi pomišljal, se je Škorenjček zagnal proti nasprotnemu bregu. Brvca je bila majava. Iz globače je kot zmajeva sapa puhala mrzlota. Z brvi je skočil na skalo. Zajel zrak. Se spet ozrl - in razprl oči. Sredi brvi je Lah motovilil z rokami. Se krotovičil. Lovil ravnotežje na razguganih deskah. Iz zevastih ust mu je uhajalo grgranje. Spustil je puško. In se poskušal rešiti objema, ki sta mu z njim škornja vklenila krake. »Matevžek!« je mama Škorenjca bridko zaklicala. »Matevžek, priden bodi! Zdaj se bomo za zmeraj ločili! Srečno, otrok!« Takrat šele je Škorenjček razumel, kaj se dogaja na zazibani brvi. Mati in oče sta bila čvrsto objela drug drugega. In počasi in vztrajno prenašala Laha na rob desk. Iz globine je mrzlo mrmralo šumenje. »Sinko, zbogom!« je skozi jok zakričal oče Škorenj. Pomahal je Škorenjčku - in dvakrat bolj tesno objel mamo. »Ne, mamica, oče!« je kriknil Škorenjček. »Kot srna bom tekel, ne!« Lahu je zmanjkalo desk pod nogami. Zakrilil je. Zaklel. Omahnil. Se v zraku prekopicnil. Ko tnalo strmoglavil. Rjul - prav zamolklo je pljusnilo. Škorenjček se je v solzah nagnil skali čez rob. Videl pa je le grobljo. Debele, prepletene korenine. In v razpenjeni vodi črno Lahovo kapo na čop. »S Slovenci.« Spomnil se je Ščave, uboge dekle tam v temačnih hramih. Spomnil na očeta. Mamo - mar je danes blisnil dan, ko se bo kot iz žive skale vzel njegov orjak, Ščavo? Brž, je vstal iz rosnih trav. Šel bo skozi gozd. In prek planine. Čez robidje. Čez koprivje. V kamne kam. Na prod. In k reki tja. Zbrusil si bo peto. Strgal usnje, naj - mora najti velikega Ščava. Šel je skozi gozd. Osmukal palico. In šel. Dnevi in noči so švigali kot v metežu snežinke - kdo bi jih preštel. V bukvah so se krošnje razkošatile. Napete veje so se pozibavale v pripeki. Trava je, visoka, vonjala, da bi omahnil vanjo. In zaspal. V žarkih, ti so kot stebriči žlahtnega prahu drhteli z listja, je brenčalo od debel. Kot zlati kamenčki so se metale s cveta v cvet. Škorenjček je pridno hodil. Hodil - shujšal, zrasel je. Usnje se mu je zgrbančilo. Mu od akacijevega trnja, grap,melišč in grušča potemnelo. Prekrižaril je deželo gor in tja ob Soči, o junaku pa nikjer sledu.

Potok Žlobudravček

Ustavil se je, truden in lačen, v svetlem brezovem gozdiču. Legel je v mah. Se ozrl k Oblakom, ki so plavali visoko pod soncem. Zaslišal šumenje - med pritlehnim grmičjem je žuborel potoček. Voda se je stekala od kamna do kamna. Se v hitrih vijugah nosila navzdol. »Hojlala!« ga je pozdravil potok Žlobudravček. »Smo prišli umirat?« »Umirat?« se je Škorenjček pobral. »Prvi škorenj si, ki ga vidim nekam pri močeh - sem prihajajo udje tvojega plemena šele, ko se betežni, zadihani naveličajo sonca in zraka!« Škorenjček je obrnil oči po potoku. Zagledal je škarpetelj. Brez podplata je, zlizan od vode, zijal pod korenino. Šel je po bregu gor in dol. Odkril otroško coklico, z žico privezano k ročaju potlačenega lonca – čeznju so se leno zgrinjala belkasta peščena zrnca. Potlej je opazil žensko gojzarico. Ob gležnju se je je držal zelen, oglodan žamet. Usidrala se je pod kamen, ki se je bočil iz vode - na lepem je iz nje prilezel rak. Razmaknil rjave klešče. Skrčil zadek. Ga sprožil. In dostojanstveno odplaval nizdol. »Celo pokopališče, a ne?« je vzkliknil potok Žlobudravček: »Pokopališče raztrobljenih čižmov in preluknjanih loncev!« »Nisem prišel umret! Junaka iščem!« »Hoho!« se je zarežal Žlobudravček. »Kaj hoho?« je prizadeto bruhnilo iz Škorenjčka. »Nič hoho! Ščava iščem! Sicer pa - ne časa ne potrpljenja nimam, da bi se s tabo zmerjal!« »Po tejle zimi vas je pograbilo govoriti o junakih! So mar junaki jurčki? So gobice, ki zlezejo po plohi iz mahu?« »Kako - nas?« je Škorenjček vprašal. »Zapuščeni mlin je tudi našel nekaj junaškega! Potrgan človek se je skril v njegovo temno izbo. Ko da pihnem - že ga je napravil za junaka!« »Kje stoji ta Zapuščeni mlin?« Počasi se je večerilo. Po gozdu je zapihal hlad. Potok Žlobudravček je že zehal v sen: »Pojdi ob meni gor. Do votlega hrasta.« Kmalu je njegovo žuborenje postajalo tišje. In tišje. Srebrasto zelene sence so se jadrno razlezale po vodi. Ji gasile dan. Čez tolmun, ki je v njem počival škrbasti škarpetelj, je kot zapečen kolaček plaval ščip.

Zapuščeni mlin

Škorenjček je šel tik ob potoku navzgor. Za drugim ovinkom je zagledal nizko, mračno, čokato bajto. Po grobih stenah so se kot kače vlekle razpoke. Na strehi je v zmršenih snopih štrlela slama. Kog in krog so se plevelile nekakšne klasaste, visoke trave. Na vodi se je z muko obračalo razpehano kolo. Imelo je le troje lopatic. Zavijalo je. Topotalo - Škorenjčku se je na mah storilo pusto pri srcu: »Oh-um! Čuaf – čuaf - čuaf! Ššš!« »Stoj!« je krehnil Mlin. »Kdo gre?« Škorenjček je šepnil: »Matevžek.« »In kaj bi hotel?« »Junaka iščem.« »Junaka?« se je Mlin zmrgodil. »Potok Žlubodravček trdi, da živi pri vas neki junak.« »Potok? Ta je šleva! Kakšen naj bi bil ta tvoj junak?« »Oj, velik za dve smreki - da bi zgrabil Laha za zalisce! In ga treščil daleč k Soči dol. V blato kraj napajališča. K crknjenim ribam.« »Smrkovče!« je Zapuščeni mlin zagrgotal. Videti je bil čez vsako mero hud. »Prestar sem, da bi mi ti pravil pravljice!« zvišal je glas. Osorno porentačil: »Misliš, da sem tepec? Kje bi videl tolikanj grozanskega junaka? Še v divjih sanjah ne! Ne nori me! Odklati se - ali pa te zvržem na kolo!« Z vode je kar se da grdo počofotalo: »Oh-um! čuaf-čuaf-čuaf! ššš!« Škorenjček se je poparjeno prestopil. Nagnil obuš - pozdravil. Grenko je zakoračil proti gozdu. »In da se mi nikdar več ne prikažeš!« je zahreščal Zapušdeni mlin. Mar se mu ni globoko v mlinskih kamnih revni Škorenjček zasmilil? Zakaj brž potlej je zabrundal: »Ti! Srečno hodi! In pamet išči - ne pa junakov!«

Presenečenje v gozdu

---

Pot je držala vkreber. Razrita, ko da so po njej orali hudourniki. Škorenjček se je spotikal v kamenje. Ozrl se je pod nebo. Na vzhodu so se borno svetlikale tri zvezde. Takrat pa – skozi gozd je završala težka, topla sapa. Veje so zanihale. Robida se je stresla. Sikala kot od modrasov. Bliskasto se je nebo, ko da je skozi noč zletela velikanska vroča iskra, rumenkasto prebarvalo. Nad Bučenico se je iskra razgorela. Votlo je mrmralo. Zadišalo po dežju. In kmalu, ko da je Oblake vrglo prek dreves, v curkih škrobotalo. Škorenjček je mižal, zbegan. V švigotanju strel in vetra se je videlo, da se tam doli spet krohoče Zapuščeni mlin. Kolo pa da razbija po vodah. Stopil je izpod previsne krošnje. Šel, majav, strmo navzgor. Krog in krog je nizko pohrumevalo. Drevesa so ječala v koreninah. Pri trebušnem kamnu se je pot razcepila v stezici - ne da bi premišljal, je pohitel k ožji. Tam se je grmičevje gosto, kot plot iz metel, ustavljalo nevihti. Spet ga je prijemala utrujenost. Počasnil je korak. Vrh klanca je zašel v robidje. In - skoraj skoprnel. Pod stezo je čepela pritlikava kolibica, pokrita s smrečjem. Siromašna pa tako, da ga je spomnila na pasjo kajžico. Previdno se ji je primaknil. In v ostrih pobliskavanjih z neba razločil, da moli iz nje človeška noga.»Kaj pa če je Lah?« je zadrhtero v Škorenjčku. Na fanta je spod smrečje strehe tolkel dež. Tiho je, pripravljen, da odskoči, stopil do njegove glave. Se mu sklonil k ustnici. Povohal, kot ga je pod jesen kdaj naučil boter Sokol - ko da bi mu klada padla, Škorenjčku, s srca. Zakaj nikar po mačje ali čem nemarnem, usta so mladeniču dišala po kostanju, jabolkih. In ajdovi pogači. »Oj, ni Lah!« je Škorenjček zašepetal. Lasje so se neznancu lepili pod kapo na tri roglje. Segala mu je globoko do ušes. Z ramen ga je pokrival grob vojaški suknjič. Eno nogo je, v raševini, vezal z vrvico. K drugemu kolenu je z usnjenimi pasovi bit pripet lesen rjklič. Na podu je ležala puška. Čez kopito je nekdo vpraskal zvezdo. K zvezdi lest zarez - kot šest žebljičev. Ali trnov. Ali nageljnovih žbic. »Nak - ni Lah!« je Škorenjček vzdihnil. Hipoma se mu je tujec videl znan. Celo domač. Da ga ni kod že srečal - kje? V sanjah? V nočeh, ko sta mu oče ali mama pravila o Ščavi? O ljudeh, ki da jih Lah kot nekdaj grof zapira v smrajaste kleti, h podganam? Ko da bi mu šepnil iz dežja prijazen glas, nemara staršev, je spoznal, kako je fant natanko eden tistih, sklonjenih - ki pa se je zravnal. Oprtal puškico. In pogumno šel, kot v stari pravljici, nad bedaste, okrutne gospodarje. Škorenjček se je z nasmehom, blažen, stisnil k njemu. Pa se na mah vzdignil - in mu začel rahljati vrečevino. Ko je premočeno blago nabreklo padlo v tla, je škorenjček, saj ni razločno vedel, kaj počne, nagnil obuš. Se stisnil pod mladeničevo nogo. Se v lahnih sunkih, da ga ne bi zdramil, brž potisnil gor, h kolenu. In ga obul.

Škorenjčku se vendarle nasmehne sreča

Vojak je stresel z glavo. Zamrmral se prekobalil z boka. Prsti so mu sunkasto potipali tjavdan. Še je potipal - zgrabil v usnje. Sunkovito sedel. Vzdihnil. Nekaj časa bolščal. Si pomel oči: »Sanjam.« »Ne,« je Škorenjček pošepnil. »Nič ne sanjate. Jaz sem.« »Jaz - kdo?« je fant nestrpno vprašal. »Škorenjček Matevžek vendar.« »Kdaj si mi prišel na nogo?« »Prej - bili ste v blatni vrečevini. Pa sem vas obul.« Vojak se je pogladil po laseh. Pogledal, manj sumničav, Škorenjčka: »Jah, čudno. Kaj te nosi tod okrog?« »Junaka iščem. Dolgo že koračim po zaraščenih stezah. Junaka, ki bo vrgel Laha prod od Soče kam! Pa srečam vas. Pa kar pomislim: Lahko bi ga iskala skupaj. Mene bi bilo manj strah - vas, ki ste prijazni, pa bi moj podplat veliko bolje varoval pred ostro grobljo. Pred robido v robeh.« Vojaku se je Škorenjčkovo pripovedovanje videlo megleno. »Kako - si rekel: Kakšnega junaka?« »Ščava!«  Mladenič se je zdrznil. Z obraza se mu je mehko razlilo. Sklonil se je k Škorenjčku. Ga spet, od blizu gledal - in ga na lepem, oberoč, pobožal: »No, našel si ga. Mene so pri krstnem kamnu križali za Ščava.« Škorenjčka je vznemirjeno zganilo. Čeprav ganjen, se je zbral: »Ne preveč modni niste ne orjaški. Vaše roke pa - jaz ne vem.« »O, Matevžek,« se je Ščavo zasmejal. »Čemu naj bi bil hrustast? Grčast? Bikast velikan? Vse to je zdaj prevzela puška.« Pokazal je v zareze na kopitu: »Šest jih je že klecnilo, ker so se priplazili, da bi me razbičanega, popljuvanega zadrgnili po maši v Tolminu! Če imaš to dobro prijateljico in zvesto srce, si tako rekoč nepremagljiv. Tako rekoč – skoraj junak.« Ob Ščavovih besedah je Škorenjčku bilo, ko da ga sladka sila vleče v svetli svet veselja in miru. Zaprl je oči. Pa hitro in z vso močjo objel vojakovo nogo. Ščavo ga je potrepljal. Ker je pod prsti čutil močo, je pomislil, da so dežne kaplje iz teme - in ni pomislil, da so Škorenjčkove solze.

Škorenjček zaživi novo življenje

O prvem svitu je nebo sijalo v rožnatih tenčicah. Šla sta - Ščavo je previdno stopal po razriti stezi. Si v zobeh mrmral nekakšno pesem. Škorenjček se je veselo držal na njegovi nogi. Gledal v gozd. Prek obsijanih, zračnih jas. In daleč kam do modrega neba. Drevesa so prepevala od ptic. Kraj kamnov so čemerni kuščarji čemeli v sonce, da bi jim pregnalo iz koščic puščobnost včerajšnje noči. V odpadlem listju so se mravlje gnale ob upehanem rogaču - zvrnil se je na hrbet. In s črnimi, kosmatimi nožicami zdaj motovilil pod umiti zrak. Zapuščeni mlin je, samotar, še spal. Kolo je mirovalo na potoku. Ta je tiho tekel mimo brez. Nosil za seboj meglice. Blesk. Brenčanje čmrljev. Ščavo je poklical: »Oj, starina! Hej!« »Ni končal, že je v Zapuščenem mlinu strahovito zahreščalo. Zarjavela os je škrtnila - se premaknila. Zmahano kolo je bruhnilo pol pljuska vode: »Oh-um! Čuaf-čuaf-čuaf! Ššš!« »Pozdravljen, Ščavo«" je Mlin omotično zmomljal. »Do zore sem bedel. Šele pred kratkim nekam kot zaspal. Torej - noč mirna. Le neko škorenjče se je prikolovratilo navzgor: Da išče, če prav pomnim, do junaka.« Presenečeno je, kot užaljen, krehnil: »Tale tu, ki ga imate tam - na nogi!« Škorenjček se je nasmehnil v misel: »Ali me je včeraj ta grduncelj hrulil!« »Pa volčjak? Perun?« je vprašal Ščavo. »Ga še ni bilo sem gor?« »Do mene ne. Je pa priletel Sokol: Da so Lahi v četrtek - hk, hk!« Mlinu se je zataknilo kot za kašelj. »Lahi kaj?« je Ščavo, trd, vprašal. »Ta! One – Škorenjček!« »Le mir! Ta sodi k nam.« Zapuščeni mlin se je nakremžil: »Ta? Naj! Oh - Sokol, pravil je, kako so Lahom pripeljali okrepitev. Muli, natovorjeni z minometalci. To je vse.« »Z minometalci?« se je Ščavo, zaskrbljen, našobil. »Do poldneva zadremaj. Bova s Škorenjčkom bedela. Upajmo na nič preveč posebnega.« Kolo je nekajkrat zakrehalo. Odlilo s škrbastih lopatic kahlo vode. Se s cviljenjem ustavilo. Spet se je vse pogreznilo v tihoto. V žvrgljanje ptičk. Ščavo je odpahnil vrata. Ta - ko da bi rada nekako zarjula na tečajih. Prišla sta v nizko izbo. Ni bila prostorna. Čedna, čista pa. Razdrapane zunanje stene Mlina niso obetale tako prijetnega pribežališča. V okencu, prekrižanem z železom, je stal cvetlični lonček. Rože, modre, bele, so pod listjem skrivale rdeča popka. Ob zidu v kotu je slonelo oglarsko ležišče - čez robata jezdeca iz drobnih brun razpeta, strgana odeja. »Matevžek žuli, je Ščavo poočital Škorenjčku. Si ga sezul: »Toliko že hodim v raševini, da se mi je koža omehkužila!« Škorenjček je zakoračil sem. Tja. In v kolobarjih spet nazaj. Pa je poskočil. S peto kresnil v zid - na belkastem ometu je črnikasto zazevalo kot mlajev prvi krajec. Prah od beleža je splaval v zateptana tla. »Kaj pa zdaj to? Ti!« je Ščavo strogo vzkliknil. »Preskusil sem, ali ne spim! Tako vesel sem!« Ščavo ga je gledal. In dobrotno zamrmral: »Ah, dragi moj Matevžek.« Slekel je napiti suknjič. Se oribal s konjskim kocem - ta je, spravljen, ležal pod odejo. Si zakuril na pritlikavem ognjišču. Si pod strop, na kaveljček zataknil zmočeno perilo. In se zleknil na zibavo ozko klopco. K ognju. Ko je z dlanjo pod glavo čakal, da bi se osušil, je Škorenjček vprašal: »Najbrž vas noga še boli?«  »Ne več - bilo pa je hudo.« »Seveda so jo Lahi prestrelili!« Ščavoo je prikimal. Se smehljal. »Pa kdaj, če naj vprašam? Kje?« »Matevžek, to je bridka zgodba.«

Ščavova povest

Ščavo je vzdihnil. Se na klopi premaknil. Priprl oči. »Pustega, mrzlega dne sem se vzpel čez hrib. Rdeče listje je drhtelo z vej. Tla blatna. Spolzka - sestali smo se na griču Mengore. Se hitro domenili, kako bomo udarjali po Lahu. Razhajali smo se, ko me pokliče Urh, prijatelj. Mi zaupa da so Lahi odpeljali mojo mater. Da jo devljejo na muke. Mati nič - molči. Noče jim izdati, s kom sem, kam in kdaj, odšel. V srce me je zapeklo. Sklenil sem, da grem. Jo rešim - z Urhom sva počakala .Z nočjo krenila dol, v nižavo. S polj, dež travnike sva se prebila do velike hiše. Skrila sva se za živo mejo. Kilavo oborožena: Urh je nosil raklasto, starinsko puško . Jaz nič, mlajšo, lovsko, izrabljeno dvocevko. Ko je Lah v stražnici zakinkal in zaspal, sva se splazila obenj - in! Skočila sva v hišo. Daleč dol. V klet. S težkih vrat potrgala verigo. Mati je ležala v plesnivem kotu. Težko je dihala. Kot slepa od vsega. Z ramen so ji visele črne cape. Roke so ji zlomili pod hrbet - po zarjaveli žici pa, ki se je zrezala globoko v kožo, je mezela kri.« Ščavu se je z lic spustila guba. Glas mu je temnel. »Ko je zaslišala ropot po vezi, je menila, da so jo Lahi spet pršli pretepst. Napela se je v pasu: Ne! Jecnila: Ne vem! S težavo premaknila ustnice: Ne bom povedala! Obraz, Matevžek - ena sama odrglina. Oj, mi je bilo, ko da so mi odlili korec svinca v srce. Sklonil sem se: Mama! Mamica! Sem jaz: Ščavo! Privzdignila je glavo s kamna. V očeh, ki jih je bolečina stiskala, je zasijalo kot ob jutrih sonce. Kmalu ugasnilo. Zakaj takrat, Matevžek - iz vrat je vrisnilo kot od podgan. In ustrelilo. Mati je vzkriknila. In sonce v lepih, izmučenih očeh zašlo. Z rokami je visela pod obročem v steni. Zasukam se - s praga je v spodnjih hlačah dopetačah, razkoračen, zevast od strahu, bolščal plitek Lah. In v potresavi pesti stiskal samokres. Spet je ustrelil. Klecnil sem. Se zgrbil v steno - hkrati stisnil petelina. Kar oba. Kot blisk žvepleno je udarilo skozi zatohlo klet. Lah se je prevrnil. Samokres mu je v Širokem loku zletel čež hodnik. Urh je stekel stražit. Jaz pa sem poljubil mater. Planil za prijatelj Že po koraku padel. Potlej - šlo je kot v sanjah. Urh me je podprl skozi vrata kam. V noč. Odskakoval sem kot kobilica, če v pasji travi pride ob nožico. Dolgo sva, do poznih drobnih ur, hodila - nalašč zabredla v potok, če bi Lahi s psi prišli po najini krvavi sledi. Ko sem se ovedel, sem ležal tu. V Zapuščenem mlinu. Zor je bil podobno rožnat ko današnji. Z rožo z okna. V meni pa, Matevžek žalost, pravim, kot od bridkih sanj. In potlej? Poležaval sem. Rana se ni pa se ni hotela zaceliti. Noga je zatekala. Iz dneva v dan huje modrela. Ko je prisopihal star, upokojen zdravnik z naočniki na vijoličasti vrvici - deževno jutro, v gozdu je dišalo, saj ne vem zakaj, po svečah, je vrgel roke v zrak. V četrtek je mizar, Sovdat, iztesal to leseno nogo po načrtu, ki nam ga je pustil žlahtni mož.« Z obleke, razobešene nad ognjem, so puhteli kolobarci pare. Ščavo je spet vzdihnil. Se nasmehnil. Se obrnil - in umolknil. Škorenjček ga je premeril: Preveč je vendar mlad. Obakraj rdečih ustnic tolikanj mehak. Spet ga je podražil dvom, vsiljivi, nenaveličljiviškrat: Je Ščavo pravi? Tisti, ki ne ve za strah? Ščavo, ki mu je Visoka smreka sestra? Hudournik v skalah brat? Pomiril se je -z ležišča je visela puška. Kralj odeje so se bliskali rumenkasti naboji. Po kopitu je ležalo šest zarez. Svetloba s cvetja v okencu je z njih sušila gozdno roso.

Bliža se nevarnost

Kdaj torej potlej? V ponedeljek? V nedeljo? Kdo naj ve - na lepem je zapraskalo kraj vrat. V čumnato je planil, dihast, zaznojen, volčjak Perun. Dlaka mu je v mokrih svaljkih vstajala s hrbta. »Lah je snoči šel pri zadnjem vhodu iz vojašnice! Z nabitimi nahrbtniki. Ob hrano sta mu kuharja delila črno vino - kam gredo, pa še ne vem!« Ščava je privzdignilo s klopi - oblekel se je. Se prepasal. »Zdaj pa bo zares, Matevžek. Prav! Počakajmo Sokola.« Škorenjček je videl, da Perun, ta se je, utrujen, zleknil k ognju, pušča za seboj rdeče madeže. »Perun,« je vzkliknil. »Krvaviš!« Volčjak ni vedel, kdo mu je, od kod, poslal besedo. Priostril je rjavkasto rumene uhlje. Strigel naokrog, sumničavo, po izbici. Pa se je Škorenjček odlepil iz mračin v kotu. Nasmehljan. Prikoracal vzdolž klopi - presenečeni Perun je bevsnil. Ga prijateljsko povohal. Se spotegnil v žilavem životu. »Škorenjček je.« Ščavo je pomigal: »Naš Matevžek.« Na ležišču je z volnenim kosmom čistil puško. »Hou - ti si ta? Saj te že nekam kot poznam.« Veselo je vstal od ognja. Nekajkrat ga je oblizal: »Sokol mi je večkrat pripovedoval - te rad ima.« Škorenjček se je, hvaležen, zahihital: »Hi!Hi!«»Tace sem v robidju zbrusil. Ah, nič hudega.« Prav blizu je vztrepetalo prek drevesa. Završalo. Potlej se je čumnata pogreznila v mrakobnost - ko da bi dež okence spustili ploh. Z neba se je zgostilo oblakovje. Gozd gasilo v žalostno puščobo. Zrak se je prepajal z vonjem po rumenkastih kalužnicah. Iz grap je, kratko v krik, zletela vrana. »Vragec, da bo deževalo!« je Škorenjček razburjeno zavpil. K listom zunaj so že štropotale težke kaplje. Mladen veter je grebenil potok krog in krog ob Zapuščeni mlin. S tolmunca so zbezljali vodni pajki. Ogenj je po steni gor napihoval Perunovo koščato senco. In takrat - Ščavo je pogladil puško. Oči obrnil v plamen, ta se je brez dima, čist sukljal pod strop. In zamrmrano, nežen, z mislimi drugje, zapel: »Vsa naša pota so z drobnimi križi posuta. Med njimi, kot ognji na temnih grobovih, naše krvave stopinje žare.« V izbi je bilo slovesno. Škorenjček je stal ob okencu. Volčjak Perun je lepo glavo stegnil k tacam. Ščavo je zaverovanoe s puško na kolenih, pel. Z ognjišča je ob rahlem, sinjem prasketanju dogorevala žerjavka. Živžg! Švist - nad Zapuščeni mlin je priprhutnila Sokolova kreljut. »Ščavo!« Boter Sokol je zakrorožil k izbi. In umetelno trdno pristal na pograd: »Lahi - prodirajo v strelcih! Naravnost proti Zapuščenemu mlinu! Prva vrsta se vzpenja tik potoka. Drugo že zakriva smrekov gozd. Ko so zavijali od Soče, se je zdelo, da hočejo na Most! Zato se nisem brž znašel.« Ščavo se je z grenko grajo zastrmel v Sokola. Pa zgrabil k Škorenjčku. Si ga obul. Oprtal nabojnjačo. Bodalo pahnil zadaj, v žep - ob njem je neučakano drhtel Perun, v mišice kot jar srobot. Sokol je zadrgetal. Dodal: »Lahe vodi Tolsti jazbec!« »Ah? Spet - mrha izdajalska,« je Ščavo prezirljivo zamrmral. Vrgel je na ogenj pismo. Pest otrganih papirjev. In odprl ven: »Nikoli ne bi Lah brez Jazbeca našel sem gor! Mlin, zdravo!« Škorenjček je čutil, kako hudo je Ščavu, ker se poslavlja od zvestega prijatelja - dobrotnež jim je, zanesljiv, dolgo rabil kot pribežališče. »Ščavo« je zadudeno vprašal Mlin. Kolo se je betežno, s podrhtevanjem vrtelo. Voda, ki jo je odlivalo z lopatic, je vsakokrat bila kot velikanska solza. Ko da Zapušdeni mlin, priklenjen k tlom, je Škorenjčka ganilo -joče.

Na preži v bukovju

Oblaki - čudno so razsajali. Se poigravali z otrplim soncem. Ga skrivali. Odkrivali. Se trgali zvrh Bučenice. Daleč prek Senice. Viharili do Krna kam. Se spuščali po Soči dol. In se zaganjali nazaj, skrivnostni, v hrib. Steza se je strmo vzpenjala. Perun je stopal prvi. Pa Ščavo s Škorenjčkom. Visoko pod nebo je, križem, krožil boter Sokol. Ustavili so se v mogočnem, mračnem bukovju. Debela debla so, pokončna, čumela v svoji starodavnosti. Umiti listi so se blesketali. Otresali poslednje kapljice dežja. Malinje. Mah - ostro je vonjal po zelenem. Ščavo se je zmanjšal k hrastu, ki se je, tršat, zarastel v bukvah. Dolgo je, olesenel, gledal po rebreh - vse tiho. Veter je tu, tam zaplesal vrh dreves, ki so se kot kosmičast plašč bogato zgrinjala do travnikov in trat v nižavi. Oblaki - jezno so križarili. Svinčeni. Škorenjček je stisnil Ščavovo nogo. Zalepetal: "Šoje!" Doli so jezljivo zavreščale šoje. V nizkem letu sedale drugam v drevesa. Frfotale s krošnje h krošnji. Proti bukovju, kjer so prežali Ščavo in njegovi - pa na mah zagnale krik. In frcnile vsaksebi. Ščavo se je zgrbil k deblu: »Zadele so na Laha!« Pomigal je k Sokolu gor. V preplete vej - boter Sokol je razpel kreljut. Preletel gozd. Zakrožil k bukvi, ki je z nje razneslo šoje. Se hitro vrnil: »Lahi so pri Zapuščenem mlinu. Nateplo se jih je kot bukovic jeseni v trave! Steljo trosijo. Najbrž bodo zažgali Mlin. In potlej, kaže - vdrli sem.« »Naj pridejo, mačji sinovi!« Škorenjček je čutil, kako je Ščavu kri zaplala. Kot curek vzkipela. In - ko da bi se dve drevesi zrasli, je s puško stal. Negiben. Za trenutek je z oblačja posvetilo sonce. Streslo z listov senco Ščavu čez oči. Škorenjček je videl, da se je obraz, ki je govoril o ubogi materi, jim pel o potih, posejanih s križi, žilasto napel. Otrdel - ko da ga prevladi usnje. In da je roka trda, grčasta. Kot zrezarra iz črne gabrovine. Toplo ga je prevzelo. Poškilil je navzgor. Pod skritim soncem je bilo vse vsakdanje - mirno.

Prvi strel

Mahoma pa je volčjak Perun potrzal. Sprožil vrat. Temno zarenčal. Ščavo ga je držal - skočil bi. S kazalcem ga je potrepljal med uhlji. Spredaj se je v gostem, trnjastem grmičevju zabelil Jazbec. Zavaljen se je, sopihast bližal. Od krtine čez krtine. Gor. Trepetav. Prihuljeno - kot kurji tat. Obotavljal se je, Tolsti jazbec, pod udrtim, grahastim klobučkom. Če je le počil za šopom trav, je brentnilo: »Ti - tam! Naprej! Avanti! Hej! Prekleto!« Jazbec, ki so mu odi pod veko lezle ko deževnik, se je zatacal naprej. »Hou - izdajalec!« je v divji jezi drgetal Perun. »Izdajalec,« je pokimal Ščavo. Vzdignil puško. »Fej! Žaba izdajalska,« je Škorenjček zapihal. S Tolstim jazbecem sta se v Širokih, zmahedranih pumparicah prikazala Laha. Ohlapni kamižoli sta se jima tresli na životu kot oguljeno strašilo sredi polj. Na dolgih puškah sta nosila kratek bodež. Izpod ponvaste čelade je srepelo, jih je škorenjček razločno videl, kot oči. Oprezavo. Zahrbtno - ko da jima v obrveh prhnita, je pogledal, kilava krompirja. Za prvima se je nacincalo vse ved postav, enakih v suknjah. V zelenih ponvah. Tolsti jazbec je okleval. Kremžil gobec. Srebal ztak. Pa ko da bi mu z zrenčelico kdo prisekal rep - hrbtensko se je odpodil. Vreščal. Vrival glavo v kožuh. Lah je, gospodar, zaklel. Ga z nožem spet oplazil po hrbtu. Spet je Jazbec jecal. Se kobacal. Silil v beg - spet ga je Lah piknil pod kocine. »Prav ti je!« mu je privoščil Škorenjček. Oj, bi zavpil, da bi ga slišala pokveka tam, ki se je za plesniv koruzni storž prodajal Lahu - Ščavo je po bliskovo nastavil puško. Kratko meril. Z nizke veje se je puški k petelinu obletelo listje. Tam pa se je Lah zasračil. Poskakljal. Oblizal šobo. Tleskal z usti. Pa čofotnil k Jazbecu. Ostali so popadali kot kostanj. Se mrzlično zažemali v tla. Ščavo je nabil. Skrbno Pomeril: »Sokol! Ti, Perun! K izdajalcu!« Perun se je, nevaren, z laježem zapodil z brega dol. K volčjaku je kot senca v ujmah švistal Sokol. Tolsti jazbecje v smešnih vratolomnih skokcih odpetal. Se bebavo oziral. Se spodvil kot klobčič. Se pajacasto zavalil po strminah - kot puščica, ki leti neslišno, je nanj sedel sokol. Mu zagrebel kremplje v mast. Razmršil kožuh. S kljunom prežal na oči. Pritekel je Perun. In ga ledeno, s cviljenjem ujel pod vrat. Z debelega potepa je frlela dlaka. Po hrbtu so se mu črno zlile srage. Ko je krevknil, bolščal, mu razkril oči, je Sokol, sikasto, usekal. Jazbec je zakolovratil. Zbežal v kolobar - Perun ga je ukleščil. Pa ga nekajkrat, nemara trikrat, krčevito stresel.

Boj

Ponvaste čelade so kot ščavjasto zeleni jurčki že čepele krog in krog. Med bukvami je prežal mir. Mogočna debla je pri tleh očipkal bel lišaj. Srebrikasti, napeti listi so poplašeno drhteli v kuhalici, ki je gnala iz mahu. »Ščavo - tam!« je kriknil Škorenjček. »Za grmi!« V leskovem grmičju je kot pegast paglavec v koruzi gledal dolgovrat, zelo začuden Lah. In ko da bi se kar se da na mah nečesa prav grdo domislil - stisnil je pihalnik. Žmeril proti Ščavu. Hip, Ščavu je iz puške vzbuhnil plamen. Lah se je priklonil. Žmeril na desno. Sem in tja in gor in dol potelovadil s puško . Pa zgrmel za grm, ko da ga je kdo grobo potegnil za noge. Spet se je gozd soparno, mračno stišal. Kmalu, spet - v drevju levo je rumeno zaživelo. Se polesketavalo. Iz vej je kukala postava s črno kozjo bradico. In s črnim purjim percem kraj klobuka. Ti klobuki iz trpežnega sukna, koničasti, s privihanimi krajevci, je kdaj že oče Škorenjčku povedal, so v davnih dneh bili na cestnih roparjih. »Gotovo častnik? Saj,« je Ščavo vnemarno zašepetal. Bradičasta postavica je legla k panju, rjavemu od gob: »Naprej! Tam zadaj! Strahopetci! Vsi - naprej! Junaki!« »Ne junaki! Ne rojeni od junaka!« je Ščavo vrgel puško k licu. Sprožil. Lahec z žoltimi našivi pa puranji v perce je potopotal, ko da lovi pikapolonico. Pa se oddihal. Spet pokukal. Se odkašljal. Skrčil prste. Ostrmel. Zeleni jurčki so poniknili. Dva sta se zakrotovičila v begav beg. »O, junaki!« je Škorenjček vpil. »Oj - cestni roparji!« Na lepem pa utihnil, čudno zagrenjen: Oh, če bi zdajle bil v bližini oče Škorenj, da bi videl te pokveke, ki si tolikanj ne upajo nikamor! Te hudirje! Spačke! Ki zapirajo ubogo Ščavo! Ki so rezali jermenje na hrbtu svoj čas revežnim ljudem v dolini! Ki so kot petelin vrh gnoja prevzetno cepetali po cestah! Vsevprek nahruiljali! Vpili! Mačke pekli! Kradli paradižnik po vrteh! Zdramilo ga je preko šlomotanje skozi zrak. »Mine,« mu je Ščavo kimal. Stiskal je zobe. Treščilo je štirinajst korakov vstran. Iz tal, se je vžgal rdečkast vzbuh. Ruša je planila strmo gor. Se v žveplastem, dušljivem dimu rušila na krošnje. Se švigasto stresala kot zmlinčene frnikole. Se zropotala po vejah. Spet je prihukalo z neba, ko je od skale vstal, risastih oči, volčjak Perun - padlo je natančno predenj. Ga zmetalo narazen. Ga skrilo v žolt oblak. In ogrnilo z grobljasto, zdrobljeno zemljo. Ko se je skadilo, je čez truplo zvestega Peruna leglo zlomljeno malinovje. In listje z ranjenih dreves. Takrat je Škorenjček začutil nekaj vročega. Lepljivega. Kot vrelec je po usnju lila Ščavu kri. Se zlivala na mah. Vznemirjeno se je ozrl gor – Ščava je od bolečin lomilo k deblu. S prsti se je poigraval, nasmehljan, krog petelina. S čela se mu je zatezala globoka brazda. V grmih se je streslo. Zamajalo. Se razmikalo - ko je izbljuvalo. Prikazen s puško, je z drevesa švignil boter Sokol. In se je zgrabil čez obraz. Kljuval je. Cefral. Oni je zatulil. Glavo pomečkal v ramena. Mahal krog in krog v Sokola. Bežal. Slep. Klel. Pa treskal v debla. Padal k panjem. Rjul. V tretje je prišlomotalo - se razsulo kot zabliskana, razžarjena megla. Od zvitih vej se je kadilo. Zacvrčalo je. Se tišalo. V tleh se je prihuljeno jeguljil ogenj. Škorenjčka je vzdignilo v prosojne, nikdar videne višave.

Slovo

Ko se je z vej usulo listje, hladno ko dežek, je Škorenjčka zbudilo. Od vsega bridkega se je, ožgan v obuš, razparan, komaj kaj zavedal. Blizu proč je, zvita in z odtolčenim kopitom, v robidju obležala puška. Pod puško triglavka - na zvezdi je kot v jutrih rosa z jagode sijala kapljica krvi. Zavel je rahel vetrc. Nad Škorenjčkom so vztrepetale sence. Šelestele. In spustile iz prebičanega, osmojeneg a zelenja Ščavovo srce - lahno je padlo Škorenjčku na usnje. Umiralo z rdečimi solzami: »O, Škorenjček Matevžek, zvesti prijatelj - zbogom.« »Moj junak! Moj dobri Ščavo!« je Škorenjček zajokal. Čutil je, kako plahni v močeh. Še enkrat je in z muko, zadnjič, pogledal k Ščavovemu srcu - mrtvo je ležalo v mehkem listnem venčku. S težavo se je vzdignil. Se previdno sklonil. Ga objel. Pokril. In skril. Potlej je zaprl veke. In ponižno, z nasmehom krog oči, umrl. Tam daleč na obzorju pa se je od Soče vzbočila velika, sončna mavrica. Razrezala je belkaste Oblake. In se razpotegnila z Bučenice do Senice. Tja je zaplaval boter Sokol. Miren. Veličasten - s skrčenimi kremplji. Ko da v njih še zmeraj stiska Jazbečev Klobuk.