Škrati.
| ← Gorski škratje | Škrati Narodno blago koroških Slovencev Vinko Möderndorfer |
Škopnjaki → |
| |||||||||||||
To so pa hudobe iz pekla, ki se klatijo po svetu in izkušajo ljudi. Resnično so to zli duhovi, ki bivajo na svetu v mačkah ali mačkam podobnih živalih, prašičih, redkejše v psih črne barve, zajcih in ljudeh, posebno lovcih. Služijo ljudem, ki so se zapisali hudobi, da bi obogateli, zapeljujejo pa tudi poštenjake v skušnjave. Stražijo zaklade v starih gradovih in krajih, ki imajo imena ali obliko psov, mačk, svinjskih rilcev in podobno. Če udariš škrata po grbi, ti prigovarja, da ga še udari, tega pa ne smeš, kajti škrata moraš prvič tako udariti, da ima dovolj. Najlažje se jih človek ubrani, če nosi pri sebi očetov pas z uvezenim imenom sv. Trojice. Hišni škrati so ljudem v stalno nadlego. V nekih dneh in nočnih urah razbijajo po stenah, kjer so skriti, na skednjih in hlevih, premikajo dekletom postelje in jim vlačijo v spanju odejo s postelj. Če delajo ljudje tudi še po zapovedanem počitku in večernem zvonjenju, posebno ob sobotah in kvatrnih večerih, tedaj hišni škrat ropota ponoči v hiši, ali pa napravi tako, kakor da bi kdo sekal steljo na dvorišču ali premetavala snopje na skednju; zvabi tudi ovce iz staje in jih podi vso noč po planjavi. Nekega hlapca je celo tako kaznoval, da je šel za njim, ga pograbil in ga tako vrtel v plesu, da je omedlel in da so bile coklje drobne, ki jih je napravil šele po večernem zvonjenju. Škrat pretepač pa počaka pijance na poti iz gostilne proti domu v pozni uri in jih kliče na korajžo. Je navidez prav slaboten fant, šele pri metanju spozna pijanec, koga ima pred seboj, tako močan je ta škrat. Stalen gost je tudi pri onih, ki se ukvarjajo s čarovnijami s kostmi mrličev, ali pa onih, ki se radi našemijo za škrate. Človek mora biti zelo prebrisan, če se jih hoče otresti. Škrat bahač vedno pozivlje ljudi in celo Boga, da ž njim stavijo. Tako se skuša s čevljarjem, kdo bo poprej napravil čevelj. Škrat vzame dolgo dreto, da bi čevljarja prehitel, v pretepu si izbere z dolgim ročajem, nasprotnik ga more zato tepsti s kratkim ročajem, ker se ne more dosti hitro gibati in mu je nasprotnik preblizu. Nato si pa izbere kratek ročaj, pozabi pa tesno pristopiti k nasprotniku, zato ga je lahko natepsti iz daljave z dolgim ročajem. Pri zmagoslavnem zibanju na veji se vsede na tanjši konec veje, ki se prelomi, da škrat pobije. Pri tekmovalni košnji s sv. Petrom tudi zaigra, ker ne mara brusiti kose. Naravno je, da mu je spodletelo tudi v tekmi s samim Bogom. Nekdaj je imel konj roge in rep kakor govedo. Da danes ni več tako, je kriv škrat. Zgodilo se je takole: Bog in škrat sta se skušala, kdo je močnejši. Škrat je predlagal, da poizkusita, kateri bo vzdržal konja, in je prvi prijel konja spredaj za roge in ga tiščal k tlom. Konj se je postavil na zadnje noge, škratu pa so ostali v rokah konjevi rogovi. Bog pa je prijel konja za glavo in se mu naslonil na vrat. Konj se je hotel postaviti zopet na zadnje noge, a je moral odnehati, ker ni mogel pustiti kar cele glave v božjih rokah, kakor poprej rogove v škratovih. Ta je godrnjal nekaj, da stava ni veljavna in da naj nadaljujejo stavo še od zadaj. Bog je pripomnil, da nima nič proti temu, če misli škrat, da bo imel zadaj, kjer je morda bolje izvežban, več sreče. Prijel je škrat konja za rep in se z nogami močno uprl v tla. Konj je brcnil z zadnjimi kopiti škrata daleč od sebe. Toda škrat je škrat in repa ni izpustil, držal ga je še v rokah, ko je že ležal na tleh. Konj je pa bil brez repa, tam, kjer se mu je odtrgal dolgi košati rep, je ostalo samo še šop ščetin. Samo slučajno si je škrat po drugi stavi rešil svoj prevžitek. Bilo je tako. Škratu ni dala nesrečna bahaška žilica miru. Zvabil je Boga na vrh Pece in mu rekel: Vsa lepa Koroška, kar je vidiš, bo tvoja, če stavo zgubim. Škrat je stavo zgubil in Bogu je pripadla vsa Koroška z lepimi mesti, trgi, vasicami in planinami, kolikor je je mogel Bog pregledati. Škrat pa je držal svoj rep nad Črno, ki je bila potemtakem v senci, da je Bog ni mogel videti. In prav radi tega je Črne ostala škratu za stare dni, da ima tam svoj kot. (Brez zamere!) So pa tudi škratje, ki se stalno udinjajo ljudem za kradež in druge hudobije, in škratje, katere je mogoče priklicati s Kolomonovim žegnom.