Škrip Škrap gre na vojsko
| ← Svet na kvadrat | Škrip Škrap gre na vojsko Marko Kravos |
Hiša selivka → |
| |||||||||
Škrip Škrap nima samo dolge brade, ki je znak učenosti, ampak tudi veliko srce. Njegovo srce pa nima petelinjega repa, kot je to v navadi pri ljudeh, ampak majhen zajčji čofek. Ksj to pomeni? Pomeni samo to, da se naš škrat ne petelini preveč s tem, kar zna in napravi.
Nekoč gre mimo vojašnice v mestu. Najprej zagleda dolgo vrsto težkih tankov. Za njimi je petnajst vrst topov in raketometalcev. Za temi še oklepna vozila in bojni helikopterji; potem so tam bombniki in letala lovci in letala izvidniki. Vsa ta armada strašno hrumi in domišljavo paradira pred častnim odrom.
Na odru je v slavnostni uniformi stala gromozanska poglavarka: Jeklena Vojka. Okrog nje generali z odlikovanji do pasu.
Škrip Škrap je začel zajčji repek v srcu migetati kot zmešan. Pa ne od strahu, ne, to je bilo od nestrpnega miroljubja. Z odločnim korakom se je med nogami stražarjev zrinil vse do jeklene poglavarke Vojke. "Mogočna Vojka, gotovo si tako pametna kot velika," ji je začel pihati na dušo. "Ne bi bilo bolj imenitno, če bi se ljudje bojevali na peskovnikih, v bazenih, na travnikih ali igriščih, kot da marširajo pod zastavo Strahu in Krvi na bojno polje?"
"Ti škrat ti! Vso predstavo nam bo seveda pokvaril, seveda!" postane Jeklena Vojka zelena od jeze. "Kako je prišla ta pokveka v našo strogo zavarovano vojašnico? Seveda je sovražnikov vohun. Usmrtiti ga je treba seveda seveda seveda!"
"Bojevnik za mir je," poroča Jekleni Vojki prvi častnik. "Škrip Škrap mu je ime. V vsakem pogledu nadležna oseba. Vedno ima kaj proti naši vzorni vojski."
"S svojimi gesli kvari seveda bojni duh v četah," razsodi Jeklenka. "Seveda. Najmanj smrt si zasluži!"
"Naj ga pihnemo s puškami, ali mu privoščimo tankovsko granato?"
"Bi smel, ker gre za mojo glavo, reči še jaz kaj?" se oglasi Škrip Škrap.
"Pa povej, ti, mevža!" zagodrnja Vojka in pljune na tla: "Saj ne boš dolgo opletal z jezikom, seveda"
"Proti komu pa se mislite bojevati z vsem tem vojaštvom?" vpraša Škrip Škrap.
"Seveda proti sovražniku, seveda!"
"In kdo je zdaj naš sovražnik?"
"Eden od sosedov seveda! Kaj se bomo z marsovci prepirali? Ne vem pa še, kateri sosed je zdaj na vrsti, da postane naš najhujši sovražnik."
"To je zelo modro, kima škrat: "Tako ga lahko presenetite, še preden se zave, da je sovražnik. Potem imate zmago na krožniku."
"Hitro razumeš," ga Jeklenka že bolj prijazna pogleda. "Hudč pa je, ker zaenkrat seveda ne vemo, kateri od sosedov bo izbral nas za sovražnika in kateri bi nas imel raje za zaveznika."
"Strašno naporno je biti vojak! Toliko dežel je na svetu in čisto nič ni jasno, na čigavi strani so," je obšlo Škrip Škrap sočutje. Pa bolj za šalo kot zares.
"Najtežje je nam v vrhovnem poveljstvu!" je potožil prvi častnik. "Čudovito in strašno orožje imamo, vojščake nabrušene, težko je edino najti sovražnika."
"Res, naši kruti vojski manjka samo še sovražnik!" je cepetala Jeklena Vojka. "Dokler pa ni vojne, se bomo seveda lotili kakega izdajalca ali vohuna. Tako se bodo vojaki privadili na kri seveda."
"Predlagam, da tega pritlikavca ustrelimo z granato iz topa," se prvemu častniku že cedijo sline.
"Počakajte no!" vzklikne Škrip Škrap: "Res sem miroljub, a samo zato, ker ni sovražnika. Jaz bi si izbral takega, ki izziva s tem, ko živi brezskrbno. Taki so sumljivi, nevarni. Ves čas rovarijo in grdo govorijo o Vojki. Kar zasujte jih z bombami in premagajte. Ko boste zmagali, vam bo ves svet verjel, da so oni izzivali. Ljudje zmagovalcu radi verjamejo."
"Lej, lej, ta škrat je genij! To je seveda prava ideja..." je bila navdušena Jeklena Vojka.
Takoj je začela deliti ukaze za napad: Jutri navsezgodaj , ob petih in trinajst, sprožiti napad na vsej bojni črti! Proti komu bo vojna? Proti Brkiniji, seveda... Tistih Brkačev nihče na svetu ne mara..." Škripa Škrapa je v zahvalo oprostila smrti in ječe.
In že so se vsi nestrpno začeli napravljati za napad.
Ja, življenje vojakov je strašno težko. Jutri, na primer, bodo morali zelo zgodaj vstati.
...
Hmmm... Čudno! Da bi Škrip Škrap hujskal Jekleno Vojko in tako sprožil tretjo svetovno vojno? Morda pa le ni tak, kot se bojeviti Vojki zdi!?!
Tisto noč pred veliko ofenzivo je Škrip Škrap zažvižgal na dva prsta. Takoj se je iz vseh kotov in špranj zbralo miljon rujavih žužkov in deset miljonov črnih mravelj. Ta vojska je bila v temi čisto neopazna. Škrip Škrap ji je iz velike vreče razdelil svoj smodnik. Bil je to bel prah... tajno orožje!
Spet je požvižgal in mravlje in žužki so strumno odkorakali - vsak k svojem cilju: ta četa k topu, ona k tanku, tretja k bombniku, četrta k raketnim bombam ali k skladišču streliva. Vsaka je imela svojo nalogo pri kakem orožju.
Si ta mrčes domišlja, da lahko kaj opravi pri najmodrejši oborožitvi na svetu! Z drobnim prahom ne prideš jekluv do živega. Škratova čarovnija ne more eksplozivu nič...
...
Zjutraj, še pred soncem, točno po ukazu Jeklene Vojke, se ob petih in trinajst minut začne vojna. Najprej divje obstreljevanje: rakete, topovi, letala, tanki, debeli izstrelki. Pokalo je in grmelo, se bliskalo in kadilo, da je joj! Kdo od Brkačev se bo sploh še pobral!?
"Seveda je zdaj že vse v pepelu in krvi," se je režala krvoločna Vojka in tako je mislil vsak, ki je tisto bombardiranje slišal in videl.
Brkaće iz Brkinije je strašno ropotanje presenetilo in zbudilo, kako bi jih ne! Pa ko so prestrašeni stekli na ceste in trge, so imeli kaj videti: tam se je raztreščila granata: na tisoč malih čokolad. Kar naj bi bil zažigalni izstrelek, je bila v prozorno folijo zavita smetanova torta, frfotajoče krogle so bili polnjeni bomboni, mitraljezi so bruhali na tisoče kroglic sladkorja in ob raketnem napadu je nebo zablestelo od miljona luči, potem pa so se na napadeno deželo vsule napolitanke, medeni poljubčki, zamorčki in marcipančki, vse kar je sladkega in slastnega.
"Živio, živio!" so s polnimi usti kričali Brkači, ki jih je napad popolnoma presenetil.
"V napad! Na juriš!" je medtem zaukazala svoji vojski Jeklena Vojka. Bila je prepričana, da si bo en-dva-tri podvrgla deželo. Seveda!
Ko so se njene čete srečale z brkaškim sovražnikom, jih je čakalo strašno presenečenje. Ljudje so jim planili naproti jih začeli objemati in poljubljati. Plesali so z njimi, se smejali, jih trepljali po ramenih, jim ploskali in nazdravljali.
Kako naj napadalci izpolnijo, kar jim je Jeklena Vojka ukazala: uničiti še zadnji upor, postreliti zločinsko vodstvo, odgnati v ujetništvo vse živo...!? Nihče jih ni smel učiti, kako ravnati, če te sovražnik objema in se smeje od veselja, da si mu prišel v goste.
Zato so še oni prigriznili sladkarije, malo popili, malo zapeli...
...
Jeklena Vojka je škripala z zobmi ob gnusobnem početju lastne vojske. Bila je tako besna, da je ugriznila v lastno čelado. A tudi nanjo je prišel čudodelni prašek, ki ga je Škrip Škrap razdelil žužkom in mravljam. Njena čelada je postala iz marcipana in Jeklena Vojka ni vedela, če naj grižljaj izpljune ali ga skrivaj poje.
Potem se je hitro nekam pobrala. zbala se je: kaj če množice, ki zdaj veseljačijo, pomislijo, da jim je ona pripravila drugačno veselico... Lahko ji še zavijejo vrat!
Kak dan, in že se je znova predala oboroževalni strasti. V želji po maščevanju je Jeklena Vojka kmalu zbobnala okrog sebe drugo vojsko - zobozdravnike. Tisti sladkosnedeži, Brkači in Domači, bodo kmalu prišli njim v roke, in takrat bo joj prejoj! Armada v belih haljah ne pozna ne meja ne milosti.
Res je Škrip Škrap napravil svetu veliko dobroto, ko je s svojim pecilnim praškom spremenil orožje in ves eksploziv v sladkarije: vsega zla pa le ni pregnal s sveta. Vsakdo od nas mora po svojih močeh še kaj pametnega postoriti.
Vsaj s krtačko za zobe: in trikrat na dan! Seveda.