Škrlatna vrtnica
| Škrlatna vrtnica Miha Mate |
| |||||||||||
Zaljubljeni bršljan uredi
Na vrhu griča je stal bel grad. Bahaško je gledal v dolino in se razkazoval v svoji mogočnosti. Njegove strme stene so se dvigovale nad prepadom, ki je bil prepleten z grmovjem in ščavjem. Med njimi pa je rasel bršljanček, ki je kar naprej hrepenel doseči strme stene gradu.
"Joj, kako rad bi se že enkrat rešil tega ščavja in svobodno zadihal."
"Tudi to še pride, le potrpežljiv moraš biti," ga je tolažila mati bršljanka, ki se je že vzpenjala do prvih oken."
Leta pa so tekla. Bršljan je pridno srkal dobrote zemlje in se tako okrepil, da so njegovi listi postali močni in mesnati. In že je dočakal dan, ko so se njegove ovijalke oprijele začetka stene. Sprva okorno, toda potem vedno bolj trdno. Prišlo pa je tudi prvo razočaranje.
"Joj, mama, kaj je to?" je zavzdihnil. "Iz zamreženih lin kar naprej slišim jok in vzdihovanje."
"Sedaj si, dragi sinko, pri oknih grajskih ječ, v katerih so zaprti uporni kmetje. V njih sta samo gorje in lakota. In tisto pokanje, ki ga slišiš, so biči grajskih biričev, ki merijo kožo tem nesrečnikom," mu je žalostno potožila mati bršljanka. "Ne glej vanje, temveč se priporoči soncu, da ti da dovolj moči, da boš to premagal in se dvignil nad te peklenske rešetke."
Toda bršljan si dolgo časa ni mogel opomoči. Kar naprej je tarnal nad ubogimi kmeti v tesnih in plesnivih ječah in ves življenjski sok, ki bi moral plati po njegovih žilah, je porabil za solze.
Hiral je in hiral in skoraj usahnil, če ne bi neko jutro zaslišal nad seboj čudovit glas. Bil je tako zvonek in čist, da ga je vsega prevzel. Po žilah so mu spet pričeli pritekati življenjski sokovi in kar nekako pozabil je na zamrežene line, za katerimi so ječali kmetje. In še preden se je zavedel, je bil že nad njimi in se junaško vzpenjal po gladki, beli steni.
"Sonce, daj mi moči, da čimprej vidim, kdo tako čudovito poje," je moledoval. Ker je bil tako neučakan, so njegovi listi postali vse tanjši in tanjši, njegovo stebelce pa drobno in krhko, da je komajda premagovalo strme stene.
"Saj se boš še uničil," ga je karala mati bršljanka. "Ne hiti, mlad si še in vse je še pred teboj."
"Toda, mama, ne morem drugače, ta glas me je vsega prevzel, v njem je nekaj tako nenavadnega, lepega, da me kar vabi k sebi."
In spet se je dvigoval v višine še z večjo zavzetostjo in s hrepenenjem po zvonkem glasu.
Končno pa je bršljan le dosegel polico okna, skozi katero je prihajala tista čudovita pesem. Z zadnjimi močmi se je je oprijel in pokukal skozenj. V bogati in razkošni sobani je zagledal lepo deklico, ki je pela čudovito pesem o prostranih travnikih, o potoku, ki se vije ob njeni vasi in o fantu, ki so ji ga zaprli v ječo. Po njenih belih licih pa so polzele solze.
"Joj, prejoj," je bil žalosten bršljan. "Ne joči, deklica s takšnim glasom ne sme jokati. Glej, tudi jaz te ljubim. Moral sem premagati strmo steno, da sem te dosegel in videl. Skoraj pol življenju sem ti daroval."
Toda deklica ga ni slišala, bila je pri svojih poljih, travnikih, pri fantu za pustimi rešetkami.
Bršljan je jokal z njo in tožil nad svojo in njeno usodo. Čas pa je neusmiljeno tekel.
Nekega dne so nad grad prihrumeli tuji vojaki in ga razdejali. Zaljubljeni bršljan je imel le še toliko moči, da se je starčevsko začel plaziti po ruševinah. Le od časa do časa je še zaslišal čudovito pesem, ki je včasih tako lepo in hrepeneče odzvanjala v njegovih listih.