Šoja trguje z medvedovo kožo
| ← Vrček se razbije (zbirka) | Šoja trguje z medvedovo kožo Svetlana Makarovič |
| |||||||||||
Letala je šoja, pisana šoja, gobezdava šoja med drevjem sem in tja. Pa jo je osmuknila trnova veja in ji izpulila
prelepo sinje pero. Šoja se je zelo razjezila in se spustila
na tla, da bi našla pero - pa ga ni mogla najti. Nekaj časa se je kujala. Potem je zamahnila s perutnico in zaničljivo rekla trnovemu grmu:
- Kar imej tisto pero! Lahko si kupim novega. Pa ne modrega, ampak zlatega, da veš!
Trnov grm se je zahihital:
- Zlato pero bi si kupila? Šoja, šoja, zlato pero stane veliko denarja. Ti, revica - pa zlato pero, hihi!
- Bomo videli! je srdito rekla šoja. Spet je letala med drevesi zdaj sem zdaj tja, ampak hitreje kot prej, ker je bila razburjena.
Videla je medveda, ki se je ravnokar spravil dremat v brlog. Pa ji je šinilo v glavo:
- Za medvedjo kožo dobim denarja, kolikor ga hočem! In je poletela k lovski hišici. Potrkala je s kljunom na okno in zavreščala:
- Lovec, si doma?
Lovec je odprl okno in zazehal.
- No, šoja, kaj je pa tebe prineslo? je vprašal. Šoja se je izprsila in rekla:
- Poslušaj, lovec. Koliko mi plačaš za medvedjo kožo? Lovec se je začudil:
- Odkod pa tebi medvedja koža?
- To je moja stvar, je važno rekla šoja. Ti mi rajši povej,
koliko si mi pripravljen plačati zanjo.
- Lovec se je zamislil. Potem je nejeverno vprašal:
- Kakšna pa je ta koža?
- Odlična koža, je hitela šoja, košata in svileno mehka
in čisto nič oguljena.
- Kje pa jo imaš?
- Ni važno, je nataknjeno rekla šoja, plačaj mi, potem
pa ti povem, kje je. Lovec se je zakrohotal:
- O ne, draga moja šoja! Najprej mi jo pokaži, potem se bova pa naprej pogovarjala.
Nič ni pomagalo, najsi je šoja še toliko klepetala in ga prepričevala, lovec je ostal pri svojem. Šoji ni preostalo drugega, kot da ga popelje v gozd, k medvedjemu brlogu.
- Tule notri jo imam ... je negotovo rekla šoja. Pa se je iz brloga zaslišalo medvedovo godrnjanje in lovec je odskočil.
- Ti, nemarnica! je zarohnel. Koža je še na medvedu in to na živem. Zakaj mi tega nisi takoj povedala?
- Saj me nisi vprašal ... je dejala šoja in ni vedela, kam naj pogleda. Lovec pa jo je nahrulil:
- Ne prodajaj kože, dokler medved v brlogu tiči! In zdaj izgini, če ne, te počim!
Že je dvignil puško, ojoj! In šoja je čisto trda od groze ušla v goščavo.
Čez tri tedne pa ji je zraslo novo pero, lepo sinje - in šoja je bila spet zadovoljna. Trnovega grma pa ni nikoli več pogledala.