Šol in šolnikov po deželi nikar ne pozabite
| Šol in šolnikov po deželi nikar ne pozabite Jožef Orel |
Prispevek je podpisan z Dr. Orel.
| |||||||||||||
Pri marsikteri fari na deželi so že davnej šole; pa čisto malo so do sedaj pripomogle h koristnimu omikanju in k vnemi prave ljubezni do vsiga, kar človeško življenje po pameti resnično posladiti zamore.
Pravi odgovor na vprašanje: zakaj de so naše deželske šole do sedaj tako malo prida donesle, je: kér so učeniki v vednostih, v kterih bi imeli mladost podučiti, večidel neizurjeni, premalo izučeni, in pa kér so si učeniki ali šolniki našim zgol slovenskiga jezika privajenim otročičem prizadevali, v neznani nemšini branje, pisanje, računstvo, pravopis i. t. d. v glavo ubivati. Kdor hoče dober šolnik na deželi biti, se mora veliko učiti; njemu ni zadosti le dobro brati, lepo in pràv pisati, gladko računiti in misli spodobno spisovati znati; on mora tudi razumeti, mladost z rahlo besedo k uku vnemati, v nji ljubezen do vsiga dobriga in lepiga izbujevati. Sam lepiga in praviga pobožniga zaderžanja, ne pa hinavec in potuhnjenec, naj bo učenik učencam pervi izgled!
Kmetiški mladosti, ki je namenjena vse svoje žive dni pri kmetijstvu svoj živež iskati, bi bil lahko razumljivi poduk v poglavitnih opravilih kmetijstva silno koristen in potreben. Kakó serčno mora veseliti fantiča, slišati kakó se zamore veliko drevjiča raznih sadnih plemén iz pešká izrediti; kakó se da požlahtiti, saditi, k nagli rasti in rodovitnosti primorati; kakó slab travnik v dobriga, pusta njiva v rodovitno oberniti, ‒ sploh vse kmetiške dela tako opravljati, de se z malimi potroški veliko dobička doseže.
Potreba je tedej, de se vsakteri deželski učeník v kmetijstvu po bukvah in po skušnjah dobro izuri, de bo vedil šolski mladosti brane rečí tudi razložiti in razjasniti, nezvedenim sosedam pa pri vsaki priložnosti dober svèt dati. To mu bode prijaznost in spoštovanje cele okoljšine naklonilo in tudi marsikteri hvaležni dar doneslo. Z učeništvam je večidel zedinjeno orglanje v cerkvi. Kakor lepo spodobno orglanje serce proti vsigamogočnimu Bogu povzdigne, tako nespodobno, bolj plesišu, kakor cerkvi primerjeno ljudí v pobožni molitvi móti. Ni davnej kar sim v imenitni romarski cerkvi Marija Pletrovič na Štajarskim tako pohujšljivo orglanje slišal. Treba je pomisliti, de kar se prijetno glasí in rado sliši na plesišu, ni spodobno v sveti hiši pri obhajanji skrivniga spomína našiga odrešenja. Za tega voljo nej si vsakteri šolnik saj toliko orglanja vlasti, de vé razločiti, kakošni glasovi se spodobijo vnemati sercé k molitvi k milimu Bogu, in kakošni zamorejo nogé k plesu omajati. Če zraven tega orglar tudi nekoliko znanosti v petji ima, se bo prijatlam slovenskiga petja še bolj prikupil.
De si pa prihodnji učeník vse te potrebne vednosti pridobí, je potreba večletniga pripravljanja; po mojih mislih po dobro dokončani četerti šoli še dve léti.
Vprašanje je pa: kteri pridni učenec se bo v ta stan podal, ki je pri sedanjih slabih dohodkih z dokaj težavami obdan? in z čim se zamore pripravnik (Praeparand) preživiti, kér starši iz kmetov svojim sinovam, kteri nočejo v duhovski stan stopiti, podpiranje večidel odrečejo?
Na pervo vprašanje odgovorimo, de naprava šol po deželi in poiskanje potrebnih zakladov za spodobno plačilo šolnikov mora biti ena nar poglavitniših skerbi perviga deržavniga zbora v Beču (na Dunaji). Poslanci! ne pozabíte tega in potegníte se, de se bojo dohodki učiteljev po deželi poboljšali. ‒ Gotovo bodo pa tudi starši dobrimu šolniku obilno pomoč za lepo podučenje svojih otrok podarili, brez de bi bil primoran, po beraško lačen trebuh okoli nositi.
Težji je odgovor na drugo vprašanje: Kakó bi se zamogel pripravnik (mladeneč v času svojiga izobraženja za šolstvo) preživiti, če mu starši svojo pomočno roko odtegnejo in sicer druge pomoči nima? Primoran si živeža z učenjem po hišah iskati, potrati veliko veliko žlahniga časa, ki mu je silno potreben za lastno omikanje, in takó si ne more do dobriga vsih potrebnih vednost vlastiti, torej ali slab šolnik postane, ali v svojo in celiga ljudstva škodo več lét s pripravljanjem za šolstvo zgubí. Te velike škode mladost in deželo obvarovati, je le mogoče z osnovo kake oskerbilnice za take mladenče. Kakor imamo duhovšnico in Alojzjevše v Ljubljani, takó bi bilo kaj potrebno, ko bi imeli tudi oskerbilnico za pripravnike.
Kaj pa, ko bi naš milostljivi knez nekoliko tacih pripravnikov v Alojzjevše vzeti blagovolili? Lepšiga darú bi svojimu narodu ne môgli podeliti! Od vsih krajev mile domovine bi se takimu pričetniku narodniga omikanja od véka do véka brezkončna slava péla.
Dr. Orel.