Šolska veselica v Ulimjim na Štajarskim
| Šolska veselica v Ulimjim na Štajarskim Jožef Virk |
Podpisano z Jože Virk.
| |||||||||||||
1„Kar serce napolnuje, tudi jezik izrekuje“ pravi pregovor. Kdo bo tedej tudi meni za zlo vzel, ako veselje svojiga serca vsim prijatlam šolske mladosti oznanim, namreč: nedolžno veselico Ulimskih šolarjev zopet létas 19. maliga serpana.
Na opomnjeni dan ob 2 popoldne smo se v šoli zbrali, učenci z ličnimi palicami zvezik cvetlic na verhu palice in na persih, učenke vence od desne rame do leviga podpasa, na paličicah zvezik vertnih cvetlic; spredej bandero z cvetlicami ovenčano, v sredi venca ‒ F. J. I. živijo! ‒ V tri šope razdeljeni smo šli sparama, kakor živ cvetličen vert ‒ na odločeni kraj.
Tù smo iz zelenih vej šotorčik napravili, potem si oddehnili, jerbas kruha pojedli in nekoliko vina z vodó popili. Zdej so se vsi učenci v svoje razdelke razdelili in poskušnja (pa ne koneclétna, ktera se v šoli obhaja) se je začela nar poprej iz keršanskiga nauka, potem iz drugih šolskih rečí iz glave. Ki so nar boljši odgovorili, so dobili svetince na pisanih trakih, kterih je bilo 41 razdeljenih. Potem smo nekaj slovenskih veselic in zdravíc, pa tudi pobožnih pesem zapèli.
Za tem sta se dva šolarja: Jože Velina in Florjan Motoh s čednima povestima za ta dan naučenima pràv lepo obnêsla.
Zdej so se poštene igrače začele: učenci posebej in učenke posebej; kakor: pisker s zavezanimi očmí ubijati, in več druzih. Poslednjič je bil spet jerbas kruha podan in vino z vodó, in potem so se vsi šolarji v red ustopili, de bi domú odrinili. De bi pa vender še kaj posebno lepiga za spomin v svojih sercih hranili, sim jim sicer žalostno pa podučivno povest povedal: kakó je nek gerdunski hlapec preobloženiga konja s kolam po glavi bil, de je ubogo revše na tla padlo in drugi dan poginilo. To je otrokam toliko v serce seglo, de so ginjeni vsi pod milim Bogam obljubili, nobene živine ne gerdo imeti, ne terpinčiti vse take neusmiljence opominovati in svariti; če pa to ne zda, nobeniga znanja, ne zaveze ali prijaznosti s takim več imeti; zakaj živinoderec tudi z ljudmí usmiljenja nima, in obdivjano, terdovratno serce pokaže.‒ Takó smo končali spomina vredni in kaj veseli dan. Močno je staršem dopadlo, še bolj pa otrokam, ki nedolžniga veselja ne bojo pozabili.
Precej ljudi kmetiških in gospôskih je našo veselico obiskovaje počastilo; posebno nas je v serce veselilo, de so tudi naši serčnoljubljeni duhovski sosedje iz Horvaškiga prišli in se prav zadovoljni z nami radovali. Visoko častiti gosp. Jože Mikec, župnik (fajmošter) Šent-Anski na Horvaškim, Slovenec od glave do nog, iskren domorodec, vir sine dolo, kakor Latinec pravi; ‒ in pa tudi ljubeznivi Ulimski gosp. fajmošter Jaka Duler, poseben podpornik in prijatel šolske mladosti, sta nar pridniši šolarje še posebno obdarovala. Hvala, hvala verlima rodoljubama! ‒
Kader je sonce k božji gnadi šlo, smo se tudi mi pràv pràv zadovoljni in veseli domú povernili; po celi Ulimji so se pa še več dni potem od te veselice pogovarjali.
Šolski prijatli! le poskusite take veselice, in vidili bote: koliko veselja in prida bote včinili!
Jože Virk.
1) Radi bi bili dali obširniši popís te veselíce natisniti, pa nam silno prostora zmanjkuje. Vredništvo.