Šopek marjetic

Šopek marjetic
Jože Krivec
Izdano: Vigred, 1942, letnik 20, številka 1–12
Viri: 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

I.Uredi

Irena je potegnila z dolgočasno kretnjo štirioglat kuhinjski stol k štedilniku. Sedla je na svetel rob štedilnika, da ji je puhtela v hrbet toplota, ki jo je blagodejno zavijala v sanjarije. Noge je položila na primaknjeni stol. Tako je skrivila telo in podprla glavo z rokama, oprtima na kolena. Sredi kuhinje je stala belo poribana miza. Čez dan jo je pomaknila k steni, da je bil večji prostor. Zvečer so sedli vsi okoli nje. Vsak je imel svoj stol ob eni strani. Na njej je ležala šahovnica, ob robu nekaj podrtih figur. Kralja sta stala vsak na svoji strani kot edini priči prejšnjega bojnega meteža.

Irenin pogled se je za trenutek ustavil na teh figurah. Oči so ji zasijale v močnejšem ognju, čez lice se ji je razvlekel na pol vesel smehljaj. Iz samega dolgočasja so se ji misli dotaknile preteklosti. Kakor bi se nekaj v njej pretrgalo, padlo in jo vznemirilo, je s pol šepetajočim glasom vzdihnila: »Ah, kje so časi, ko sva se še borila z Ivanom pri partiji šaha, vsak za svojega kralja!«

Odšlo je mimo že več let, odkar sta odigrala zadnjo partijo. Po večerih je zdaj igrala rada s sinom Srečkom, ki je hodil v drugi razred gimnazije.

Gorkota jo je vedno bolj omamljala. Na zunanjih šipah okna so se začele zarisavati tenke tančice ledu. Po ulicah je rezal mrzel decembrski veter. Zemlja je pričakovala kmalu snega, da bi mogla skriti pod njim svoje mrtvo obličje. Viseče ulične svetilke so se pozibavale v vetru zdaj sem, potem spet tja.

Irena je sanjarila o svoji preteklosti naprej, slikala si je z zbledelimi barvami kos bodočnosti, kakor dela to vsak, ki hoče v trenutku samote na nek način samega sebe potolažiti. Ura je šla proti polnoči. Njenega moža Ivana še ni bilo od nikoder. Sam Bog ve, kje se more muditi tako dolgo! Čakala ga je, ker ji je bilo hudo leči sami v posteljo. Najhuje je sam leči v posteljo in pri tem čutiti, da je vse prazno okoli tebe, tako prazno, da se nehote zgroziš pred zapuščenostjo.

Ivan je imel pri večerni predstavi službo v kinu. Bil je policijski nadzornik. Irena je bila tega od vseh začetkov vesela. Vesela je bila sreče, da se je kot dekle iz bližnje okolice mesta, ki niti ne spada več k predmestju, poročila s takim gospodom. Saj ji je tudi marsikatera to srečo zavidala.

Zadnje mesece se ji je zdelo Ivanovo popolnočno prihajanje domov nekam čudno. Nehote so vstajali včasih v njej dvomi, ko tudi ljubkosti ni bilo več toliko kot prejšnja leta. Leta take stvari počasi zabrišejo, vendar se ji je počenjanje zadnjih časov zdelo nekaj izrednega.

Irena je bila na moža ponosna zaradi visoke in častne službe, ki jo je izvrševal. Vselej, ko je prišel tako pozno domov, se je opravičil, da je nadzoroval stražnike po mestu ali da se je dogodilo kaj izrednega, pri čemer seveda ni smel manjkati. Irena nikoli ni pretehtavala resnice v njegovem opravičilu. Saj je verovala v njegovo ljubezen in odkritosrčnost.

Nenadoma je Ireno zdramil iz sanjarij glas petletnega sinčka Bojančka. Dva otroka sta imela: Srečka in Bojančka. Prav posebno ji je bil pri srcu Bojanček, ker je bil manjši in zato potreben večje pažnje in skrbi kot Srečko. Hitro je zdrknila s štedilnika in stopala tiho – čevlje je že sezula – skozi majhno vmesno sobico, v kateri je spal Srečko, v spalnico. Privila je luč in se postavila k posteljici. Nekaj trenutkov je stala nepremično ob njej. Lepa, visoka postava se je ostro odražala ob luči na nočni omarici, kodrasti kostanjevi lasje so ji padali na teme. Za spoznanje dvignjene prsi so ji komaj vidno valovile pod pisanim predpasnikom z naramnicami. Nalahko se je nasmehnila, se sklonila niže k otroku in mu šepetala: »Kaj je, sinček? Kaj ti je? Le spi, Bojanček! Spi! Zunaj je veter in mraz.« 

Vselej, ko mu je povedala, da je zunaj mraz, je v spanju začel sinček grabiti za odejico in jo vleči nase. Tako jo je tudi zdaj vlekel s krčevito stisnjenimi rokami in ona mu je še prigovarjala: »Le pokrij se! Deni rokice pod odejico, da te ne bo ušalo. Lepo spančkaj, sinek!«

Pokrila ga je in nekoliko časa strmela vanj. Zastrmela je vanj in gledala njegove mehke poteze: miren obrazek, okrogel, preko katerega se je razlila tenčica miru. Komaj slišno je dihal in Irena je pridržala sapo, da je mogla slišati valovanje njegovih prsi.

»Saj bo cel Ivan! Nič mojega noče pokazati!« je šepetala. »Kaj me ne maraš, sinek? Res ne?«

Umolknila je. Zunaj je divje zabrila burja in se zaganjala v okna, da so od časa do časa šipe zašklepetale. Po njih so se molče plazile vedno više in više ledene rože. Obrnila je stikalo in se vrnila spet v kuhinjo.

Kazalci na uri so zlezli naprej. Ivana še ni bilo. Razmišljala je, če se morebiti ni pripetilo spet kaj izrednega, da ga tako dolgo ni od nikoder, že dolgo ga ni tako pozno v noč čakala. Vedno jo je prej popihala spat. Nocoj pa se ji zdi, da ne bi mogla zaspati brez njega. Rada bi ga videla, preden bo legla in zaprla oči. Prinesla je Srečkove zvezke z domačimi nalogami in jih pregledovala.

Pri tem delu so se ji vendar začele sprijemati oči. Zaprla je štedilnik, zaobrnila ključ v vhodnih vratih in ga izvlekla. Ko je šla mimo Srečkove posteljice, se je ustavila ob njem, mu popravila odejo, ki je bila zlezla preveč na eno stran, ga poljubila na čelo ter ga pokrižala. To je storila vsak večer, preden je šla v posteljo. Če je morebiti kdaj pozabila na ta poljub in na križe, je spet vstala in naredila to stvar. Mati svoje otroke mora ljubiti, čeprav oni tega ne opazijo. Irena je vedela, da je ljubezen treba zapreti v srce, vendar tako, da vedno lahko spremlja otroke na vseh potih. Ta nam ostane še takrat, ko se vse drugo že davno zruši v prah.

Preoblekla se je in odgrnila posteljo. Obrnila se je proti Bojančku, ki je imel posteljico poleg njene, in ga dvignila: »Pridi, Bojanček, k mamici! Lepo hajaj poleg svoje mamice in jo malo ogrej, da ji bo topleje pri srcu!«

Položila ga je k sebi v posteljo, legla k njemu in ga stiskala k sebi.

Ivana še ni bilo. Ni več dosti mislila nanj. Prižela je k prsim Bojančka, ki ga je nad vse ljubila in mu je bila dobra mamica.

V sobi se je kmalu razlil mir, zunaj pa je rezal mrzel veter, dvigoval dušeč prah do vrha streh ter sikal in piskal, kakor bi se sam s seboj na silo prepiral.

Irena Potočnik je praznovala svoj štiriintrideseti rojstni dan. Navsezadnje se mora človek zgolj zaradi drugih ljudi ozirati na svojo vrsto let in njim primerno živeti. Irena je dobro vedela, da zdaj pač ne spada več k vrsti mladih žen, že zaradi otrok ne. Mati, ki ima že na izprehodu s seboj drugošolca, ne more biti več tako mlada. Nekaj pa je bilo vendar na Ireni, kar jo je delalo kljub njenim letom mlajšo: njena lepota. Ohranila je lep in prikupen obraz, brez gub ali zaskrbljenih potez, brez senc razočaranja v očeh. Njen smeh je še vedno zvenel čisto in jasno kakor nekoč, ko je frčala kot majhna deklica v maju za rožicami. Nič dosti se ni od takrat spremenilo na njej, kljub temu, da je dvakrat rodila.

To jutro je precej zgodaj vstala. Prav nič dosti je ni grozilo stopiti iz tople postelje in iti v mrzlo kuhinjo. Ivan je še spal, prav tako oba otroka. Tiho so drseli njeni koraki skozi Srečkovo sobo, hukala si je toplo sapo v roke. Česar koli se je dotaknila, vse je bilo kot ledeno. Srebrne ledene rože so zarasle čez okna, po strehah je ležal zmrzli januarski sneg. Na napeti žici pod kapom se je tiščalo nekaj premraženih vrabcev, kakor bi bili iskali drug ob drugem trohico toplote.

V štedilniku ja zagorel ogenj, čez čas se je sklonila nad železno ploščo, ki je začela dihati iz sebe toploto. V srcu ji je kraljeval prijeten mir, obiskala jo je le neprijetna zavest, da že hodi štiri in trideset let po cestah pod soncem. Skoraj se je stresla ob spominu na to dolgo dobo življenja, ki pa se ji je zdelo, da je vendar prehitro minila. Tako počasi se bo treba pripravljati že skoraj na odhod. Mnogo ljudi umre že v njeni starosti. Drugače pa hodi življenje čisto svoja pota: neizprosno gre korak za korakom naprej, čez vse poti in ceste, preko pomladi in poletij, mimo dišečega cvetja, preko vsega. Njegovih korakov ni mogoče ustaviti, ne jih nameniti drugam, kot so od Boga namenjeni. Človek izvršuje le to, kar hoče Bog, ki nam je dal življenje in z njim tudi razpolaga. – Štiriintrideset let! Če pomisli človek nanje, na vse, kar se je med tem potegnilo mimo, na vse, kar mu je mogoče kdaj zagrenilo ure, bi bil pač dolg in mučen obračun, človeku je že ob rojstvu v zibelko položena borba z življenjem!

Bežno je preletela Irena v mislih svoje dosedanje življenje. Prav je, če se spomni vsaj enkrat v letu na svojo preteklost in se zamisli v bodočnost.

Skuhala je kavo. Otroka in Ivana je hotela z njo presenetiti. Prinesla bi jim jo k postelji, da bi pomnili, kdaj ima mamica rojstni dan. Najbrž so na to vsi pozabili. Prejšnje dni ni nihče tega omenil. Vendar bi ji bilo malo hudo, če se je ne bi nihče spomnil niti z lepo besedo.

Preden je nalila kavo v skodelice, je zaslišala drsajoče korake. Nenadoma so se odprla vrata in na pragu se je prikazal Bojanček. Prislonil se je k zidu in še vedno na pol dremuckal. Z rokama si je mel oči in se gugal. Nekaj trenutkov je tako stal, Irena je strmela vanj. Bilo je to nekaj izrednega, da je prišel sam v kuhinjo. Kadar so bila tla mrzla, jo je vedno klical, da ga je prinesla ven. Pa tako zgodaj še nikoli ni hotel ven. Če se je kdaj zarana zbudil, ni šel iz postelje, ampak se je prevračal čez Ivana, ga vlačil za ušesa in za nos, dokler ta ni vstal.

»Kaj ti je, sinek? Zakaj si prišel tako zgodaj?« ga je poltiho spraševala, kakor bi se bala, da bo pogovor zbudil ostala dva.

Bojanček je še vedno zaspano cumal. Svetloba ga je ščegetala v oči, zato jih je zaprl brž, ko so se malo odprle.

»Zakaj si prišel? Te nič ne ušika v nogice?« ga je dvignila k svojemu licu in mu govorila na uho. Prižela ga je k sebi. »Moj sinek! Moj sinek! Si prišel k meni?«

Šele potem je ves zaspan in v raztrganih besedah spravil iz sebe: »Mamica! Mamica! Daj mi plašček!« Objel jo je okrog vratu in naslonil svoja rdeča lička na njen obraz.

Stopila sta k vratom, kjer je na žeblju visel njegov plašček. Segel je v žep in privlekel iz njega v rožnat papir zavito pomarančo.

»Nà, mamica! To ti dam za god! Pa še ljubčeka!« in poljubil jo je na usta.

Vsa vesela se je nasmehnila, v srcu ji je vstala tiha sreča in zadovoljstvo, ki jo je hipoma vso prevzelo.

»Veš, sinek, nimam danes godu!« je popravila njegove besede.

»Seveda ga imaš! Teta mi je rekla, da ga imaš,« ji je odvrnil.

»Ne, ne! Rojstni dan imam, veš! Na današnji dan me je mamica dobila, kakor jaz nekoč tebe.«

»A rojstni dan? Pa imej rojstni dan! Ne velja pomaranča za rojstni dan?«

»O, seveda velja, Bojanček! Kje si jo pa dobil? Zakaj je nisi sam pojedel?«

»Teta mi je dala včeraj dve Liri, veš! Snoči, ko me je peljala domov, sem jo šel kupit. Tam pri Maleku sem jo kupil. Veš, tam jih imajo tak velik kup. Jaz bi ti kar vse prinesel. Sem že mislil eno vzeti, pa je gospa vedno gledala proti meni.«

»Joj, Bojanček, tega pač ne bi smel! Bog ne daj! Se ne bojiš, da bi te Bogec videl in te ne bi nič več rad imel? Tudi mene ne bi več imel. Umreti bi morala.«

»Umreti?« je boječe vprašal.

»Ja, sinek, umreti! H komu bi pa ti hodil potem spančkat? Bog te obvaruj kaj takega kdaj storiti! Kakor hitro boš kaj takega storil, mene ne bo več.«

Tesneje se je je oklenil, da bi ji tako izkazal svojo ljubezen. Saj je vendar on ne bi pustil umreti. Ne, ne! Svoje mamice pa že ne. »Saj ne bom več mislil tako, mamica! Nikoli več, veš mamica! Kajne, da ne boš umrla?«

»Le priden bodi! Boš šel še malo v posteljo, ne?« Poljubljala ga je na lice in ga zibaje v rokah nesla nazaj v posteljo.

Kramljanje med Bojančkom in Ireno je prebudilo Ivana. Malo se je začudil, kaj neki se je zgodilo, da je že vstala in nosi Bojančka okrog. Ona pa se mu je le nasmehnila in mu dejala: »Imaš še precej časa. Le prespi se še enkrat!«

Ko se je vračala mimo Srečka, se je tudi ta prebudil. Skočil je pokonci in plašno švigal z zaspanimi očmi po sobi. Hotel je tudi on presenetiti s svojim voščilom njo še v postelji. Zdaj je videl, da je zamudil. Iz aktovke je potegnil zvezek s šolskimi nalogami, ji ga ponudil in ji z lepimi besedami voščil za rojstni dan. Ko ga je odprla, se ji je razlilo čez obraz zadovoljstvo. Odprla je usta, pa ji je zastala beseda globoko v grlu. Ne, v srcu se ji je zataknila.

»Veš, drugega nimam. S to odlično nalogo sem ti hotel napraviti malo veselja. Pred dvema dnevoma sem še imel tri lire, a sem jih podaril nekemu revežu za zvezek, da sem ga rešil ukora. Saj nisi huda, da ti ne morem podariti nič drugega.«

Poljubila ga je na čelo in ga pogladila po laseh. »Ne skrbi! Le priden bodi, to mi bo najlepše in največje darilo. Ubogaj, kar ti rečem, pa bo vse dobro!«

»Ne, ko bom velik, ti bom kupil kaj lepega. Veš, ne bom pozabil nate!«

»Dobro, Srečko, zdaj pa le še lezi, boš dobil kavo. Za moj rojstni dan jo boste pili v postelji.« Odšla je v kuhinjo, Srečko pa se je spet zamotal v odejo.

Naslonila se je na štedilnik in se zamislila v mnogo obetajoče Srečkove besede, ki ji jih je povedal. Otroka sta se je spomnila, Ivan pa jo je prej le gledal začuden. Vsa leta ji je prvi voščil, da ga je bila vesela. Kaj je letos res na njo pozabil? Kako bi bilo to mogoče? Če vseh štirinajst let, odkar živita skupaj, ni pozabil, kako bi mogel prav petnajsto?

Nalila je skodelico kave in jo nesla najprej Ivanu v spalnico.

»Ivan, kavo sem ti prinesla. Pokrepčaj se malo!« mu je sladko zašepetala, sedla na rob postelje ter ga smehljajoče pobožala po obrazu. Nagnila je celo svojo glavo k njegovi.

Nekega dne je Ireni Potočnik prišel v roke račun od urarja. Treba bi bilo plačati neke uhane, o katerih pa Irena ni prav nič vedela, ker jih tudi ni naročila. S tresočimi rokami je držala račun s suhimi številkami.

Na pol presenečena, še bolj v zadregi je položila papir na mizo. Misli so se ji zavozljale ob njem. Kaj če je ta račun za uhane, ki ji jih je Ivan podaril za rojstni dan, je tuhtala. – No, ta bi bila pa res lepa: najprej ji nekaj podari, potem pa priroma za to stvarjo še račun. To bi se reklo: človek si darilo sam plača, prav za prav drago plača, ker mora vzeti stvar, kakršne si ni izbral sam. Tega ona skoraj ni mogla verjeti. Za njen rojstni dan ji Ivan vendar le ne bi mogel kaj takega storiti.

Da bi vrgla s sebe to morečo negotovost, se je brž napravila in šla z Bojančkom k Ivanu.

Ivana ni našla v pisarni. Na njegovi pisalni mizi so bili vse križem razmetani na pol popisani papirji, mape, peresa, žigi, vse, kar je rabil pri svojih poslih.

»Kje pa je Ivan?« je Irena vprašala stražnika, ki je delal pri drugi mizi. »Ga ni tu?«

»Gospod nadzornik je odšel na Ravno cesto. Dejal mi je, da se bo kmalu vrnil.«

»Na Ravno cesto je odšel? Peš?«

»S kolesom se je odpeljal,« je stražnik kratko odgovoril in delal naprej. Očividno se mu je z delom mudilo in ne bi rad posedal še popoldne v pisarni. Zdaj so že napočili lepi dnevi, čisto pomladanski, s toplim soncem in je bilo tako lepo iti pod jasno nebo in se ga po dolgem času spet naužiti. Če pa je bilo preveč zaostalega dela, je moral priti tudi popoldne v pisarno delat.

»Nič ni povedal, čemu je šel tja ven? Ima mogoče kake opravke?« je Irena silila vanj.

»Nič ni rekel. Nekdo ga je poklical po telefonu in nato se je odpravil. Ne vem, kdo je bil. Bo že prišel, malo počakajte!«

»Menda vendar ni spet kaka sitna stvar. Kak vlom ali kaj podobnega.«

»To pa že ne bo. Pri takih stvareh se gospod nadzornik rad potegne nazaj. Tedaj moramo romati mi drugi. Pri zadnjem vlomu v ono veletrgovino, saj veste, kak halo je tedaj nastal, smo ga iskali, a ga ni bilo nikjer najti.«

»Kako? Saj je rekel, da je bil tam skoraj vso noč. Šele v jutranjih urah je prikolovratil domov. Kaj mi vendar pravite?«

»Resnico, gospa. Polhar in jaz sva bila tam. Vso stvar sva sama popisala in uredila, kar se je dalo. Zjutraj sva jih še slišala od gospoda nadzornika, kakor da bi bila midva kriva, da je vlomilec odnesel zdrave pete in bogat plen.«

»A tako?« je zajecljala Irena.

»Gospa, ne jemljite mojih besed kot pritožbo. Vem, da mu boste vse povedali, a jaz proti gospodu nadzorniku prav nič ne zabavljam. Le tisto kreganje zadnjič me je bolelo, ker ga niti malo nisem zaslužil.

»Ne bojte se! Tega mu ne bom nesla na ušesa. Bodite brez skrbi!«

Stražnik je delal naprej, pridno pisal, prebiral knjige. Jekleni udarci pisalnega stroja so odmevali od mrtvih, sivo pobarvanih sten. Z ene izmed njih je strmela sem dol vladarjeva podoba.

Bojanček je pazljivo motril verige in gumijevke.

»Mamica, mamica!« je poklical Ireno. Potegnil jo je za krilo, ker ga ni hotela takoj slišati. Uprl je v njo svoje čiste oči in jo bistro gledal, da se je slednjič le predramila iz zamišljenosti.

»Kaj bi rad?« ga je vprašala in mu položila roko na glavico.

»So to tiste verige, s katerimi zvežejo tatove?« je pokazal na sveženj visečih verig.

»Od kod pa veš, da jih z verigami zvežejo?« ga pobara.

»Papaček mi je povedal. O, tolikokrat mi je že povedal, da jih zvežejo!«

»Da, Bojanček, to so verige za tatove,« je odvrnila.

»Veš, jaz bi jih trdno zvezal kot papaček. Noge bi jim zvezal, da ne bi mogli niti hoditi, še tepel bi jih!« je pokazal mali svoje sovraštvo do njih. Papaček mu je o njih pripovedoval vedno tako, da jih Bojanček ni maral. Kar hud je bil nanje.

»Vidiš, če bi bil zadnjič vzel pomarančo, bi te bili tudi najbrž s takimi verigami zvezali. Joj, sinek, zvezali bi te bili! Ali bi si še potem upal priti k meni?«

Bojanček je povesil glavico in molčal. S temi grozečimi besedami ga je spomnila na prve pregrešne želje. Bilo mu je hudo in sramoval se je svoje male zablode. Že zadnjič, ko ga je zaradi tega karala, je sklenil, da ne bo kaj takega nikoli več storil.

Stopil je bliže k gumijevkam in jih boječe pobožal s prsti. Irena se je pomaknila k pisalni mizi. Preletela je z očmi nametane papirje na njej. Nenadoma se ji je pogled ustavil kot pribit na drobnem rožnatem pisemcu, čez katerega je ležalo ravnilo. Nosilo je poštni pečat domačega mesta z datumom: 2. III. 193... – Pismo iz domačega mesta? Iz tega malega mesteca, z nekaj zveriženimi in stisnjenimi ulicami, prejme pismo?

Ni se mogla krotiti, da ne bi izvlekla papirja in ga prebrala. Od besede do besede so se ji oči odpirale bolj na stežaj, nekje na dnu je vzplamtela iskra, ki je netila ogenj v njih. Ko je prišla do besed: »Uhane, ki si mi jih podaril za Novo leto, sem ti poslala nazaj. Prosim te, da jih blagovoliš zamenjati. Rada bi enake, le z večjimi krožci. Moj zlati dobri Ivan, bodi tako dober in jih v petek zvečer prinesi s seboj«, ji je vztrepetalo vitko telo. V srcu se ji je skalilo prejšnje razpoloženje, kakor se skali voda, če vržemo vanjo blato. Udarjalo ji je v sunkih, kakor da jo hoče razgnati. Kri ji je planila v lica. Z lica so izginile zadnje poteze pričakovanja in mehkega smehljaja, porodile so se trde črte bolesti in rahlega razočaranja. Ali naj se razjoče in raztrga ta papir na drobne koščke, da ne bo mogoče razbrati niti črke z njih? Zasvetilo se ji je: jasno je spoznala, zakaj je Ivan prihajal zadnje čase pozno ponoči domov, se je ogibal in jo puščal samo. Nekaj mesecev sem se je to že tako godilo. Tudi skrivnost računa za uhane se ji je razgalila.

Kdo ve, kako dolgo bi bila še strmela v počečkani papir – nekatere besede je prebrala in jih ponovila že več kot desetkrat – da ni prišel Ivan. Z velikimi koraki jo je primahal. Ona se niti za prst ni premaknila. Stala je, kakor bi jo bili prikovali ali ji s smrtjo zagrozili za vsak najmanjši gib.

Prvi hip ji je hotel nekaj z vedrim obrazom pripovedovati. Pred obraz mu je naglo pomolila pismo. Za trenutek je osupnil, kakor bi mu bilo sapo vzelo, ali bi bil hotel pretehtati v teh sekundah vso resnico, ki je ležala v besedah na papirju. Kot blisk pa je zažarel v njegovih očeh nepričakovano divji ogenj, kakor bi se bile v njegovi notranjosti vnele hkrati vse nadčloveške moči. Obraz se mu je raztegnil. Mučne, od naglega duševnega napora povzročene poteze so ga spačile.

»Kaj brskaš po moji mizi?« je divje zarohnel. Prestopil je, da se je skoraj dotaknil njenih kolen ter jo prebadal z divje sršečimi očmi. Ona je kot kip strmela vanj. »Kaj se vtikaš v moje stvari?« Z mogočno kretnjo je dvignil roko nad njeno glavo, da bi jo mogle zrušiti s prvim udarcem na tla. Zadnjo sekundo je Irena zbrala vse moči, da je mogla odskočiti pred grozno roko.

»Ivan, otrok je tamkaj!« je zakričala. Njen, docela spremenjeni glas, poln neke groze in bolesti, se mu je zaril prav do srca. Ozrl se je po otroku za svojim hrbtom. Pobesile so se mu roke, val največje napetosti se je razbil.

Pristopil je stražnik, da bi ju pomiril. Ni bilo več treba.

Irena je že zgrabila Bojančka za roko in ga naglo odvlekla iz pisarne, še preden se je Ivan vsega zavedel, je bila Irena z otrokom in pismom že davno na cesti.

Hitela je domov, skoraj tekla je, kakor bi za njenimi petami vstajal iz slabo tlakovane ceste ogenj. Bojančka je vlekla, da se je opotekal ob njeni desnici. Njenim hitrim in dolgim korakom ni mogel slediti.

»Ne tako hitro, mamica! Ne morem več teči!« se je pritoževal.

»Boš že doma počival!« mu je odgovarjala.

Zdelo se ji je, da vedo za to stvar že vsi ljudje, ki jih je srečavala na cesti. Ni si jih upala pogledati prav v obraz, boječ se, da ne bi iz njenih oči razbrali bolesti, ki jo je skrivala v svojem srcu. Na nič drugega ni mislila, le da mora priti čim prej domov. Skriti se čimprej za trdno zaklenjenimi vrati, se stisniti v najtemnejši kotiček, to so bile zdaj njene največje želje. Ostati nekaj uric sama, da bi mogla pogledati v sebe in se potem odločiti.

Bojanček je privlekel kup igračk v predsobo in se tam igral. Vse mogoče stvari, ki jih je kje iztaknil, je znosil na kup. Celo vodo je prinesel v lončku in polival, a ga Irena ni opazila. Na robu štedilnika je slonela, stisnjena, v dve gubi in se zamislila tako daleč, da je ves ostali svet za njo zamrl. Tonila je v mladostne sanjarije, v tisto srečo, ki si jo je nekoč predstavljala. Zdaj vidi, da jo je vse prevaralo. Življenje ji je lagalo, sreča se ji je lagala. Sama sebi se je zdela bedna, ko se je videla sredi te podrtije. Nenapolnjiva praznina je zijala v njej, vse sanje so se ji zrušile v prah. To jo je grizlo, da bi kričala od bolečin. Sama ni vedela, kaj naj počne na tej razvalini, štiri in trideset let je šlo mimo: najlepša leta, ko ženska z upravičenostjo pogleda nase in terja zase vsaj majčken košček življenja.

Bojanček je prišel s prstkom v ustih k njej in jo pocukal za krilo. »Mama, jaz sem lačen! Kaj boš kuhala?«

Irena se je predramila in se stresla. Predolgo je sanjarila. Treba bi bilo že davno zakuriti. Srečko se bo vrnil iz šole, Bojanček toži, da je lačen. Oh, za ta dva revčka mora poskrbeti, še ona naj bi ju pustila, potem nimata nikogar več.

V štedilniku je zagorel ogenj. Pristavila je lonce brez vsakih načrtov, šele krop, ki je dvigal pokrove, jo je opomnil na kuhanje.

Ura je bila čez poldne, ko se je Srečko vrnil iz šole. Vesel in razigran je vstopil. Razlagal je mamici, kako dobro je odgovarjal zgodovino. Ona ga je gledala, strmela brez najmanjšega nasmeha in zadovoljstva v njegov obraz. Ko bi bilo treba pohvaliti njegovo marljivost, še ust ni odprla. Drugekrati je bila vsa drugačna: razveselila se je njegovih uspehov in ga za to poljubila na čelo. Danes ga je njena brezbrižnost presenetila.

»Nisi nič vesela, mamica?« jo je vprašal.

»Sedi k mizi in jej!« je dejala hladno.

Sam si je moral vzeti jedi, drugače mu jih je navadno ona dala. Žlico je trepetaje prijel, srce mu je stiskala žalost, nemirno so se mu sprehajale oči zdaj po njej, zdaj po Bojančku. Vprašati se je ni upal, kaj se je zgodilo, da je tako tiha in mrka. Jed se mu je kopičila nekje v grlu, ustavljala se je in le s težavo jo je požiral.

Irena je sedela pri štedilniku in zrla predse v tla. Niti enkrat ni pogledala proti njemu, da bi ga opozorila, kako je. Vedno ga je opominjala, če ni prav držal žlice ali če je srebal juho. Učila ga je, kako se je treba vesti pri mizi. Danes molči kakor grob.

Hitro je končal. Že žalosti in njene molčečnosti je bil sit.

»Bojanček, pridi sem! Nekaj imam zate!« mu je Srečko zašepetal.

Otroka sta se dobro razumela med seboj. Čeprav so starejšega držali včasih preveč strogo, mlajši pa je imel toliko več svobode, sta se dečka imela rada. Kaj bi to, če sta si večkrat drug drugemu nagajala, saj sta nato takoj spet pozabila. Nobenega darila ni bilo, ki si ga ne bi bila razdelila, nobene neumnosti, ki je ne bi bila oba skupaj počela.

»Kaj je mamici? Je bil kdo tu?« je Srečko šepetaje spraševal Bojančka.

Bojanček je najprej pogledal proti mamici, potem pa vtaknil svoj nos v Srečkovo uho: »Veš, res ne vem tega!« že se je obrnil in hotel oditi.

»Zakaj je huda? Je kaj rekla?« je silil v njega.

»Ne vem. Pri papačku sva bila prej,« je povedal.

Čez nekaj časa je Srečko ves žalosten stopil k mamici in se je opravičeval: »Mamica, kaj si danes res huda? Saj nisem nič storil. V šoli sem dobro znal. Nič me nisi ...«

Takoj ga je prekinila. »Kdo je rekel, da bi bila huda nate?«

»Mislim si, ker si tako molčeča. Večkrat pa me še sama sprašuješ, kako je bilo v šoli.«

Milo jo je gledal, kakor bi jo prosil vsaj za eno samo lepo besedo. Bolelo ga je, da ga ni nič pohvalila. Če ne bi bila popravila te krivice, bi bil vse popoldne nemiren in se ne bi mogel niti učiti.

»Le priden bodi! Saj te imam rada! Imam mnogo skrbi, zato sem pozabila na tebe,« ga je potolažila. Z roko je šla čez njegovo glavo. Grenek nasmeh, ki se ji je prelil čez obraz, se je spremenil v tenki curek solz. S predpasnikom si je zakrila omočeno lice, da ga ne bi videla otroka. Ni se mogla premagovati, njeno srce je bilo prepolno žalosti in otrok, ki je stal pred njo, se ji je še bolj zasmilil. Ihtela je in tiščala predpasnik v oči. Postajal je moker ...

Otroka sta jo molče oblegala in se krepko držala njenega krila. Pravzaprav nista vedela, zakaj joče dobra mamica. Le zasmilila se jima je tako, da je ne bi mogla pustiti same.

Srečko je slednjič zakopal svoj obraz v njeno krilo in ihtel ž njo, Bojanček pa je samo klical: »Mamica, saj te imam rad. Rad – mamica – rad –«

Pozno popoldne, ko je sonce že izginilo z dvorišča in je Srečko napravil čez polovico svojih nalog, je Irena zaspala kar na stolu med šivanjem nogavic. Utrudil jo je boj in potočene solze so ji dale toliko miru, da je mogla zatisniti oči.

Ivana opoldne ni bilo h kosilu. Njegov del je kljub vsemu še stal na štedilniku in ga čakal ...

Zvečer, ko je Irena spravila otroka že spat, ji je prišel v roke spet račun od uhanov, čeprav se je že vsaj malo pomirila, ji je zdaj znova prevzela žalost srce. Najraje bi bila raztrgala ta vznamirjajoči račun. V naglici je pograbila škatlico z uhani s svoje nočne omarice in jo nesla v kuhinjo. Hotela se je je čimprej znebiti. Ne da bi jo še enkrat odprla, jo je hotela vreči v ogenj. Sovražila je stvari, ki jih je vlačila kdaj prej po rokah že kaka druga ženska, šele dober korak pred štedilnikom si je premislila. Odprla je škatlico in s podlago vred iztrgala iz nje svetle uhane. Vrgla jih je na mizo. Med prsti pa ji je ostal majhen listič rdečkaste barve, ki ga je bila izvlekla izpod podlage. Na njem je bilo zapisano: »Predragi Ljubici za Novo leto!«

Irena je spoznala Ivanovo pisavo. Zameglilo se ji je pred očmi, krepkeje se je oprijela robov mize, da se ji ni zamajalo telo. Skozi bolščeče oči se ji je dozdevalo, da vidi vsak predmet dvojen. Zdaj ji je vse jasno: Ivanovo ponočnjaštvo, Ravna cesta. Vse, vse –

Tam na Ravni cesti je stanovala Ljubica Predović, vdova po fotografskem mojstru. V Zagrebu nekje je imela sina, ki se je dokopal do državne službe. Od skromne plače je dajal delež še njej. Že precej dolgo je razlagala ljudem, da se bo preselila k sinu v Zagreb, ker je postalo tu za njo življenje prepusto. Včasih si je zaželela še zabav in veselja ...

V Ireninih očeh so poplesavali le uhani, kakor bi jih zanašali valovi. Skakljali so, švigali sem ter tja, se ji režali, ji vrtali srce. Borila se je nekaj trenutkov sama s seboj, se odločila in spet omagala, nato pa se je pognala z dolgimi koraki h kredenci in potegnila iz nje težko kladivo. Z obema rokama ga je stisnila in jezno udrihala po bleščečih se uhanih, da sta se raztegnila in so se v mizi poznale vdolbine od udarcev, še enkrat je lopnila. Docela sta izgubila svojo prvotno obliko in stegnjeni koščki zlata so se razleteli po mizi. Še škatlico je raztrgala in jo vrgla na mizo. Listek, ki ga je našla v njej in račun od urarja, je zmetala zraven. Ugasnila je luč in odšla v spalnico.

Strmela je v lepo postlani postelji pred seboj. S kako skrbjo je vedno pripravljala postelji, kako srečno se je čutila, da je mogla biti Ivanova žena. Večkrat se ji je dozdevalo, da mu nobena nikoli ne bi lepše zrahljala postelje, zlikala obleke in še toliko drobnih stvari, ki jih je zanj vsak dan storila, kot prav ona. Srečna je bila, če mu je mogla kaj storiti in z zadovoljstvom se je vrtela okrog njega, če je videla, da mu je vse všeč in prav.

Za hip je na vse to pozabila. Najraje bi razmetala njegovo posteljo, da ne bi mogel leči poleg nje. Blazine, rjuhe, odeje, vse bi razpotegnila, da bi zijala le gola žična mreža in trd lesen obod.

»Ne bo spal več poleg mene,« je šepetala. »Naj le gre k predragi Ljubici in pri njej ostane! Tam bo našel mehkejšo posteljo in vse, česar si bo zaželel.«

Zakrila si je oči z rokami. Vrgla se je kot snop na posteljo in zakopala obraz v mehko odejo. Ihtela je kot otrok, ki so mu ukradli nenadomestljivo igračo.

Ko so solze prenehale, ni imela moči razmetati postelje. Celo rahlo jo je odkrila in poravnavala belo blazino. Preveč se je že vsa ta leta navadila z ljubeznijo rahljati njegovo posteljo in pregrenko bi ji jo bilo zdaj razmetavati. Roke bi ji same obstale, preden bi opravile svoj posel.

Bojančka je vzela v posteljo in ga skrbno stiskala k sebi. Ni ga pustila zlesti na prazno Ivanovo posteljo.

Pozno v noči se je privlekel Ivan domov. Irena je še bdela, saj od razburjenja ni mogla zaspati. Vse mogoče misli so jo težile.

Jasno je čula korake, ki jih je naredil po kuhinji, da je prišel do mize, in predstavljala si ga je, kako strmi v tiste stvari na njej. Dolgo je vladala tišina, šele čez čas je bilo slišati, da je prestopil. Zamrmral je nekaj nerazumljivih besed.

Precej časa se je mudil v kuhinji. Kljub temu pa vrata kredence niso škripala kakor večkrat, ko je vsepovsod stikal, če je bil lačen. Morebiti pa nocoj ni čutil gladu ...

V kuhinji je sezul čevlje in prišel z drsajočimi nogami v spalnico.

Na videz se je predramila, kakor bi bila najlepše spala. Spet se je okrenila na drugo stran.

»Vendar nisi pozabil, kje je tvoj dom? Mogoče si se pa zmotil in si zašel. Bolje poglej!« se je naposled obregnila vanj.

»Le začni znova, če te je volja. Pripravljen sem, če tako želiš,« je zabrundal. V njegovih očeh ni bilo nič milosti, divja strast je zijala v njih.

»Ha-ha-ha!« se mu je zarežala v obraz. Potegnila je odejo do vratu. »Pripravljen! Ti si vedno in na vse pripravljen. Pojdi zdaj na Ravno cesto, če si pripravljen!« V tem trenutku ji je padla čez obraz njegova težka desnica. Z levico je strgal odejo z nje in jo potegnil s tople postelje.

Hitro je skočila pokonci. Zadržala je vsak jok in solze. Jeza jo je razganjala. Komaj trpi zaradi tolike žalosti in sramote, zdaj jo bo še tepel! Vzkipela je, ni se mogla premagovati. Z divjo silo je zgrabila za stol sredi spalnice in ga zalučala proti njemu. Odbil se je od poda in odskočil v njegova kolena.

»Ti me boš tepel? Ti?« je kričala. Iskala je še nečesa, kar bi mu mogla vreči. – »S kakšno pravico me biješ? Čemu? Zato, da skrbim za dom in otroka, ko se ti potikaš Bog ve kje okrog? Ali si ti kak oče? Kje bi capljali tvoji otroci, če ne bi imeli mene? Na Ravni cesti kakor ti?« se je sipalo iz Irene brez prestanka, kakor da ne bi menila nehati.

Ivan je objemal svoje boleče koleno in stiskal ustnice.

»Če se tu slabo počutiš, lahko greš k Ljubici Predović in ji neseš nove uhane, še one druge lahko pobašeš, če se ti zdi. Na mizi zunaj ležijo. Pojdi z njimi, saj te je povabila za nocoj! Pojdi! Pojdi in ni se ti treba več vrniti! Če se šteješ tja, tam ostani. Nesi ji uhane, ki si ji jih kupil! Kar njej jih poklanjaj, ne meni. Tudi onih, ki bi ti jih ona vrnila, ne potrebujem. Takih darov ne maram! – A račune naj poravnam jaz, kaj?«

»Kakšne račune? Odkod te neumnosti?« 

»Račun za uhane, ki si jih podaril Ljubici! Na mizi zunaj ga imaš! Pojdi in se ga nauči na pamet!«

Ivan je sedel na postelji, Irena se je tresla sredi spalnice. Tako sta se kregala. Irena je stvar vedno bolj motala, da Ivan ni našel nobenega opravičljivega izgovora. Zaletaval se je z odgovori, kakor se je dalo, ali pa je kar molčal. Vsi njegovi izgovori in spretnost nista niti malo zadoščali, da bi se pokazal nedolžnega. Prinesla mu je na svetlo stvari, za katere je mislil, da bodo ostale za vedno zakrite.

Vpitje je zbudilo v sosednji sobi tudi Srečka. Sprva je mislil, da se mu le sanja, ko pa je malo odprl zaspane oči, je slišal prave glasove. Brž je planil pokonci in kot zajček napenjal ušesa. Vsaka Irenina beseda mu je padla v uho kakor kamen. Njen jok je stiskal tudi njegovo srce. Postavil se je pred vrata spalnice, da bi ji priskočil na pomoč, če bi bilo treba. Vse bolj je imel rad mamico, kot papačka. Zato bi se postavil na njeno stran.

V strahu, da ne bi kateri prišel ven in ga zasačil pri prisluškovanju, je stopil nazaj k postelji in pokleknil pred njo. Sklonil je glavo na mehke blazine in zakopal vanje svoje solzne oči. Šepetaje je molil za mamico, nekajkrat globoko pridržal sapo, da bi mogel slišati, ali se je prepir že polegel. Ob vsaki očetovi hudi besedi se je stresel po vsem životu. Najbolj se je bal, da se ne bi oče vrgel nad mamico in jo še pretepal. On bi ji sicer šel na pomoč, toda kaj naj revček počne, če je slab. Tesno je sklepal roke in prosil v goreči molitvi dobrega Boga, da bi ta vihar kmalu prenehal.

Irena je opazila, da je Ivana s svojimi besedami presenetila. Zato je počasi popuščala. Menila je, da ga je že strla in se ne bo mogel več znajti niti ji dosti odgovarjati. Ivan pa je v resnici vsak trenutek napenjal vse svoje sile, da bi ji zadal udarec, ki bi ji zavezal jezik. Le prilike za to ni bilo.

Z nekoliko mirnejšim glasom, skoraj skesanim, je ona izlivala svojo bolest.

»Res ne vem, čemu delaš vsej družini tako sramoto? Ali te ne vežeta na dom vsaj otroka, če že mene ne vidiš. Vsaj ta otroka bi ti morala biti prva stvar na svetu. Kak oče si vendar ti? – Glej: vse imaš! Kar le morem, rada napravim zate, z ljubeznijo ti storim vse, samo da bi bil zadovoljen in srečen.«

»Pa nisem srečen!« je Ivan kruto posegel vmes in udaril po postelji. »Nisem, to je tista glavna stvar!«

Kakor bi jo dregnil z nožem v srce, jo je to zbodlo.

»Ivan, kaj hočeš še od mene?« je kriknila. »Kaj naj ti še dam? Dala sem ti vendar otroka. Ali tega nič ne ceniš? Dokler sem mogla, sem hodila v pisarno. Prinesla sem vsak mesec tudi jaz denar. Sam si rekel, naj to službo pustim. Zgodilo se je tako. Zdaj sem doma, skrbim za otroka in za tebe – in še nisi zadovoljen?«

Ivan je čutil, da je v teh Ireninih besedah veliko tožb in bolesti. Ne, to ni bila več tožba, le neko razočaranje in prikrita prošnja. Prošnja, ki je prihajala iz njenega razbolelega srca. Prošnja za rešitev doma in za mirno spravo. Več vendar ni mogla nuditi.

»Česa še pogrešaš?« Hm! Veliko! Sčasoma se človek spremeni.« Njegov glas je bil čudno miren, kakor da se ne bi bilo zgodilo ves ta večer nič med njima. Zato pa je tem globlje odmeval v Ireninem srcu. »Obžalujem, da človek uvidi napačno pot šele po tolikih letih. Kaj hočeš? Tako je in ne da se pomagati. Vidim, da te res ne bi bil smel nikoli poročiti!«

»Zakaj ne?« je bridko zastokala Irena. »Zakaj me ne bi bil smel?«

»Ker nisi zame! Nisi mi bila enaka. Mati me je tolikokrat svarila pred tem in me še zdaj vedno ozmerja zaradi neposlušnosti, kadar se vrnem domov. Vidiš, kako je to: eden bogat, drugi reven. Prvi boljšega, drugi čisto preprostega stanu. Kaj vendar hočeš s takimi ljudmi skupaj? Kakor bi dva različna vola vpregel v jarem: enega visokega, orjaka, drugega pa slabotno drobčkano stvarco. Ta dva ne moreta dobro skupaj voziti. Tako je z nama ... Tako človek pogreša vse življenje nekaj, na kar bi se lahko trdno navezal in česar bi se oklenil. Na vseh straneh me naša žlahta zbada, zakaj sem te vzel. Lahko bi bil dobil boljšo, tako, ki bi mi bila ...«

Prekinil ga je silovit Irenin jok. Ihtela je, kakor bi se ji hotela še duša s solzami vred ločiti od telesa. Prsi so se ji sunkovito dvigale in ker ni imela robca, si je zakrila objokani obraz le z rokami. Skozi prste belih rok so kapljale svetle solze in padale na pod. Glava ji je omahnila globoko na prsa. Zdelo se ji je, da se ji trga iz prsi srce in da se ona sama pogreza vedno globlje v blato. Razbita je bila v njej vsa ljubezen, ki jo je gojila do njega in v svoji onemoglosti ni našla prav nobene besede, ki bi mu jo lahko vrnila. Bila je kot zrušen in razbit kip.

»Zakaj mi tega nisi prej povedal? Zakaj me nisi pustil v miru, če nisem bila zate? Storil si me nesrečno! Čemu si molčal in mi nisi povedal resnice?« je v pretrganih besedah ihtela iz sebe. »O, tvoje zlagane besede! Besede, obljube ...«

»Kaj hočeš! Če pa človek spozna tako stvar vedno prepozno. Kaj hočeš!« Prikrito se ji je smehljal, kakor bi ga ta njen polom grozno veselil in ga opral vse krivde in madežev.

Irena se je v naslednjem trenutku pognala kot blazna proti mali posteljici v kotu, z nje iztrgala z blazino in odejo vred Bojančka in ga odnesla v obednico na divan. Obrnila je v vratih ključ, da je Ivan ostal v spalnici sam.

»Pojdiva, Bojanček! Midva nisva za papačka. Beživa! Izogniva se mu! Nisva dovolj bogata, ne dovolj gosposka!« je tožila, ko ga je že položila na divan.

Zjutraj po tej mučni noči, so hodili brez besed drug mimo drugega, še otroka sta molčala, kar sicer ni bila njuna navada. Irena je vstala zjutraj mnogo trudnejša, kot je legla zvečer. Vso noč ni mogla zatisniti očesa, Ivan se je zdel pomirjen, kakor da se ni bilo prav nič zgodilo. Trdno je bil prepričan, da bo z Ireno spet kakor prej. Mogoče se bosta le kak dan brez besed izogibala drug drugega.

Kavo je nalila v skodelice, ki jih je pustila kar na robu štedilnika. Ni jih postavila na mizo. Vsak si je moral svojo vzeti. Ona pa se ni ničesar dotaknila, ker je bila vsega do grla sita.

Ko je odhajal Srečko v šolo, mu je v predsobi naročala: »Opoldne pojdi lepo k teti! Odšla bom domov. Dokler me ne bo nazaj, boš ostal pri njej. Pridno se uči, popoldne pa le pridi kaj k meni, če boš imel količkaj časa! Le pridi pogledat!«

S temi skopimi besedami sta se poslovila. Poljubila ga je še na čelo in napravila za njim križ.

Odločila se je bila, da bo pobegnila z Bojančkom na svoj dom k staršem, kjer je lahko še vsako uro našla mirno zavetje. Vsi so odšli od doma: njeni bratje in sestre, celo najmlajša se je preteklo leto poročila. Očetu in materi, ki sta bila ostala sama, se je zdel dom kot oropan. Prej je nizko leseno hišo, oddaljeno kake pol ure od mesta, obdajalo od vseh strani petje, smeh, veselje in mladost. Odkar je odšla od nje še najmlajša, se je zdelo življenje v njej kot strto.

Irena je obiskovala dom od vseh najpogosteje. Bila mu je najbližja. Oče in mati sta je bila vedno vesela, ko se je prikazala z otrokoma. Tudi zdaj je prav gotovo ne bosta zapodila. Ivan ji je dejal, da ni zanj; zato se mu bo kar izognila. Če bi ji bil rekel kar koli drugega, bi pač laže prenesla. Te besede pa je čutila nekako tako, ko da mu je odveč in bi jo najraje vrgel iz hiše.

Dopoldne se je oglasila še pri teti in je s skopimi besedami pojasnila svojo odločitev. Mučno bi ji bilo govoriti o tej stvari do podrobnosti.

Teta jo je z odobravanjem njenega načrta nekoliko potolažila. Če bi ji svetovala kaj novega in bi bila morebiti njeno namero grajala, bi bil to za Ireno nov udarec. Že samo zaradi tega bi jo potrlo, ker zaenkrat ni mogla najti boljšega izhoda.

Življenje v Potočnikovi družini se je čez noč razbilo. V naglici se je zdelo, da plava vsak košček na svojo stran kot razbitine ladje. Za Srečka je bila pripravljena postelja pri teti, Irena in Bojanček sta pobegnila domov, Ivan je bil prepuščen samemu sebi. Do zdaj je dejal, da ni bil srečen in ne zadovoljen. Mogoče se mu bo nasmehnila njegova sreča v bodočnosti. Kaže, da mu je ne bo nihče kalil.

Precej dni je že minilo, kar je bil Ivan Potočnik sam. Zjutraj je sam zmetal za silo posteljo skupaj, hrano je jemal v gostilni. Vendar prve dni ni še tako kruto občutil praznine, ki ga je vsepovsod obdajala. Pozno ponoči je kolovratil domov, često nekoliko v rožcah. Doma ga je čakal mir, zapuščenost, zato se ga je kaj rad izogibal. Le toliko, da je položil svoje trudne kosti k počitku, potem ga je dom videl spet enkrat po polnoči. Največ iz neke grenke zavesti, da se je vračunal, še bolj iz neke jeze se ni za nikogar okrog sebe zanimal: gostoval je nekaj večerov zaporedoma na Ravni cesti.

Ko je uvidel, še precej zgodaj, da je to maščevanje jalovo in živi Irena kljub temu v miru doma brez njega, ga je zavest nemoči še bolj pekla. Vendar je bil trdno pripravljen vzdržati do konca, tudi če bi to trajalo leto ali celo več.

Šef davčne uprave ga je neki večer presenetil v trenutku, ko si je ob štedilniku pripravljal čaj.

»O, ga bova srknila nocoj, kaj?« ga je podražil.

»Bova ga, bova!« je bil Ivan kratek.

»Ta bo najboljši, ki ga boš ti skuhal!« ga je podražil.

Ivan je le skomignil z rameni. Iz jedilnice je privlekel poslednjo steklenico sladkega likerja, ki ga je Irena imela vedno za boljše ljudi, in škrnicelj peciva.

»Vidim, da je le res! Ljudje se ne lažejo,« je šef davčne uprave začel.

»Kaj bi bilo res?«

»Da je ona odšla. Lepo si naredil z njo, ja!«

»Pripeti je ne morem za ogel kot psa!« 

»No, lep izgovor!«

Ivan je potisnil predenj skodelico kadečega se čaja. Nalil je dišečega likerja v kozarčke in peciva je nasul na krožnik.

»Vzemi in me ne zbadaj!« je dejal.

»Kaj za vraga neki vidiš na Ljubici, da laziš kot pes za njo? Če ljudje za to zvedo, je šlo tvoje dobro ime po vodi. Boš že videl, kaj se pravi biti ljudem v zobeh! In tvoja služba, Ivan?«

Ivan je le molčal in potuhnjeno srebal čaj. Prej si ga je tako zelo želel, zdaj ga mora s silo požirati.

»Kje si sploh Ljubico spoznal? Namreč tako, da si začel hoditi k njej,« ga je pobaral šef davčne uprave čisto odkrito.

Ivan se je zravnal. Pred svojim najboljšim prijateljem ni mogel molčati.

»Čisto enostavno. Že lansko zimo na lovu. S fotografskim aparatom se je zvečer prismukala k našim mizam. Potem ni nič težkega spoznati tako ženščino. Povedal sem ji, da tudi jaz rad slikam, kaj sem že vse naredil, kako razvijam, no, kaj bi ti o tem govoril več. Toliko, da me je povabila domov in mi pokazala svoje posnetke. Da vdiš, kaki posnetki so to, kake krasne povečave. Ostre in jasne, kot bi jih gledal v naravi pred seboj.

»S čim neki te je tako priklenila nase, da še zdaj tako noriš za njo? Ves vnet si, kakor otrok za igračo!«

»Kaj bi rekel – prav za prav ne vem. Plesala sva večkrat. Nekajkrat sva bila na veselicah, to je skoraj vse. In slike sva skupaj razvijala pri njej. Ti seveda misliš, da je bilo Bog ve kaj med nama!«

»Bogme, nisem vedel, da te je tako lahko speljati. Tu imaš družino, tako dobra in pridna, kot je Irena, dva otroka, pa zahajaš k tisti babi, ki je jaz še pogledal ne bi. Eh, Irena je imela prav, da je šla. Na njenem mestu bi tudi jaz storil isto. Takega moža, ki bi samo spat hodil domov, ne bi maral. Ti bi moral biti ženi mož, otrokom pa dober oče. Na to si pa ti pozabil!«

Izpraznila sta kozarčke. Ivan je zamišljeno strmel predse, kakor bi premleval te očitajoče besede. On ga gotovo ne bo kar tjavdan za prazen nič zbadal, ker sta si že toliko let najboljša prijatelja. Prav zato si je vzel njegove besede tem bolj k srcu.

»Vrag me vzemi, če bi mogel jaz pustiti ženo za njen rojstni dan samo! Ti si to storil. Si jo videl, kako je bila kljub temu dobra s teboj, ko si se vrnil na koncu vsega domov? Še besede ti ni rekla. Ivan, tvoja žena je zlata vredna, le v tebi ni našla njej odgovarjajočega moža. Primojveri, kar se tega tiče, si pa res slab človek.«

Kot bi z žarečim bičem oplazil Ivana po telesu, so padle nanj te odkrite besede. Stresel se je pred njimi.

»Sem pač včasih rad zaplesal z njo. Vidiš, to me je najbolj držalo ob njej, da sem lahko plesal in da je šla kdaj pa kdaj z nami lovci na lov,« se je opravičeval.

»Irena je ostala doma, skrbela za otroke in za tebe, da je bilo vse v redu, ko si se vrnil. Ti pa si medtem take počenjal! – Ti, mislim, da bi se že vendar lahko enkrat spametoval. Taki so nekateri dvajsetletni mladostniki!«

Malo je potuhtal, potem pa spet zapičil svoj pogled vanj.

»Tako menda vendar ne bosta živela! Saj to vendar nobeno življenje ni! Ti si tu kot puščavnik, ona spet tam, a otrok na tretji strani.«

»Saj se lahko vrne, če se hoče,« je brž dejal.

»Ta bi bila pa lepa! Če si jo od hiše sam spravil, jo privedi še nazaj. Veš dobro, kje je. Našel si jo nekoč, ko je bila še dekle, jo boš zdaj še laže!«

Še sta srkala sladko pijačo, dokler ni pritekla zadnja kapljica iz steklenice. Ker je bilo že pozno, se je šef davčne uprave poslovil. Ivan je s polno glavo legel ...

Kmalu nato je nek večer Ivan Potočnik obstal sredi kuhinje. Z roko si je šel skozi lase in premišljal, kaj naj stori. Vse krog so zijale le votle sence nanj, štedilnik je stal mrzel in zarjavel. Na vseh predmetih se je nabrala debela plast prahu, sledovi življenja so zamirali. Polotil se ga je neprijeten občutek, kakor bi bilo vse okrog njega mrtvo. Spomnil se je, kako je včasih ob takih večerih stala sredi kuhinje miza, iz štedilnika je puhtel prijeten val toplote. Z Ireno sta sedela vsak na svoji strani in premikala šahovske figure. Potem sta se jima rodila otroka. Kako si jih je on vedno želel! S kakim ponosom se je lahko ozrl zdaj na Srečka, ki je včasih priigral z mamico partijo šaha. A danes? Vse je zapuščeno, nikakih sledov po tistem lepem, vsakdanjem življenju ni več opaziti. Komaj da se jih še dotakne v svojih spominih.

Stopil je v Srečkovo sobo. Povsod je predla tišina svoje dolgočasne mreže. Vsak predmet je ležal na svojem mestu že vse dni, nihče se jih ni dotaknil, niti jih z ljubečo roko premaknil. V kotu se je razpotegnila pajčevina, po podu so se v prah zarisavale posamezne stopinje.

Spalnica je bila nepospravljena. Vdrta postelja, ki jo je zjutraj le pregrnil z odejo in na tako je zvečer spet legel. Rože na stojalih ob oknu so zvenele. Pritisnil je s prstom na zemljo; pretrda je bila, da bi se bila vdrla. Pozabil jim je priliti vode. Pustil je, da so umrle še rože, ki so pomenile edino življenje v vsem stanovanju.

Njegovi koraki so odmevali v vseh sobah samotno in odsekano. Povsod je bil sam. Sam je odklepal in zaklepal vsak dan duri, sam je postajal med štirimi stenami in tuhtal, kakor bi hotel ujeti zadnji odtenek izginjajočega življenja. Priznal je, da se je kruto prevaral, ko je računal, da se bo ta zapuščenost pretrgala že v nekaj dneh. Spoznal je že, da se Irena sama od sebe ne bo vrnila. Njej je bilo doma dobro: imela je posteljo in Bojančka, katerega se je oklenila. Njemu je drugače. Koga naj se on oklene? Mogoče na pol suhih rož na oknu ali zarjavelega štedilnika?

Od onega večera, ko je bil šef davčne uprave pri njem, ni šel več na Ravno cesto. Posedal je vse večere doma in brskal po svoji zapuščenosti ali pa se brez spanja premetaval po postelji.

Vsa hiša je že vedela, da je Irena z Bojančkom pobegnila. On se je le izgovarjal, da je mali Bojanček bolan in je šla z njim domov, ker ga ni pustila v bolnišnico. Sicer je ta odgovor bil še dokaj posrečen, vendar kljub prizadevanju, da bi o tem prepričal ljudi, ni uspel.

Najbolj se je bal, da bo prišla nekega dne Irena in pobrala vse, kar je njenega, perilo, pohištvo, vse – in je ne bi bilo več nazaj. Dokler ima še vse tu, lahko nekoliko upa, da bi jo lepa beseda mogoče še ganila in bi prišla nazaj. On je storil mnogo, česar ne bi bil smel. Bal se je, da bi Irena za to terjala pravega zadoščenja.

Dolgo je že trajala ta osamelost. Vse je postajalo z vsakim dnem v večjem neredu. Ljudje so ga gledali postrani, ogibali so se ga. Slutil je, da so mnogo šušljali o njem, o Ireni, ki ga je bila prisiljena zapustiti, tudi o Ljubici Predović, o vsem. Celo več, kakor je mogoče res! Želel je, da bi se to na nek način popravilo. On sam bi postal drugačen. Zašel je, zdaj bi se rad vrnil. Sam ni vedel, kaj ga je tako daleč zapeljalo, da ni svoje zgrešenosti opazil že prej. Ko je do dna spoznal vso samoto, je bil pripravljen tudi poklekniti pred Ireno – če bi bilo treba – in jo prositi odpuščanja. Priznal bi ji iz oči v oči, da ni ravnal prav in nazaj bi vzel vse žaljive besede. Vse bi storil, le da bi prišla in vdihnila domu spet prejšnjo domačnost. Nikoli se ne bi ganil brez nje iz hiše. O, v bodoče bo že ves drugačen! Irena je njegova žena in nihče mu je ne more vzeti, ne ju razvezati!

Ko se je drugo jutro prebudil, ni hotel o teh svojih sklepih iz prejšnjega večera niti sam pri sebi ničesar vedeti. Ničesar, kakor da sploh ne bi bil o tem razmišljal. Vrgel je odejo čez posteljo in šepetal: »Jaz lahko živim tudi sam, brez Irene.«

Stopil je pred ogledalo. Bridko se je nasmehnil obrazu v njem. Ogledalo mu je ta nasmeh vrnilo, da se je zgrozil pred njim. Skoraj samega sebe ni več spoznal. Njegov obraz je prepregla mreža nekih starikavih gub, oči so ždele v globokih jamicah. Nosil je zmečkano in prašno obleko. Z ogledala je zijala revščina vanj in ponovno so se mu prikradli v glavo sklepi, ki jih je nekaj trenutkov prej zavrgel. Nekdo bi bil pač v hiši potreben, da bi pospravil vse, kar je v neredu in bi poskrbel tudi zanj.

Stopil je k pisalni mizi. Čisto iz dna predala je potegnil Irenino sliko. Nekoč zadnje mesece, ko se ji je bil odtujil, jo je potisnil na dno, da se ne bi tako pogosto z njo srečaval. Zdaj so mu jo tresoče se roke prinesle pred obraz. Molče jo je motril nekaj trenutkov, nato pa šel z roko čez njo, kakor bi jo v resnici hotel pobožati po belem obrazu. Zazrl se je v globoke zenice njenih oči in zdelo se mu je, da se mu je nasmehnila. Nasmehnila, tako prikrito in ljubko, kakor bi ga skušala. Ta nasmeh je bil le njen. Le ona se je znala tako ljubko nasmehniti.

»Ah, Irena! Dobra Irena!« je šepetal in ji zrl v oči. Podoba je ostala nema, čeprav se mu je zdelo, da mu je nekaj odgovorila. »Kdaj se boš vrnila? Glej, spet bom ves drugačen, dober in tvoj! Ti moraš priti in pripeljati Bojančka! Kajne, da boš prišla?«

Venomer ji je šepetal sladke besede, kakor mlad zaljubljenec, če bi jih bila v resnici slišala, bi se jim bila nemara res vdala in se ga spet oklenila.

To jutro je šel spet bolj vesel v službo. Zdelo se mu je, da bo opoldne našel doma že Ireno in oba otroka in da bodo spet sedli k mizi vsi štirje.

Opoldne je hitel domov. Dom je bil v njegovih mislih spet prva stvar. Pripravil si je že besede, s katerimi bi objel in pozdravil Ireno, izmislil pa si je tudi pravljico, ki naj bi jo pripovedoval Bojančku. Srečka bi priklenil nase in ga spraševal o šoli, vsakemu bi dal lepo besedo.

Pri vratih je pozvonil kakor nekoč, ko mu je prihajal odpirat Bojanček. Danes pa je ostalo vse tiho, ni bilo slišati besed, niti odpiranja vrat, niti korakov. Sredi kuhinje se je znašel spet sam, zapuščen ...

Bližali so se zadnji dnevi marca. Dnevi, ki so privabili na sonce polno ljudi, prinesli iz južnih krajev cvrčanje lastovic in odeli prisojna pobočja s prvim nežnim zelenjem. Človek jo je lahko mahnil popoldne že brez zimske suknje na sprehod, ne da bi se mu bilo treba bati mraza. Le noči so bile še vedno mrzle. V črešnjah je plal nov življenjski sok. Napeto popje se bo nekega dne razpočilo in razsipalo belo cvetje, ki bo zasenčilo sive veje. Čebele so že tu pa tam zabrenčale v topel popoldan in sedale na razgrete deske ter se veselile zlate sončne luči. Metulji so švigali vsevprek in človek bi kar zadremal od prevročega sonca, ki je trosilo na zemljo pomlad.

Irena in Bojanček sta hodila doma po soncu in opazovala staro črešnjo ob oglu hiše, kdaj se bo na njej odprl prvi cvet. Irena se je je spominjala še izza otroških let. Kot veverica je preplezala vsako vejo in obrala z nje slednji sad. Kolikokrat so se po njej lovili še kot otroci in kričali. Prišla je mati in čakala z metlo spodaj ob deblu, dokler niso vsi splezali dol ter potem dobili vsak svoj delež. Visok vrh je še vedno nosil kletko za škorce. Irena še pomni, kako je nekoč potegnil iz nje maček mladiča in se ni prav nič dosti menil za divje vreščanje starih dveh, ki sta se zaganjala vanj. Ko ga je privlekel na zemljo, je bil mladič že mrtev. Tako se ji je revček zasmilil, še huje ji je bilo ob žalostni tožbi obeh starih!

Mnogo takih drobnih, vendar ljubkih spominov je vezalo Ireno na ta domek. Vsak predmet bi ji vedel kaj povedati, povsod dihajo spomini iz nekdanjih dni. Zameglena je slika prvih dogodkov, ki so ji še ostali v spominu iz dobrih, dobrih časov, ko je tekala okrog kot zdaj njen Bojanček. Kdo bi bil takrat mislil, da bo prišla domov kot gospa? Bila je umazana in raztrgana kakor vsa kočarska deca. Še ko je bila stara šest let, ni bilo z njo mnogo bolje. Ljudje so ji slabo prerokovali.

Zdaj so se vrivali že Bojančku v dušo prvi spomini, ki se ga bodo držali. Pozneje kdaj se bo spominjal teh dni morebiti prav z isto spoštljivostjo in gledal nanje z istim veseljem kakor Irena. Človeku je čez leta tako lepo pri srcu, ko gleda nazaj in vidi, da je premagal vse težave in se pognal kvišku.

Irena je sedela na klopi, postavljeni pred okni. Sonce se je uprlo vanjo, da ji je bilo prijetno. Zadnje čase se je pomirila, še vračajoči spomini je niso več razburjali. Ljudje, ki so se pozanimali o njenem prihodu, so ji naposled verjeli, da je zaradi trhlega zdravja morala priti malo na sonce. Obraz ji je zaradi skrbi in prečutih noči prepregla res bolna bledica.

Nekajkrat je že pomislila, da ne bo smela ostati tu preveč dolgo, sicer bi njena prava bolezen utegnila priti na dan. Čeprav so ti kmetski ljudje verjeli njenim besedam, je vendar vsak dan bolj trepetala, da bo kdo raznesel grozno novico okrog. Tedaj bi se je ogibali, kazali s prstom na lažnivko in na njen zakon.

Tako se je Irena odločila, da bo odšla z Bojančkom v začetku aprila k bratu, ki je na Hrvatskem v službi.

»Mamica, kajne da jaz nisem več bolan? jo je vprašal Bojanček, ki je zlagal kamenčke na tleh pred njo.

»O, si še, si!« je pritrdila mamica.

»Kdaj bom pa lahko šel v mesto? Rad bi že videl papačka! Kaj dela, da ga ni nič k meni?« je potožil otrok.

To jo je že nekajkrat pobaral. Čudno se mu je zdelo, da ga ni nič k njemu. Srečko je včasih popoldne prišel, njega pa ni bilo od nikoder. Skozi okno je tolikokrat strmel na pot. Zaman ga je čakal, ni ga bilo. Žalosten se je tedaj obrnil na mamico ter ji potožil svojo bol.

»Čakaj, bova že odrinila v mesto. Zdaj še ne smeva, ker naju zdravnik ne bi pustil!« ga je tolažila.

»Zdravnik naju ne bi pustil? Zakaj naju ne bi pustil? Veš, jaz bi mu pobegnil!«

»Tega pač ne smeš, sinek! Veš, on pravi, da si še bolan. Zato tudi papaček ne sme k nama, da ne bi še on zbolel. V njej pa je kljub takim izgovorom, ki so otroka zadovoljevali, zijala praznina in ni je mogla niti s smehljajem nadomestiti.

Zakaj ti ne zboliš, ki si vedno pri meni? Ali si ti tudi že bolna, mamica?« jo je nenadoma prekinil.

Na tako težko vprašanje ni bila pripravljena. Kaj naj mu odgovori nanj? Čudila se je, odkod je zmogel otrok te besede. Zdelo se ji je, da on Ivana zelo pogreša in da bo treba nekaj ukreniti, preden bi se mogle njegove nežne sanje prevreči v žalost. To se ne sme zgoditi; njegova duša je prelepa in premlada, da bi jo lahko prepustila zagrenjenosti. Pred njim je skrivala žalostno resnico, zakaj sta odšla od doma. Otroku ni treba vedeti, da je Ivan ne mara. Mogoče bi potem on njega ne maral več. Tega ne bi hotela povzročiti. Ohraniti mora za vsako ceno v njegovem srcu svetel spomin in čisto vero do Ivana. Ko bo nekoč dorastel, se mu bo mogoče odkrila kaka očetova napaka. Tedaj šele bo spoznal globlje njeno odpuščajoče srce. Rajši je postavila sebe na pot laži, le da v njem ostane vse lepo in neomajano. Tako ji je narekovala materinska ljubezen.

Tople ure sončnih popoldnevov so Irena, Bojanček in Srečko, ki je prihajal skoraj vsak dan iz mesta, preždeli pod črešnjo pred okni. Na drobne čašice cvetja, ki je posulo vejice, so sedale čebele. Topel veter je prinašal pozdrave z juga, tam onstran šumeče Drave, ki se je vila kot srebrn trak ob vznožju hriba, so oživele njive. Beli robci spočitih žensk, ki so hitele po ogonih zoranih njiv, so se v soncu bleščali. Orači so priganjali zaspane konje. O, koliko veselega življenja je valovilo po božji zemlji!

In še ta Srečko! O vsakem vprašanju, ki mu ga je profesor v šoli zastavil, je pripovedoval mamici. Kajpa, to je vendar važno! Njegove proste ure sta z Bojančkom porabila zase. Vsepovsod ju je bilo polno. Nenadoma sta izginila Ireni izpred oči. Še pogrešila ju ni, če jo je sonce zavilo v dremavost, že je zaslišala njuno kramljanje s hriba nad hišo. Privlekla sta s skednja desko, jo položila čez visok štor in se gugala. V škripajoči samokolnici sta se vozila, z mrežo tekala za metulji in Bog ve kaj še vse.

Ireni je bilo lepo ob njima. Toliko veselja in razposajenosti sta ji prinašala, da se je začela še sama počasi spreminjati. Več smeha in vedrosti je sijalo z njenega prej tako žalostnega obraza.

»Se sončite?« jih je nagovoril šef davčne uprave, ki jih je našel vse tri pod cvetočo črešnjo pred okni. Z dobrodušnim smehljajem je stopal proti njim, mahal s klobukom, z glave pa je sijala pleša.

Ireno je njegov prihod razveselil.

»Da! Komaj smo dočakali sonce,« je odvrnila. »Prijetno je danes, ker ni vetra. Ali boš kaj posedel pri nas?« je pokazala prostor poleg sebe na klopi.

»Skoraj bi malo naslonil svoje trudne kosti. Pot sem v hrib me malo utrudi!«

Poklepetala sta najprej malo o vsakdanjostih. Bojanček in Srečko sta odhitela k čebelnjaku za hišo. Tedaj sta se dotaknila tudi drugih stvari.

»Zdaj je ona le odšla!« je povedal.

»Katera?« je vprašala Irena.

»E, Ljubica! Kdo neki drugi!« 

»Ljubica je odšla?«

»Da, dolgo se je pobirala, menda ji je bilo težko oditi. Včeraj zjutraj pa se je le odpeljala v Zagreb. Malo je prenehal in nehote se je spomnil na Ivana in na večer pri čaju, ko mu je razložil, kje in kako jo je spoznal. Toda o teh stvareh ni hotel pred njo nič govoriti, da ji ne bi spet skalil dobre volje. »Kaj pa misliš ti? Ivan se mi zdi nekaj potrt. Potožil se mi je, da ga skrbi za tako življenje.«

»Prej naj bi bil premislil, kaj je počel,« je hitro dejala. »Sam je tako hotel. Mislila sem, da bo zdaj srečnejši in zadovoljnejši.«

»Ne, ne! Se že kesa! Veš, človek naredi kdaj tudi kaj narobe. Nihče ni vedno preudaren in premišljen. – Irena, on te pogreša!«

»Mogoče misli, da bom šla sama k njemu in ga prosila miloščine. O, zelo se moti! Rekel mi je odkrito, da nisem zanj in da ni srečen z mano. Ali zdaj ni srečen? Nihče ga ne moti: sam je in se vrača spat, kadar hoče. Pustila sem vse pri njem, kakor je bilo prej. Ničesar, razen najpotrebnejše obleke zase in za otroka, nisem odnesla, če res zdaj ni srečen, ne bo najbrže nikoli,« je razlagala in se malo razvnela.

»Ali nista mogla drugače urediti teh svojih stvari? Je bilo treba te razdvojenosti med vama?« je vprašal naposled.

»Ljubi človek! Kaj sem hotela storiti boljšega? Rekel mi je, da nisem zanj in da ga žlahta zbada, ker me je vzel. Tudi njegovi mami nisem všeč, ker sem prišla iz tega nizkega, zanjo preveč preprostega doma. Razumem, zakaj se je vsake počitnice tako kislo držala, če sem prišla k njej. O, ne bo me več videla zlepa pri sebi!« Malo se je zamislila.

On ni črhnil niti besedice. Njena grenka izpoved ga je toliko bolj prevzela, ker ni našel nobene besede, s katero bi ji vlil novega upanja.

»Pomisli, celo uhane ji je kupil, račun pa je prišel k meni!« Strmela je vanj, kot bi iskala opore.

»Komu je kupil uhane?« je šef začuden vprašal.

»Ljubici! Tega ne veš?«

Odkimal je.

»Njej jih je kupil za Novo leto. Ko mu jih je vrnila, ker niso bili zanjo, jih je lepo podaril meni za rojstni dan. Tisti, ki jih ona ni več hotela, so bili dobri za darilo mojemu rojstnemu dnevu!«

»Ne veš, če so bili isti. Tega ja ni storil!« je pral Ivana.

»Seveda so bili. Celo listek, ki ga je napisal in najbrž pozabil v škatlici, sem našla. In njeno pismo sem brala.«

Zmajal je z glavo in nekoliko osuplo vprašal: »A kaj misliš zdaj storiti? Se bosta kako pobotala in šla skupaj?«

»Ne bom ga prosila! Čemu neki? Nisem ničesar zakrivila. On naj me prosi odpuščanja! Boga naj hvali, če bi ga sploh hotela vzeti nazaj! No, vseeno je. Prihodnji teden bom krenila k bratu.«

»Ah, ne govori tako! V življenju je treba marsikaj prenesti in odpustiti. Brez tega ne gre! Kako neki bi ljudje živeli, če si ne bi odpuščali med seboj? Vidiš, da stvar tako ne bo mogla iti dalje. Pol življenja tu, druga polovica tam. Ne bi nič rekel, če ne bi bilo otrok. Nanje se je treba v prvi vrsti ozirati. Otroka potrebujeta toplega doma, lepe besede in vzgoje, kruha – saj sama dobro veš, kako je z njimi. Tudi vama ne bi škodovalo, če bi se izognila takemu životarjenju. Hotel sem ti le na srce položiti: če bi se morebiti prikazal pred teboj in te nekega dne prosil, da se povrneš k njemu, bodi toliko dobra z njim, da ga ne boš zavrnila. Misli pri tem največ na svoja otroka, ki bi bila brez pravega doma velika revčka. Ivan bo gotovo drugačen, boljši; saj nima več kam zahajati. Le verjemi mi, da bo spet bolje. Pozabi na to kakor na toliko drugih reči!«

Medtem je sonce zlezlo za breg in v senci jima je postajalo hladno, šef davčne uprave se ji je dobrodušno nasmehnil. Zdelo se mu je, da je potisnil vso stvar v zaželeno smer. Morebiti bodo njegove besede našle dober odmev, človeku je pač treba včasih opore in lepih besed, da se mu dvigne pogum. Navezani smo v pomoči drug na drugega kakor na to božjo zemljo. Kdo bi mogel živeti brez nje?

Ves olajšan ji je pred odhodom stisnil roko. Tudi ona se mu je že nasmehnila, čeprav še bolj prikrito. Ta smehljaj je mnogo obetal.

Zvečer sta sedela v kavarni Ivan Potočnik in šef davčne uprave. Vedra lica so izdajala njuno kramljanje in dobro razpoloženje.

Ko sta stopila po polnoči iz kavarne na pločnik, je rahlo rosil topel dež. Redke luči so metale snope medle svetlobe po mokrih kamnitih tleh, v zraku pa je plaval nemiren duh prebujajoče se pomladi ...

Popoldansko sonce je grelo trate valovitih gričev, po katerih je lezel Ivan Potočnik počasi iz mesta proti Ireninemu domu. Šel je med poganjajočimi jablanami po poti, ki sta jo neštetokrat prehodila z Ireno. Nanjo so bili vezani njegovi spomini kakor zdaj stopinje, ki so se tu pa tam poznale na vlažni zemlji. Še kot fant in dekle sta prebila na njej lepe ure. Kolikokrat sta sanjarila o svojem bodočem domu v škripajočem snegu. Vse okrog je pritiskal mraz, njima pa je bilo v srcih prijetno. Prijetneje, kakor če bi sedela v topli sobi pri pogrnjeni mizi. Čista in lepa ljubezen terja tako malo: zadovolji se tudi z revščino. Le človeka vsega oklene, da se ji preda in tone z njo vred, da živi ob sanjah na lepe dni. Hudo je, če se pozneje vse izprevrže: če ji ne zadoščajo več niti polne mize niti tople in mehke postelje, če se ji človek odtuji in mu je treba luči, da najde spet pot nazaj.

Z malim nemirom in negotovostjo je stopal Ivan Potočnik po bregu, posutem z marjeticami. Njegov korak je razodeval trudnost. Smehljal se je le soncu. Sklonil se je in utrgal marjetico. Strmel je v bele lističe in mimogrede mu je padlo v glavo, da bi poskušal, kaj mu bodo prerokovali. Trgal jih je drugega za drugim z glavice in pri enem vprašal: »Bo?« pri drugem pa dejal: »Ne!« Tako je ponavljal, dokler mu ni ostal v roki gol pecelj. Zadnji listič je odpadel na besedico: bo.

»Bo! Bo!« si je zatrjeval in jo mahal proti gozdu. Od tam je že mogel čez ozko grabo videti Irenin dom. Tako blizu je bil, da bi ga skoraj z roko že lahko dosegel. Bukovje in gabri so ga z napetimi, ponekod že razgrnjenimi brstiči zakrivali, vendar je videl še dosti razločno majhna, rjava okna in belo steno, ki se je svetila v soncu. Pri čebelnjaku za hišo je komaj opazil pred žrelom drobne čebele, ki so se vesele spreletavale in bučale visoko v zraku. Kako rad bi se bil približal temu sončnemu domu, sicer skromnemu, v katerem pa je vendar morala ždeti skrita sreča. Več rodov je šlo že iz nje. To je pričala njena starost. Vsi ti ljudje niso nesli najbrž ničesar s seboj, le srce in dušo. Kaj naj bi jim dala še drugega taka preprosta, lesena in s slamo pokrita hiša? Dala jim je dovolj. Ljudje, ki danes vsepovsod odhajajo iz visokih in svetlih hiš, nosijo s seboj vse premalo srca, tistega čistega in dobrega srca, ki so jim ga dale matere. Srca, ki se žrtvuje in odpušča.

Ko je Ivan Potočnik vse to premislil, je šele spoznal vso Irenino skromnost. Z vsako malenkostjo, ki ji jo je kdo nudil, se je zadovoljevala. Vendar je v sebi nosila zaklad: znala je biti iskrena in dobra. Občutil je bol zaradi velike krivice, ki ji jo je storil. Nekoč jo je ljubil kakor otroka. Potem je segel dalje, šel je preko solz in bridkosti. Danes stoji tu spet kot nekoč, ko je rad gledal v ta skromna okna in čakal, da se je v njih prikazal obraz. Stoji kakor berač in čaka, da bi mu kdo namignil, naj stopi bliže. Skesano je njegovo srce.

Korak se mu je ustavil. Ne more naprej. Zdi se mu, da še vedno ni dovolj odločen.

Ob poti je zagledal pred seboj Bojančka, ki je kopal v zemljo peč. Ves je bil zatopljen v svoje delo, da je mogel Ivan priti prav za njegov hrbet. Besede, s katerimi ga je hotel nagovoriti, so mu zastale v prsih. Srce jih je stisnilo, da so se zadušile. Zdrznil se je v strahu, da ga bo mogoče otrok grdo pogledal, če mu je Irena povedala kaj o njunem begu. Zbežal bo od njega in nič več se ga ne bo oklepal ali se mu zapletal med noge kakor svoj čas. Nič več ne bo spraševal po pravljici o Rdeči kapici, ki mu jo je tolikokrat pripovedoval ... Mogoče se je na ta način Irena maščevala nad njim. Vendar zbežati ne more več ...

»Kaj delaš, Bojanček?« je začel z veliko muko. Glas se mu je tresel in noge so se mu šibile. Od tega trenutka in odgovora je vse odvisno. Videl bo, če je zasadila v otrokovo srce že kaj sovraštva proti njemu.

Ampak listi marjetice so mu dobro prerokovali ...

Bojančkove roke so se ustavile. Ko ga je zagledal, se je pognal proti njemu in se oklenil njegovih rok.

»Papaček! Moj papaček! Si le prišel po mene?« Ves se je obesil nanj in Ivanu so zablestele v očeh svetle solze. Srce je vrglo s sebe težko breme, negotovost se je izgubila. Namesto praznine se je vrnilo vanj zadovoljstvo. Ni se mogel premagovati, da ne bi dvignil Bojančka in ga pritisnil na lice. Zgubane in starikave poteze na obrazu so se razlezle v zadovoljno smehljanje.

Bojanček je klepetal kar naprej, mu pokazal izkopano pečico v zemlji in ga ni pustil do besede. »Nisem več bolan, veš, nič se me ne boj! Že dolgo letam zunaj, nikjer me ne boli. Si se bal, da bi zbolel, če bi bil prišel pogledat k meni?«

»Kdo ti je rekel, da sem se tega bal?« je spraševal Ivan in ga ljubkoval.

»Mamica je rekla. Si se zelo bal? Zdaj se ne boj več! Ali se še bojiš?«

»Nič več! Zdaj sem si že upal priti, kakor vidiš,« mu je odgovoril. Milo mu je bilo pri duši, ker je videl, da je Irena o vsem molčala in je torej pustila v srcu otroka kljub svoji veliki bolesti sijati svetel sončni žarek.

»Ali bova šla z mamico v mesto? Saj si prišel po naju! Že tako dolgo mi nisi povedal nobene pravljice! Mamica jih ne zna toliko. Ti lepše veš o Rdeči kapici.«

»Danes še ne bosta mogla z mano. Prišel sem le pogledat, kako je z vama. Vidim, da si popolnoma zdrav, zato bom prišel jutri po vaju. Le povej mamici, da bom prišel!«

»Jutri boš prišel? Ne boš pozabil? Moraš priti, veš, papaček!« je zatrdil Bojanček.

»Bom prišel. Seveda bom! Na, tu sem ti prinesel čokolado in bonbončke! Nesi jih lepo k mamici in ji povej, da pridem jutri po vaju. Le povej, Bojanček!«

Še ga je ljubkoval in stiskal k sebi. Naposled je otrok stekel proti hiši. Ivan je stal nepremično, dokler ni izginil za vrati, visoko mahajoč s čokolado v roki. Ivan je odšel proti mestu in se izognil očem, ki so se kmalu nato s praga hiše ozirale proti gozdu, kamor je kazal Bojanček.

»Jutri pride po naju! Jutri!« je plesal Bojanček okrog mamice in se opletal v njeno krilo. »Ne bo pozabil, je rekel!«

Ivan Potočnik je moral izpolniti obljubo, ki jo je dal Bojančku. Ni se tega bal, vendar mu je bilo navsezadnje le malo nerodno. Nekdo mora biti prvi, ki bo ponudil roko. Od tega ni smel več odmakniti svojega koraka. Prejšnji dan je obljubil, da bo prišel in Bojanček je gotovo vse povedal ter tako pomagal do sprave. Tako se mu je posrečilo izbrati najboljšo pot. Fantek, ki ga še vedno ljubi, bo hotel k njemu in z njim v mesto. Samo naj se prikaže, takoj se ga bo spet oklenil. Seveda tudi Ireni ne bo preostalo nič drugega, kakor da bo šla z njim. Od otroka se ne bo mogla ločiti. Ivan je dobro vedel, da je njeno srce tesno povezano z otrokovim in da bi drug brez drugega ne mogla dolgo živeti.

Irena se je na to svidenje hotela temeljito pripraviti. Vso noč ni mnogo spala, tuhtala je in delala načrte, kako se bo znesla nad njim in mu poklicala v spomin vse, kar je storil in zaradi česar mu je pobegnila.

Spomin ji je splaval proti jutru nazaj v tista lepa leta, ko je na vsak korak visela nad njima sreča kot zrel sad. Lepi večeri, toliko lepo odigranih šahovskih partij, zlate jeseni s svojim čarom in vse svetle in dišeče pomladi, – vse to je plavalo kot v neko tenčico zavito pred njenimi očmi. Samo roko naj bi iztegnila in vse bi spet ujela ... Hotela je, da se povrne tista sreča, ki sta jo izgubila. Zahrepenela je po njej kot otrok ...

Kaj maščevanje? Čemu neki obujanje grenkih spominov? Ne! Malo lepega življenja in tihe sreče po teh raztrganih dneh! Malo dobrega srca, ki ga že tako dolgo pogrešam! Roke, ki bi me pobožala in usten, ki bi jih poljubila. – Tako je šepetalo naposled Irenino srce. Najmanjšemu očitanju se je odrekla, pozabila je na žalost in trpljenje.

Vdano je pričakovala popoldneva, ko se bo srečala z Ivanovimi očmi.

Kmalu popoldne je Bojanček odhitel v gozdiček, kjer sta se prejšnjega dne srečala s papačkom. – Spet bo prišel po isti poti. Tod hodi najraje, zato ga bom tu počakal, si je mislil otrok. Hotel se je prismejati s papačkom pred mamico, kakor bi ga bil on prignal.

Za Bojančka je pomenil ta dan nekaj izrednega. Ne le papačkovega prihoda, še bolj se je veselil svojega zdravja, da bo mogel v mesto. Nihče več se ne bo bal priti k njemu zaradi njegove bolezni. Lahko bo hodil vsak dan spet k teti in ji razlagal, kako sta se imela z mamico doma. V mestu se je med tem gotovo mnogo izpremenilo: igrače v izložbah so zamenjali, fantki bodo v parku bili žogo in on jih bo gledal, po Dravi bodo plavali tu pa tam že splavi. Koliko novega! V tej hiši na položnem hribčku je bilo lepo, vendar on se ni mogel docela privaditi nizkemu črnemu stropu in majhnim okencem. Prej, ko je bil v mestu, je neprestano silil ven, da bi se lahko malo zdivjal. Zdaj je že hrepenel po mestu in njegovih stvareh. Kdo bi mu vendar zameril? Še odrasli se ene in iste stvari kaj kmalu naveličajo; mnogo prej pa seveda otrok.

Ivan Potočnik se je res znašel spet na istem mestu kot prejšnjega dne. Komaj sredi popoldneva je prišel. Doma je še razmišljal, ali naj naredi to pot ali ne. Bal se je, da bi ga mogla Irena vendar le odbiti. Končno se je le odločil, da mora na pot. Bojančku dano besedo mora držati. Prav zaradi njega ne sme niti za trenutek oklevati.

»Mislil sem že, da te ne bo, papaček!« je vzkliknil Bojanček, pritekel rdečih lic k njemu in se mu obesil za roke.

»Zakaj pa si mislil, da ne bi prišel? Saj sem ti vendar obljubil!« ga je potolažil Ivan. V njem se ni pokazalo še nič pravega veselja. Nekako zaskrbljen in zamišljen je bil, bolj redkobeseden.

»Dolgo te ni bilo. Že od poldneva sem sedel tu in te čakal,« je potožil.

»Res? Že od poldne? Potem si pa zelo priden! Kaj pa je rekla včeraj mamica? Si ji povedal, kar sem ti naročil?«

»O, seveda sem. Rekla je, zakaj te nisem že včeraj pripeljal. Veš, ona bi že tudi rada šla v mesto!«

»Misliš?«

»Zadnjič mi je zagrozila, da bo sama odšla v mesto, če ne bom priden!« je dejal.

»No, pojdiva še po njo!«

Ivan ga je prijel za roko in šla sta proti hiši. Tesno mu je bilo pri srcu. Njuni koraki so se prehitro bližali k vratom, da se mu v glavi ni utegnila poroditi nobena prava beseda, s katero naj bi začel pogovor. Kljub tolikemu razmišljanju se je čutil premalo pripravljenega. Zdaj ne more več nazaj, ko je že pred vrati. V glavi se mu vse meša, misli so mu nekam utonile, le srce je pripravljeno, da bi sprejelo kako lepo besedo. O, saj bi jo tudi izgovoril rad, le da mu na jezik nobena taka ne bo hotela.

Nerodno je vstopil, da se je spotaknil ob prag. Z drhtečim glasom je pozdravil. Irena in njena mati sta sedeli pri mizi in se pogovarjali. Irena je delala ročno delo.

»Vidiš, mamica, sem ga le pripeljal. Saj sem vedel, da se mi ne bo zlagal. Glej ga, našega papačka!« je gledal Bojanček papačka in se postavil pred njega.

Vsak trenutek je dragocen in bo treba v pravem času zastaviti lepo besedo, da se ne bo vse podrlo, si je mislil Ivan. Da bi premagal morečo zadrego, je kar tjavendan vprašal Bojančka: »Ti, Bojanček, imaš mamico rad?«

»O, to pa že! Glej, takoj ti bom pokazal!« Pognal se je k Ireni, ji splezal na kolena, da je morala potegniti iglo iz ročnega dela daleč vstran, da se ne bi zbodel. Z odprtima rokama jo je objel okrog vratu in jo krepko stiskal, da je prejšnji smehljajoč obraz morala malo spačiti.

»Vidiš, papaček! Tako jo imam rad!« Dolgo jo je stiskal, nazadnje pa pritisnil svoja usteca na njeno brado.

»Vprašaj jo, če ima ona mene kaj rada! No, vprašaj jo!« mu je Ivan svetoval in ves žarel v pričakovanju.

Medtem se je Irenina mati dvignila in odšla ven. Zdelo se ji je, da bodo vse lahko mirno uredili sami, nje ne rabijo. Če je tedaj nista rabila, ko sta hodila po tisti poti med jablanami, po kateri je šel danes Ivan, jima še zdaj ne more biti v korist, čemu bi jim bila v napotje? Gre vendar za njune stvari, a ona se v nje noče vmešavati niti jih soditi.

Bojanček je najprej pogledal mamico v obraz, kakor bi se mu zdelo vprašanje smešno, potem ji ga je le rahlo zastavil: »Ali imaš, mamica, papačka kaj rada?«

Irena ni odgovorila. Bojančku je zašepetala nekaj na uho. Ta se je potem okrenil proti papačku in ga vprašal: »Ti imaš kaj mamico? Jo imaš rad?«

Nastali so kratki trenutki gluhega molka. Skozi okno so sijali na Ireno in Bojančka rumenkasti žarki pomladnega sonca. Po Ivanovem obrazu so se razlili odtenki sončne luči. Njihove oči so se srečavale in zdelo se je, da se z njimi pogovarjajo. Strmeli so drug v drugega in nihče ni vedel, kdo prav za prav mora odgovoriti. Vendar zavisi vse od ene same besede: da ali ne. – Ena izmed teh besedic bo odločila, kakor so odločili prejšnjega dne Ivanovo razpoloženje lističi marjetice. Ni bilo mnogo časa čakati. Ivan je čutil, da mora z odgovorom na dan. Prijetna misel se mu je porodila: Bojanček naj pove, kako misli!

»Bojanček, kaj praviš ti? Ali imam jaz mamico kaj rad?« ga je vprašal.

»Seveda jo imaš! Drugače ne bi bil prišel po naju!« mu je brž krepko odgovoril.

»Kaj pa mamica, misliš, me ima tudi rada?« spet vprašuje dalje.

»Tudi! Kakor jaz. Oba te imava rada!« je spet potrdil Bojanček.

Irena je bila srečna ob teh odgovorih. Vsa je žarela v zadovoljstvu. Spet je Bojančku zašepetala nekaj na uho.

»Pokaži, papaček, kako naju imaš rad!« je zapovedal otrok.

Taka je torej bila otrokova zapoved. Zadnja stopnica, katero je bilo še treba prestopiti.

Veselih lic je pristopil. Ni se mogel več premagovati. V njem se je nekdo oglašal, ki ga je priganjal k temu dejanju. Vse, kar je storil nekoč – zdelo se mu je, da je bilo tisto že davno – je čutil le še kot majhen in pozabljen madež na duši. Zdaj spet klije v njegovem srcu novo življenje, močno in svetlo, polno dobrote in nove vdanosti.

Oba je objel, a Ireni je šepetal: »Odpusti mi, Irena! Zdaj bom drugačen!«

Irena iz same radosti ni mogla izreči niti ene besede. Le pogladila ga je mehko po laseh, najprej njega, potem Bojančka. Na Srečka, ki ga ni bilo tu, je le mislila in ga že naprej videla, kako bo srečen, ker se bo spet lahko vrnil domov. Vse besede, ki jih je pripravila za Ivana, da bi ga oštela, so se potopile nekam globoko, da jih ni več čutila. Srce ji je bilo lahko. Nekje za solzami radosti je vstajal znova srečen domek ...

Zvečer je žarel zahod v ognjenem siju. Rdeče megle so pobarvale nebo in sonce je moglo biti tik pod grebenom Pohorja, čisto nalahko je božal večerni vetrič Ireno, Ivana in Bojančka, ki so šli počasi v mesto. Ko so bili na vrhu zelenega brega, je Ivan zastrmel v žareče nebo in dejal:

»Irena, jutri se bo rodil lep dan! Za njim pa bodo prišli še vedno lepši!«

Med zeleno travo je natrgal šopek belih marjetic in jih podaril Ireni. Nikdar ji ni podaril rož, ki bi jih bil natrgal s svojimi rokami. Zato jo je to tembolj iznenadilo.

Doma jih je postavila v kozarec s svežo vodo, da ne bodo tako kmalu zvenele in ji bodo v spomin na ta božji dan.