Španija
| Španija Karel Destovnik - Kajuh |
| |||||||||||
Mar ne čujete krikov in prošnjá
tamkaj iz daljin?
Ne čujete zamolklo pesem
signalov in piskanja divjih siren?
Ne čujete ječanja in pokanja topov?
Ihtenja, jokanja, preklinjanja?
Ne čujete curljanja krvi
mrtvaško sopenje mrjočih ljudi
in brlizganje piščalk?
Ne čujete tihih prošenj iz daljin?
O, Španija, tvoji sinovi so padli v boju,
v herojskem boju so padli,
v boju življenja, v boju bodočnosti,
v boju za mir.
A vi, zatiskate oči od sramote,
nočete videti starcev, ki jim pena
krvava sili iz ust,
ki padajo pod razvalinami v zemljó.
In bosi in lačni dvigujejo svoje koščene roké
in prosijo, kruha prosijo, in — miru.
Med kričanjem otrok in žená
med smrtno simfonijo pušk in topov
padajo mrtvi na tla,
ko da so se naveličali večnih prošnjá.
Kakor pošasti hodijo ljudje med
razvalinami, se spotikajo ob mrtvecih,
ki leže razmesarjeni v prahu
in padajo kot nove žrtve na tla.
Povsod padajo mrtvi na tla,
napolnjujejo ceste, kanale,
parke, vrtove in polja.
Povsod ... povsod ...
Toda ni jim še konca, prihajajo
drugi, iz zemlje prihajajo, iz rudnikov,
sključeni hodijo, tiho se meneč
z osveto v srcu, v rokah puško držeč.
In zopet zapojejo signali
in zapiskajo sirene
in zapoje orožje svojo smrtno pesem.
Otroci kričé, žene molijo,
možje stiskajo sestradani pesti
in padajo v mlake krvi, v družbo
mrtvim ženam in razmesarjenim otrokom.
Signali utihajo, sirene molčé,
utihajo puške, topovi,
le ranjenci bolestno ječé.
O, Španija, s krvjo si oškropljena,
z grobovi poljane tvoje zdaj so posejane
in svetu kažeš ostudne rane,
a pride čas, ko spet te rane ozdrave
in ko pokažeš svetu kako močne
so proletarčeve roké.