Španski jezdeci
| Španski jezdeci. Aleksej Trpki |
| |||||||||||||
To se je zgodilo v tistem času, ko je hotelo vsaktero izmed ljudstev poleg veselja pokusiti tudi kupo neizmernega gorja, ko sta si smešnost in veličje, razkošje in beda podajali roko in ko je bila zemlja sita krvi in lačna kruha.
Gospod Voliescu, načelnik etapnega okrožja v Berudnu, je bil ves iz sebe. Bil je prepričan, da je vse prišlo ravno čezenj in samo čezenj in da je po njem na isti, če ne še na hujši način ogrožen in razžaljen tudi rumunski narod, katerega sinovi so pravkar stopili v vojno. On, Voliescu, je dobil ob tej priliki poveljstvo etapnega okrožja in s tem tisoč in tisoč skrbi, ki so se mu zdele na vsak način le navidezne, zakaj zaledje je navsezadnje vendarle zaledje, a fronta je fronta in pred to besedo je imel Voliescu že prirojeno bojazen ali po domače — rešpekt.
Komaj se je bil priučil vsakdanjim, popolnoma enoličnim skrbem, za las podobnim, ko ga je vznemirila prva novica, Avstrijci so bili predrli fronto Na, še tega je treba.
Voliescu je bil jezen na vse, v svojem srcu je oklofutal generale, dasi je fizično občutil to samo njegov sluga, ki se ni pravočasno in dovolj spoštljivo umaknil; nato je sklenil, da se to ne sme več ponoviti, da je novica prenagljena ...
No, novica ni bila prenagljena. Prvi begunci so šli skozi kraj. Stroj uprave se je zmešal, Voliescu je klel in sopihal, hotel je vzdržati vse, nastavljal kolesca, popravljal — stroj je nerodno drčal. Prišlo je to in ono povelje, drugo je prekričalo prvega, zahtevalo, česar ni bilo — pošiljali so mu, česar je imel že preveč.
Voliescu je postal nervozen in čuda, da ni zbolel. Komaj je dobil časa za obed; še med obedom je moral reševati posle s polnimi usti z žlico in vilicami v rokah.
»To je strašno!« je mrmral. »Ali se mora vsa vojna vsesti samo na enega človeka? Ali ni še na tisoče ljudi v deželi? Ali jih ni? Vedno slabše. Na ta način lahko pridem v fronto na najsprednejše mesto, ne da bi se kaj premaknil. In v fronti ...«
Rdeč obraz Voliesca se je ozrl in pogledal na ordonanca, ki je stal pred njim; usta, s katerimi je žvečil, so se ustavila, oči so pogledale grdo.
»Ponižno ...«
»No, kaj? Že zopet me ne pustite pri miru?«
»Ponižno javljam ... signore kapitano Vas pusti vprašati ... z vlakom se pripelje tritisoč španskih jezdecev ...«
Ni mogoče popisati glasu, ki ga je dal načelnik, ta debeli načelnik Voliescu od sebe. Zardel je daleč gori v plešo in posamezne kocine so se postavile pokoncu kot v bran proti toliki množini španskih jezdecev. Organi za žvečenje so počivali, nos je strmel, preveč napete oči tega niso zmogle več ... Čez dolgo časa je dobil sapo.
»Kaj, ali ste znoreli?«
»Ponižno javljam ...« je jecljal ordonanec, kot je navada; »ukazano imam ... jezdeci naj se takoj spravijo s postaje in pod streho ... sploh naj se vse uredi ...«
Debeli načelnik je pomislil, ali bi požvečil grižljaj, ki ga je držal v ustih, ali ne. Požvečil ga je počasi, pri tem pa so intenzivno delovali možgani. Po kratkem molku se je spomnil, da se mora jeziti.
»Ali ste znoreli? Tritisoč jezdecev? Kam bom s konji in moštvom ? Oves in seno sta pri kraju, no in nazadnje menaža za moštvo ... Ali ni že vse dovolj prenapolnjeno? ... Kaj gledaš, vol, in jecljaš? ...«
Ordonanec je bil presenečen, v zadregi, mencal je z rokama in z jezikom in se nazadnje hotel odstraniti.
Voliescu ga je pozval nazaj.
»Kdaj pride vlak?«
»Pokorno javljam ... v pol ure, stvar je nujna.«
»Nujna? Ali naj jaz rešim vse? — Čemu bodo jezdeci in čemu ravno tu?«
»Pravijo ... pokorno javljam — to so španski jezdeci — rabili se bodo, da branijo novo črto ...«
»Ah!« se je izvilo debelemu načelniku iz prsi. »Saj sem mislil — fronta!«
Ordonanec je odšel. Po kaj je sploh prišel? Apetit je pokvarjen, volja je pri kraju. »Če je tedaj tu fronta, mene bi morali klicati v zaledje, jaz spadam tja.« se je na tihem jezil načelnik in razmišljal. Sploh ni imel časa razmišljati nič več, niti tega ne, kako da je do tega trenutka popolnoma prezrl veselo dejstvo, da je Španska posegla v vojno in je na njih strani — no, zdaj so že jezdeci tu ...
V hipu je pomislil samo še — medtem, ko je pil kozarec dobrega vina — da je to dejstvo zanj celo razveseljivo, da bodo morda jezdeci tu samo prenočevali in jutri odrinili dalje na črto, pomagali končno potolči sovražnika popolnoma popolnoma in on, Voliescu, ostane za fronto ...
Pokril je kapo in odhitel lahkih nog. Vlak je morda že blizu, morda že sopiha proti postaji ... Kaj bodo rekli prijatelji — kaka preskrba je v tej deželi? — Njegov glas je donel sopihajoče, krepko, v pretrganih stavkih, naglasujoč nujnost.
»Hitro! ... Kmetje naj spraznijo hleve ... oni žid naj da dvorano. Kdor se bo ustavljal — naj se kaznuje! Razumete! Tritisoč konj, to ni šala! Hitro. Naj se ljudje ognejo v podstrešje, v sobah naj narede prostor za moštvo ... Da je vse prenapolnjeno? Nič! V stoje ž njimi! Posteljite s slamo! Glavno je, da so konji pod streho ...«
Z ruto se je obrisal, pola papirja v njegovi levici se je tresla, gledal je grozeče. Njegova povelja so izvrševali naglo in brez obotovljanja, z nekoliko bolj začudenimi očmi.
»Ali je dovolj kruha? Menaža naj se kuha! ... No, kaj praviš ? Žid ne da? Mora dati! ... Tako; prav je! Še petsto konj in tisoč mož ... Kje so drugi? Kako se mora izvrševati povelje? ...«
Bilo mu je, da bi bil malone obupal. Ko bi senešlo zašpanske jezdece, ali pravzaprav za to, da pride v fronto ali ostane zadaj, bil bi aperiral na vsak čut človečanstva, sploh pustil vse skup ...
»Je že opravljeno? Kolnejo, kaj ne? Ali naj mar pustimo zaveznike na cedilu? ... Še par sto konj? Na vsak način mora iti! ... Nimam časa. Ali je kdo na postaji? Ali je sploh kdo na postaji? Ah, na stanovanja častnikov sem pozabil. Vdova Griesen naj odstopi svojo vilo. Načelnika sprejmem jaz ...«
Voliescu in vlak, oba hkratu sta prisopihala na postajo.
Tu na postaji je že bilo stalo nekaj vojakov, »signore capetono« je vihal brke, mlad poročnik je hodil gori in doli in salutiral.
Ni imel časa pogledati vlak; stopil je do kapetana in mu segel v roko,, postal je nenavadno prijazen.
»Tu pola ... Konji in moštvo, vse je dobilo prostor. Častnike bom sam ...«
Kapetano in načelnik Voliescu sta se pogledala; kapetano ni vzel pole v roko, tudi ni izpustil načelnika izpred oči. Mladi poročnik, ki je stal ob strani, se je nasmehnil.
»Gospod načelnik ...« se je iztrgalo iz grla kapetanu.
»Ali ni bilo javljenih tritisoč španskih jezdecev?«
Zopet oči v oči, molk, čudno začudenje nesporazumljenja ... Medtem se je vlak ustavil, načelnikove oči so se obesile nanj in nos je zopet zastrmel kot pred pol ure pri kosilu ... Kocine so se pod kapo postavile v brambo ...
»Gospod načelnik ...« je zopet zajecljal kapetano, ki ni mogel udušiti komaj vidnega nasmeha.
Načelniku pa je bilo vroče in v naslednjem hipu je že imel mrazne občutke. Na dolgem, silno dolgem tovornem vlaku je bila naložena silna množina čudnih rogovil, podobnih ogromnim vretenom, prepredenim vse križem z bodičasto žico ... Kdo more vedeti za vse izraze, ki jih prinese tak trenotek kot je vojna, poleg tega pa še skrb radi fronte ... Načelniku se je raztegnil obraz, polo je stlačil v pest ...
»Kaj me zrete? Tu je tedaj tritisoč španskih jezdecev. Ali sem dejal kaj drugega? Prepeljejo naj se k Židu, potem h kmetu Zlomscevu, nadalje ... menaža bo za vojake ... Ali je vredno, da se me radi tega moti pri kosilu? ...«
Načelnik je bil razburjen in jezen. Oddal je še par rezkih povelj, da je zadušil ves vtis in odšel s postaje.
»Kaj vsega ni prinesla ta vojna? Španski jezdeci ... hm ... španski jezdeci —« je mrmral vso pot. »Fronta ... no, in nazadnje španski jezdeci ...«