Špik nad Policami (Bojec, Montaž 2752 m)
| Špik nad Policami (Bojec, Montaž 2752 m) Henrik Tuma |
| |||||||||||||
1909 Št. 3
uredi2. Pot iz Dunje[1]
Impozantnejši nego iz Zajzere je glavni Poliški Špik iz Dunjske doline ali pravzaprav iz Dunj (Dunje, plur. tant., znači globoko, ozko dolino; temu odgovarja tudi ruski izraz : dunja). Po turistovskem svetu je poznan krasen pogled na Poliški Špik (Montaž) skozi viadukt tabeljske (Pontafel) železnice izpod vasi Dunje (Dogna).
Tudi tura na Špik je morda najlepša iz Dunjske doline, dasi je najdaljša in spada med težavne visoke ture. Montaž je z italijanske strani najlažje pristopen iz Neveje po poti, imenovani Conte di Brazza. Čez severno steno vodijo tri pota, to je: od Zaoltarja čez Brda, po srednji dr. Kugyjevi poti ali od Polic in po »Lovski stezi« ali iz Krnice. Iz zahoda, t. j. iz Dunjske doline, pa je edina mogoča pot tista, ki jo je otvoril leta 1882 imenovani Conte Brazza z rezijanskima vodnikoma Zega in Markon.
Vročega, čistega dne 25. julija 1908 ob dveh popoldne sva se odpravila z vodnikom Antonom Ojcingerjem iz Ovčje vesi skozi zeleno, hladno Zajzero po zaznamovani poti Nemškega in Avstrijskega planinskega društva. Nekoliko preden zavije izhojena steza čez široki beli prod Laške grape, ki prihaja izpod Rudnega vrha in se razteza vedno širše in širše doli v precej naklonjenem padu proti »Zaoltarjem« vodi, ostaja na levem bregu komaj vidna pastirska steza v redkem gozdu ter se polagoma pričenja dvigati proti Rudnemu vrhu, t. j. prehodu iz Zajzere v dolino Dunjo (1405 m). Nekoliko nad širokim travnatim sedlom leži laška planina Somdogna.
Ta planina je bila pred stoletji slovenska. Ker se avstrijska vlada ni nikdar mnogo brigala za slovenske podanike, so se polagoma vsilili na njo italijanski pastirji ter celo zasedli pod Poliškimi Špiki v Zajzeri planino, ki se še danes imenuje »Na starem támarju«. Odtod so jih sicer ovčjeveški pastirji s silo pregnali, Rudni vrh pa so Italijani obdržali in so ga prekrstili v Somdogna, to se pravi »Vrh Dunje«. S slovensko planino na Rudnem vrhu je Avstrija izgubila jako važen strategičen prehod, kakor tudi po enako nemarnem postopanju onega iz Kanalske doline v Dunjo čez sedaj italijansko planino Dol–Bieliga in od Rabla čez Krnji dol (Cregnedul). Malo pod Rudnim vrhom v gozdu sta dva močna izvirka studene vode, ki se izgublja med krešo in lepenjem v mahovitem grušču.
Na sedlu Rudnega vrha sva bila ob 4. popoldne. Občutno je pripekalo zahodno solnce na naju, ko sva šla od sedla Rudnega vrha doli po pašniku, potem pa brez poti po razdrtem produ izpod Poldnašnje špice (Mittagskoffel, Jof di Mezegnot, 2089 m). Po pol ure hoda se zavije na levo v redek gozd po preprogah mahovja in borovničevja. Steza je slabo vidna v ravni smeri proti dolini. Čez pičlo uro se pride od Rudnega vrha na močvirnato senožet in skoraj nato na solnčno planico Riva de Clade (902 m, imenovano tudi Redada, ali pokvarjeno po ovčjeveško Regarda). Klade je očitno slovensko ime. Dospela sva tja ob 5. uri 15 min popoldne.
Staje so bile na najino neprijetno presenečenje neobljudene, pač pa sta naju sprejela z divjim lajanjem dva suhorebra braka, ki ju je komaj pomiril gospodar, eden boljših posestnikov Dunjske doline iz sosednjih staj Sotto la Stua (po slovensko bi se zvalo »Pod pečjo«). Staje so iz treh suhot, katerih vsaka ima spodaj prostor za kuhanje in za prebivanje na enem krilu, za hlev na drugem. Svisli v prvem nadstropju pa rabijo za senik. Pred stajami so njive s šele cvetočim krompirjem, med njim pa visoka divja češnja, polna drobnih grenkosladkih drež. Prav v vršičku je brala češnje mlada Furlanka ter metala češulje spodaj ob puški slonečemu lovcu. Leno je stezal roko po njih in počasi obiral češulje, še ne dovolj zrele češnje pa je metal svojima brakoma, ki šta jih hlastno požirala ter vohala med travo po njih.
Lovec (vulgo Nardi) nama je pravil, da so staje obljudene le spomladi, ko pridejo ljudje iz Dunj, da popasejo prvo travo ter obdelajo njive. Vrnejo se šele sredi julija za senosečo in spravijo seno v dolino; prve tedne septembra pridejo potem zopet, da popasejo ótavo (tako izgovarjajo Ovčjevesci[2] in ne otáva) in spravijo zémljico ali krompir (izraz zémljica je med koroškimi Slovenci v rabi). Staje so bile zaklenjene, hlevi brez sledu listja ali sena. Pregledal sem jih majaje z glavo, da bo pač slabo prenočevanje. Ker sem govoril laško, se je oglasilo dekle z vrha češnje, naj splezam v vrhnje prostore, da je ondi pustila njena mati frašče ali vejnike (svežnje jesenovih in lipovih vejic za krmo koz v prvi spomladi ob slabem vremenu) še lansko jesen. V svisli je bilo splezati po dveh na lesen pomol naslonjenih kolih. Dobil sem res cel kup svežnjev in sem se s tem zadovoljen vrnil k Ojcingerju, češ, da sva sedaj brez skrbi za prenočišče.
Dekle je nabralo medtem poln predpasnik češenj, katere sva z Nardijem ujela v moj plašč, razprostrt kakor rešilna rjuha. Vljudno sta nama ponudila Furlana grenkih drež, kolikor sva jih hotela; vsak sva jih vzela perišče. Nardi je zavihtel svojo puško na ramo, dekle pa zadelo koš, naložen s hlodi za kurjavo, travo, sekiro in koso. Pri Karnjelih in gorskih Furlanih opravlja ženska vsa težja poljska dela; tudi za nosače služijo tuintam in celo lovcem divjih koza po komaj pristopnih strminah za gonjače. Moški hodijo v svet kot zidarji in kamnoseki in se vračajo šele pozimi domov. Gospodarji, ki ostanejo doma, se bavijo le s pastirjevanjem in lovom ter prepuščajo vsa težja dela ženskam. Pokazala sta nama pot do studenca pod stajami ter se poslovila.
Solnce je pošiljalo zadnje žarke izza Zuc de Bora (2197 m) onkraj Felle nad oblim Jof di Dogna (1962 m, ali, kakor mu pravijo domačini, Jof di Mincigos) gori po Dunjih, ter razsvetlujoč dolino s sinjo svetlobo, zalivajočo se z dolinsko vlago. Nad Fello je že ležala gosta senca, ki se je hitro pomikala proti nama gori, skalnato ozadje Poliške skupine pa je belelo nad bukovjem za nama. Kmalu je objel tudi naju mrak. Odločila sva se za mrzlo večerjo, ker se nama ni ljubilo kuhati. Gorski mir in lepota prirode naju je polenila in kakor omamila. Pri mrzlem močnem studencu pod stajami sva se napila in prinesla s seboj še vode za drugo jutro. V svislih sva si uravnala ležišče iz svežnjev frašče, se zavila v plašče ter skoraj zadremala. Pri vsakem gibljaju je suho listje šumelo in šuštelo, drobeč se pod nama. No, hitro se je trudna glava navadila na to godbo in v polsnu se je zdelo kakor šumenje bujice.
(Konec prihodnjič.)