Špik nad Policami (Montaž 2752 m)
| Špik nad Policami (Montaž 2752 m) Henrik Tuma |
| |||||||||||||
Št. 1 uredi
Vreme zadnjih dni septembra meseca l. 1907. mi je obetalo lepo planinsko turo. Dne 26. septembra sem se odpeljal s prvim jutranjim vlakom ob 6˙5 iz Gorice ter dospel v Ovčjo vas ob 1˙34 popoldne. Že med potom pa so se jeli nabirati oblaki, in ko sem korakajoč od postaje v Ovčji vasi srečal vodnika Jožefa Komaca, Baverja iz Trente, sva se takoj spogledala in vedela, da bo z vremenom težko kaj. Zájezerski kot je bil že ves zadelan z gostimi oblaki, prost je bil le Mali Nabois (1694 m). Po kratkem posvetovanju sva se odločila, da ne odrineva v Zájezersko kočo Nemškega planinskega društva, ker se obrne skoraj gotovo na dež in bo treba par dni vremeniti.
Nastanil sem se v krčmi »Gelbmann« v Ovčji vasi [1]. Kljub temu, da me je vleklo v Zájezero in je pretilo dolgotrajno deževno vreme, me to ni ozlovoljilo. Ogledati sem si hotel to pristno slovensko koroško vas v Kanalski dolini od bliže.
Stopivši v krčmo »Gelbmann«, sem zagledal po mizah pušice nemškega Schulvereina, blesteče se v črno-rdeče-zlati barvi z napisom : »Nur in der eigenen Kraft ruht das Schicksal der Nation«. Javni napisi, kolikor jih je po vasi, so vsi le nemški. Drugačno pa je prebivalstvo. Kolovratil sem precej po okolici ovčjevaški, a vsakdo mi je odgovarjal v čisti koroški slovenščini. Vedno je bil vsak, kogar sem slovenski ogovoril, prijetno presenečen. Pozdravi pa so bili posebno iz ust mladine povsod le nemški: ali »Guten Tag« ali ponajveč »Grüss Gott!« Šola je utrakvistna z nemško tendenco. Glavni namen ji je, navaditi otroka nemški. Zaraditega ne zna v Ovčji vasi skoraj nihče slovenski pisati ali pa slovenski spis čitati. Kdor postane pismen, zna le nemški. Če sem pa v pogovoru z ljudmi konštatiral, da je slovenščina še precej čisto ohranjena, sem moral v krčmi, poslušajoč pogovore nekaterih ondi zbranih boljših vaščanov, nasprotno konštatirati, da rabijo med seboj, kadar hočejo govoriti malo bolj olikano, ne le celo množico nemških besedi, ampak da tudi stavke po nemški zavijajo. Govorili so o biku n. pr.: »Ga je pa anständig usekal«, ali drugi: »To je pa gšen z Vami« (es ist um Sie geschehen). Prepričal sem se torej, da je ohranil tu slovenski kmet, nadahnjen po kulturi, svojo domačo govorico v družini, da se pa sili, kadar stopi izven družine v dotiko s tujci, govoriti, kolikor zna, nemški, ali pa da meša, ako govori slovenski, vse nemške besede, kolikor jih ve.
Zanimal sem se zlasti za imena gorá, ki obdajajo dolino te zadnje slovenske vasi proti Italiji. V pogovoru z nekim starcem pastirjem me je ta vprašal, kam da nameravam. Odgovoril sem mu: na Montaž. Starec me je čudoma pogledal. Takoj sem po njegovem vedenju sodil, da mož tega imena še nikdar ni čul. Da bi izvabil iz njega domača slovenska imena, sem se delal kolikor mogoče naivnega ter mu približno opisal smer svoje poti. In starec je vzkliknil: »A, gredo na Špik nad Policami!« To pristno slovensko ime za Montaž mi je prišlo torej prav iz ust preprostega domačega pastirja, in zaraditega lahko trdim, da je pravo slovensko ime za ta vrh: »Špik nad Policami«. Utegne mi kdo ugovarjati, da je to ime presplošno; na to pa lahko vsakemu odgovorim, da je tudi ljudsko ime furlansko »Jof di Montage« enako sestavljeno (Jof je Špik) in da je po Karnskih planinah vse polno »Jofov« in med Nemci »Koflov«. Sicer pa nazivanje »Špik nad Policami« ustreza dobro stvarnemu položaju.
Na enak način sem izvlekel iz domačega prebivalstva imena vseh gorá Višenske in Poliške skupine. Brez obotavljanja in kar po vrsti so mi našteli: Prednja špranja, Prednja krnica, Prednja Koštrunova špica, Zadnja špranja, Zadnja krnica, Višnja ali Visoka gora, Gamsova mati, Žabniška škrbina, Krnica, Krniška špica, Škrbina Trebiške krnice, Lepa glava, Lepa polica, Gorenja jama, Spodnja jama, V glavah ali V klobuku, Lastovice, Planja, Polica, Tratica, Huda polica, Cijanarica, Travno brdo, Brda, Špik nad Policami, Glava, Rudni vrh, Poldnašnja špica, Planje, Črni vrh itd.
Iz neprisiljenega imenovanja gorá sem takoj razvidel, da so prevedli nemški turisti kratkomalo slovenska koroška imena in udomačili nemško nomenklaturo. Seveda pred turisti so ubrali to nenaravno in nestvarno pot že sestavljalci avstrijskih vojaških zemljevidov. Ker pa prebiva v Višenski in Poliški skupini na eni — severni — strani le slovenski kmet in pastir, na drugi — južni — strani pa furlanski pastir in kmet, je docela neumevno, kako bi prišla nemška imena v ta nekdaj tako zapuščeni divji gorski svet. Tudi stare listine, ki jih navaja profesor Adolf Gstirner, kažejo jasno prvotno slovensko prebivalstvo na obeh straneh Višenske in Poliške skupine, katero so začeli izpodrivati na južni strani šele v 11. in 12. stoletju Furlani in šele v 15. stoletju Nemci od Trbiža. Kraja Ovčja vas in Zajezero pa sta ostala pristna slovenska do nove dobe, ko se je ustanovila nemška šola in skušajo ž njo kolikor mogoče vse ponemčiti. —
Drugi dan zjutraj sem precej dolgo zaležal, meneč, da me itak pozdravita megla in dež. No, bilo je svetlo! Zajezerski in višenski vrhovi so se kazali precej čisti. Megleni oblaki so se podili v vetru čez vrhove. Brž sva se s Komacem oprtala ter dospela v pičli uri v kočo v Zajezeru.
Krasen kotiček je Zájezero. Ne veš, ali bi se odločil v Julskih planinah za lepoto in krasoto našega Zajezera, Suhe, Planice ali Vrat. Odločil bi se skoraj za Zajezero, rekoč, da je najlepše, ker je obrobljeno z veličastnimi divjimi stenami Polic in Višnje gore, proti vzhodu pa z zelenim gozdnatim grebenom, ki se dviga do Lovca ter prepada v mično ležeči Višarski skupini.
Dasi sva dospela že ob 10. uri zjutraj v planinsko kočo, sem hotel počakati drugega jutra, da se prav sigurno prevedri. Čas v Zajezeru sem porabil, da sem si ogledal prehode in vrhove Višenske in Poliške skupine. Popoldne pa sem napravil izlet v Rudni vrh (ital. Somdogna [2]). Pot vede izza koče proti zahodu naravnost po rebru gozda kvišku ter je dobro zaznamovana do avstrijske meje, kjer je postavljen mejni kamen. Odtod zavije nekoliko na desno bolj nizdoli do roba hudournika. Kmalu zagledaš nad sabo planinsko kočo na Rudnem vrhu (1452 m). Iz Zájezerske koče do planine je lahko priti v eni uri gori ter v dobre pol ure nazaj.
Drugega dne, 28. septembra ob 4˙35 zjutraj je bila še mesečina, ko smo odkorakali iz koče čez suhi prod hudournika, ki prihaja od Špranje pod Višnjo goro, od druge strani pa izpod Polic. Prvi hudournik se imenuje »Voda za oltarjem«, drugi pa »Talijanska voda«. Le-ta je izvirek s poliških snežišč, a se kmalu po izviru poizgubi v produ. Ta izvir je izvir Felle, ki ob Pontebi zavije v Italijo. To vodo imenujejo Ovčjevasci »Talijansko vodo«. Nazivanje je nastalo odtod, ker so se nekdaj italijanski pastirji iz Dunjske doline vsilili v Zájezero ter zasedli sedaj opuščeno planino, imenovano »Na tamarju«. Tu so gospodovali več sto let in šele po regulaciji italijansko-avstrijske meje so jih domači prebivalci s silo pregnali. Pripovedovali so mi, da je ustrelil italijanski pastir »Na tamarju« radi pašnih sporov nekega pastirja iz Ovčje vasi. Nato so prihrumeli Ovčjevasci, oboroženi s sekirami in vilami, »Na tamar« ter odsekali italijanskemu pastirju glavo, dva mlajša pastirja so pa zadušili v sirotki. Od italijanske posesti naprej se imenuje voda »Talijanska voda«. Nekdaj se je gotovo imenovala Bela, iz česar so napravili italijanski pastirji Fella. Imena Bela pa nisem mogel več zaslediti, ampak domačini rabijo ali tujko Fela (ta izraz so prevzeli od turistov in uradnikov), med seboj pa še vedno »Talijanska voda«. Nad prodom se dviga pastirska steza »Pod policami« preko izvira Bele in potem v ključih kvišku vedno po zelenih policah: »Police — spodnji glejšt, Police — zgornji glejšt«. Od te police naprej je karakteristična visoka peč, dolga, kakor se je izrazil vodnik, za 200 ovac. Odtod se pride na planico »Grla« in dalje na »Polico pod Kugličem«. Tu je konec vidne pastirske steze, na desno se dviga okrogla glava »Kugliča«, na levi skalnat stolp pod stenami Polic ter se stopi na precej široko teraso, imenovano »Zadnja polica v Kamnjah«. Le-ta je jako porasla s travo, ki daje dobre paše ovčjim čedam. Ob 6 smo dospeli do drugega velikega snežišča, ki se prav lepo vidi od planinske koče v Zajezeru. Vsa severna stran je pastirjem pristopna po policah. Zato skoro vsa imena »Polica« in odtod cela skupina »Police«. Vsa severna stran »Polic« je karakteristično razdeljena v tri dele po gorskih ostrogah, ki se vlečejo od grebena proti dolini. Rob proti Italiji in pa srednja ostroga zapirata veliko krnico, med to srednjo in vnanjo ostrogo proti »Špranji« je druga krnica skoro ravno sredi Poliške skupine, tretji del pa sega od te ostroge do Špranje. Ko je iskal dr. Kugy pristop na Špik, ga je iskal najprej od Špranje in od druge ostroge. Pri tem je prišel l. 1892. do pastirskega prehoda, ki vodi iz Zajezera čez Hudo polico na italijansko stran. Leta 1896. je našel drugi pristop čez takozvano »stezo italijanskih lovcev«, ki vodi iz Zajezera ob italijanski meji in od zahodne strani na Špik. Šele l. 1902. je dr. Kugy našel po vodniku Jož. Komacu (Baver) in Andr. Komacu (Mota) takozvani srednji pristop, t. j. po prej imenovani srednji ostrogi.
(Konec prih.)
Št. 2 uredi
(Konec.)
Vrhu snežišča smo dospeli ob 6.30 min. zjutraj. Tu zapira nadaljnjo pot do kota snežišča široka in globoka poč v snegu, v katero je treba doli ter pod levo steno. Lani je sneg vzelo tako, da je molela stena kakih 45 m nad nami. Komac, ki je bil to pot našel leta 1902, je zatrjeval, da je bila stena pri dveh dosedanjih pristopih le kakih 25 m visoko nad snegom ter da je vedno opravil le z eno vrvjo. (Vodniki nosijo navadno vrv 20 do 25 m dolgo.) Ravno spodnji del stene, ki se je bil odkril šele lani, pa je bil najhujši. Stena je spodaj skoraj docela gladka in navpična in daje za nogi in roki oprijema kvečjemu po dva do tri centimetre. Poleg tega je bila vsa mokra od megle.
Preobuli smo plezalke. Jožef Komac, ki je v naših planinah poleg Andreja Komaca znan za najboljšega plezalca, je prvi poskusil s plezanjem. Vreme se je bilo docela zavleklo. Stali smo v gosti megli, iz katere je že precej pršelo. Stena je bila opolzka in ledeno mrzla. Komac, ki je bil splezal kakih šest metrov visoko, je moral nazaj. Poskusil je pristop niže doli ter s težavo splezal kvišku. Dobil je za silo stop kakih 20 m nad nami, toliko, da je zadostovalo za vrv, za gorenji, kaka dva metra višji pristop. Med tem je začelo bolj in bolj rositi, in ker tudi stena ni bila nič kaj vabljiva, se je oglasil Ojcinger (moral sem vzeti še drugega vodnika, ker mi je Komac izjavil, da si te ture sam ne upa izvršiti), da ob takem vremenu niti ne kaže ture nadaljevati in da ne preostaje drugega, nego da Komac zopet zleze nazaj.
Komac si je bil sicer nekoliko ogledal položaj, ali je hitro konstatiral, da nima kam pričvrstiti vrvi, in ker nismo vzeli s seboj kavljev, je končno rekel, da je nemogoče nazaj.
Vse te priprave so nam vzele precej časa. Brez pomisleka sem se torej otvezel ter po prvem pristopu brez pomoči vrvi splezal za Komacem. Plezanje je najbolj oviral mraz. Že po prvih prijemih so prstni členki zamrli od mraza. Za menoj smo zvlekli nahrbtnike in cepine, zadnji s pomočjo vrvi pa je priplezal Ojcinger.
Drugi odstavek v steni je nepretežavna, dasi precej eksponirana poč v skali, ki je zahtevala zopet vso dolžino naše vrvi. Potrebovalo bi se torej za vso steno na enkrat 45 m vrvi. Ž njo je premagan najtežji del ture. Ako sneg ni tako nizek, kakor je bil lani, bi ta stena ne bila tako težavna. Zato tudi laška turista Cepič in Zonutti, ki sta napravila to turo leta 1905. brez vodnika, v nje opisu izjavljata, da ta prva stena ni prehuda in da je pristop po poševni poči v skali precej lahek. Imela sta v mislih poč v drugi polovici stene. Vsega skupaj smo rabili do vrha stene celo uro. Bilo je 7.30 minut, ko smo vsi trije oprtali zopet svoje nahrbtnike in prtljago, katero smo si bratovsko med seboj razdelili, da je nosil vsak približno 6 kg.
Nad steno se pleza precej strmo kvišku po dobrih stopinjah, najprej nekoliko na levo, potem na desno na notranji strani ostroge v smeri dveh čeri nad njo.
V treh četrtinkah ure smo priplezali do doliča in snežišča in precej strme skale med njima, katero je bilo previdno preplezati. Nato dalje po plateh in po ozki polici na desno. S te police se dviga tri metre visoka skala, ki skoraj visi nad človeka, ima pa gori dobre oprijeme. Skalo smo preplezali tako, da je zavzel Komac pod njo pozicijo, nato je stopil Ojcinger in splezal čez skalo, za njim pa ravno tako jaz. Komacu je pomagal Ojcinger z vrvjo. To mesto je jako eksponirano, ker je za stop malo prostora in pod skalo strmo doli prehaja plat v prepade. Dalje po plateh do precej širokega kamina, iz katerega leve strani se dviga, kakor ga je imenoval dr. Kugy, »hudo mesto«. Tu je namreč pri prvem pristopu dr. Kugyja Ojcinger skušal splezati iz kamina naravnost po približno 15 m visoki, skoraj navpični skali navzgor. Ker pa ni bil snel nahrbtnika, je prišel v položaj, da ni mogel ne naprej, ne nazaj ter se je prav s težko silo rešil. Čez to skalo sta vodnika potegnila po vrvi dr. Kugyja ter tudi češka turista Čermaka in Dvorskega. Iz imenovanega kamina, ki je podoben malemu doliču, vodi v vodoravni črti ležeč kamin. Nad kamin visi več sto metrov globok, skoraj navpičen prepad. Kamin je približno 30 cm širok in ozek tako, da človek brez nahrbtnika prav težko pleza pod skalo skozi. To plezanje po trebuhu nima skoraj nikakega prijema. Zaraditega obideš kamin tako, da previdno staviš noge v ozke skalnate stopinjice v steni pod njim, z levo roko pa se opiraš ob dno vodoravnega kamina. Tako greš pokonci ob steni naravnost nad gornjim prepadom.
Ko je Komac opazil, da imam sigurno hojo in da me prepadi bolj zanimajo nego strašijo, mi je brez drugega predlagal, naj grem za njim, da ne bomo tratili časa z vrvjo in steno.
Ker sem zase prepričan, da obstoji nevarnost v negotovosti in omahljivosti ali pa v organski napaki človekovi, zaraditega ne priznavam opasnosti v tem, da človek stoji ali pleza nad prepadom. V tem oziru je zame plezanje v telovadnici ravno tako nevarno kakor v gorah. Treba vaje tam in tu in vaja dela človeka sigurnega v telovadnici in v gorah. Razlika je le ta, da v telovadnici ne deluje fantazija, ki se v gorah po gorostasni okolici razburja. Groza sama izhaja pa vedno le iz fantazije. V planinah se torej kakor v telovadnici prepuščam hladnemu razumu.
Na ta način smo obšli takozvano hudo mesto dr. Kugyja v nekoliko minutah. Komac je izjavil nato, da smo najhujše prestali in da treba par grižljajev. Zapeljal nas je na levo pod rob, kjer sta počivali tudi gori imenovani turistični partiji. Ker Komac pozna slabosti turistov, me je takoj opozoril, da se lahko ovekovečim tudi jaz. Izvlekel je iz razpoke v skali ploščevinasto pušico, kamor naj vtaknem svojo vizitko. Od mladih let sem hodil navadno po turah sam, še takrat, ko ni bilo v Julskih planinah niti ene zaznamovane poti in seveda tudi nobene knjige. Zaradi tega nisem imel navade vpisavati se dotlej, dokler me niso opozarjali vodniki.
Počivali smo dobrih 30 minut. Malo pred 10. uro smo oprtali nahrbtnike in krenili izza stene po grebenu, ki pelje poševno po omenjeni srednji ostrogi gori po precej odprtem kaminu do konca ostroge in potem na desno še na glavnem grebenu po dobrih policah vedno gori, dokler nismo prišli skoro pod vrh. Na vrh Špika smo stopili ravno ob 10. uri 45 minut. Iz Zajezera do vrha smo torej rabili 6 ur 10 minut (z vštetimi 45 minutami počitka).
Megla se je bila sedaj precej zredčila in je nad nami tudi semintja zasinjelo. Ker je pa bril na vrhu precej oster veter ter je zaganjal meglo v nas, da smo bili vsi rosni, se nismo dolgo mudili na Špiku, marveč hiteli po poti, katero je napravila Societá alpina Friulana leta 1882., do Brd in odtod po plateh in policah doli pod Špik. Pot je jako lepo izpeljana; dasi brez klinov in vrvi, vendar dovolj zavarovana po skali sami. Le od vrha do Brd (Cima Verde [3], 2656 m) je treba biti brez omotice, ker greš sedaj na levo, sedaj na desno po robu in so na severni strani gorostasni prepadi Poliških sten. Pot po grebenu izlahka opraviš stoje, ker je dovolj opore v skalah na levo in desno s sigurnimi oprijemi. Tudi od Brd doli po policah prideš še bolje v okovanih čevljih nego v plezalkah, dasi je navada — posebno pri Italijanih —, da sezujejo okovane čevlje precej, ko pridejo od južne strani pod steno Špika do zareze »Cis Disteis«. Po Societá alpina Friulana napravljena pot se imenuje tudi »steza Conte de Brazza«. Brazza je namreč našel leta 1880. z rezijanskima vodnikoma Antonom Zego in Francem Marconom pristop od juga (iz Neveje) do Cima Verde in odtod po grebenu gori ter tako obšel precej težavno prejšnjo Findenigovo pot. Prvi, ki je stopil na Špik, je bil namreč koroški turist Findenig. On je prilezel leta 1870. iz Neveje gori od Cis Disteis naravnost v skale in po kaminu na Špik. Imenovani Conte de Brazza je našel leta 1882. z navedenima vodnikoma tudi jako težak pristop z zahodne strani od Dunjske doline. Od Forcelle Cis Disteis doli do doline pokriva obronek Jof di Montano dobra ruša, ki je pod montaškimi kamini zasuta z dolgo meljo. Po tej meli smo se naglo odpeljali in potem šli zložno po planinskih pašnikih naprej donad planine »Parte di mezzo« in odtod po dobri planinski poti do Neveje. Od vrha Špika pa do koče Nevejske smo rabili dve uri pet minut, tako da smo si lahko privoščili še prav pošteno kosilo.
Nameraval sem preko Rekljanske doline v Dunjo in odtod zopet po Brazzovi, oziroma Kugyjevi poti na vrh Špika in potem skozi Tratico v Špranjo in Zajezero nazaj. No, megla je postala docela južna, in dasi je solnce semintja zasvetilo, smo po kratkem posvetovanju sklenili, da ne bo nič. Vodnika sta odšla proti Rablju, jaz pa sem hotel počakati v Neveji, da se morda letošnje hudomušno vreme vendarle izpreobrne ter da izvršimo nameravano turo z italijanskim vodnikom Osvaldom Pesamosca, ki je sedaj najzanesljivejši vodnik za Kaninsko in tudi Poliško skupino.
Ne morem si kaj, da bi tu ne izrekel svojega priznanja izbornima vodnikoma Jožefu Komacu iz Trente in Ant. Ojcingerju iz Ovčje vasi. Posebno prvi je vprav idealen plezalec; dasi je visok in precej težak, stoji sigurno na najbolj izpostavljenem mestu, na najožji poličici in le na malokaterem mestu sezuje svoje okovanke. Obenem je oprezen in skrben. Tak je tudi Anton Ojcinger. Saj je pa tudi idealnima plezalcema, kakor sta Jožef Komac (Baver) in Andrej Komac (Mota), pripisati, da so se naše Julske planine turistom tako odprle. Vse prve težavne ture v naših planinah je napravil dr. Kugy z imenovanimi tremi vodniki.
Vsega hoda iz Zajezera donad Špika nad Policami gori je je bilo 5.25, doli 2.05, skupaj torej 7.30 ur.
To turo so izvršili, kakor sem izprva omenil, leta 1902. dr. Kugy v 11 in 1/2 urah, vdrugič brez vodnika člana italijanskega alpskega društva v Trstu: Cepič in Zanutti, ki sta pa zašla in hodila ves dan ter morala prenočiti na vrhu Špika. Tretja sta napravila to turo znana češka turista Čermák in Dvorský l. 1906. z istim vodnikom, letos sem se pa potrudil jaz.
Zaman sem čakal v Neveji boljšega vremena. Že proti večeru se je pričel pravi južni dež. Drugo jutro ob desetih se je prevedrilo toliko, da sem odkorakal po Rekljanski dolini do pontebanske postaje Chiusaforte. Ta dan je bil ravno letni semenj. Dasi je pričelo deževati ravno, ko sem prišel v Chiusaforte, me je zanimalo, ogledovati si kretanje furlanskih in karnijelskih kmetov in kmetic, ki so prišli iz svojih gorskih kotov. Po večini so to pravi slovenski tipi, posebno nekatere ženske. Ne prihajajo zaman iz vasi, ki se imenujejo Ravni, Polica, Potok, Rušče, Planja itd.
S prvim popoldanskim vlakom sem se vrnil v veliki družbi sejmarjev proti jugu. Poleg mene je zapel skozi okno vagona mlad italijanski vojak, pozdravljaje svoje tovariše: »o il mio bel regimento«, izprevodnik pa je porogljivo zaklical; »che bel gusto!«
Bilo je konec lepih planinskih vtiskov!
- ↑ Nemški Wolfsbach je napačna prestava iz ljudskega izgovora Vučja ves. Da je Ovčja vas pravo ime, sledi iz zgodovine, ker se je ta vas ustanovila šele v začetku 17. stoletja s tem, da so tedanji gospodarji Kanalske doline, škofi bamberški, dovolili trem ovčarjem: dvema slovenskima in enemu nemškemu, da se ondi naselijo in zorjejo ledino. Očitno je torej nastalo ime vasi po prvih ustanoviteljih ovčarjih.
- ↑ Somdogna je umetno pozneje nastalo ime. Izprva je bil le slovenski »Rudni vrh«, ki so ga potem prevedli v »Terra rossa« in šele pozneje sestavili Sommo di Dogna = Najvišji del Dunje.
- ↑ Imena Cima Verde niso do nedavna poznali furlanski pastirji, dočim je izraz Brda starodaven; očitno je torej, da so naredili Furlani besedo Cima Verde iz slovenskih Brd. Koroški Slovenci namreč izgovarjajo skoraj kakor »vrda«. Izraz Brda pa tudi ustreza formaciji od koroške strani. Iz Zajezera se namreč zdi, da so glavni vrhovi Poliške skupine ravno Brda.