Štefan Modrinjak (knjiga)

Štefan Modrinjak Štefan Modrinjak

Izdano:	Štefan Modrinjak, Obzorja, Maribor 1974.
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I. ČLOVEK

Škorjanec in pevec

Tam, kjer čista sapca piše,
kjer se s traki zrak zlati,
tam škorjance zmirom više
proti nebu se vrti.

Njega pesmi miloglasne,
polne sladke radosti,
sučo se čez polja krasne
v čudnoviti skladnosti.

Al ko ptica je odpela,
trdno vse kak grob molči,
kadar pevka odhrumela,
ptica k zemlji spet frči.

V razgonih in kolomanjah
žlahtna pevka se zgubi,
kak podobo v sladkih sanjah –
uho, oko jo zgreši.

Tak je človek tud, katiri,
v pesmah z radostjo živeč,
duh pri rahloglasni liri
proti zvezdam vzdigne žgeč:

Tudi on zapušča zemlje
sebi nepriličen hrup
in visoke cile jemlje,
svet je njemu ne več ljub.

Tam v visokosti neznani
sreče preveliko slo
čuti in od muz obdani
vzdiže prsje vsrčeno.

Globoko pod sebe gleda
male zemlje velko zmaz
in iz njegovga pogleda
Bogov sveti se obraz.

In kar mu v srci sladko vživa,
kar mu duh do zvezd ravna,
kar se lepga v prsji skriva,
pesmi slov na znanje da.

Al kak pevka je shrumela,
pevcu pade v niz oko,
z višini, ktere obletela,
duša dojde na zemljo.

Naj do raja se poganja,
v zlatih prebivališah
dušam svetim se naklanja,
vendar pleva je in prah!

Pesem o nevolnem siromaku

Drage sestre, dragi brati,
nekaj vam zapeti čem,
bo se vredno čudivati
nad toj pesmoj vsem ludem:
ona v sebi zadržava,
kaj dijak si vse skušava,
o nevolen siromak.

Kada pajbec komaj zrase,
more stanti še zaspan,
ka živino si napase,
ka je sita že zaran;
te pa v školo more iti,
z štireh knig se že vučiti,
o nevolen siromak.

Gda se doma že zeškola,
more iti v drugi stran,
naj mo je al ne po voli,
je al ne na to pozvan;
more pač študirat iti,
proč od starših se seliti,
o nevolen siromak.

Kada pride ta v ti varaš
no z dijakmi se sezna,
reče dečko: kaj ti maraš,
vem ti oča novce da.
To je živež, tak on štima,
toti novcov že več nima,
o nevolen siromak.

V kratkem vidi, kak je v mesti
više reda drago vse,
na kvantiri pak ma jesti,
ka vsigdar še lačen je;
tak te more gladovati,
kak bi mogel vnogo znati,
o nevolen siromak.
 
More glada kaj spremleti
pak še treti si glavo,
začne že naprej si šteti,
či vakancija skoro bo;
oh, pol leta boš še čakal,
kelkokrat še boš se plakal,
o nevolen siromak.

On vakancijo komaj včaka
no domo se veseli,
rekši: zdaj me kak dijaka
doma vsaki že časti.
Toti more še orati,
motko vzeti pa kopati,
o nevolen siromak.

To tak ide neke leta,
dok še v nizkih školah je,
tečas skuša nekaj sveta
no za velko štima se;
ali jako se prekani,
gre mo letos tak kak lani,
o nevolen siromak.

Hoče bolše zdaj živeti,
nišče penez mu ne da;
more pali glad trpeti,
poleg toga pa še ma
druge pajbe podvučiti
no se z njimi čemeriti,
o nevolen siromak.

Tudi bi se mu dopale
že devojke, pa kaj če?
Nema niti dobre hale,
mošnja tudi prazna je.
Glad ga trapi, lubav tere,
sploh nevola gor le bere,
o nevolen siromak.

Zdaj bi mogel zgovoriti,
kaj bo z njega, kakšni stan
sebi hoče zdaj zvoliti
ino na kaj je pozvan.
On bi mogel mešnik biti
no nigdar se ne ženiti,
o nevolen siromak.

Tak le ide v seminari
ino čuda pretrpi,
more biti sploh v talari,
ne smi nikam med ludi;
noč no den se more včiti
no še špotan more biti,
o nevolen siromak.

To je cele štiri leta,
ke se njemo tak godi;
gvišno raj bi šel iz sveta,
tak on včasi misli si,
da mu vzeta je vsa radost,
kam pogledne, najde žalost,
o nevolen siromak.

Komaj včaka, ka se reši
z tote kmične nevole,
začne biti veseleši,
da po žegne si že gre,
neg tam čuje, kak živeti
bode mogel, kaj trpeti,
o nevolen siromak.

Novo žegnan pride k oči,
nova meša skoro bo;
jesti bo pripravti moči,
da si prišel le na to.
Že bi radi se gostili,
njem' pa joč že skoro sili,
o nevolen siromak.
 
Vsi ludje se veselijo,
kada pride tisti den,
dobro vsi se te zgostijo,
on pa more vso jesen
pri ludeh okol prositi,
či za se kaj če dobiti,
o nevolen siromak.

Kada že goščene mine,
te ga z misli vse pusti,
nešče več se ne spomine,
kak se njemu kaj godi;
zato more vse pustiti
pak na kaplanijo iti,
o nevolen siromak.

Tam mi dobro bo živeti,
tak pri sebi misli sam,
ne bom imel nič trpeti,
to že deno dobro znam.
Neg nevolen! Kak se vkani,
sam videč, kok gre kaplani,
o nevolen siromak.

Dobro jesti, vino piti,
to se prle razmi še,
verno treba mu dvoriti,
neg je to le sprvence;
naskorom bo cajt pretekel,
že se začne njegov pekel,
o nevolen siromak.

Že mu nišče ne postele
net ne zmete z hiše buh,
vsako svinče, vsako tele
najde prejd kak on posluh;
od čemera bi razklati
mogel se no pokončati,
o nevolen siromak.
 
Takšno jesti zdaj dobiva,
ka od glada se suši,
mesto rece je sučiva,
mesto mesa pa dobi
štrček kakšnega krompira,
ki ga komaj dol požira,
o nevolen siromak.

On na spoved ma hoditi,
ka je moker ves no vroč,
vsigdar k redi more biti,
naj bo den al trda noč;
pa dobi namesto vina
kakti bridkoga pelina,
o nevolen siromak.

Kuharca ga psuje, špota,
či ne kušne njoj roke,
ma ga kakti psa kre plota,
net ne vošči mu vode;
farmeštri kak žena moži
sploh zavol diklin ga toži,
o nevolen siromak.

Hlapci, dekle, vsa deržina
ma črez njega že oblast,
nil je prava to peklim,
nili je to vražja mast?
Bratec! stališ kakšni godi
vzemi, le kaplan ne bodi,
boš na veke siromak.

Od protuletja

Protuletno drago vreme
k nam dohaja zdaj,
duga zima, tožno breme,
od nas ide vkraj;
noč je krajša, dugši den je,
vso naturo svetlo sunce
znovič obudi.

Gda se sčutim, vun pogledam,
bo li skoro den,
belo zorjo vso zagledam,
z postele stanem;
sunce kaže svoje trake,
zdiga z berečin oblake
gori v firmament.

Sneg na gorah, led na vodah
ves je izginul,
jug se igra po vseh lozah,
sever odvinul;
tiho vreme vsemo vgaja,
radost vsako stvar obhaja,
vse se ide gret.

Trava začne zeleniti
v logih, v travnikih,
seme z zemle poče kliti
po ogradnikih;
sadje cvete po goricah,
voda stopa po dolicah,
rosa po jarkeh.

Radost gene vsako vtico,
da se veseli,
z šume čujem kukuvico,
kak se brž deni;
po zraki škorjanec leče,
hitro s perotmi prhe če,
sunce pozdravi

Lastavica mi pred okni
hitro žumbori,
a slaviček, vtiček mali,
lepše žvrgoli,
v utro, večar, rano v noči
poigrava se vse moči, gosto
se budi.

Pisan štiglec lepo skaka,
pastiričica,
zeba, detel i strnadka
i seničica;
vse popeva, Boga diči,
vsega grla rano kriči
vsaka vtičica.

Divji golob tiho guče,
na gjezdi sedi,
grlici se mladih oče,
goloba gledi;
vsaka vtica gjezdo gradi,
gde bodo sedeli mladi, vreme
njim godi.

Orel kriči po poščini,
visoko leti,
sokol sedi na pečini,
bistro gor gledi;
jastreb se zigrava v zraki;
sova leče vse po mraki,
da hrano dobi.

Kos po utrah pofučkava,
drozdek čivkeče,
žuna hrano si ziskava,
sraka regeče;
vuge, sojke, plepelice,
zebe, vrabli, jerebice
se radujejo.
 
Reca kveka, goska gaga,
goščicam guči,
pura pivče, kvočka kvoka,
piščence vodi;
kokot večkrat kukuriče,
vsega grla rano viče,
zaspance budi.

Jelen v gori poskakava,
zdenčine beži,
srna listje obgrizava,
malogda leži;
zavec pleše po pšenici,
nigde sleda ne lesici,
v jamah se drži.

Marha skokom v grmje teče,
kak se vun pusti,
pastir z mezge žveglo vleče,
maržici pišči;
gda se gible vse korenje,
veseli se vse stvorjeje,
nega žalosti.

To vse vidijo me oči,
k Bogi zdihavam,
njegvo zmožnost, njegve moči
vu vsem spoznavam;
zato anda, duša moja,
tvomu Bogi prez pokoja
bodi zahvalna!

Elegija

Sme se srce mo odkriti
proti tebi, ljuba ma,
sme moj jezik govoriti,
kaj srce v počutkih ma!
Oh, tak glej, kak tožil ne bi
se zbog tebe tulik čas?
Moje celo pismo tebi
nosi od me tožni glas.

Ja sem celo ves povejen,
ti mo srce vzela si,
ako pišem ali štejem,
misel ma je pri tebi.
Srce moje išče besno
kinč, koga je zgubilo,
v prsah biti mu je tesno,
nema, kaj bi ljubilo.

Ves moj žitek mi je kisli
kak baratom po kloštreh,
večkrat pamet moja misli:
jeli ljubiti je greh?
Jaz ne spoznam, zakaj Boga
ljubav bi razžalila.
Ljubav lastna božja roka
vu me je zasadila.

Bog je meni dal čutlivost,
on je s(t)varnik mojih želj,
Pavel veli, da ljublivost
ne bi zadržati smel.
Vendar človik se podstopi
tisto prepovedati,
na kaj me natura vpoti
no kaj vera me vuči.

To če ja si premišlavam
jeden vugodni večer,
od žalosti v suzah plavam,
vu me vsadi se čemer
krv se zburka, v moje kosti
dojde nezgovorna bol,
moja duša se žalosti
za pogublen ženski spol.

Z tote boli me ne zvrači
doktor nikakši nigdar,
niti vraštvo več ne zjači,
beteg moj je že prestar.
Za me nega v celom sveti
doktora, aputeke,
zahman trave, zahman cveti,
betežen sem na veke.

Ljuba, tvo romeno lice,
srce puno vernosti,
je vsadilo trde klice
vu me sladke radosti.
Oh, kak mi je negda s tobom
bilo biti vugodno,
kaj god vidim zdaj pred sobom,
vse je tožno, vse čudno.

Gda tvo srce ljubezlivo
proti memu tuklo je,
oh, kak bilo je čutlivo
te vu meni veselje.
Ako zdaj si premišlavam,
kaj se z menom vse godi,
od zdvojenja omedlavam,
za me nikaj dobra ne.

Mene ljubavi prežarka
žela ne ostavila,
žela, kera je Petrarka
zarad Laure trapila.
Ja, kaj Abelard zbog svoje
Eloize, to trpi
zdaj turovno srce moje,
da od ljubavi gori.

Isti Hildebrand je čutil
ogenj takše ljubavi,
on je sam Matildo vpotil,
da se pri njoj ohladi.
Vendar bil je tak svojvolen
(kak nas storija vuči),
da redovnikom povolen
hižni zakon prepovi.

Celibat je njegvo delo,
on je vsoj nevoli kriv.
Meni prez te ne veselo
nigder biti, dok sem živ.
Vendar rad se v vse nevolje
zdaj povdajem, kajti znam,
da naskorom bode bolje,
z Bogom tuga maje van.

Popevka vu listu poslana

Z tvega žarkoga pogleda
ogenj ljubavi gori
no hotenje, slajšo (o)d meda,
s tvega lica se zori.
Oh, ne kudi valovanje,
kero vrednost tva ima,
da ne vraziš srca žganje,
kero fantiti se zna!

Ljubeč vsaki sad obžuti,
ljubeč cvete vsaki cvet;
keri čisto ljubav čut.
tisti prav si vživa svet.
Oh, kak sladko veselenje
so ljublive radosti,
ja, prez ljubavi živlenje
senca je prez svetlosti!

S kem se duže v srci bori
pamet ma i nasladnost,
s tem višešem plamnom gori
k tebi moja poželnost.
Toti ogenj, toto želo
drugo nič ne ohladi,
nego ti, pri tebi celo
srce mo se obradi.

Naj bogatec s svojim blagom
prilizavce sve gosti,
pri vsem svem imetkom dragom
ima dosta žalosti.
Kinč i dika, časti, blago je vu zadovolnosti;
daj mi tvoje srce drago,
imam vsega zadosti.

Popevka vu listu poslana (II)

Ljuba, hitro stani gori,
ja sem to!
Nikaj proti ne govori,
dobro bo!
Idem se sprehajat s toboj,
vzemi hitro, kaj češ, s soboj
slobodno.

Hodma vun pod staro lipo k zdenčeci,
tam, gde veter gible lipo
z listeci.
Tam zdaj rožice cvetejo,
z kerih nama se spletejo
venčeci.

Tam si sedelna k potoki
bistromu,
tam naj mesec sam visoki
videl bo.
Nigdo naj zapazil ne bo,
ah, tam bode nama nebo
vugodno.

Radost ljubavi stanuje
pri tebi,
srce moje se raduje -
kak ne bi
čutil vu meni radosti,
v celom teli, vsakoj kosti
krv kipi!

Moja roka te obinja,
glej, kak zdaj
z mega srca vroča sija
Ijubav vkraj!
Vu te sladko radost huče,
srce tvo pohlebno tuče
sem nazaj.

Jaz kušujem tvoje lica,
cvetek moj,
ti si moja vijolica,
ja sem tvoj;
z tvojih očih ja spoznavam,
da žalostno ne zdihavam
zdaj zapstoj.

Ljuba, ti si moj jedini
srca kinč,
tebe k meni sem privini
zdaj prvič.
Tvoj prijatelj tebe moli,
včini meni vse po voli
kak deklič.

Ogenj ljubavi je sladki.
ino vroč,
večer nama je prekratki
hitro proč.
Angel k domi te sprevodi,
vsigdar, ljuba, moja bodi,
dobro noč!

Pripovest od goloba

Sivi golob z golobicom
na svislah sedi,
golobica njega z licom
ljubavi gledi.
Ona mucka,
rada mu je,
golob tucka,
njo kušuje
od ljubeznosti.

Zdaj zletava na strnišče
njoj pšenice brat,
žejnoj zvesto vodo išče
kakti sestri brat;
zdaj njoj nosi
slamo zvesto
no raztrosi,
gde bo gjezdo,

za sve mlade grad.
Zdaj zletita vun po zraki
kakti mož z ženoj.
Pazliv jastreb sukne taki
med nje z naglostjoj.
Hudi lovec
proč njo žene,
mož je vdovec,
nema žene,
par je zgubil svoj.

On njo strašno hitro
plodi, ne miluje nič,
da že njoj pri perji hodi,
ona kakti bič
se zasukne,
srečno vujde,
rep njoj spukne,
jastreb dojde
v šumo, hudi vtič.

Golob tožen, ves prestrašen
žalosten sedi,
s tugom zgube je opašen,
suznato gledi;
suzne oči
gor zdigava,
vu dne, v noči
si zdihava,
gjezda ne gradi.

Nikomu se ne naklanja,
ljube nema več,
proti sunci se naslanja,
kero mu je peč;
neče gutati
pšeničke
niti brati
kuruzičke,
v srcu ima meč.

V mračni kotek se potegne,
tiho tam sloni,
glavo po sebi raztegne,
perje razpusti,
klunek vtekne
med peroti,
trikrat zdehne,
v mračnem koti
žalost ga vmori.

Golobica od strahote
dalko zaleti,
celi tjeden do sobote
v dom ne pogodi;
sem, tam besno
trudna leče,
tožna kesno,
že prez sreče
k domi prileti.

Lačna, žejna obletava
no spreišče vse,
zvesto jasno spregledava,
gde njen ljubi je;
zadnič sama
ide v kotek,
gde je slama —
tam sirotek
ljubi mrtev je.

Ona začne ga pehati,
štima, da njoj spi,
v klunek, v vuho šepetati,
da ga gor zbudi.
Al da mrtev,
se ne gene,
k njemu tožna
se pridene
no z njim vekom spi.

II. NAROD

Popevka pri vinskoj bratvi

Naj cvete slovenski orsag,
gde vino nam rodi;
v njem zemlja, sunce, rosa, zrak
trsji, dobro godi.
Tak sladko vino kakti med
v goricah se zori,
kero Slovencom ide v tek,
srčno žalost mori.

En ograd lep kak paradiž
je vu slovenskom kraji,
tu pije vino vsaka miš,
je vsaki v dobroj raji.
Ja sem tak vesel kakti vtič,
ki mlade sve spelava,
pri punoj ročki mene nič
ne boli vamp nit glava.

Naj cvete slovenski orsag,
gde vino nam rodi;
v njem zemlja, sunce, rosa, zrak
trsji, dobro godi.
Tak sladko vino kakti med
v goricah se zori,
kero Slovencom ide v tek,
srčno žalost mori.

Kaj me je skrb za celi svet,
za moje težke trude,
dok imam vina puno klet,
mi zloga nič ne bode!
Gda žena z menam krega se,
se srdit grem pod pipo,
tam točim v grlo vinčece,
dok zabim njeno hrupo.

Naj cvete slovenski orsag,
gde vino nam rodi;
v njem zemlja, sunce, rosa, zrak
trsji, dobro godi.
Tak sladko vino kakti med
v goricah se zori,
kero Slovencom ide v tek,
srčno žalost mori.

Ti svet bi pun zločinstva bil,
pun srditosti, jala,
če ne bi človik vina pil,
gde smeh bi bil no šala?
Z nim se čemernik pomeri
s svemi soprotivniki
no vsaki skopec rad deli
sve peneze prošniki.

Naj cvete slovenski orsag,
gde vino nam rodi;
v njem zemlja, sunce, rosa, zrak
trsji, dobro godi.
Tak sladko vino kakti med
v goricah se zori,
kero Slovencom ide v tek,
srčno žalost mori.

Pri vini vsaki z drugem rad
vu pogodbi se zgliha.
»Bog ti pomagaj, lubi brat,«
mu reče, če gdo kiha.
Vino gizdavca ponizi,
Okornika spokori,
največ se zarokov včini
vu napitnoj komori.

Naj cvete slovenski orsag,
gde vino nam rodi;
v njem zemlja, sunce, rosa, zrak
trsji, dobro godi.
Tak sladko vino kakti med
v goricah se zori,
kero Slovencom ide v tek,
srčno žalost mor.

Vino nam sfriša hmanjo krv
no lepo farba lica,
v trešliki kuri vse prez drv,
da nam je skoro hica.
če kaj na tebi boli te,
napi se dobro vina,
to proti vsem betegom je
najbolša medicina.

Naj cvete slovenski orsag.
gde vino nam rodi;
v njem zemlja, sunce, rosa, zrak
trsji, dobro godi.
Tak sladko vino kakti med
v goricah se zori,
kero Slovencom ide v tek,
srčno žalost mori.

Amico Cvetko

Zadji človik je na sveti,
ki svoj rod za nič drži;
zapstoj so mu rožni cveti,
njemu nikaj ne diši.

V nadrah materneh se zhrani,
v njeno] reji se zredi,
mačuho osleptno brani,
mater pa za nič drži.

Erjav kakti Judaš bodi,
naj te pes za plotom je —
med Slovence naj ne hodi,
ki je prav Slovenec ne.

Ti prijatel Cvetko, jesi
materne dežele cvet,
v Dornavski Kamenski vesi
z lukom zrašen pa — oplet.

Kokol nesi med pšenicoj,
ščipek raseš zmed kopriv,
kokol strga se že s klicoj,
ščipek pa je ves pikliv.

O kak ja želim vam vživat
dugo podmesečni svet —
Primic, Šmigoc, Cvetko vivat
dosti dosti dugo let.

Molitva za božico Slovenko

O velikoga Pana (h)či,
po imeni Slovenka,
znanosti si puna ti
no lepša kak Lublenka;
glej, jaz, tvoj malovreden sin,
pred tvem Parnasom zdaj klečim,
posluhni, kaj te prosim.

Vsegamogočen otec Pan
je tebe rodil z čela,
on je naš Bog, kral, gospon, ban,
slovenska vsa dežela
od negda njega že časti,
zato po njegvoj častoti
Panonija se zove.

Negda na sveti nigde nič
nikša ne znanost bila,
nas ludstvo jesi najprvič
ti abece vučila:
zato še dendenešnji mi
po tvojem slavnom imeni
se zovemo Slovenci.

Doklam si pri nas bila ti,
o, Panija Slovenka,
jaz nemrem zreč nit spisati
tak sladkoga spomenika.
Gde goder znanost tvo vsadiš,
tam je zemelski paradiž
za vsakoga človeka.

Al gde ga tvoje cirkve ne,
o, boginka Slovenka,
tam nigdo zase sam ne ve,
jel moški je al ženska;
tam je zeškolani dijak
ravno tak veliki bedak
kak komedjant Pajaco.

Kaj smo se ti zamerili,
mi, imena tvega deca,
v čem smo se ti zneverili,
da se nas srce Zeca
tvojo, povej mi zdaj, zakaj
si ti odišla od nas vkraj
vu zahodne dežele?

Morti se ti Britanije
Vodenjak bol dopada?
Ali Teut Germanije
kaj s tvojim srcom lada?
Ali si se v Italije
Zaležanca al Galije
soldata zalubila?

Ali štimaš, da Atila
se pri nas i zdaj luti,
ali si ti (se) svadila,
al te kaj drugo moti?
Ostani gori, pusti vse,
vu tvo slovensko pašči se
nevolno domovino.

Glih kakti gda ga školnika
vu školi ne nazoči,
nastane hrupa velika,
da neje skoro moči
sve lastne reči razmeti
nit prez čemera trpeti
dečije hujahaje:

Tak ravno pri nas se godi
od potlam, da te nega,
vsaki se proti gospodi
no tvojem boncom krega,
ar prvi preveč cecajo,
drugi se dela lecajo,
tak vse naopak ide.

Tu dere en nemški sultan
mesto Grkov Slovence,
tam žmiče eden edelman
svoje poslive Penice,
to ember guli Slovake,
plemenitaši Bezjake:
tvo ludstvo je v sužanstvi.

Tu cmuli eden mandarin
vso krv iz kmeta svega,
tam požrlivi gospodin
za ludskim blagom sega,
grof niti pohtar Vragovič
ne pomiluje nige nič
v nevoli siromaka.

Sodec spoznava pravico
tomu, ki kaže plačo,
tam eden terja krivico,
zmišlava novo dačo;
istina je prefroštana,
pravica pa zakloštrana,
zdaj mora biti nona.

Ti tvojim popom rekla si,
naj vučijo horvacki,
da ludstvo nje razmelo bi,
pa predgajo dijački.
Takva njihva cela zmes
je puna plev no skoro prez
zrna tvoje modrosti.

Oni se tve zapovedi
vu ničem ne bojijo,
ludstvo tvojo pri spovedi
kak Eskobar sodijo,
ne verjelo tve modrosti
no živijo vu lenosti
kak ai, stvar afrikanska.

Jedni svetijo Vinščaka,
drugi lepo Lublenko,
nekoteri Tržinščaka,
drugi jagrov Lovlenko,
•jedni se karte igrajo —
na takšo vižo imajo
ja poganinsko vero!

Glej, negdašji tvoj lep oltar
je zdaj zarašen z mehom,
na tvo sramoto, špot no kvar
tam babe pri njem s smehom
sad, luk no češjak tržujo
no ti ga, bOgme, držujo
za jedem stari prajngar.

Ludstvo se je odvadilo
več tebe poštuvati,
tak da že je pozabilo
tvo slavno ime zvati.
Pri nas zdaj vekši čast cigan
ima kak ti al otec Pan-
je ne to tebi, na špot?

Zato hitro napravi se
v tvo domovino pravo,
v tvoj lep oklop opravi se,
deni šišak na glavo,
vzemi kopje no kačni š(č)it
no pridi pesoglavcov bit,
ki tebe sramotijo.

Razsegaj pri nas znanosti
iz tvega blagoroga,
fanti se zbog obšanosti,
ne straši se nikoga,
ti imaš ščit no kopijo,
naš Radgost tebe branil bo
pred Nemci no Madžari.

O, pridi skoro sem med nas
no ostro sharabuči,
ki ne bo bogal tak kak jaz,
ga s tvojoj kopjoj druči;
naj se nič ne leharijo,
neg naj tvo znanost hvalijo
tvoji slovenski sini.

Zato ponižno prosim jaz
tebe, sveta Slovenka!
Posluhni moj pohleben glas,
o, naj ostati Lenka!
Za eden mali dobe čas
bode nam lep poštenja glas
po sosednih deželah.

Horvat, Slovenec no Morlak,
Slavonci no Bezjaki,
Ceh, Kopaničar, Mazurak,
Vlahi no Rusnijaki —
prosimo tebe, pridi k nam,
z neznanosti pomagaj nam,
sveta Slovenka. Amen.

III. DRUŽBA

Kmetički stališ

Vsi stani na sveti potrebni nam so,
pred vsemi pak meštvo, gospodstvo, kmetstvo;
gospodstvo nas ravna, meštvo nas vuči,
za hrano i opravo kmetstvo skrbi.
Gospodstvo i meštvo ja z misli pustim,
zdaj vrednosti kmetstva posebno častim.
Poštenja je vreden naš kmetički stan,
ar kmeti priglihal je Jezuš se sam.

Ja jesem vinskoga trsa okopnik,
je rekel najprvi Kristuš redovnik;
gdo drugi kak Jezuš je sejavec bil,
ki najbolšo seme je sejat hitil?
Da Bog tak povikša naš kmetički stan,
to negve potrebnosti kažejo nam.
Ja, kaj bi začeli na sveti ljudje,
da nej bilo kmeta, ki dela za nje.

Vse druge meštrije bi bile zanič,
gde hrano bi vzela zvir, človek i vtič?
Od ove meštrije en vsaki živi,
kaj godi gdo nuca, od kmeta dobi:
kruh, vino pripova, živino zredi,
pripravi još druge potrebne reči,
skrblivi i pridni kmet najde vsigdar
za vsako siroto pripravleni dar.

Vsi meštri ne delajo tolko kak kmet:
zdaj orje, zdaj seja, zdaj silja gre žet,
zdaj mlati, zdaj veja, zdaj kleple koso,
zdaj reže z noj travo, zdaj suši seno,
zdaj kopa gorice, zdaj trosi si sad,
zdaj ide na gmajno živine si zvat,
zdaj junce napaja, zdaj vleče vodo,
zdaj svinje navrača, da nejdi v škodo.

Zdaj konjom polaga pripravleno rez,
zdaj kala na doge si pintarski les,
zdaj seka, zdaj teše, zdaj vrtat hiti,
pripravla, kaj plugi i kolam fali,
na foringo iti ne bode pospan,
pšenico naloži, odide zaran,
bič poči; konj skoči, kolo podleti
oj, voz se prehiti, vse v grabi leži.

On celi trh -zdiga, da hrbet prašči,
na konja si sede i bič povošči,
v Celovec dopela, vse drago odda,
sve konje napoji i jesti njim da,
odide kupivat železa za plug,
rad kupil bi sini en novi klubuk,
aI misli, da v zapečki soli ga ne,
kaj prle bi kupil, sam dobro ne ve.

DopeIa se lačen i žejen nazaj
i prosi: O žena, zdaj jesti mi daj,
po piti sam idem, ar ne daleč klet,
ar znaš, da prez vina netečna je jed.
Prav sit no črleni kak kuhani rak
si segne po škatlo no šnofa tobak.
Zdaj vozi si drva, zdaj nastil za gnoj,
zdaj pela se kopat v toplice z ženoj.

Zdaj njive podvaža, zdaj plote gradi,
zdaj črešnje vceplava, zdaj vrbje sadi,
hram se Mu podira, o kaj z toga bo,
težake vdinjava, če penezi so;
zdaj štibro, zdaj gorno plačati ima,
zdaj ide družini kupuvat sema,
zdaj foršpone vozi, zdaj prode na pot,
ar zna, da hmajuhom ferboltar je hud.
 
Zdaj ide h kovači, zdaj nese na mlin,
nekuliku jezero včini stopin,
cel den je na nogah, nigdar ne sedi
kak onda, gda v peti si trna gledi,
večer si dol leže, na slame zaspi,
još prle, kak den je, kokot ga budi;
družini vkažuje, kaj delati ma:
Ti idi na njivo, ti bodi doma!

Kmet celi den dela, je vendar vesel,
prez njega nit cesar nit gospon nej jel,
veselje mu duša i telo dobi,
ako svoje delo alduje Bogi.
Ja, z dušom i s telom bi dojki v nebo,
o, da bi vu tjedni nedele nej blo;
cel tjeden je vsigde grehoto črtil,
v nedelo si je ž noj napitni brat bil.

V nedelo s pajdaši vu krčmi sedi,
po mačarski kune i šentaj veli,
se s kartami špila do bele zorje,
te vleče se k domi kak kuga z krčme.
Još jedno mu zapre pred nosom nebo,
o, da bi još toga pri kmeti ne blo,
da taki prekani rad druge ljudi,
s tem dušo zapase i nebo zgubi.

O kmet moj ljubleni, poštenje ti dam,
če ne boš se k špoti napravil ti sam,
krivičen no pijan ne bodi nigdar,
tak imal boš vsigde poštenje vsigdar.
Jaz lepo te prosim, moj zvoleni brat,
gdo Boder si, pridnoga kmeta me rad.
Kmet skrbni je vreden sto centov zlata,
ja, v zobe mi pluni, če menje vala.

Gosposki stališ, spoznan od kmeta

Bogme, me neje reči sram:
kaj si ja ne pripravim sam,
nikšoga teka nema.
Mojega dela črni kruh
je bolše, akoprem je suh,
kak v mestah bela žemla.

Ja ne prerazmim, kak, odkod
bi dobil gda jeden gospod
teka i apetita,
koji na mehkom perji spi
i celi den v hiži sedi
kak hmanji eremita.

Vu postelo si zapove
donesti zajtrik i poje
kavo al čukolado:
k obedi je kak častni knez,
a k južini gefrorenes,
k večerji lemonado.

Na njegvom stoli je sto zdel,
ja ne znam, kak tuliko fel
jestvin more trošiti;
k torno (o groza, kaj povem)
dvanajst pintov na jeden den
je v reguli mu spiti.

Proti sirotam slep i gluh
on ne zna, gde izrase kruh,
na bresti al na vrbi;
po celi den za dugi čas
v zrcalo gledi si obraz,
je, pije, spi prez skrbi.

Pri dobroj voli je povsod,
bog mu je bal, cirkva redut
i prodeštvo teater;
zapstoj proti, prodekuje
i z celeh pluč. Narekuje
takšoj grehoti pater.

Beteg na licu mu sedi,
jalnost na oči vun gledi,
žalost čepi na bradi;
gizdost, četner i nasladnost
je njegva prinarojenost
po gospodskoj navadi.

Njegov želodec vsigdar sit
i v svilnoj opravi obit
se ne more spotiti,
zato na zimlico
ima ali ogjenico -
ja nečem gospon biti.

O gospoda, ja bi vam rad
svetuval jeden dober rat
za vse vaše nevolje:
podignite vaša vuha -
ne jete zaopstoj kruha,
neg dojte k naril na polje.

I ja dobro svetujem vam:
naj vas samo ne bode sram
plug, brano v roke vzeti;
da bote zadovolneši,
Bogi i nam povolneši
i zdravi kak mi kmeti

Cepi, sekira, motika,
srp, kosa, plužna otika,
razsohe i zobače,
to je, kaj zdravje da i kruh,
ne vaša gjezda, puna buh,
ne cifraste palače.

Dojdite delat, krav dojit
i naše friške vode pit,
vi kuštrave gospače;
gda ne bo vaš želodec sit,
bogme dobite apetit
na naše kuruzjače.

Zadovolnost

Zadovolnost, ti si žela vsega sveta,
pri kojem ti nesi, so mu dnevi leta,
človek tebe išče po skrovnemi koti,
zrašeni so s trnjom stari tvoji poti;
on te išče kakti groš zgubleni slepi,
ne videči obraz tvoj smejoči lepi.

Cesar, kralj te išče v praznoj časti, diki,
neje zadovolen s svetni podložniki,
hlepi si podvrči sosedne orsage,
zlatom napuniti kralevske bisage.
Jaj kralevstvo tomu, gde poglavnik prvi
žeja pohablivo po človečkoj krvi!
S suzami nit z blagom, takov polbog z ničen,
z lastnimi orsagi nigdar ne zasičen,
nezbrojne šerege pošle na mirovne
sosede i včini nje sužne telovne;
s tem dobičkom njegva žela ne ohladi,
još za vekšoj časti pohablivo gladi,
s kem bole dobiti žele zadovolnost,
vekšo čuti znovič vu sebi oholnost.

Krščanski te vodja išče s turskim bašom
v oklopu, v šišaku i golem polašom,
porobiti mesta, varoše i sela
ga njegva bedasta, slepa pela žela.
Naj svet sodi, jeli je to pot pravice,
ako bližji bližjemu dela krivice?
Koj poruši mesta, mirne zežge sela
i pogazi setve marlivoga dela,
ki pokole deco i odpela dojke
vu tožno sužanstvo, oskruni divojke,
trepečomu starcu palico jedino
otrgne i puško da na ramo sinu,
reče: »Hodi, koli, nič se ne žalosti,
vse, kaj pred te dojde, nikomu ne prosti!«
Je to človek? Ne, krvolok je ime
takvomu, ne vredno, da se v knigo prime!

Takvi Mesto da so ljudstva generali,
murali bi biti volovski mesari;
ar samo, ki, z redom živi vu kreposti,
vreden je imena prave džedžernosti.

Skopcu prejdo dnevi svetskoga živlenja
prez radosti vsake sladkoga čutenja;
leta, vure, tjedni kakvomu so kisli,
vsigdar pamet njegva na peneze misli,
v noči nemre spati, ako kaj opadne,
taki štima; da mu-tat peneze kradne;
oči svoje pase po srebri i zlati,
želodec mu mura suhi kruh kuhati,
tatov se boječi, kinče svoje skrije,
v skopca srcu vsigdar strah i čemer klije.

Lakovni te išče v nemertučlivosti,
svoj želodec z vinom i pečenkoj gosti,
njegov vamp debeli nigdar se ne, stešči,
treznosti se glava njegova odevči,
svoj imetek rano po krčmah raznosi,
v starosti si kruha, plesnivoga prosi.

Praznivec te hoče v nasladnosti najti,
kak razumen. človek dalko more zajti!
Od praznosti slepi živi v nečistoči,
pamet ga ostavi, Bog,mu ne nazoči;
ki skrbno ne vrači takve kužne rane,
za malem vremenom nevolaš postane,
božanska ga šiba pravično vudari,
mojč v kostih se vsuši, krv po žilah skvari;
njegva zadovolnost neje nigdar zdrava,
črv mu srca zdužnost na veke razrava.

Prilizavec štima zadovolnost 'mati,
ako kralja ljubav more si spetlati,
ali izpetlana takva milost vsaka
se omekne kak za rep držana sraka,
vse ga gledi zbočki i nastavla pasti,
v koje prilizavec noter mura vpasti.

Zadovolnost lehko vsaki more meti,
ki dostojno z redom živi po pameti;
koji čelo v guze neče rano vleči,
naj te svete v glavo si zabije reči,
koje stari Grki jeso svetuvali,
odvetku svojemu zlati navuk dali:
»On je vsigdar Bogu i ljudem povolen,
ki z malem imetkom živi zadovolen,
ki po praznoj časti pohabijo ne hlepi,
svoj želodec nigdar preveč ne nažlepi,
bližjemu v nevoli rad poda tolnača,
velika je, Bog ti stokrat plati, plača,
potrebnoga šterca z almoštvum daruje,
nikoga vu ničen nigdar ne zbantuje,
ki zna dobrem činom os(t)roge podati,
nasladnosti svoje na žvalah držati,
ki svo srce z grehi nigdar ne razkali,
takovoga lastna zdužnost v srcu hvali,
zadovolnost sama dojde mu naproti,
ako stoji zdvojen na skrižanom poti,
ako ga nevola do zemle pritisne,
segurnost na strahi špotlivo obvisne,
prime ga za roko, kaže veselenje,
pripravno za njegvo zemelsko trplenje;
ako k postelj se smrt mu približava,
betežnika s sobom v drugi svet pozava,
zadovolnost Ljubno prime ga za roko
i obrne v radost vsako njegvo muko,
ober njega belo zastavo podene
ino zdvojnost črno dalko razežene,
z Bogom ga potrošta i srčno obine,
betežnik zabledi, kucne i premine.«
O blaženstva slaja, nadehni vse ljudi
ter i temne noči grešnike izbudi;
ki nasladnost kudi, krepost nasleduje,
pri njem zadovolnost istinsko stanuje.

IV. OKOLJE