Štefka Potepinka
Štefka Potepinka Jožef Mihelič |
Jožef Mihelčič [sic], Dobrava pri Kropi.
|
Štefka naša je v četrtem letu,
a že zdaj bi rada šla po svetu:
zmeraj, če le more, po obedu
na skrivaj popiha jo k sosedu.
Ni še dolgo, ko nam spet uide
in nič hudega sluteč zaide
k hlevu na sosedovo dvorišče,
tja, kjer koklja piškam hrane išče.
Ko zagleda piške, vsa vesela
rada brž bi enega ujela;
toda — jojme! koklja v Štefko plane,
strašna vojna se med njima vname.
Našopirjeno jo naskakuje
koklja in grdó po rokah kljuje;
rdeča kri prikaže se na beli koži,
Štefka milo joče, tarna, vpije, toži ...
Vsa prestrašena domov priteče,
kakor ogenj živ jo rana peče.
Mama jo je strogo posvarila:
»Kazen si zasluženo dobila!«