Štirinajst dni v Parizu
| Štirinajst v Parizu Branko Rudolf |
| |||||||||||||
Še ni dolgo tega, kar sem se čisto resno spraševal, ali je izraz »velemesto« sploh primeren ali ne. Kakor druga velemesta seveda tudi Pariz ni le »mesto«, temveč dovolj velika pokrajina, pokrita s hišami — v najboljšem slučaju je to skupina mest. Če gledaš Pariz od zgoraj, vidiš pravo morje hiš, iz katerega molijo stolpi in kupole cerkva, kakor tudi nekatere prav visoke hiše, ki bi jim pri nas že rekli nebotičniki. Nad vsemi se seveda dviga jekleni orjak: Eifflov stolp. Skozi morje hiš vodijo široki, brezhibno asfaltirani bulvarji, ki se mestoma razširjajo v široke, čudovite trge. V negibnem valovju streh in kupol, stolpov in dimnikov so zelene lise — čudoviti parki. Ob strani zagrinjajo mesto gozdovi Bois de Boulogne in Bois de Vincennes, a prijazne vrste dreves vdirajo v mesto samo in stojijo kot predstraže narave ob mnogih avenijah in tako omilijo puščobo, ki bi jo mnogi ljudje občutili tudi v najlepši puščavi samih hiš. Skozi vse to pa teče Sena, mirna, skoraj lena, vedno malo meglena, lirična, zasanjana reka. Zdi se samozavestna kakor kultivirana ženska — kakor da bi se zavedala, da so njene reflekse proslavljali mnogi slikarji. Po pariških bulvarjih pa teče druga, burnejša reka najrazličnejših avtomobilov, vmes pa raznobarvni potoki pešcev, ki se prelivajo, križajo, se razdvajajo in ustavljajo kakor pa velevajo zakoni prometa. Vendar ta burni, šumeči promet ni nevaren. Pametnemu pešcu se skoraj gotovo ne bo primerila nesreča, kajti pariški avtomobilisti so jako obzirni — pravi kavalirji; prav tako pa se tudi pešci hitro, skoraj nagonsko izogibajo drug drugemu. V ritmu bulvarjev je nekaj, kar na človeka učinkuje s posebno, nepopisno silo. V tem ritmu je živahnost, temperament, sproščenost in prevzet si porečeš: »Da, to je Pariz, mesto, ki ima svoj posebni čar, morje hiš in ljudi, v katerem se silno dela in krepko greši, mesto silnega konservativizma in mnogih revolucij, mesto brezobzirnosti in sijajnega idealizma duševnih naporov, vse v vsem — mesto, ki te osvaja s svojim čisto posebnim, neizrekljivim čarom kakor lepa ženska.«
Zelo so mi bili všeč Parižani kakor Parižanke. Vsak opis Parižank bo seveda dal le bledo sliko — pojdi čitatelj, in si jih oglej! Videl boš silno mnogo lepih žen in deklet in vse bodo jako okusno opravljene. A to ni moda, ki jih dela lepe — o ne. Že prvi dan mi je rekel moj bratranec: »Toliko govorijo o pariški modi, a to je neumnost! Take mode sploh ni, vsaka Parižanka se oblači čisto individualno, tako kakor samo njej pristoja.« In čeprav se način kroja seveda menjava, je v teh besedah vendarle mnogo resnice. Parižanka se ne bo nikdar slepo podvrgla modi, zato pa bo z res občudovanja vredno, žensko spretnostjo iz mode izbrala vse, kar bo njenim čarom dajalo pravi okvir. V ta namen bo tudi svoje ustnice rdeče naglasila in efekt bo običajno nad vse posrečen in okusen. (Sicer — najlepše dekle, ki sem ga ves čas videl, ni imelo čisto nič namazanih ustnic, ali pa tega nisem mogel opaziti — a to je druga storija.) Pri tem pa naj naše dame le nikar ne mislijo, da so Parižanke samo dobro »zrihtane«, tako kakor pravijo temu v Ljubljani — ne. Parižanke so večinoma vitke, prav lepo raščene in imajo majhne roke in noge prav tako kakor zelo pogostokrat fino, lepo polt, izraz stare kulture. Mnoge imajo še razen tega lepe oči in lepe lase, tako da boste priznali: Ženska, ki ima vse te lastnosti, ima tudi že polovico lepote ali pa tri četrt. Parižanke pa niso lepe slike, temveč pikantne in temperamentne žene. In topla živahnost njihove rase oživlja njih prožna in gibčna telesa. Vse, tudi služkinje in najmanjše prodajalke se vedejo kakor dame in pričakujejo od tebe tvoje najboljše manire — a manire, ki so naravne in neprisiljene. Francozinje in Francozi, ki sem jih srečal, so bili zelo ljubeznivi in obzirni — pri tem pa zelo neženirani. Tako se n. pr. ljubavni pari objemajo in poljubujejo kar na cesti ali pa v številnih, silno lepo negovanih parkih. In tako vedenje tu nikogar ne spravlja v zadrego in nikogar ne moti — nasprotno. Zdi se mi, da je razpoloženje vsega mesta, posebno pa še razpoloženje v pariških parkih, izredno »ljubeznivo«, mnogo bolj kakor pri nas. Parki pa so tudi izredno lepi in tudi izredno veliki. Sočna trava je na kratko pristrižena, drevesa pa so velika in košata — vedeti je treba, da so nekateri teh parkov jako stari. Mnogi oklepajo slikovita, umetna jezera; dimenzije so takšne, da bi bila res žalitev, če bi rekel, da so to ribniki. Najlepši park, ki sem ga videl, pa jezerca nima, to je (za pariške pojme) majhni park Monceau na severu Pariza. Tam je zemlja valovita in na čisto nizkih holmih stoje čudovita, stara drevesa, med zelenjem pa stoje zanalaš tja postavljeni ostanki prastarih obokov in stebrov. Park je poznobaročen in romantičen obenem, vsekakor pa silno okusen. Njegova zgodovina je zanimiva. Pred letom 1789. je bil še znatno večji, še bolj ograjen in velika gospoda je imela tu svoje maškarade. Baroni in marki ji so s svojimi ženami vred odložili perike in se opravili v arkadijske pastirje in nimfe. Ko so zvečer brleli lampioni in je oddale igrala izbrana godba, so se seveda zakonci po možnosti izogibali drug drugega — sicer tudi ne bi bilo tako zabavno.
Arhitekt tega parka je imel nekaj občutja Watteaujevega. Ko gledam vse to, me obhajajo posebni občutki in nehote mi hodijo na misel moji lastni davni verzi:
Ljudje, ki ljubili so tukaj, so šele pred kratkim odšli,
njih kretnje živijo še — zanje nikjer ni grobov.
Nedavno šele iz teh zavitih poti
sledi so izbrisala mehka krila vetrov.
Duhovi so v pestrih sencah in v duhu cvetic,
iz misli mrtvih ljudi ta krasota izvira —
še čuti njih dih in božajoči glas govoric
v toploti vsaka roža, ki tod se odpira.
Oprosti čitatelj, saj res ne bom več citiral verzov in najmanj lastnih! Toda res pa je le: sence so tukaj pestre; modrikaste, vijoličaste, rjave, sive, celo rožnate so vmes, vsak slikar bo lahko pritrdil. In kretnje nekdanjih parčkov res niso mrtve, čeprav je v revolucijskih letih padlo mnogo lepih in praznih glav ljudi, ki so tukaj ljubili. Njihovo ljubljenje ni menda samo po sebi nikomur škodilo, toda drugi so zanje delali in aristokrati so mislili, da bo to večno trajalo — kar pa je bilo res neodpustljivo. Meščani in proletarci so vdrli v kraljevski grad in z umazanimi rokami napisali dekret, ki je proglasil ta park za narodno last. In zdaj sede v njem drugi parčki, mladi in simpatični — toda le do večera, kajti republikanska vlada ponoči parke zapira. To je za naše pojme nenavadno, toda razumljivo. Pripomniti pa moram, da tako zvana morala francoskih srednjih slojev sploh ni taka, kakor si jo inozemec običajno predstavlja. Francoski meščan ljubi svojo sigurno eksistenco in se temu primerno ženi bolj iz ekonomskih razlogov. Njegova nevesta pa je prav tako iz meščanskih krogov in prav solidna — zato že skrbe gospod papa ali gospa mama ali kakšna teta, ki take mlade deklice nikamor ne puste same, dokler se okrog dvajsetega leta ne poroči, potem pa svojega moža ljubi ali ne, da postane končno ena izmed tistih lepih, silno negovanih starih gospa, ki jih vidiš vsepovsod v Parizu. Vsi moji informatorji so trdili, da so francoski romanopisci pretiravali in da so Francozinje v resnici mnogo bolj solidne kakor jih slikajo. Jaz sam jim to verjamem in resno mislim, da v Franciji sorazmerno gotovo ni dosti več prelomljenih zakonov kakor v Sloveniji — bilo bi res čudno, če bi bilo drugače. Res je, teh stvari nisem mogel proučiti sam, toda poleg že omenjenih negovanih starih dam sem pogostokrat tudi videl lepa, solidno izgledajoča, mlada dekleta, ki so jih stražili »domači zmaji«, kakšne starejše sorodnice ali sorodniki. To je torej meščanska Francija, tista, ki voli radikalno-socialistično ah desničarsko. Galsworthyjev Sir Lavrence Mont pravi nekje, da so »principi v bistvu odvisni od žepa«, to se pravi, vsaj afektacija principov. Delavsko dekle, majhna uradnica ali prodajalka pa skoraj nima vzroka, da bi dajalo spodobnosti več, kakor ji neobhodno gre in je temu primerno samostojna. Ukrepi predzadnje francoske vlade pa so položaj vseh teh nameščenk zelo popravili in temu primerno dvignili nji h socialno samozavest in seveda tudi možnost zakona. Življenjski nivo je v Franciji visok in slabo oblečenih ljudi sploh nisem videl. Ko sva s prijateljem štirinajstega julija utesnjena v množici čakala na vojaško parado, mi je rekel: »Nikar ne misli, da so meščani, to so delavci«. Bili so oblečeni, kakor pri nas tista inteligenca, ki služi precej dobro.
Mogoče je visoki življenjski standard tudi eden vzrokov za francosko vljudnost, ki res ni fraza. Naj trdijo ljudje kar koli: če znaš jezik in si razen tega z ljudmi prijazen, so ti silno radi na uslugo. Pri že omenjeni vojaški paradi so nam sosedje silno prijazno tolmačili pomen različnih vrst orožja. Bili so čisto neprisiljeni in čisto ni vsiljivi, zato pa tembolj domači.
Sicer pa te parade štirinajstega julija nikdar ne bom pozabil. Že pogled na pehoto je bil zanimiv. Francoski vojak nosi svojo puško na rami in se očito ne briga zato, ali bodo vse puške tvorile eno samo črto ali ne — toda vsak vojak nosi puško z neko posebno lahkoto, kakor kdo od nas pero ali svinčnik. Gledalec čuti, da mu je puška precizijski instrument, na katerega pazi, in ki ga zna tudi uporabljati. Vojna mi sama po sebi ni prav ni simpatična, a vendar sem se nehote spomnil na to, da trdijo, da je francoski vojak eden najbolj inteligentnih in iniciativnih na svetu, in drugič, da gledam pravnuke Hocheovih, Moreaujevih in Napoleonovih vojakov. Korakali so strumno in z zamahom. Po mornariški pehoti so prihajale kolonialne čete, najprej temnorjavi Marokanci, nato pa Senegalci, ki so svoj prihod naznanjali z nenavadno godbo, ki je zvenela nekoliko barbarsko, nekoliko pa znano, nekako bosansko. Spredaj je jahal suh in star general — belobrk, s koničasto bradico — Francoz, kakršnega si predstavljamo. Oblečen je bil v živordečo bluzo — rdečo kot kuhan rak — z zlatimi naramnicami. Strumno je sedel na svojem belcu in prav tako držal sabljo — nekakšen kolonialen bog svojih črncev, ki so me s svojimi pokrivali presenetljivo spominjali na »Moreško« na Korčuli ... Črnci so prihajali smehljaje in majaje se v bokih, napora in vročine tega dne ti ljudje sploh niso občutili. Krasna je bila arabska konjenica na svojih nevelikih, toda silno lepih, iskrih konjih. Konji francoske konjenice se z njimi niso mogli primerjati, čeprav so bili tudi jako lepi. Edinstvena je tudi godba konjenice, ki v določenem trenutku eksercirsko zavihti svoje trobente in silno živahno zasvira. Vojaški muziki so izvrstni.
Najbolj imponirale so pa vkljub vsemu seveda tehnične čete. Pridrdrala so motorna kolesa, ki so nosila po tri oborožence, na sedežu, na zadnjem sedežu in v prikolici. Nekatera motorna kolesa nosijo razen tega mitraljez. Zanimivi so bili vojaki ob težkih mitraljezih na kamionih. Ponosno so stali ob svojem orožju in njih izraz je razločno govoril: »Jaz in moja strojnica sva eno.« Med Francozi sedi tu pa tam kakšen črnec z inteligentnim obrazom. V nobeni drugi zapadnoevropski državi to ni mogoče. Mimo drdrajo pionirji z velikimi, pločevinastimi čolni na tovornih avtomobilih, nato motorizirane radio postaje, dolgi in ozki protiletalski in protitankovski topovi, nato privlečejo kamioni lahke in precej težke topove na gumijastih kolesih, končno pa dolge, težke topove za zaščito morske obale. Prijatelju porečem: »Glej, medtem, ko spravljajo ljudi na svet še vedno na isti, prastari način, pa jih ubijajo na vedno bolj dovršen način in se v tem tehnično še vedno bolj izpopolnjujejo! In spomnim se na izrek Oskarja Wildeja, Irca z znano hudobnim jezikom. Rekel je: »Človek je najpametnejša žival, ki ga potrpežljivost vsakokrat mine, ko bi se moral ravnati po predpisih svoje lastne pameti.« V tem pribrenčijo in prihrumijo nad nami tudi že aeroplani, krasni lahki lovci, nato srednje težki in težki, večmotorni bombniki. Množica se zgane — enemu letalu se je pokvaril motor in propeler se mu vrti le še čisto počasi. Aparat se spušča vedno nižje, da me je strah za pilota. Prijatelj me pomiri, češ, spustil se bo na Seno; in res so ga tako rešili.
Množica, ki nas obdaja, je zelo dobrovoljna in potrpežljiva. Mirno gleda mimohod vojske in le pri nekaterih kolonialnih četah malo zaploska. V množici so tudi otroci, ki jih silno požrtvovalni očetje vkljub hudi vročini drže na ramah ali pa kar na glavi. Zdaj gledamo že dve uri in ves ta čas sedi nekemu očetu na glavi njegova hčerkica, menda triletna in zelo ljubka. Nenadoma napravi dekletce opazko, da se bližnji glasno zasmejejo. »Kaj je rekla?« »Rekla je,« pravi prijatelj, ki stoji bliže, »da tisti general tam ni čeden (gentil), zato ker ni obrit.« Majhna punčka, toda Parižanka! Sicer pa moram priznati, da sem v nečem mnenja te majhne punčke. Tudi meni višji oficirji niti približno niso bili tako všeč kakor vojaki. Nekateri da, a drugi so nevojaško zavaljeni in se zde prej brezobzirni kakor samo vojaško odločni. Eden mi je posebej ostal v spominu. Čez levo oko je nosil krpo — desno oko je očito izgubil v vojni. Eden med generali je bil očito smeri polkovnika de la Roqa. V vrstah pred menoj se je dvignila roka z odprto dlanjo v fašistični pozdrav. Toda roka je ostala osamljena in se je nesigurno zopet umaknila.
V tem so pridrdrali tanki, najprej vse polno majhnih, nato srednjetežkih in končno najtežjih, pravih premikajočih se trdnjav, ki delajo na poti oglušujo ropot in s svojimi robatimi kolesi ponekod hudo trgajo asfalt. Najtežjih tankov je bilo okrog trideset. Zgoraj imajo pokreten stolp s topom. Kako pošastno orožje! Po tankih se parada zaključuje. Privozijo se avtomobili z dostojanstveniki — tudi romunski kralj Karol je vmes. Nato prijaha Garde républicaine s svojimi medenimi šlemi in dolgimi, črnimi čopi, ki vihrajo od njih, vmes med njimi pa avtomobil s predsednikom republike Lebrunom. Množica malo zaploska in predsednik zavihti svoj cilinder v pozdrav — parada je končana. Kako bi človek mislil, da Francija ni oborožena?
Istega dne popoldne se vali po pariških ulicah strašansko dolgi sprevod pristašev ljudske fronte z nekaterimi francoskimi in silno številnimi rdečimi zastavami, ki se valovaje dvigajo in spuščajo nad množico. Kakor se zdi imajo levičarji tukaj silno mnogo pristašev, a tudi desničarji so menda mnogo bolj močni, kakor to ljudje pri nas navadno mislijo. Kapital je v Franciji silno koncentriran. Ne le posamezne železnice, vse železnice so bile še prav do nedavna čisto v privatnih rokah in pripovedovali so mi, da so imele pogodbe z državo, po katerih je morala ta do neke mere kriti njihove primanjkljaje, to je morala storiti že tedaj, če so padli dohodki železnic pod neko določeno vsoto. Torej zaščita profita delničarjev s strani državnih oblasti. Prav tako je pariška podzemna železnica vsa v rokah deloma inozemskih delničarjev. Pred približno stopetdesetimi leti so bili v Franciji celo davki v privatnih rokah in seveda so zakupniki svoj položaj primerno izrabljali. Zakupniki davkov so pravico do pobiranja davkov kar najemali od države. Kdor ne verjame, naj čita »Kuhinjo pri kraljici gosji nožici«, roman, v katerem je nesmrtni Anatole France enega teh zakupnikov tako mimogrede ovekovečil. Bog ve, kako bodo zanamci mislili o naših gospodarskih institucijah? Pariške množice o tem vsekakor mnogo ne razmišljajo. Večer narodnega praznika poteka veselo in v splošni zabavi. Že prejšnji dan so ob mnogih ulicah postavili odre za majhne orkestre. Ves Pariz je ogromno plesišče, množica pleše kar na asfaltu. S prijateljem se pomešava med njo in si izbereva plesalke, ki se ni kaj dolgo ne dado prositi. Moja plesalka je mlada, velika, lepa, in iskra Flamanka (Moi, je suis Flamande!). Toda, najsi bo ritem pariških plesov še tako zamamen, množica še tako domača, dekleta še tako lepa — ne morem več! Res! Ne morem več, prvi dnevi v Parizu so me strašno utrudili in takoj jo popiham v cestno železnico, ki me privede v naše ljubljeno vseučiliško mesto. V teh dnevih je bila Cité universitaire moja »ožja domovina«, ki je ne bom zlepa pozabil, ne ogromnih, z bršljanom obraslih domovanj, in ne silno negovanih nasadov z belimi potmi. Zelo mnogi narodi imajo tu svoje posebne domove — Belgijci, Amerikanci, Kubanci, Švedi, Japonci, Grki, Armenci — Jugoslovani imamo le stavbišče. Slišal sem, da je bilo že nekaj nabranega denarja, da ga pa zdaj ni več. — Večina Slovencev stanuje v ogromni Maison des Provinces de France, jaz stanujem čisto na koncu tega dovolj velikega vseučiliškega mesta, ki ima normalno nekako 8000 prebivalcev. Za dolgo pot pa mi ni žal, dom Švicarjev, v katerem stanujem, je mogoče najlepši od vseh; zgradil ga pa je slavni Le Corbusier. Stavba je, pravijo, hipermodema in vendar spominja na arhitekturo starih Egipčanov. Njen stanovanjski del je v glavnem škatla iz stekla in železobetona, ki sloni na dvanajstih, globoko v zemljo vgreznjenih betonskih stebrih. To je skrajna modema stvarnost — nobenega okraska, razen plemenitega stavbnega materiala, s katerim so obložene stene. Dvigalo te popelje na dolgi hodnik in v bližino sobe, ki je prav tako skrajno preprosta, toda dobro opremljena. Tudi v nebesih ne moreš bolje stanovati! Soba je razdeljena na dva dela, v zadnjem z lesom zaslonjenem sta dve srednjeveliki, diskretni in zelo praktični omari, razen tega pa umivalnik in prha s tekočo toplo in mrzlo vodo. V prednjem delu je postelja (čez dan zofa), miza s pomično svetilko, dva stola, štelaža na steni — pa ni več. To je stvarnost! Ves fasadni del sobe pa je steklen; do pasu je učvrščeno in neprozorno steklo, sredi stene pa ogromno okno, drseče v ležajih. To okno zavzema ves srednji del stene in od njega izhaja poezija. Corbusier pravi: »Dva glavna elementa arhitekture sta prostor in zelenje.« Zelenje je podmenoj, prostor pa naravnost pred mano in nikjer nisem tako neposredno gledal v zračno morje, kakor v Parizu, v Fondation Suisse. Kako lepo je takšno stanovanje, ki je le nadaljevanje zunanjega sveta, v katerem se ne čutiš nikdar zaprtega in ti pogledi kakor misli letajo naravnost nad oblake! Če ti pa pariško sonce le preveč pripeka na glavo, ali če se bojiš, da bi te luna trkala, pa kar potegni čez okno leseno, zložljivo pregrajo in čez še zaveso. Tedaj te bo še vedno pomirjeval čar mirnih linij tvoje sobe. Taka stvarnost je fina! Stavba je na vseh koncih prozorna in vsepovsod stoje drevesa. Posebno se spominjam na neko majhno, a košato vrbo žalujko, ki krasi pogled iz enega okna. In kako fine so proporci je stavbe! To je prava poezija iz jekla, stekla in betona.
Vse stavbe v tem mestu so prijetne in udobne, sredi njih pa kraljuje velika, v nekakšnem psevdo-renesančnem slogu zgrajena Maison internationale, kjer se nahajata obe veliki obedovalnici univerzitetskega mesta. Daroval jo je veliki filantrop in razbojnik Rockefeller. Naj mu bo žemljica lahka, na stavbi je napis, ki povablja dijake različnih narodnosti, naj se med sabo dobro razumejo, kar je vsekakor simpatična deviza. V skupnih obedovalnicah vidiš Indijce, Kitajce in Japonce, Črnce itd. in seveda mnogo Anglosaksov s te kakor tudi z one strani Velike luže. Brez nadaljnjega se zbližamo z drugimi Slovani, predvsem Čehi in Slovaki kakor tudi Bolgari. A tudi Slovencev je precej, to pa ne le tu v vseučiliškem mestu, temveč v vsem Parizu. Nekaj dni res nisem mogel nikamor stopiti ne da bi slišal, kako se po slovensko govori ali — preklinja. Bila je to prava »inflacija Slovencev«, kakor je to nazval moj prijatelj, in končno ta množica bližjih in bolj oddaljenih rojakov (predvsem Srbov) ni bila niti tako zelo zaželena, kajti v tujem mestu se človek prav kmalu navadi, da prav neženirano po domače brusi jezik. Tako pa je bilo treba skoraj paziti. Sicer se nisem bal, da bi se mi zgodilo tako, kakor pred leti nekim slovenskim študentom v Firenci, ki so opazovali lepo, mlado damo z otrokom in pri tem delali precej nesramne opazke. Pa se nenadoma oglasi sinček: »Mama, ali so to Slovenci?« »Ne, to so svinje,« pravi mama. Česa takega se res nisem bal, toda bilo je le tako lepo, da si se lahko potapljal v tem velikem mravljišču in pri tem imel prijetno zavest, da se živ krat zate ne briga. S kakšnim rojakom si bil tu v resnici sam, a še razgovori z rojaki so bili v tem živem ritmu velikega mesta živi in zanimivi — to se pravi z rojaki, ki so Pariz poznali, oni drugi, slučajni obiskovalci včasih niso le prinašali tako prijetne domače govorice, temveč tudi senco majhnih razmer in domače nerazgibanosti. Večina teh slučajnih obiskovalcev je bila sicer navdušena, nekateri so tudi pošteno godrnjali — a le zakaj? če vas preveč štedljiva domača uprava spravi v pretesna stanovanja, vendar to ni krivda Francozov. Drugače so pritožbe teh posebnih rojakov izzvenele v dve: Prva: »Mesto je umazano.« Druga: »Ljudje so neprijazni.« Za prvo trde drugi rojaki, da je Pariz gotovo tako čist kakor London in jaz sam bi rekel, da v Parizu v zraku gotovo ni toliko saj, kakor v Pragi, ki je vendar prekrasna. Še bolj krivična pa se mi zdi druga pritožba. Precej sem se potikal po Parizu in zelo mnogokrat sem povpraševal — pa sem dobival vedno zelo prijazne odgovore. Vljudnost in ljubeznivost Parižanov me je naravnost presenečala. Mislim si pa eno: če človek ne zna jezika in če z ljudmi sam ni posebno prijazen, ali pa celo »visok« — tedaj dospe kmalu na mejo celo francoske vljudnosti!
Najmanj simpatije sem seveda imel za tiste slovenske romarje, ki so v Parizu hoteli doživeti kaj »pikantnega«. Mislih so si menda, da je Pariz še čisto znatno bolj pokvarjen in so si na skrivnem oblizovali ustnice. Šli so izživljat »želja neizpolnjenih bolečine«, ali pa svojo odrinjeno podzavest, svoje komplekse, in so temu primerno tudi usmerjali svoje poti v nočne lokale. Od teh je, pravijo, umetniško najvišji in najokusnejši Casino de Paris, kjer nastopa tudi Bakerjeva in Maurice Chevalier. Tudi tam nisem bil. Popolnoma hladnega pa so me pustile fantastične, čeprav resnične pripovedke o luksuznih kabaretih, kjer nastopajo igralke celo brez figovih listov in drugih svetiščih seksualne nebrzdanosti. Moj okus se je temu upiral prav tako kakor moj žep. Zato pa sem dolge in krasne ure preživljal v pariških muzejih.
Najprej sem šel seveda v prirodopisni, v staroslavni Jardin des Plantes, ki mora navdušiti tudi človeka, ki ve le zelo malo o naravoslovju. Ogromni, kakor drago kamenje se lesketajoči metulji, fantastično pisani ptiči in ribe čisto neverjetnih oblik ti dajejo slutnjo razkošnih, vročih krajev in mrzlih morskih globin. V ogromnem muzeju okostij te prevzame pogled na ostanke nad dvajset metrov dolgih kitov, prav tako pa zlepa ne boš pozabil izumrlih živali. Tu stoji orjaško, nekako sest metrov visoko okostje slona, ki so ga izkopali v bližini Pariza, nedaleč od njega pa impozantna, mnogo starejša okostja orjaških plazilcev. Od repa do glave takšnega dinozavra sem naštel polnih štirideset korakov! Ostanki morskih kač z ogromnimi zobmi (Mosasaurus) in drugih pet in več metrov visokih, kenguruju sličnih kuščarjev ti molče pripovedujejo o razdobjih, v katerih »štejejo« šele sto tisočletja. V primeri s to zgodovino živih bitij se zdi naša človeška zgodovina smešna in malenkostna. Obhaja me groteskna misel. Kaj, če bi nekoč, po petstotisoč letih vodnik bodočim, popolnejšim bitjem razlagal človeško okostje: »Bila je neko čudna in jako domišljava opica, ki je samo sebe imenovala ,homo sapiens'...« In zakaj ne? Tukaj se ti zdi vse mogoče, ko te iz votlih oči gledajo mnoga tisočletja.
Ko stopim iz muzeja v park, se vame zaleti paglavec, ki se je preveč vneto podil po pesku. »Pardon monsieur!« pravi, se prikloni in nadaljuje igro. Salament, koliko tradicije je še celo v tem paglavcu! In kako lepo spada ta vljudni »pardon monsieur« k tem sivim, častitljivim stavbam, ki so polne spominov na preteklost! Sicer so pa otroci tukaj sploh silno dobro vzgojeni. Prav za prav sploh niso otroci v našem smislu besede. Samozavestni so — prave žepne izdaje odraslih ljudi, a na svoj način silno prikupni. Tradicija je v njih, tista tradicija vljudnosti, ki se bo, kakor upam, rešila tudi v bodočnost, ki bo menda zelo različna od sedanjih, zanimivih, a hudih časov. Eno burjo je ta rastlinski vrt že prenesel. Hudo je trpel leta 1871. za časa bojev komune. Vkljub temu so se ohranila še nekatera drevesa, ki so jih lastnoročno zasadili slavni učenjaki, pravi velikani učenosti kakor Buffon, Cuvier, Lamarck! Tukaj stojijo njihovi kipi in mogoče prihajajo še njihovi duhovi semkaj v pozni polnočni uri na obisk — sami postavni, resni možje z lepimi, izrazitimi glavami. Mogoče korakajo neslišno med cveticami v rastlinjaku, med spečimi živalmi v menežariji in posebno še med okostnjaki in vroče debatirajo. In mogoče ponuja kdaj samozavestni profesor Cuvier svojemu genialnemu nasprotniku, elegantnemu Lamarcku, prikazen svoje tobačnice za njuhanje in oba straha kihneta »simbolično«, kakor pravijo temu moderni diplomati. A brez šale. Samo nekaj mi na tej vseobči tradiciji ni všeč, to so starinske kletke v zverinjaku na drugi strani vrta. Mnoge kletke so prazne, iz nekaterih pa te zdolgočaseno gledajo prožni leopardi in prijazne puščavske lisice z velikimi črnimi očmi in zelo podjetnimi, velikimi uhlji. Če hočeš v Parizu gledati zveri, se pelji rajši do »potlačenih vrat« (Porte dorée) in pojdi proti vrtu Bois de Vincennes. Živali loči od gledavcev večinoma samo širok jarek in vse imajo precej prostora, da pomanjkanje svobode toliko ne čutijo. Tu so neverjetno lepe velike mačke, med njimi najlepša: črni panter z zelenimi očmi in ljubeznivi, velikošapi in dolgo repi megleni panter. Preseneča te morski slon, skoraj tako velik, kakor kakšna podmornica, na vso srečo pa manj nevaren. Posebno so mi ostale v spominu žirafe, malo groteskne, a na svoj način ljubke živali. Zdi se, kakor da sploh ne bi prav spadale v našo dobo in res je njihov rod star. Prav tedaj, ko sem gledal, je ena teh živali iztegala svoj neznansko dolgi vrat dale čez ograjo in s prožnim in krepkim jezikom spretno lovila listje robinij, druga pa se je sklonila globoko k pazniku edino zato, da jo je ta lahko božal — kakšen pogled! Blizu zoološkega vrta je kolonialni muzej z lepim akvarijem. Da, v Parizu je vse zanimivo, muzeji, ljudje in živali. Prav za prav bi bilo dovolj, če bi človek rekel: ljudje in živali, kajti muzeji tvorijo enoto z živimi ljudmi.
Ko se rade volje predajaš vrvežu pariških ulic, pa ne slutiš, kako krepko v teh ljudeh živi preteklost. Ne le samozavestna preteklost l. 1789., tudi kulturna preteklost patriarhalne in fevdalne Francije. Le primerjaj obraze, kakršne so slikali francoski renesančni slikarji z obrazi živih Francozinj in opazil boš sličnost! Najprej me je ta konstatacija presenetila v razstavi francoske umetnosti (Exposition de l'Art français) v palači Trocadéro. Modemi obrazi so občutljivejši, včasih nemirni — toda takšne izraze lahko zaslediš že na starih slikah. Res je, da grofov in baronov hvala bogu ni več na oblasti in da njihove ideje samo še životarijo, njihove žene bi pa vendar lahko stopile iz okvirov, se moderno napravile, stopile na pariške ulice in — po pravici našle mnogo iskrenih občudovalcev.
Kako blizu je tukaj preteklost — in kako daleč. Po večini je ta preteklost varno spravljena v muzejih pod steklom in etiketo, tako da se je estetično veselimo, ni nam pa več nevarna. Tu v Franciji hvala bogu ni tako kakor drugod, kjer so tudi srednjeveške ideje še žive in agresivne, ali mogoče vsaj niso tako agresivne, manj nevarne kakor drugje ... Francozi so shranili v muzejih silno mnogo preteklosti — ah, ko bi vanje mogli shraniti tudi tanke in bombnike, topove in strojnice! Bilo bi želeti, da nikdar nobeden sovražen bombnik ne prihrumi nad te ljudi in nad te muzeje, kajti izredno so lepi. Tu je Musée Cluny, nameščen v krasni gotski stavbi nekdanje opatije, ki se je na eni strani drži še rimsko obzidje. V Clunyju spoznaš, da so bili stari francoski rokodelci, ki so rezljali lesene kipe za vaške cerkvice, večkrat veliki umetniki in da je delitev med umetniki in rokodelci prav za prav barbarska. — Tu je Carnavalet, muzej velike francoske revolucije in predvsem Louvre, v ogromni, zelo lepi renesančni stavbi. Kako opisati, kaj sem tukaj videl? Gledal sem prekrasne grške kipe, na katerih je marmor obdelan s toliko tenkočutnostjo, da se zdi, da trepeče in diha. In videl sem neverjetno žive kipe starih Egipčanov. Ti slednji so silno privlačni. Ko jih človek gleda, čuti nehote njihov silen nemir, sigurno udržanost ljudi, ki so že takrat, pred grško dobo, gledali na več tisočletij zgodovine. Mislim, da bodo slično mirno in udržano gledale slike naših zanamcev! Videl sem Michelangelova sužnja z vezmi, ki so na videz lahke, skoraj neznatne — a le na videz. V resnici so težke, kakor vse duševne vezi, ki jih je človek podedoval od preteklosti. In vendar je že zgodnja renesansa včasih lahka in svetla. Občudoval sem na pol srednjeveške svetnike in skoraj dekadentno ljubkost Botticellijevih madon. — Neki prijatelj mi je pravil, da so sedanje Firentinke še prav take. Poglabljal sem se v slike velikega filozofa Leonarda, se veselil nad skoraj rastlinsko naturnostjo Rafaelovo, nad prekrasnimi, v zlato luč natopljenimi telesi Tizianovimi. Na videz od njega do Tintoretta ni tako daleč, a Tintorettova Suzana ima že nemiren, vprašujoč pogled, ki je zelo (različen od renesančne samozavesti Tizianovih aristokratov. — Tako se začne moderni čas. Melanholija je v na videz igravih slikah Watteauja, njegovi zaljubljeni pari se pod čipkasto finim drevjem ljubijo — a tako, kakor da bi jih k temu silila neznana usoda. Nato pa sledijo eksplozije, Fragonardove barve šumijo in se prelivajo kakor nevihte — vendar ta nevihta pa še ni nevarna. Drugačen pa je že Španec Goya. V glavni galeriji Louvra visi slika nekega gospoda, ki gleda resno in napeto v gledalca. Njegova suknja je temnosiva in se izgublja v temi. To je sivina oblaka, ki napoveduje resnično nevihto, tisto, ki je tudi v izrazu lica. Danes vemo, da je bil ta oblak — grozeči oblak revolucij.
Vse nadaljnje moram izpustiti — ne, pri Daumierju se je vendar treba ustaviti! Videl sem njegove sijajne slike in predvsem — štiri majhne bronaste kipe — štiri bronaste glave poslancev. Kako izraziti so, kako živi, skoraj bi rekel — kako naši! Ta mojster je še danes silno agresiven in aktualen. Mimo impresionistov gre počasna pot, mimo Maneta, Moneta, Renoirja, Degasa, teh čudovitih mojstrov, ki so povsod zasledovali ples sončne luči — na sivem kamnu kakor na topli človeški koži — človek ni več merilo vsega. Od teh mojstrov dospeš do Cézanna in van Gogha, ki sta oba že mrtva in vendar ultra-moderna, to je: slikala sta za človeštvo, ki ga še ni. Van Gogh je začel kot idealen duhovnik, kot oznanjevalec ljubezni in bratstva in je tak tudi končal. Iz njegovih razgibanih slik in risb diha moč človeka, ki se je svoji ideji in svojim idealom naravnost svetniško predal. Stari mojstri, kakor n. pr. Tizian, so večinoma slikali pokrajino radi tega, da so z njo podčrtavali razpoloženje svojih ljudi, ali, da so z njo dajali ozadje njihovi veličastveni gesti. Van Gogh pa se poglablja v pokrajino in slika njeno notranje življenje — čudovito dinamiko talnih oblik, dreves in hiš in njihov razgovor z zrakom in oblaki. Luči ne slika kakor impresionisti in vendar je na nekaterih njegovih slikah prostor luči poln. Van Gogh se poglablja v življenje dreves in čisto fizikalne snovi prav tako kakor v svoje človeške modele — za njegovo vsesplošno ljubezensko občutje je človeštvo premajhno. Od vsega, kar človek vidi v Parizu, dajejo van Goghove slike vendar največ upanja za bodočnost človeštva ...
In vendar sem videl v Parizu nešteto prekrasnih umetnin. Duh nekaterih starih mojstrov, ki je tudi duh pokrajine, je tako velik, da je vtisnil svoj pečat vsaki najmanjši, na videz najneznatnejši stvari. Videl sem odblesk vedrega italijanskega neba na renesančnih posodah in odblesk vse večjega, vse višjega in globljega neba na posodah starih Kitajcev. Neverjetno, koliko duha je lahko v eni sami vazi! Ko jo gledaš, se ti izpremeni svet. Te posode niso izdelki umetne obrti, to so velike umetnine, kakor slike in kipi velikih mojstrov. In vendar so te posode tudi silno praktične. Gotovo je, da praktičnost sama še ni lepota, a gotovo tudi nobena stvar ni lepa, ki ni zrasla iz materiala. »Lepota je vedno nekaj, kar je prišlo poleg, in mi ne vemo kako,« pravi Rainer Maria Rilke. In če stopiš iz Musée del'Orangerie na prekrasni Place de la Concorde, opaziš poleg starih, še kočijam podobnih avtomobilov najmodernejše, ki so podobni pticam in morskim somom. Stari avtomobili imajo vso samodopadljivost kakšnega starega, meščanskega cilindra — novi ves sijaj moderne tehnike. Naša tehnika za zdaj še nima duše, a zrasla je iz materiala in ima zato lepoto posebne vrste. Kedaj bo vstal tisti inženjer, ki bo gradil avtomobile z isto zaljubljenostjo v naravo kakor gradi Le Corbusier svoje hiše? Na splošno je moderen človek preveč nemiren, posoda telesnih in duševnih strasti — prav takšen je, kakršnega je upodobil veliki Auguste Rodin. V Musée Rodin polzi luč po čudovitih kipih iz mramorja in brona. Tu so upodobljena telesa v razdvojenosti, v strasti in v obupu. Zelo mnogo motivov je erotičnih. Toda spolnost je Rodinu prav globoko, značilno doživetje. To je iskanje samega sebe v drugem — po sili jasno doživetje volje in vsega telesa kakor tudi vse duše. Rodin je upodobil mnogo sodobnikov. V njegovem muzeju, ki je mimogrede ena redkih, pa krasnih pariških stavb iz osemnajstega stoletja — sta dva kipa velikega irskega komediografa Shawa, kakor tudi kip Georgesa Clemenceauja. Kip je sijajen, toda Rodin je upodobil le olimpijsko silo, energično čelo in grmičju podobne obrvi človeka, »ki je dobil vojno«. Vsekakor ga je videl brez senčice ironije — in v tem smo mi vsi danes vendar dale od Rodina, ko pomišljamo na oblastnost tega politika in na konsekvence — na bombe in strupene pline.
In vendar vemo, da tehnika sama temu ni ni kriva, v velikem Palais de la Découverte, palači odkritij, se nam kaže iz najbolj simpatičnih strani. V tej palači je bila zgodovina tehničnega in znanstvenega napredka vseh panog. V njem sem občudoval original Blériotovega aeroplana, pionirski aeroplan, ki je s svojim mojstrom prvi preletel rokavski preliv. Občudoval sem ogromne modele našega sončnega sestava, prekrasne fotografije vsemirskih meglic, ki so prav za prav sami spiralasti ali lečasti otoki samih sonc. »Verh sonca sije sončev cela čeda.« — Da dospe njih luč do nas pretečejo tisočletja! Občudoval sem laboratorij slavnega kemika Lavoisierja, ki so ga obglavili za časa francoske revolucije — če se ne motim, so ga obtožili, da je bil korupcionist ... In koliko moderne fizike in kemije! V glavni predsobi je ogromen električni aparat, ki proizvaja prave bliske — to je spet nekaj za publiko. Mene je najbolj zanimala biologija in medicina — čudovito so ponazorili boj proti malariji, proti kugi in drugim takim nekdanjim bičem božjim — danes delajo ljudje svoje »biče« sami, strupene pline in slično. In vendar delajo veterani tehnike silen vtis. Poleg Blériotovega aeroplana sem si silno zapomnil prastari balon, ki so ga še dvigali v zrak s pomočjo toplega zraka in tudi najstarejši avtomobil, francoski model iz osemnajstega stoletja. Para ga je gonila (torej je bil prej lokomobil) in delal je samo kakšnih 10 (da deset) kilometrov na uro. Imel sem srečo. Slovenec inženir Avsec (po francosko izgovorjeno: Osék), je silno ljubeznivo in prijazno razkazoval svoj aparat za ponazoritev zračnih vrtincev — tistih hudih zračnih vrtincev, ki povzročajo motnje pri sprejemanju radijskih valov in nad katerimi tolikanj kolnejo piloti, kadar padajo v tako zvane »luknje v zraku«, ki jih seveda ni.
V tem znamenju humanosti in kultiviranosti je Pariz res glavno mesto sveta.
Jaz se v Parizu nisem čutil tujca. In čeprav je pariški zrak slab, prepojen s strupenimi plini avtomobilov, pa je njegova duševna atmosfera tem bolj zdrava. In ko se vrneš domov, si svež in tudi telesno razpoložen, kakor da bi bil gledal v daljave naših planin, ali plaval med slikovitimi dalmatinskimi otoki. Ko se zmislim na Pariz, je moje čustvo podobno domotožju. Teh štrinajst dni, je bilo prepolno vtisov. In čeprav vem natanko, da je Pariz prav tako brutalno in pokvarjeno velemesto kakor vsa druga — omamen in strupen cvet naše civilizacije — mi je vendar še v spominu silno drag. V njem je silno mnogo znanja, kulture, duha, da — in sveže, simpatične borbenosti! In če bi mogel, bi šel takoj spet dihat tvoj pokvarjeni zrak, gledat v tvoje nežno, pastelnomodro nebo in se mešat v okretno, živooko in tako simpatično množico, ki se preliva po tvojih ulicah. Pariz, je t'aime!