Štirje obiski
| Štirje obiski Giovanni Papini |
| |||||||||||||||
Editore, Firenze (1931). Gog znači obračun z lažno sodobnostjo, z vsemi izrodki kulture in civilizacije v Papinijevsko ostri obliki in iznajdljivosti. Hkrati predstavlja Gog utelešeno iskanje in vse drhteče napore, ki vijejo modernega človeka, ki bi se iz zadušne miselne, sistemske zmede, s civilizacijo dognanc do zadnjih meja, rad priboril do rešilne jasnosti, do najpreprostejših bistev življenja in sveta. Gog preblodi ves svet, preizkusi vse velike zamisli, ki se mu izkažejo le kot trudno hlastanje za veličino, preživi vse oblike iz življenja, ki so danes možne na svetu, obiskuje vse veličine sočasnosti, a odkriva pri tistih, ki so videti duhovno najbolj močni, najbolj lastni, prav na koncu šibkost in dvom. Nazadnje se mu zasveti nekaj kakor rešitev: vrnitev k preprostosti, k elementarnim praoblikam življenja. Namen Papinijev je bil, da Gogovo zlo in trpljenje postavi v službo za dobro vseh, ki iščejo resnice, ne da bi sam direktno kazal nanjo. Nemogoče je, pokazati obraz te knjige s tipičnim izborom, ker je tako vsestranska in je vsako poglavje zase tipična stran življenja in avtorjevega gledanja nanj. Bralce bo morda zanimalo, kak je Papinijev odnos do sodobnih znanstvenih, gospodarskih, literarnih avtoritet in bodo na teh izgledih kolikor toliko spoznali vsebinske in formalne značilnosti njegovega dela. M. J.
OBISK PRI EINSTEINU uredi
Einstein se je odločil, da me sprejme, ker sem mu naznanil, da bom samo njemu osebno izročil 100.000 mark za jeruzalemsko univerzo. Dobil sem ga, ko je igral violino. (Ima zares glavo kakor pravi godbenik.) Ko me je uzrl, je odložil lok in me je začel izpraševati.
— Ste matematik? Ne! —
— Ste fizik? Ne! —
— Ste zvezdoslovec? Ne! —
— Ste inženjer? — — Ne! —
— Ste filozof? — — Ne! —
— Ste glasbenik? — Ne! —
— Ste časnikar? Ne! —
— Ste Jud? Nikakor! —
— Čemu bi pa potem tako radi govorili z menoj? In čemu poklanjate palestinski hebrejski univerzi tak dar?
— Sem nevednež, ki bi se rad poučil. Moj dar ni drugega kot pretveza, da bi prišel do vas in vas poslušal. —
Einstein me je predrl s svojimi črnimi, umetniškimi očmi. Zdelo se mi da premišlja.
— Hvaležen sem vam za dar in za zaupanje, ki ga imate vame. To boste pač morali priznati, da je takorekoč nemogoče, da bi vam pripovedoval kaj o svojih študijah, če ne poznate, kot pravite sami, ne matematike, ne fizike. Imam navado, da pri razlagi uporabljam formule, ki so neveščim nerazumljive — in še med veščimi jih je prav malo takih, ki so se povzpeli, da jih popolnoma razumejo. Ali bi mi torej hoteli oprostiti ...
— Ne morem verjeti, — sem odgovoril, — da bi genijalnemu človeku ne uspelo, da se izrazi s čisto vsakdanjimi besedami. In moja nevednost tudi ni tako brez vse intuicije ... —
— Vaša skromnost, — je povzel Einstein, — in vaša dobra volja zaslužita, da sem nasilen do svojih navad. Če se vam bo kaka točka zdela nejasna, vas že zdaj prosim, da oprostite. Ne bom vam govoril o obeh relativnostih, ki sem jima dal izrazno obliko jaz: to je stara krama, ki jo najdete v sto knjigah. Namesto tega vam bom malo nakazal delovno smer svoje misli.
Po naravi sem sovražnik dvojnosti. Dvoje pojavov ali dvoje zamisli, ki se mi zdita nasprotni ali različni, me draži. Moj duh ima en najvišji cilj: da odstrani razlike. Pri tem delu sem zvest duhu znanosti, ki je od grških časov sem vedno težila za enotnostjo in edinostjo. V življenju in v umetnosti je prav isto, če dobro opazujete. Ljubezen si prizadeva, da iz dveh oseb ustvari eno samo bitje. Poezija neprestano uporablja metafore, ki prilikujejo različne predmete; torej poezija nekako predpostavlja, da so vse stvari v bistvu isto.
V znanosti je ta razvoj zenotenja napredoval s koraki velikana. Zvezdoslovje je od Galileja in Newtona sem postalo del fizike. Riemann, pravi ustvaritelj neevklidske geometrije, je reduciral klasično geometrijo na fiziko; raziskavanja Nerusta in Maksa Borna so iz kemije napravila poglavje fizike in odkar je Loeb reduciral biologijo na kemične pojave, je prav lahko sklepati, da tudi biologija ni prav nič drugega kakor poglavje fizike. A v fiziki sami so bile prav do pred kratkim nekatere danosti, ki jih ni bilo mogoče reducirati, bile so ločene dvojice bitnosti ali skupki pojavov. Na primer čas in prostor, mirujoča masa in težeča, to je težnosti podvržena masa; električni pojavi in magnetični, ki so na svoj način različni od svetlobnih. V zadnjih letih so te dvojice izginile, znanost je te različnosti odstranila. Kakor se spominjate, nisem dokazal samo, da absolutni prostor in vesoljni čas nimata nikakega smisla, marveč sem sklepal tudi, da sta prostor in čas neločljiva videza ene same resničnosti. Že davno je, kar je Faraday ugotovil enotnost električnih in magnetnih pojavov. Za njim so Maxwellovi in Lorenzovi poskusi zistovetili svetlobo z elektromagnetizmom. V moderni fiziki sta si torej ostali nasproti samo dve polji: polje težnosti in elektromagnetsko polje. A prišel sem tudi do tega, da bom dokazal, da sta tudi te dve polji samo dva obraza za eno resničnost. To je zadnje moje odkritje: teorija enotnega polja. Od zdaj naprej so prostor, čas, tvar, sila, svetloba, elektrika, nepremičnost, težnost samo različna imena za eno, istorodno dejavnost. Vse znanosti se reducirajo na fiziko in fizika se zdaj lahko reducira na eno samo formulo. Če to formulo prevedem v preprosti govor, bi povedala približno tole: Nekaj se giblje. Te tri besede so zadnja sinteza človeške misli. —
Einstein je moral opaziti izraz mojega obraza, moje strmenje. Iznenadilo ga je, da si je moral opomoči, potem je začel iznova:
— Čudite se, da je ta najvišji, zadnji rezultat tako prozorno preprost. Tisoč let iskanja in teorij, da smo prišli do zaključka, ki je podoben ljudskemu izrazu najbolj navadnega izkustva? Priznam, da nimate popolnoma napak. In vendar nas napor tolikih znanstvenih genijev, ki so se trudili za sintezo, pripelje samo do tega in do prav ničesar več: nekaj se giblje. V začetku, je dejal sveti Janez, je bila Beseda. V začetku, je odgovoril Goethe, je bilo Dejanje. V začetku in na koncu, zaključujem jaz. je. Gibanje. Več ne vemo in ne moremo reči. Če se vam končni sad človeške vednosti zdi najnavadnejša jerebikova jagoda, ni to moja krivda. Za zenolenje je treba doseči samo nekaj neverjetno preprostega. — Razumel sem, da mi Einstein ni hotel povedati ničesar več. Najbrž ga je kaj oviralo, da bi zaupal neposvečenemu tujcu avtentične skrivnosti znanosti. Zakaj — nisem bil tako preprost, da bi verjel, da bi bila ta banalna formula končni cilj po treh stoletjih misli. A nisem se hotel še naprej kazati vsiljivega in indiskretnega. Nakazal sem obljubljenih 100.000 mark in sem se z vsem spoštovanjem poslovil od slavnega iznajditelja Relativnosti.
OBISK PRI FORDU uredi
Že tri- ali štirikrat sem srečal starega Forda (Henryja) še tiste čase, ko sem se bavil s trgovskimi posli. To pot pa sem ga hotel obiskati čisto osebno in »dezinteresirano«.
Dobil sem ga cvetočega, da ga je bilo veselje pogledati, in dobre volje. Torej je bil pripravljen, da govori in da se mi razkrije. — Saj veste, — mi je rekel, — da mi tu ne gre za to, da razvijem kako industrijo, marveč za to, da napravim velik razumski in političen poskus. Nihče ni dobro razumel mističnih načel moje delavnosti. A vendar ni treba, da bi bila bolj preprosta kot so: skrčiti se dajo na štiri minuse in štiri pluse. Štirje minusi so: da sorazmerno zmanjšujem število delavcev; da skrajšam čas, ki je potreben, da se izdela vsaka prodajna enota; da zmanjšam število tipov izdelanih predmetov; in končno da postopno znižam prodajne cene.
Štirje plusi, ki so tesno zvezani s štirimi minusi so: da pomnožim število strojev in aparatov, kar samo po sebi prinese, da se zmanjša ročno delo; da skušam neomejeno dvigniti dnevno in letno produkcijo; da zvišam mehanično dovršenost izdelkov; da povišam plače in nagrade. Površnemu in zastarelemu duhu se lahko zdi, da si osem ciljev nasprotuje med seboj, a vi, ki ste praktičen človek, boste gotovo opazili med njimi popolno soglasje.
Če povečam količino strojev, znači to, da lahko zmanjšam število delavcev. Če skrajšam čas, ki je potreben za izdelavo enega predmeta, se to pravi, da jih lahko izgojovim vedno več na dan. Če zmanjšam število tipov in s tem prisilim odjemalce, da se odrečejo osebnemu okusu, ima to za posledico, da se dvigne produkcija in da nabavna cena pade. In končno, če znižam cene in zvišam plače, dvignem število tistih, ki lahko kupujejo in njihovo kupno sposobnost tako, da morem produkcijo brez nevarnosti pomnožiti. Če so avtomobili dragi in zaslužijo tisti, ki so odvisni od mene, malo, bo malo kupcev med njimi. Skrivnost obogaten ja je v tem, da plačujete, kakor da bi bili zapravljivec in prodajate, kakor da bi bili na predvečer propada. To protislovje, ki plaši boječneže, je skrivnost moje sreče.
Če se vrneva na mojih osem načel, lahko sklepate iz njih, da bi bil največji ideal tole: Izdelovati brez vsakega delavca vedno večje število predmetov, ki ne stanejo tako rekoč nič — Priznavam, da bo preteklo še nekaj desetletij, preden dosežemo ta ideal: sem utopist, a ne norec. Vendar se pripravljam na ta dan. Gradim tu v Detroitu novo delavnico, ki se bo imenovala »Samotarka«. Igrača, sen, čudež, vam pravim: tovarna, kjer ni nikogar. Ko bo dovršena in bodo na mestu stroji najbolj zadnjih vzorcev, delno popolnoma novi, ki jih šele pripravljamo, ne bo treba v njej nikakih delavcev. Vsako toliko bo inženir na kratko obiskal »Samotarko«, spravil v gibanje nekatere sestave in spet odšel. Stroji bodo delali vse sami od sebe in ne samo po dnevu, kakor zdaj ljudje, temveč tudi vso noč — in celo ob nedeljah, zakaj noben michiganski zakon ne prepoveduje prazniškega dela strojev. Vsak večer bo električni vlak avtomatično odpeljal v skladišče tisoč avtomobilov ali tisoč letal, ki jih bo dnevno izgotovila »Samotarka«. V dvajsetih letih bodo vse moje delavnice kot ta in vsak mesec bom lahko vrgel na trg milijon strojev zgolj s pomočjo nekaj desetin tehnikov, skladiščnikov in računovodij. —
— Zamisel je genijalna, — sem odgovoril, — in sistem bi bil gotovo najboljši, če bi ne bilo zraven neke težkoče. Kdo pa bo kupoval te milijone avtomobilov, traktorjev in letal? Če uničite zaslužke, zmanjšate tudi število kupcev? —
Ford se je prisrčno nasmehnil, da je smeh razsvetlil njegov lepi obraz, obraz mladostnega starca.
— Mislil sem tudi na to, — je rekel, — izdeloval bom toliko strojev in po tako skromnih cenah, da ne bo noben drug industrijec na svetu sklenil izdelovati predmete, ki jih izdelujem jaz. Moje delavnice bodo zato dobavljale za vseh pet celin. V mnogih delih sveta avtomobil in letalo še nista stopila v splošno rabo: z močjo tiska in z bančno kontrolo bomo prisilili vse ljudi, da jih bodo uporabljali. Moje poti so praktično neomejene.
— Toda oprostite: če vaše metode uničijo v veliki meri industrijo drugih pokrajin, kje bodo potem te dobile denar, ki ga rabijo, da kupijo vaše stroje? —
— Nič strahu, — je odgovoril Ford. — Tuji odjemalci bodo plačevali s predmeti, ki so jih izdelali njihovi očetje in ki jih mi ne moremo fabricirati v naših delavnicah: s slikami, kipi, igračami, preprogami, knjigami in starinskim pohištvom, z zgodovinskimi ostanki, z rokopisi in avtografi. Vse edinstvene stvari, ki jih ne moremo poizdelovati s svojimi stroji. V Aziji in Evropi so še zasebne in javne zbirke, natlačeno polne teh neponovljivih zakladov, ki jih je nakopičilo šestdeset stoletij civilizacije. V Evropi in v Aziji vsak dan bolj rase poželenje, da bi imeli čim več in čim modernejšh mehaničnih naprav in isti čas se manjša naklonjenost do stare kulture. Brž bo prišel hip, ko bodo prisiljeni da odstopijo svoje Rembrandte in Raffaelle, Velazqueze in Ilolbeine, mainške biblije in Homerjeve kodekse, Cellinijeve igrače in Fidijeve kipe, da dobe od nas nekaj milijonov vozil in motorjev. In tako bodo morali iskati retrospektivno skladišče vesoljne civilizacije v Zedinjenih državah, kar bo prineslo, med drugim, največji dobiček turistični industriji.
V ostalem pa bodo moje cene zaradi zmanjšanih izdelovalnih stroškov čez mero nizke in tudi najbolj revni narodi bodo mogli kupovati moja letala za razvedrilo in pa družinske avtomobile. Ne iščem bogastva. kot veste. Samo majhni, zaostali industrijci si stavijo za cilj zaslužek. Kaj hočete, da naj jaz počnem z milijardami? Če prihajajo, ni to moja krivda, temveč nehoten rezultat mojega altruističnega in človekoljubnega sistema. Sam osebno živim kot asket: trije dolarji na dan mi zadostujejo za hrano in obleko. Jaz sem dezinteresirani mistik proizvodnje in prodaje: čezmerne koristi me dolgočasijo in služijo samo državni blagajni. Moje prizadevanje je znanstveno in človekoljubno; je religija gibanja brez počitka, proizvodnje brez mej, stroja gospodovalca in osvobodilca. Ko bodo vsi lahko imeli vsak svoje letalo in bodo delali samo eno uro na dan, bom tudi jaz blestel med preroki sveta in ljudje me bodo častili kot pravega odrešenika. Zdaj pa, stari Gog, majhen »drink«? Ali je res, da skrivaj držite z mokrimi, ali so vas samo obrekovali? — Nisem še nikdar pil tako izbornega whiskyja in nisem še nikdar govoril s tako globokim človekom ... Ne bom lahko pozabil tega sestanka v Detroitu.
OBISK PRI FREUDU uredi
Pred dvema mesecema sem kupil v Londonu lep grški marmor iz helenistične dobe, ki predstavlja, kot pravijo starinoslovci, Narcisa. Ker sem vedel, da je Freud prav včeraj dopolnil sedemdeset let, sem mu poslal v dar ta kip s pismom, ki je vsebovalo poklone »iznajditelju narcisizma«.
To darilo, ki sem ga dobro izbral, mi je prineslo povabilo od patriarha psihoanalize. Pravkar sem se vrnil iz njegove hiše in hočem brž zabeležiti bistvene točke razgovora.
Zdel se mi je malo oslabel in čemeren. — Svečanosti pri obletnicah, — mi je rekel, — preveč sličijo spominskim svečanostim in preveč spominjajo na smrt. —
Močan vtis je naredil name rez njegovih ust: mesnata in čutna usta, malo ujedljiva, ki vidno zrcalijo teorijo o strasti (libido). Vendar je bil zadovoljen, da me vidi in se mi je zelo toplo zahvalil za Narcisa.
— Vaš obisk je zame velika tolažba. Vi niste ne bolnik, ne tovariš, ne učenec, ne oče! Vse leto živim med histeriki in obsedenci, ki mi pripovedujejo svoje umazane nesramnosti, ki so skoraj vedno enake, med zdravniki, ki mi zavidajo v kolikor me ne zaničujejo, in z učenci, ki se dele v kronične papige in v podvzetne odpadnike. Z vami pa koncem koncev lahko govorim prosto. Druge sem učil krepost izpovedovanja in nisem nikdar mogel nikomur odpreti svoje duše. Napisal sem majhno avtobiografijo, a bolj za propagando kot za kaj drugega in nekoliko sem se izpovedal v odlomkih v knjigi »Traumdeutung«. Nihče ne pozna in ni uganil prave skrivnosti mojega dela. Ali imate pojem o psihoanalizi? — Odgovoril sem, da sem bral nekaj angleških prevodov njegovih del in da sem se ustavil na Dunaju samo za to, da bi videl njega.
— Vsi verjamejo, da jaz mnogo dam na znanstveni značaj svojega dela in da je moj glavni cilj, da zdravim dušne bolezni. To je hudo nesporazumljenje, ki traja že mnogo let in ki ga nisem mogel razpršiti. Jaz sem znanstvenik po potrebi ne po zvanju. Moja prava narava je umetniška. Moj skrivni junak je bil vedno, prav od otroških let, Goethe. Hotel sem torej postati pesnik in vse svoje življenje sem. hrepenel, da bi pisal romane. Vse moje sposobnosti, ki so jih priznavali že profesorji v gimnaziji, so me vodile v literaturo. Toda, če pomislite, kaki so bili pogoji za literarno udejstvovanje v zadnji četrtini preteklega stoletja v Avstriji, boste razumeli mojo zmedenost. Moja rodbina je bila uboga in poezija je po izpričevanju najslavnejših sodobnikov nesla malo ali pa preveč pozno. Vrh vsega sem bil Jud, kar me je že samo na sebi v antisemitski monarhiji ponižavalo. Heinejevo izgnanstvo in njegova beda sta mi jemala pogum. Izbral sem zato, vedno pod Goethejevim vplivom, naravoslovje. A moj temperament je ostal romantičen: leta 1884 sem površno napravil nalogo o koki, da bi kak dan prej videl svojo nevesto, ki je bila daleč od Dunaja, in sem tako pustil, da so mi drugi iztrgali slavo in zaslužek, ki bi ga imel od odkritja kokaina kot mamila.
V letih 1885/86 sem živel v Parizu; 1889 sem bi nekaj časa v Nancyju. To bivanje v Franciji je odločilno vplivalo na mojega duha. Ne toliko zato, ker sem se učil pri Charestu ali pri Bernlieimu, temveč zato, ker je bilo francosko literarno življenje tista leta zelo bogato in zelo živo. V Parizu sem kot pravi romantik, prebil cele ure pod notredamskimi stolpi, zvečer pa sem obiskoval kavarne latinske četrti in prebiral knjige, ki so tisti čas vzbujale največ hrupa. Literarni boj je bil v polnem razvoju. Simbolizem je dvigal zastavo proti naturalizmu. Flaubertovo in Zolajevo nadvlado je začela med mladimi nadomeščati Mallarméjeva in Verlaineova. Komaj sem bil prišel v Paris, ko je izšla »A rebours«, ki jo je napisal Zolajev učenec Huysmans. In bil sem v Franciji, ko je Verlaine izdal knjigo »Jadis et Naguère«; zbirali so Mallarméjeve poezije in Rimbaudove »Illuminations«. Teh podatkov vam ne pravim za to, da bi se postavljal s svojo kulturo, ampak zato, ker so te tri literarne šole — pred kratkim umrli romanticizem, ogroženi naturalizem in dvigajoči se simbolizem — navdihovale vse moje poznejše delo.
Literat po nagonu in zdravnik po sili sem spočel idejo, da bi preohličil eno panogo medicine — psihiatrijo — v literaturo. Vedno sem bil in sem še pesnik in romanopisec pod podobo znanstvenika. Psihoanaliza ni drugega kot prenos literarnega zvanja v psihološke in patološke oznake.
Prva pobuda, da sem odkril svojo metodo, mi je prišla, kar je bilo pač naravno, od predragega Goetheja. Saj veste, da je napisal »Wertherja« zato, da bi se oprostil žalostne more, ki ga je tlačila: literatura je bila zanj očiščenje. In v čem je neki vsa moja metoda pri zdravljenju histerije, če ne v tem, da vplivam na bolnika, da pove vse, kar ga leži, in ga tako rešim skušnjav? Nisem storil drugega, kot da sem prisilil svojo bolnike, da store, kot je storil Goethe. Izpoved je sproščenje, to je ozdravljenje. Katoliki vedo to že stoletja, a Victor Hugo me je učil, da je pesnik tudi svečenik in tako sem z vso gorečnostjo nadomestil svečenika s seboj. Prvi korak je bil storjen.
Prav hitro sem zapazil, da sestavljajo izpovedi mojih bolnikov dragoceno zbirko »človeških dokumentov«. Delal sem isto delo kot Zola. On je iz teh dokumentov zvlekel skupaj razne romane, jaz pa sem jih moral obdržati zase. Dekadentska poezija je potegnila mojo pozornost na dejstvo, da sta si sen in umetniško ustvarjanje slična, in na pomen simboličnega izražanja. Psihoanaliza se je rodila — ne pod vplivom Breuerjeve sugestije ali iz pobud, ki sta mi jih dala Schopenhauer in Nietzsche, temveč iz znanstvenega prenosa literarnih šol, ki sem jih ljubil. Razodel se bom bol j jasno. Romanticizem, ki je povzel izročila srednjeveške poezije, je proglasil prvenstvo čuvstva in je reduciral vsako čuvstvo na ljubezen. Romanticizem mi je dal zamisel, da je seksualnost središče človeškega življenja. Pod vplivom naturalističnih romanopiscev sem prinesel manj sentimentalno in manj mistično razlago ljubezni, a začetek jo bil v onem.
Naturalizem, pred vsem Zola, me je navadil, da sem videl tudi bolj odbijajoče a zato še bolj splošne in obče strani človeškega življenja: čutnost in pohlep pod krinko lepe vljudnosti, torej žival v človeku. In odkritja sramotnih skrivnosti, ki jih skriva podzavest, niso nič drugega kakor nov preizkus nepristranske Zolajeve obtožbe.
Simbolizem me je končno naučil dveh stvari: vrednosti sanj, če jih priličimo pesniškim delom, in pa da sem spoznal mesta, ki ga zavzemata simbol in aluzija v umetnosti, to je v postvarjenem snu. In tako sem se lotil svoje velike knjige o razlagi sanj kot glasnikov podzavesti — prav tiste podzavesti, ki je vir navdihnenja. Naučil sem se od simbolistov, da mora vsak pesnik ustvariti svoj jezik in jaz sem iz dejstev ustvaril simbolični slovar sanj, sanjsko narečje.
Da dopolnim sliko svojih literarnih virov, pristavljam še to, da so me klasične študije, ki sem jih dovršil kot prvi v razredu, privedle do Ojdipovega in Narcisovega mita. Razodela sta mi s Platonom, da je domišljija, to je valovanje podzavesti, temelj duševnega življenja in z Artemidorom, da ima vsak nočni privid svoj skrit pomen.
Da je moja kultura v bistvu literarna, dovolj pričajo neprestana navajanja Goetheja, Grillparzerja, Heineja in drugih pesnikov; oblika mojega duha se izraža poskusno, paradoksno, dramatično in nima v sebi nič tiste zaostale tehnične okorelosti, ki po navadi označa pravega znanstvenika. Neovrgljiv dokaz za to je tudi dejstvo, da so psihoanalizo v vseh krajih, kamor je prodrla, bolje razumeli in z večjim pridom uporabljali pisatelji in umetniki kakor pa zdravniki. Moje knjige so v resnici bolj podobne delom domišljije kot pa patološkim razpravam.
Študije o vsakdanjem življenju in o duševnih nagibih so prava in pristna literatura in z delom »Totem und Tabu« sem se poizkusil tudi v zgodovinskem romanu. Najstarejša in najvišja moja želja bi bila, da pišem prave in pristne romane. Imam cel zaklad snovi iz prve roke, ki bi osrečila sto romanopiscev. A bojim se, da je zdaj prepozno.
Na vsak način sem znal premagati svojo usodo s povprečno potjo in sem dosegel svoj sen: da ostanem literat s tem, da se na videz izdajam za zdravnika. V vseh velikih znanstvenikih je kvas domišljije, ki je mati genijalnih zamisli, a nobeden si ni postavil za cilj, da bi prevedel v znanstvene teorije navdihe, ki mu jih nudijo tokovi moderne literature. V psihoanalizi se srečavajo in se izpopolnjujejo v znanstveni krinki tri največje literarne šole devetnajstega stoletja: Heine, Zola in Mallarme se družijo v meni pod pokroviteljstvom mojega starega Goetheja. Nihče ni prišel do te očitne skrivnosti in jaz bi je ne bil zaupal nikomur, če bi bili ne imeli vi te izborne misli, da mi podarite Narcisov kip. —
Razgovor je zdaj krenil drugam. Govorila sva o Ameriki, o Keyserlingu in končno o oblekah Dunajčank. A edina stvar, ki se jo splača ohraniti na papirju, je ta, ki sem jo že napisal. Ko sem se poslavljal, mi je Freud zabičal, naj molčim o njegovih priznanjih. — Vi niste k sreči ne pisatelj, ne časnikar in sem varen, da ne boste trosili moje skrivnosti okrog. —
Zagotovil sem to — in, da povem iskreno: taki razgovori niso določeni za tisk.
OBISK PRI HAMSUNU uredi
Vprašal sem nekega knjigarnarja, kdo bi bil največji živi norveški pisatelj. Odgovoril je:
— Krnit Hamsun! —
Treba je torej, da spoznam tudi tega Hamsuna. Nisem bral ničesar njegovega, a od trenutka, ko sem prišel na Norveško, pa se ne vrnem nikdar več sem, in nimam nobenega boljšega dela, bi pa rad še njega uvrstil v zbirko svojih znamenitih pogovorov.
Kar so mi pripovedovali o njem, mi ugaja: trpel je lakoto (kot jaz), bil je tramp v Žedinjenih državah (kot jaz) in beži, kolikor more, iz družbe ljudi (kot jaz). Živi na nekem samotnem otoku, pravijo, in le redkokdaj prihaja v mesta. Leta 1920. so mu dali Nobelovo nagrado. Tajnik USA poslaništva mi je obljubil, da dobi zame priporočilo, s katerim pridem do njega.
Včeraj sem končno vendar mogel govoriti s tem Knutom Hamsunom. Najboljši vtis. Je človek nad šestdeset let, a dobro ohranjen. Par drznih brk mu daje videz uradnika, ki ne pozna omahljivosti. Odprt obraz, a nekoliko žalosten in v kakih hipih strog. Gladko govori angleško. Brez vseh okoliščin. Ugajal mi je.
— Privolil sem, da vas sprejmem, ker niste ne berač, ne literat, ne časnikar, ne izdajatelj, ne zbiratelj avtografov, ne občudovalec. Vsi ti ljudje so neenako nesrečonosni in enako neznosni. Branim se jih kakor vitez roparjev — a mi vedno ne uspe. Postavil sem med se in med nje rokav morja, a ta sodrga ve, da so na svetu ladje in se okorišča z njimi.
K sreči ne veste, kaj je slava: naj vam bo taka nesreča za vedno prihranjena. Biti na glasu, se pravi hkrati, da se starate in da vas preganjajo. Doseči slavo, znači, pretvoriti se v živega mrliča in biti oropan. Mladi in tekmeci vidijo v vas predolgo živega pol mrliča in delajo z vami na ta način. Slava je predujem na mrtvaški oder in na grob. Ste znameniti?
Torej ste že vse dali in zdaj se lahko prične avtopsija in vivisekcija. Vam smo že dali priznanje — spravi se torej s poti, kronana in nasičena mrhovina, in daj prostora neznatnim. Karkoli boste naredili, bo vse globoko pod deli, ki so vam prinesla glas. Slava je izkaznila nezmožnosti.
In še bolj ječa. Hočeš nočeš ste pod posebnim nadzorstvom.
Ne morete najeti hiše ali stopiti v kavarno ali oditi na potovanje, ne da bi takoj o tem ne izvedelo tisoč oseb in to pripovedovalo in tiskalo. Če zbežite v samoto, vam nič ne pomaga. Tudi vas preganjajo, in če jim ne uspe, da bi kaj izvedeli, si pa izmislijo.
A to bi še ne bilo najhujše. Slabše je to, da vas slava da v roke poštenim tatovom. Vsi hočejo kaj, vsi zahtevajo kaj, vsi vam zares tudi kaj vzamejo. Na sto pisem, ki jih prejmem, je devetdeset pisanih kot prošnja. Od dvajsetih oseb, ki pridejo do mene, mi jih devetnajst odnese to, kar so želeli.
Tu je daljen občudovalec, ki hoče, naj mu podarim svoje knjige; ta hoče posvetilo ali avtografsko stran za svoje zbirke; oni zahteva fotografijo in življenjske podatke; ta »pet hoče na vsak način govoriti z menoj, da bi mu svetoval, ga ocenil, mu pomagal, ga razsvetlil, ga rešil.
Odkar sem dobil Nobelovo nagrado, se ne morem več rešiti prošenj za denar. Vse pretveze so dobre: bolezni, pooblastila, šolski stroški, neodložljiva potovanja, božjastni očetje» blazne matere, jetične sestre, nujni zakon, podpisi za spomenike, stoletnice, nagrobniki, zavodi, propadli od- Kčniki, živalske bolnice, tečajna raziskovanja, katastrofe. Če bi poslušal vse, bi moral imeti na razpolago vse Nobelovo premoženje in bi bil že drugo pot brez vsega.
Potem so taki. ki iz moje znamenitosti sklepajo na mojo vsemogočnost. Če ga vsi poznajo, si mislijo, se to pravi, da tudi on vse pozna in torej lahko doseže, kar hoče. Groba zmota, saj sami razumete. Pisatelj je lahko zelo slaven in vendar občuje samo z malo prijatelji, ki nimajo nobenega vpliva. A ta vrsta prosilcev za to ne ve, ali pa tega ne verjame. In vsak teden pride kdo, ki zahteva od mene kaj nemogočega: naj mu preskrbim dobro mesto bobnarja, naj mu izposlujem, da bo njegova knjiga izšla pri kakem velikem založniku, naj ga priporočim velikemu dnevniku, da bo dobil dobro plačano sotrudništvo, naj se obrnem na ministre ali na akademijo, da mu podele podporo, potvino, preskrbo. Jaz jih zares ne poznam in ne občujem z osebami, od katerih so odvisne take milosti, ker živim kot samotar, pa tudi če bi jih poznal, ni s tem rečeno, da me bodo uslišali v vsem, za kar bi jih prosil, samo zato, ker se imenujem Knut Hamsun. Moral bi pisati pisma za pismi, moral bi drgniti zofe po predsobah — to se pravi razdajati svoj čas, ki je za umetnost dragocenejši kakor vsaka druga stvar — in moral bi dajati svoje ime v jamstvo za ljudi, ki so mi navadno vedno popolnoma neznani. In če včasih iz omahljivosti koga zadovoljim in dosežem, kar bi rad, potem se šele začne! Nikdar niso zadovoljni. Spet pridejo s prošnjami in vedno z večjimi. In ko so dobili tisočak, te jezno in jezikavo zapuščajo tisti dan, ko jim nisi mogel dati desetaka.
Nato pridejo tisti, ki pošiljajo zvezke ali rokopise in zahtevajo, naj jih preberem in potem napišem utemeljeno sodbo; dalje kugonosni obiskovalci, ki vas odtrgajo za uro vašemu delu in počitku, da bi zaslužili na vaše stroške malo denarja. Od slavnega človeka, da povem na kratko, vsi nekaj hočejo. Dal je tej drhali slepcev malo luči, tem ledenim srcem malo ognja, tem zastalim možganom kako misel. Dal je del sebe, svoje krvi, svoje duše, svojega življenja, da bi obogatil duše drugih in malo razjasnil njihovo žalostno življenje. Dal je, in prav zaradi tega, mora dajati vedno, brez konca, ne samo svojega duha, temveč tudi svoj denar, svoje dni, svojo trudnost in kako drobtinico svoje slave. Znamenitega pisatelja obdajajo zajedalci, berači, grobarji in tatje. Slava ni darilo, temveč prokletstvo, pokora. Če bi bil vedel to, bi bil leta 1890 šel in ubil Brandesa, ki je odkril Evropi mojo prvo knjigo »Glad«. Rajši lačen, kakor slaven.«
In še vi, čeprav me niste ničesar prosili, ste mi nekaj odnesli: pol ure mojega časa in malo mojih sil. Tudi vi ste pošten tat, dobro vzgojen tat — a vendar tat! —
Te pravične besede me niso razžalile, a mislil sem si, da je spodobno, da se dvignem in grem. Knut Hamsun je z vidnim veseljem zapazil, da odhajam, in na vratih mi je celo živahno stisnil roko.
Knut Hamsun mi zares zelo ugaja. Kupil bom vse njegove knjige in ga tako obzirno odškodoval za čas, ki ga je potrošil zame.