Štrajk

„Štrajk“. Slika iz današnjih dnij. Anton Kopač

Izdano:	Slovenec 29/112-126, 1901
Viri:	dLib 112, 114, 115, 116, 118, 119, 122, 123, 124, 125, 126
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Članek v Wikipediji:	Anton Kopač
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Završili so shod. Zunaj se je zmračilo. Od visokih topolov in od nasprotne županove hiše so padale dolge, temne sence po dvorišču, le slabo razsvetljenem z raznobarvnimi lampijoni. Gostilničar je prižgal luči po veži in po svojih treh sobah ter zagrnil okna.

Od dvorišča se je začul krik in šum. Vrata so se odprla, in tolpa za tolpo se je vsula v gostilno in zasedla mize, pogrnjene z belimi in rdečimi prti. Hipoma ni bilo niti najmanjšega kota več praznega. Iz hrupnih razgovorov, iz smeha in prepirov je bilo težko razumeti jasno besedo. Vse je govorilo navzkriž, mahalo z rokami, smejalo se in kričalo. Povsod sami delavci in kmetje v prazniških oblekah; tu in tam je imel kateri tudi svojo ženo poleg sebe. Na mizo so prihajale steklenice in čaše. Debeli krčmar Zaletel je tekal od mize do mize, ves poten in zasopljen. Kozarci so zazveneli, iz kuhinje je zadišala pečenka, in kmalu se je čulo izza miz žvenketanje nožev in vilic.

Najbolj glasno življenje je bilo v prvi, veliki sobi. Krog dolge mize pri vratih so sedeli skoro sami strojarji. Glavno besedo je imel Križaj, že precej postaren delavec s svetlo plešo na glavi, z majhnimi, rdečimi očmi in silnimi brki. Govoril je počasi, z globokim, hripavim glasom; za vsakim stavkom se je nekam lokavo nasmehnil, pomežikal z očmi in si pogladil brke. Zraven njega je sedela njegova suha žena, ki se je vjednomer hrupno smejala, četudi ni imela nikakega vzroka.

»Tako je ... Mi smo gospodje; brez nas bi ne bilo ničesar. Brez delavca bi gospoda ne mogla živeti. Zato pa se ne damo tlačiti; ne potrebujemo nobene milosti. Mi že sami vemo, koliko smo vredni in kaj nam gre ... Zahtevali bomo svoje pravice ... in če nam jih ne dado, pa si jih vzamemo ...«

Pritrjevalno mrmranje in kimanje ga je vzpodbudilo, da je udaril s kozarcem po mizi in nadaljeval: »Tam leži ves dan in pije in je; ne dotakne se nobenega dela in vendar mu leti denar na kup. Ali jo to kakšna pravica? Kdor ne dela, naj tudi ne je! Pa to se bo vse spremenilo, kakor ste slišali. Že se jim tresejo hlače, — mi smo se naveličali trpeti in stradati; tega bo zdaj enkrat konec. Pomagali si bomo sami ...«

Zamežikal jo in si brskal s črnimi, svetlimi prsti po brkih. Besede so mu uhajale kar tako z jezika, ne da bi veliko mislil nanje. Po glavi so mu šumeli še različni izrazi mestnega govornika, ki je razkladal na shodu »o potrebah in pravicah delavskega stanu«, — in ker so mu ugajali, uporabljal je te izraze tudi sam, četudi je dobro vedel, da so pretirani in nekoliko smešni. On sam ni še nikdar stradal, niti se ni čutil pri delu posebno nesrečnega. Nasprotno. Dolgčas mu je bilo in ni se vedel kam dejati, ako je moral kakšen dan slučajno brez opravka doma sedeti. Ali ker tožijo drugi, ki so jim ne godi prav ni slabše, — čemu bi ne tožil tudi on? Znano mu je bilo, da se njegov gospodar trudi in peha od ranega jutra do pozne noči, — in da ne »sedi doma in samo dobro je in pije«; ali govornik so je izrazil o gospodi nekako podobno, in čemu bi se potem tudi on tako ne izrazil?

Prav tako je mislilo in govorilo mnogo drugih. Ali bilo jih je veliko, ki so se začutili hipoma nesrečne in ponižane. Odprl se jim je povsem nov svet, — svet brez trpljenja, ves solnčen in jasen, kjer ni več nobenega napornega dela, nobenih morečih skrbij, kjer bi se živelo veselo in lahko, samo svoji volji in svojim željam. In vzbudilo se jim je zavistno sovraštvo do onih, ki jim branijo v ta svet. »če uživajo oni, zakaj bi ne uživali tudi mi?«

Za okroglo mizo v kotu je sedel v veliki družbi klobučar Stránar, zamahoval z rokami in govoril najglasneje.

»Narod smo mi! Mi delamo in trpimo in se upiramo do krvi. Malo številce bogatašev in imenitnežev pa se redi ob naših žuljih in pase lenobo ... In da bi nas zarad tega vsaj spoštovali! — Kaj pa še! — Tlačijo nas in zatirajo, zavidajo nam še ta borni kruh, ki si ga zaslužimo v potu obraza ... Ali pravica mora biti! — Naj gre vse na kup, — pravica mora biti!«

Stranar se je razgrel, da mu je stopila kri v lica; goste, namršene obrvi so se mu ježile in tenka, široka ustna so se tresla kakor v vročici. Navdušil je svoje poslušalce, da so bili z rokami in čašami po mizi. — Na tihem se je sicer nekoliko zavedal, odkod ta ogorčenost in to sovraštvo. Prišel je v Leševje pred nekaj leti, — in prej se je selil vsakih par let od kraja do kraja. Ali pristudilo se mu je povsod; nezadovoljen je bil sam s seboj, s svojim delom, svojim zaslužkom. Hodil je rad bolj »gosposko« oblečen in ljubil je »višje« družbe. Vrgel se je na delo z zlovoljo in gnjusom in delal dan in noč, — a to samo, kadar je bila skrajna sila, kadar niti soli ni bilo več pri hiši. In polagoma je rasel v njem gnjev do vseh drugih, katerim ni treba skrbeti vsak trenutek, »kam hoče, da ne pogine«. Zato so mu prišli nauki nocojšnjega večera kakor davno zaželena, prijetna razlaga njegovega nezadovoljstva in trpljenja, in oklenil se jih je z obema rokama.

»Kadar bomo delili —«, smejala se je Čempuhlja, »kadar bomo delili, vzamem si Marinovi dve lehi ob Potoku; tako ju imam precej pri rokah, — dvajset korakov ...« Četudi je hotela pokazati, da se samo šali, videlo se ji je na obrazu, da si želi te »delitve« in kolikor toliko tudi zaupa vanjo. »To so neumnosti, ni kot neumnosti, — kako bi se moglo to zgoditi?« hitela je Grahovka in skoro prevrnila z roko svoj kozarec.

»Ali dobro bi bilo!« »Od dela jih odvračajo s temi stvarmi, samo zapeljujejo jih ... Če se bo hotelo kaj zboljšati, bo to že počasi samo prišlo. Čemu je treba kričanja in rogoviljenja?« Žena Merkanova je govorila bolj tiho in nekako boječe, da jo nihče ni pazno poslušal. Čutila je menda sama, da s podobnimi besedami ne opravi v tem viharju ničesar.

Druga soba je bila polna skoro samih opekarnskih delavcev. Nekateri izmed njih so imeli doma precejšnje kmetije; žena in otroci so delali na polju, mož pa je hodil v opekarno. Toda večina je imela samo uborno kočo, — ali pa še tiste ne, — in košček polja na mahu ali majhen laz precej daleč v hribih. Posebno poslednjim je šla po zimi trda za kruh, — in vsako leto je vladala nekaj mesecev velika revščina po mnogih hišah v Leševju. Poleti se je prebilo lažje, kajti zaslužek v opekarni ni bil ravno slab, in v nekaterih družinah so hodili delat po trije, štirje.

Kozarci so se praznili, obrazi so postajali rdeči in pogledi megleni; govorili so hrupno in kričeče, da drug druzega ni razumel. Vsakdo jo imel povedati kaj posebnega, važnega, in dokazoval je in mahal z roko, ne glede na to, ali ga kdo posluša ali ne. Stari, vedno pijani Točar je pozvonil s kozarcem ob liter, vstal izza mize in pričel govoriti. Za trenutek je hrup nekoliko potihnil; ali govornik se je te hipne tišine morda prestrašil, zajecljal je par nerazumljivih besed, nasmehnil se in umolknil. Sosedje so se odvrnili od njega z nezadovoljnimi obrazi, in prejšnje kričanje in vpitje se je nadaljevalo.

Na stolu ob steni je sedel opekarnski delavec Perotnik, — mož precej močne postave, trudnega, nezadovoljnega obraza in z neredno zmršenimi lasmi, ki so mu padali globoko na čelo. Doslej je govoril le malo, toda poslušal je na vse strani. Govornikove besede, ki jih je čul malo prej zunaj na shodu, so ga vznemirile in pokazale njegovemu nezadovoljstvu povsem nova pota. Začel je premišljati. A premišljeval ni mirno in trezno, temveč na podlagi trdnih naukov, katere je slišal danes in o katerih se ni prašal, če so resnični ali ne. Razdelil je naprej vse človeštvo v dva dela. V prvega, manjšega spadajo bogatini in sploh vsi ljudje, »katerim se ni treba ubijati v potu svojega obraza za vsakdanji kruh«. To so »zatiralci«. A v drugi, neprimerno večji del je štel »zatirance«, siromake. O tem zatiranju in tlačenju ni mislil veliko, niti ne, odkod prihaja in kako bi moglo biti drugače. Kar ga je napolnilo takoj v prvem hipu z vso silo, to je bilo sovraštvo do manjšega dela človeštva, do »zatiralcev«. Kako bi so jim dalo izviti izpod pestij, kako bi se dalo maščevati? Čeravno je čutil na dnu srca, vendar si ni hotel priznati, da mu je v prvi vrsti samo do brezdelnega uživanja, v kakoršnem so mu je zdelo, da žive »oni drugi«, — in da ga navdaja poleg želje do lastnega osvobojenja veliko močnejše hrepenenje, zadati kakoršenkoli udarec onim srečnejšim ljudem, potisniti jih, če bi bilo mogoče, na ono mesto, kjer stoji zdaj on sam in še nižje. O trpljenju svojem in svojih drugov ni dvomil niti trenotek, a ni mu prišlo na misel in niti hotel ni raziskavati, kako bi se dalo pametno opomoči temu trpljenju. Ne počasi, polagoma do idejala, kakoršnega si je ustvaril o lahkem, brezskrbnem življenju, — ne! Kako bi se ga dalo doseči hipoma, z jednim samim skokom?

Bilo jih je malo, da bi mislili popolnoma enako o teh novih nazorih, ki so so zgrnili nad Leševjem nenadno, kakor hudourni oblaki o poletnem dnevu. Nekateri so se prepirali in razgovarjali samo zaradi zabave; videli so v vsem samo nekaj kratkočasnega, novega, zanimivega in niti od daleč jim ni prišlo na misel, da bi spajali te nauke z resničnim življenjem, ali da bi jih izvajali iz njega.

Drugi so smatrali stvar za bolj resno, toda kljub temu se jim ni zdela posebno pomenljiva in usodna; govorili so o nji, kakor bi govorili o kakšnem zanimivem dogodku, ki pa se njih samih niti najmanj ne tiče. Mnogi pa, in to predvsem opekarnski delavci, vsesali so so v nove, prijetne misli z vsem srcem, razlagali jih, branili in zagovarjali in si predstavljali takoj v prvem trenotku njihovo vresničenje in njihove posledice.

Med temi je bil Perotnik z vso dušo in z vsem svojim prepričanjem. Glavo je imel tako polno najrazličnejših mislij, da se mu ni ljubilo mnogo segati v razgovor. Praznil je kozarec za kozarcem, naslanjal čelo v dlan in so ozrl zdaj pa zdaj krog sebe po sosedih. Čutil je potrebo, da bi razkril svojo nazore drugim, — kakor jo čuti vsakdo, ki resno misli in je prepričan, da je stvar, za katero se zanima, resnična in dobra. Toda vse je prišlo tako hitro in s tako silo, da niti sam pri sebi ni mogel najti pravih besed za svoje čute. Ali jedno je videl pred seboj jasno in trdno: — pri samem razmišljanju in razgovarjanju ne more ostati, temveč treba je delati, da se besede vresničijo. Na to ni mislil razen njega morda nihče drugi.

Noč je bila lepa in jasna, ko se je vračal proti domu. Ognil se je svojim tovarišem in hodil je sam in počasi, kakor v sanjah, po dolgem ovinku ob potoku. Koče so ostale ob poti tihe in temne, kakor izumrle. Od vode se je čulo lahno žuborenje in mrmranje, nad njo pa se je pričela dvigati tenka megla, kakor bi plavala v zraku bela tančica in gubala se in trepetala v mrzlem vetru. Iz vasi je prihajalo vsak trenotek vriskanje in hripavo petje pijancev, ki so se polagoma izgubljali v gostilno in omahovali po cesti.

Perotnik je stopil v sobo in obstal pri vratih, da bi poiskal žveplenke. Zrak je bil težak in zaduhel; čulo se je enakomerno dihanje žene in treh otrok, in časih je zašumela slama, kakor bi se kdo v spanju obrnil na drugo stran. Prižgal je luč in sedel za mizo. Najmlajši sin se je prebudil, pogledal začuden krog sebe, pomencal si oči in legel na blazino nazaj; zavil se je še tesneje v razdrapano odejo in zopet zaspal. Žena je vstala in si poravnala lase, ki so ji padali na čelo in obraz.

„Kod pa si hodil toliko časa? Zakaj ne greš spat?“

Perotniku se je zdelo, kakor bi videl šele danes zamazane blazine, napolnjene z bodečo slamo, raztrgane in zašite rjuhe in odeje, okorno in napol trohlo in polomljeno pohištvo, — in vse to natlačeno v nizko sobo s črnim, razkritim podom, vlažnimi stenami in lesenim, zakajenim stropom. „Prokleto uboštvo!“

Vrgel je klobuk na mizo in se pričel razpravljati. Žena ga je pogledala z začudenim, boječim pogledom in ni odgovorila ničesar. Ni se ga upala spraševati dalje, kod je hodil in kaj je počel, on sam pa je molčal in stiskal obrvi globoko nad očmi ... Prav v tistem času se je gostilna spraznila in krčmar Zaletel je ugašal luči. Po mizah in po tleh so stale luže vina in piva, prti so bili premočeni, kakor bi prišli ravnokar iz perila, v zraku pa je plaval gost tabakov dim.

Gori v prvem nadstropju si je sezuval čevlje slavljeni govornik iz mesta, gospod Müller. Muzal so je zadovoljno in zdaj pa zdaj globoko zazdehal.

»Kljub vsemu je prijeten časih takle izlet ... Človeku je nekako blaženo pri srcu, kadar vidi, da je postal hipoma imenitna oseba ... da vse gleda nanj ... da posluša samo njega ... In kaj je k temu treba? Besed, nič druzega kot besed. Beseda je vse; z njo se naredi lahko veliko ... In kar je glavno: — po ceni so besede; jako po ceni ...« Zazdehal je še enkrat, zlezel v posteljo in zaspal.

II.

Zasijal je krasen dan v avgustu. Sivosinje nebo se je pričelo polagoma jasniti in dvigati, na vzhodnem obzorju so trepetali vedno gosteje tenki rmeni žarki, segali vedno višje in višje in so zgrnili naposled v bleščeče zlato morje. Zrak je bil čist in miren, žito na polji ni zadrhtelo v najmanjši sapici; zdelo se je, kakor da se vse ozira pričakovanja in hrepenenja polno na vzhod, zmagoslavnemu solncu naproti. Na cesti je vstal zdaj pa zdaj oblaček prahu; delavci so hiteli na polje in v opekarne. Nekateri so peli in vriskali, drugi so so zavijali v suknje, gledali temno in zaspano predse in molčali.

Perotnik je zlezel iz postelje s težko glavo in meglenimi, rdeče obrobljenimi očmi. Spal je dobre štiri ure, a ves čas so ga mučile neznosne, vznemirjajoče sanje. Hodil je po strmem, skalnatem klancu navzgor, na vsak način je moral do vrha, a noge so mu zastajale, nevidno roké so ga pehale nazaj in ga suvale v prsa; oklepalo so se ga krog pasu in padal je na obraz in se lovil obupno po kamenju in bodečem grmičevju; in vstajal je zopot z razpraskanimi dlanmi in krvavečimi koleni in hitel naprej, naprej. Toda predno je prišel do vrha, zdrsnila mu je desna noga na gladki skali in padal je, padal dolgo, dolgo v brezdanjo globočino ...

Slonil je ob oknu in tiščal glavo med pestmi. Sinočne misli so mu stopile prod oči jasno in določno, toliko jasnejše, ker ga ni motil hrup in krik pijanih tovarišov. Svoboda ... brezskrbnost ... uživanje ...

»A danes na delo; in kakor prej leto za letom, tako zopet dalje: — skrbi in žulji in trpljenje ... Ne, tako ne bo odslej! ...« Ozrl se je v bleščeče poletno jutro in spomnil se je žgoče vročine, ki jo bo treba prenašati ves dan, z razmočeno srajco, potnim čelom in razbeljenim obrazom.

Žena mu je prinesla na mizo kavo in kos kruha.

»Kaj pa se ti je pripetilo, da si tako čuden?«

»Kaj se mi hoče pripetiti? Tu se gode različne stvari, ki jih ti ne razumeš; ti si ženska. Čemu bi ti razlagal? ... Poišči mi suknjo«.

Suknja je ležala na peči v kupu raznobarvnih, jako obrabljenih in zašitih cunj. »Stranarica mi je pripovedovala, kaj so govorili na včerajšnjem shodu. Njen mož, pravi, da je ves neumen in da hoče vse razbiti in razklati ... Vero hočejo odpraviti in delo in cesarja ...«

»Kdo je tako govoril?«

»Stranarica. Pravi, da hočejo pregnati vso gosposko —«

»Ne budali ... Jedino, kar je treba doseči, to je jednaka pravica za vse ljudi; vsi ljudje so si jednaki, zato morajo delati vsi in tudi vsi uživati ... To je.«

»Jaz te ne razumem.«

»Ti sploh ničesar ne razumeš, zato pa drugikrat molči in ne sprašuj tako po neumnem.«

Vstal je izza mize in se odpravil. Žena ga je ustavila na pragu. »Ti, za danes nimamo ničesar. Včeraj si vzel ves denar sam«. Perotnik doslej ni mislil na to in obšel ga je sram; sinoči je dobro večerjal in veliko pil in ostalo mu je samo še nekaj vinarjev.

Obrnil se je v stran in zamahnil z roko.

»Če boš kaj potrebovala, pa pojdi k Gromu kar tako; ti bo že dal«.

Žena je obstala prestrašena in začudena.

Perotnik pa je odhitel, kakor bi se bal neljubega odgovora.

Delal je danes z zlovoljo, ali kljub temu se je čutil veliko manj utrujenega kakor navadno. Njegove misli so bile ves čas drugod, tako da se ni zavedal znoja, ki mu je tekel v debelih curkih čez obraz in kapal za srajco. Prepričan je bil, da tako, kakor je, ne sme ostati; ali kako bi se dalo pričeti to osvobojenje, o tem si ni bil čisto nič na jasnem. Za trenutek ga je obšel celo strah, da ostane za zmirom pri samih željah in sanjah, — pri večnem delu in skrbeh. A otresel se je takoj tega neprijetnega čuta in sanjal sladko in upapolno o „novem svetu“.

Solnce je pripekalo z žgočo silo, ko je zazvenel znani hreščeči glas, — znamenje opoldanskega počitka. Delavci so prihiteli od vseh stranij in posedli pod visoke kostanje, ki so stali v dolgi vrsti ob poti do opekarne. Žene ali otroci so jih že pričakovali s kosilom v belozagrnenih košarah. Nekateri so segli takoj po žlici, drugi so se leno zleknili v senci, prekrižali roke pod glavo in čakali, da se jim čelo shladi. Tu pa tam je ležal kdo na samem, oddaljen od svojih tovarišev, drugod pa so se zbrale večje gruče.

Po kosilu se je malokomu ljubilo razgovarjati se. Večina je legla v travo in nekateri so zaspali s suknjo pod glavo. Sami zagoreli, potni, utrujeni obrazi. Malo pred koncem počitka je prišel mednje oskrbnik opekarne, posestničin brat, — dolg, suh človek z velikimi, ščetinastimi brki in gladko obrito brado. Njegova suknja je bila oguljena in zamazana, na glavi pa je imel siv klobuk z nenavadno širokimi okraji. Seboj je privedel svojega nečaka, slabotnega, elegantno oblečenega gospodka s solnčnikom v roki, s katerim je branil solnčnim žarkom prihod do svojega z nanosnikom in redkimi, rmenimi brki okrašenega obraza. Ustavila sta se pred gručo, kjer je nedaleč ležal tudi Perotnik in poslušal posamezne zaspane opombe, ki jih je izgovoril časih ta ali oni. Nanašale so se na včerajšnji shod, toda vsi so bili preveč utrujeni, da bi prišli do živahnega razgovora. »Danes sto prccej razbiti, kakor se vidi«, nasmehljal se je oskrbnik. »Tako je, — kdor dan poprej svet prebrača ... hm, nič hudega, nič hudega ne mislim. To ste se samo tako pokratkočasili, toda bolje bi bilo, da bi pustili take stvari čisto pri miru. Samo škodovale vam bodo, a koristile prav nič ... Ogibajte se tacih ljudij, tacih nemirnežev; s svojimi otročjimi sanjami in nespametnimi besedami vas bodo samo premotili ... Potem ni človek za nobeno rabo ... No, — to se pravi, jaz vam ne mislim dajati nikakih naukov, saj veste sami, kaj je prav in kaj je neumno ... Torej pazite, da ne zabredete ...« Odšel je počasi dalje, delavci pa so se spogledali.

»Odkod ima pravico, da nam tako pridiguje?«

»Kaj njega briga, kod hodimo in kaj govorimo?«

»Boji se; on ve, kje ga čevelj žuli, zato bi nam dal rad torbo pred usta«. »In ta gospodek s solnčnikom ... Rad bi ga videl enkrat na mojem mestu ...«

»Kako se je smehljal; gledal nas je, kakor medvede v menažeriji«. Različne strupene opazke so padale za njima. Delavci so se hipoma vzdramili iz utrujenosti in počivanja. Perotnik jo vstal in stopil mednje.

»Kakor smo se domenili že včeraj: — v nedeljo se združimo. Vsak zase ne more napraviti ničesar; če hočemo kaj doseči, tedaj je treba, da se tesno sklenemo ... V nedeljo bomo govorili ...«

In resnično se jih je zbralo na napovedani dan veliko število v Zaletelovi gostilni. Najmanj polovica jih je prišla iz same radovednosti, od druge polovice pa velik del ni vedel, o čem bi bilo treba govoriti in kaj ukreniti, niti ni imel kakšnih določenih želja in ravno tako malo kakšnih jasnih nazorov o vsem tem čudnem vrvenju, ki je nastalo hipoma med delavci, kmeti in obrtniki v Leševju.

Sprva so se razgovarjali med sabo le o malo važnih, vsakdanjih stvareh. Vsem se je videlo, kakor da pričakujejo nekaj posebnega in da se ravno vsled tega nekako boje, po nepotrebnem in prehitro dotikati se »glavnega predmeta«.

Nekaterim možem, posebno krog miz v prvi sobi, pa se je poznalo, da se jim zdé ti nedavno oznanjevani novi nauki pretirani, zoperni, smešni in škodljivi. »Kar je na vsem resnice, to je samo revščina našega ljudstva; a s takim rovanjem in krivičnim natolcevanjem drugih stanov se ji ne bo opomoglo.«

Pili so dolgo časa, ne da bi kdo vstal in govoril, ali da bi predlagal kaj trdnega, o čemur bi se dalo razgovarjati. Nekateri so se naveličali čakati in so odšli, medtem pa so prihajali drugi, ki so zvedeli šele pozno, da se ima vršiti ta večer poseben razgovor.

Naposled se je dvignil Stranar in pričel razlagati žalostno stanje nižjih slojev, posebno delavskih, — ne po resnici, kakor ga je bil spoznal s svojimi očmi, temveč popolnoma z besedami, ki jih je slišal prejšnji teden na shodu iz ust mestnega govornika. Opisaval je samo na splošno bogastvo in blagostanje »višjih« in neizmerno uboštvo »nižjih«. Navel ni nobenega vzgleda, kar bi mu bilo tudi popolnoma nemogoče; zakaj slikal ni sveta takega, v kakoršnem je živel on sam, niti ljudje, kakor jih je poznal, — temveč ustvaril si je v svoji domišljiji čisto nove razmere s samimi kričečimi nasprotji in krivicami.

Zato je bilo tudi naravno, da ni vedel povedati ničesar, kako bi se dala odstraniti ta nasprotja in te krivice. A čudno je, da imajo ravno besede, ki niso z resnico v nikakem soglasju, navadno največ vpliva, — toliko več, kolikor silneje pretiravajo. Govorniku so ploskali, — in krik in prepir se je pričel, kakor bi se v tem trenutku šele vsem razvezali jeziki. Le malo jih je bilo, da bi mu ugovarjali. Pritrjevanje je bilo navdušeno, — čeravno to navdušenje ni prihajalo morda naravnost iz srca in prepričanja in je vzkipelo samo pod hipnim vplivom visokoletečih besed.

Zdaj je hotel imeti vsakdo glavno besedo, a nihče ni povedal kaj novega. Premlevali so Stranarjeve izraze, ponavljali jih, vezali jih v nove stavke, preobračali jih in uporabljali po svoje. Toda ko je vstal Porotnik in pričel govoriti s hladnim, treznim glasom, utihnilo je vse po gostilni in mnogo jih je prišlo bližje, da bi ga slišali natančneje.

»Predno se more kaj storiti, da se zboljša naše stanje, treba je najprvo, da natančno poznamo razmere in so ravnamo po njih, — drugače blodimo na slepo, brez pravega namena in torej tudi brez vspeha .. Kako bi se mogli dvigniti iz uboštva kmetje in obrtniki, to za danes ni moja stvar, — govoriti hočem v prvi vrsti o opekarnskih delavcih, pri katerih je, — kakor morate priznati vsi, — revščina največja ...« Ob tem stavku so je začulo mrmranje od nekaterih stranij in Stranar je glasno ugovarjal ... »Kako to? Zakaj ravno pri teh?«

»Samo poslušajte me dalje. Prepirati se nisem prišel; razložiti hočem počasi in mirno, kako stoje stvari, in komur so bo morda zdelo, da nimam prav, naj vstane in odgovarja ...«

In pričel je razlagati natanko o življenju svojem in svojih tovarišev. Slikal je z najtemnejšimi barvami napor in trud poletnih dnij, kako se delavec muči in peha, da si prisluži »par krajcarjev«, in skrajno uboštvo v zimskem času, ko je povžito in porabljeno vse: — skromni poletni zaslužek v opekarni in poljski pridelek, kolikor ga je. In takrat se pričenja pomanjkanje in stradanje. »A doslej je bilo skoro, kakor da se ne zavedamo svojega uboštva, svojega poniževalnega stanja. Trpeli smo mirno in brez ugovorov, kakor žival, ki si ne more pomagati. Stradali smo leto za letom, naši otroci so hodili raztrgani in razcapani, naše žene so moledovale pri prodajalcih, da so jim zaupali sol in zabelo, — a mi smo gledali vse to in delali naprej in molčali. Res je, — sami nismo bili vredni, da bi se nam boljše godilo. Niti z mezincem nismo ganili, da bi se vsaj za silo izvlekli iz tacih neznosnih razmer ... A tako ne more in ne sme ostati dalje ...«

Pozival je na odpor in na krepko, brezobzirno zahtevanje.

»Od naših žuljev se mastijo in debelijo, zato je njihova dolžnost, da nas ne puste počepati od gladu. Potrebujejo nas, brez nas ostanejo, kakor telo brez rok in nog, in ne morejo se ustavljati našim opravičenim zahtevam ... Vzvišajo naj nam plačo, da nam ostane še nekaj vinarjev več, kolikor jih ravno nujno treba za vsakdanji kruh; zakaj mi smo ljudje in ne govedina, ki je zadovoljna s svojo pašo in nima želja za kaj druzega. Ce hočejo, da jim ostanemo pri življenju do druzega poletja, zmenijo naj se za nas v zimskem času, da ne dobe potem v tovarno samih sestradanih okostnikov ...«

Niti Perotnik ni povedal natančno, koliko zahteva. In tega tudi storiti ni mogel. Vsaka vsota bi se mu zdela preneznatna v razmeri z blagostanjem, kakor ga je gledal v svojih sanjah.

Ko je dovršil svoj govor in izpraznil kozarec vina, nastal je po sobi hrup in šum.

Vzdignil se je Fran Dragar, Porotnikov tovariš v opekarni. Njega obraz z jasnimi, pametnimi očmi ni kazal nikake vzburjenosti; zdelo se je celo, da mu je zaigral za trenutek na licih radovoljen smehljaj. Ali takoj po prvih besedah, s katerimi je ugovarjal predgovorniku, začeli so ga obsipati s psovkami in zaničljivimi opomnjami; kričali so drug v druzega s srditimi obrazi in iskrečimi očmi, da nihče niti svojega glasu ni mogel razumeti. Videlo se je, da je obudil Porotnikov govor zaželjeni sad. Dragar je zamahoval z rokama, da bi pomiril razljučene tovariše.

»Dajte mi vendar govoriti ... Če ste poslušali Perotnika, poslušajte še mene in potem sodite. Kaj sem vam vendar storil, da se tako zgražate nad mano?«

»Izdajalec!«

»Najet je ...«

»Vrzite ga na cesto!«

»Bedarije da so to, otročje, nespametne sanjarije; — kako si upa blekniti kaj tacega?«

»Sit je; predobro se mu godi, — ali pa so ga najeli in dobro plačali«.

Perotnik se je vstopil pred Dragarja in odrinil razjarjene delavce, ki so silili v govornika.

»Pustite ga vendar v miru; naj pove, kar misli; vsakdo ima pravico govoriti; bomo že potem videli, če ima prav ali ne.«

Naposled so sedli za mize in Dragar je nadaljeval svoj med hrupom in hruščem pričeti govor.

Da ne bodo imele njegove besede nikakega vspeha, to je vedel naprej, — kajti dobro je zapazil nase uprte zaničljive poglede in zlobno smehljanje svojih poslušalcev.

»Perotnik je govoril jako lepo, zato je čisto naravno, da vas je prepričal in navdušil; — to bi se mu posrečilo, tudi ko bi bil povedal še manj resnice. Zakaj duhovi so tako vzburjeni, tako pripravljeni na obsodbo in upor, da se željno oklenejo vsega, kar se more laskati tej njihovi vzburjenosti; vsled tega ne razločujejo med resnico in pretiravanjem ... Ker pa jaz ne znam tako krasno govoriti in ne znam pretiravati, vidim že naprej, da vas ne bom prepričal.

Rekel sem, da so zavladale v vaših glavah same sanjarije, naravnost otročje sanjarije. In to je resnica, če tudi vi sami nočete priznati. Naše uboštvo je časih veliko, ali tako črno nikakor ni, kakoršnega nam je naslikal Perotnik. Ne verjamem, da bi se dobila med nami družina, ki bi ne imela vsak dan svoj pošteni kruh. In ako se jo dobi, tedaj si je ta družina sama vzrok svojega stradanja. Poglejmo natančno naokrog, komu se godi najslabše, kje so najbolj v stiskah. Tu je n.pr. Perotnik sam, in potem morda Malinovi, Drvarjevi, Grčarjevi in še nekoliko tacih. Perotnik, če se ne motim, ima na dan 1 gld. 20 kr., — in to od aprila do oktobra; vrh tega ima tudi laz z dvema njivama. Pri Drvarjevih hodita v opekarno dva, pri Grčarjevih trije, — torej stojé še na boljšem, kakor Perotnikovi. Če nimajo v nedeljo mesa in o božiču in o veliki noči potice, — tedaj je jedino mogoče, da se mudi gospodar predolgo po gostilnah. In to je pri nas zelo v navadi ... Sploh pa veste vi vsi jako dobro, da neizmerno pretirava in naravnost laže, kdor govori o resničnem stradanju in o sesušenih okostnikih.

Nihče izmed nas ne more trditi, da je bil kdaj brez kosila ali da ni imel obleke za praznik, — s pristavkom seveda, če je dober in pošten gospodar.

Zdaj pa so prišle med vas hipoma nove, čudne misli, — in zdi se vam, kakor da vidite šele danes vso svojo revščino in svoje trpljenje. Pokazali so vam v najlepši svetlobi življenje bogatinov in vas vabili in vam prigovarjali: »Tako bi moralo biti tud vam; to je naša pravica; zakaj samo jedni in drugi ne?«

In začeli ste se smiliti samim sebi in sanjati o bogve kakšnem prijetnem svetu. Ne pomislite pa, da vam to sanjarjenje čisto nič ne koristi, da ne pridete z njim niti za korak dalje. Kolikor bolj bodete hrepeneli po čem drugem, tembolj temno in trpljenja polno se vam bo zdelo vaše resnično življenje.

Pričeli ga bodete sovražiti in v tem nezadovoljstvu zanemarjati delo in samega sebe in svojo družino. Namesto da bi se dvigali, bodete propadali ... Kdor je pameten, gleda, da izžme iz razmer, kakoršne so, kolikor mogoče veliko sreče in zadovoljnosti, — ne pa da bi sanjal o drugih, »ki so sicer lepe, toda nemogoče, ...«

»Ne pridiguj nam; — mi vemo že sami boljše, kaj je dobro in kaj je slabo, — brez tvojih lepih naukov ...« oglasil se je nekdo izza mize in drugi so mu pritrjevali.

»Prav imate, — niti na misel mi ne pride, da bi vam pridigoval in vam dajal kakšne nauke. To ni moja stvar ... Zato končam. Dovolite mi, da pripomnim samo še nekaj.

Zdaj ste se domenili, prositi ali boljše, — zahtevati povišanja plače. Recimo: desetico na dan ... Jaz ne vem, ali bodete mogli kaj doseči ali ne. Težko. Toda denimo, da dosežete, — kaj potem? Ali mislite, da bodete s tem zadovoljni? Ali bo ta desetica hipoma odstranila vse naše uboštvo in pomanjkanje? Kolikor si želite zdaj in o čemur sanjate, bilo bi to zboljšanje samo kaplja v morje. Jaz vam ga želim, želim ga tudi samemu sebi. Kdor se je znal že doslej pametno urediti, zalegla bi mu ta desetica na dan veliko. Toda razburkanih, nemirnih duhov, ki si žele zmirom dalje in dalje, da niti sami ne vedo, kam, — ne bo pomirila. Prosim Vas, da me razumete prav.

Kakšno zboljšanje bi nam jako dobro došlo in jaz sem tudi pripravljen, hoditi z vami vsak pameten in neprenagljen korak. Tudi ne tajim, da je naše življenje precej trnjevo in raskavo. Ali spremembe ne pridejo kar čez noč. Pred vsem pa se je treba osvoboditi nezadovoljnosti in sanjarjenja, zavisti in sovraštva do druzih, ki se jim godi boljše od nas. Dobro bi bilo, da bi gledali rajši nekoliko na tiste, ki trpijo še več, kakor mi. Pomislite na pr. na malega obrtnika; kaj mu je početi, kadar nima dela teden za tednom, časih po cel mesec in tudi dalj, krog njega pa strada velika družina? Odkod more on prositi zboljšanja in doklade? Povedal sem vam dovolj. Če mislite, da nisem govoril pametno, delajte kakor vam je drago, — po svojem prepričanju. Braniti vam ne morem. Samo še enkrat: — ne prenaglite se, čakajte in delajte. Kdor dela in je zadovoljen, ta ne toži in tudi ne strada.

Dragar je sedel, a ni ostal več dolgo časa v gostilni. Gledali so ga postrani, četudi mu niso veliko ugovarjali.

Poznalo se je vsem, da je njegov govor vendar nekoliko vplival nanje, akoravno tega niso hoteli pokazati. Niso se mogli tako hitro ločiti od nazorov, ki so se jim priljubili, — kakor se priljubi človeku vsaka vabljiva laž. Morda ni bilo nikogar med njimi, ki bi trdno upal, da se uresničijo vse njegove želje in sanje, — toda prijetno se jim je zdelo bloditi po sanjarijah, — kakor se zdi otroku prijetno gaziti po lužah, četudi se mu obleka z blatom poškropi ...

Pričeli so se dogovarjati o prošnji za povišanje plače. Naposled so se zjedinili, kako in kedaj naj bi se prosilo. Stopiti naj bi imeli trije izmed njih pred posestnico tovarne in pred oskrbnika in odkriti želje in zahteve delavcev. Glavno besedo naj bi imel Perotnik. Določili so njega, ker se je vsakdo drugi branil in izgovarjal, da ne zna govoriti itd.

Pozno v noč šele so se razšli, krčmar Zaletel pa se je zadovoljno muzal. Imel je dober zaslužek in skoro vsi sodčki so bili prazni.

III.

Gospa Gruberjeva je sedela pri pisalni mizi v veliki, elegantno opremljeni sobi. Temnordeča, do tal segajoča zagrinjala ob oknih so bila odgrnena in videlo se je nebo, prepreženo s sivimi in belimi oblaki, ki so hiteli neprestano od obzorja do obzorja, zgrinjali se in razdruževali, da se je pokazal vsak trenotek košček svetlega, jasnega neba. Ob mizi je slonel oskrbnik in držal v roki kopo listov, katere pa je samo kakor igraje prekladal in razrejal, ne da bi se ozrl vanje. Videlo se je, da je govoril ravnokar s svojo sestro o važni stvari, o kateri pa se nista mogla zjediniti.

Gruberica je bila že pet let vdova. Po smrti svojega moža je vzela gospodarstvo obširnega posestva popolnoma v svoje roke. Pomagal ji je pri tem njen brat, varuh njenega sina, ki je študiral v stolnem mestu in se ni veliko brigal za dom, a za gospodarstvo še manj. Gruber je bil vesten oskrbnik, četudi ni spolnjeval vselej natančno sestrine volje. Po različnih nesrečah in vsled preveč predrznih podjetij je izgubil že pred davnim časom večji del svojega premoženja; to ga je spametovalo, četudi precej pozno; tolažil se je s tem, da je zapravil samo svoje imetje, kajti oženjen ni bil in tudi ni kazal nobenega veselja, da bi dal slovo samskemu stanu.

»Torej ta stvar naj bi bila končana«, opomnila je Gruberica po daljšem molku. »A kaj je z našimi delavci? Pravil si mi jako čudne stvari. Razlagaj ...« »Kaj je treba tu razlagati?« odgovarjal je oskrbnik, zlovoljen že od prejšnjega prepira. »Pravijo, da se jim godi preslabo, da imajo premalo plače, — in zahtevajo, da jim jo povišamo. Pa to je samo postranska stvar. Glavno je, da so se jim rodile v glavah neke čudne muhe, — zanesli so jih mednje tuji agitatorji ... Pa to jih bo že minilo; ni ni posebnega ... Sploh pa jih boš slišala danes lahko sama«.

»Tako ... Pa ti nisi skušal, da preprečiš take neumnosti?«

»Čemu? Sčasoma se spametujejo sami. Da bi le druge nesreče ne bilo ...« »Torej ti ne misliš, da bi bilo na tem kaj resnega?« »Niti najmanj. Toliko morajo že sami imeti razuma, da jim pri sedanjih razmerah ne moremo ničesar dokladati. Kam pa pridemo ...«

Hišina je naznanila odposlance tovarniških delavcev in Gruberica jih je pozvala v sobo. Oblečeni so bili v pražnje in vsem se je poznala na obrazih zadrega in neodločnost. Ostali so pri vratih.

»Torej kaj želite?« ogovorila jih je posestnica in vstala izza mize, oskrbnik pa se je nasmehnil.

Perotnik je stopil korak naprej. »Oprostite gospa, delavci ne morejo več prenašati ...« Beseda mu je zastala in ves govor, ki si ga je bil pripravil dan poprej za to priložnost, zazdel se mu je naenkrat zelo smešen in neprimeren.

»Česa ne morejo več prenašati?« oglasil se je oskrbnik.

Perotnik je prišel še huje v zadrego. Izprevidel je, da tu ne sme jecljati in neodločno ugibati, da je treba govoriti krepko in trdno. Ali pripravljenih besed se ni hotel poslužiti, na misel pa mu ni hotelo priti ničesar pripravnega in pametnega. Naposled se je osvestil in zadrsal z nogo po gladkem parketu.

»Prosijo Vas, gospa, da jim povišate plačo. S tem, kar dobivajo, ne morejo pošteno živeti, ... In pride zima ...« Zaiti je hotel zopet v naučeni govor, ali kakor prej mu je zastala beseda.

»Ali človek«, ustavila ga je Gruberica, »kaj pa mislite? Odkod pa naj jemljemo? Vam se morda zdi, da živimo v bogve kakšnem razkošju in izobilju. Tu pa so jako motite ... Samo prevdarite nekoliko, če znate računati, in videli bodete lahko, koliko nese opekarna meni sami. Če dam vsakemu samo desetico na dan več, kakor doslej, pustim rajše brez posebne žalosti vso stvar pri miru ... Bodite pametni in veselite se, da imate dela in vam ni treba imeti še drugih skrbij ... Z Bogom!«

Odposlanci so se spogledali in oskrbnik se je zopet nasmehnil, stali so nekaj časa pri vratih, naposled pa so se obrnili in odšli. Perotnik je zinil še na pragu s tresočim, od sramu in jeze skoro hripavim glasom: »Da se ne bodete kesali, gospa ...« Kaj je hotel s tem povedati, tega v tistem trenotku sam ni vedel. Gruberica se je ozrla v svojega brata. »Kako je dejal?«

Oskrbnik je skomizgnil z rameni. »Če se mu kaj zgodi, naj pripiše samemu sebi. Delavcev imamo dovolj na vsak korak.«

»To je menda največji nemirnež; treba bi ga bilo strezniti ...«

»Dolgo časa ga ne pustim rovati ... Sploh pa bomo videli ...

Poslopje Gruberice je stalo nekoliko oddaljeno od druzih hiš. Odposlanci so se vračali molče in poparjeni proti vasi, kjer so jih pričakovali v gostilni drugi delavci. Bilo je predpoldnem po maši; nekateri so se naveličali čakanja in so odšli domu h kosilu.

Perotnik je stopil prvi v gostilno in vsi so mu poznali že na obrazu, da ni opravil ničesar. Večina je bila o takem vspehu že prej na tihem prepričana. „Kakó je bilo? Kakšen odgovor?“

„Štrajk!“ Perotnik je izustil prvi to besedo, ki je od začetka vse nekako čudno dirnila. Nekateri so zmajali z glavó, drugi pa so molčali in gledali nekako osramočeno predse.

„Kaj nam ostane druzega? Zdaj smo stopili na pot in kdor ni šleva in strahopetnež, mora stopati po tej poti naprej. Ali se nam ne bi po pravici v obraz smejali, če se ponižno in pohlevno vrnemo in prosimo odpuščanja? Kaj je pomagalo vse govorjenje in kričanje, vsi shodi in dogovori, če se strašimo že svojega prvega sklepa?.. Da nam radovoljno ne dovolijo ničesar, to si je lahko vsak že sam mislil. Dokler jih ne prisilimo, ne moremo pričakovati od njih niti trohice. Ali jaz sem prepričan, da se bodo dali še radi omehčati, kadar bodo videli, da jim teče voda v grlo ... Samó ne obupavati, samó ne dvomiti in premišljati; niti za stopinjo nazaj! Naša pomoč in rešitev je zdaj štrajk! Če nočejo svojih delavcev plačevati, kakor se spodobi, pa naj zavihajo rokave in delajo sami!“

Perotnik ni govoril toliko iz pravega prepričanja in iz resničnega čuta za slabo stanje svoje in svojih tovarišev, — temveč mnogo bolj iz srda in osvetoželjnosti. Postavil se je takoj v začetku na čelo vsega nezadovoljstva in upiranja, zato je čutil, da bi zvrnili vso krivdo nanj, če bi se ponesrečil takoj prvi korak. Zdelo pa se mu je, da bi prenašal vse drugo lažje, kakor sramoto in razna očitanja. Res je nekoliko čutil, da peha morda v nesrečo sebe in druge, toda otresel se je te misli in govoril in vspodbujal tem glasneje, — kakor da bi hotel prevpiti slabo vest, ki se mu je pričela vzbujati v srcu.

Tudi druge je priganjal nekakšen sram, da so se dali pregovoriti, četudi ni bilo pri današnjem razgovarjanju pol toliko navdušenosti, kakor teden prej. Vsem se je zdelo, kakor da jih neka nevidna roka peha po spolzki poti dalje. Na vso nesrečo niti Dragarja ni bilo poleg in z njim nekaterih druzih, ki se že od začetka za vso stvar niso brigali veliko.

Torej štrajk! Po vsem Leševju je vrelo. Prejšnji večer — v nedeljo — popivali so pri Zaletelu pozno v noč. Vsi so govorili hrupno in veselo kričali s hripavimi grli, kakor bi se hoteli siloma osvoboditi nekega čudnega, neljubega bremena, ki jim je tožilo srce. Sklenili so, da ne pojde v ponedeljek nihče na delo.

Zjutraj niso nikjer spali dalj kakor navadno. Ko so zasijali na nebu prvi slabi solnčni žarki, bilo je po Leševju že vse živo in glasno. Delavci so se zbirali na cesti in po žganjarijah. Mnogim se je na tihem tožilo po delu, ali vsakdo se je trudil, da je kolikor mogoče prikrival svojo zadrego in slabo voljo. Največ se jih je zbralo pri Marinu, kamor je prišel tudi Perotnik. Njemu se je poznalo na obrazu še mnogo bolj kot drugim, da je veliko prestal te kratke dni. Obrvi so se mu pod čelom stiskale in ježile, oči so gledale temno in megleno in lica so mu precej upala.

Žena mu ni rekla ves čas ničesar, niti ga ni opominjala ali prosila. On pa je videl dobro iz njenih pogledov in iz njenega molčanja, da zaupa vanj, v njegovo vest in pamet. To ga je težilo silneje, kakor vsaka ostra ali nezadovoljna beseda. Zatrt se je odpravil od doma kolikor hitro je mogel, da bi ne gledal njenega tihega trpljenja.

Pri Marinu so ga pozdravili s krikom in hrupom; toda vsemu temu, na videz brezskrbnemu veselju se je poznalo na prvi hip, da je prisiljeno in nenaravno. »Kaj praviš Perotnik, — to bodo gledali! Udarili smo jih v obraz, da bodo čutili ...«

Malemu, suhemu delavcu, ki je izgovoril te besede, zdelo se je na skrivnem še med govorjenjem, da zadene morda ta »udarec v obraz« še veliko hujše njega samega in njegove tovariše. Zabavljanje in pogumno sklepanje novih načrtov ni hotelo priti nikakor v gladek tir. Vsem so bili jeziki nekako težki in neokretni.

»Kakšne bodo posledice?« To se je prašal zase vsakdo, a nihče ni mogel določno odgovoriti. »Ali nas bodo prosili, da se vrnemo? Ali bodo dobili novih delavcev? Kje jih bodo vzeli?«

Vspodbujali so drug druzega s pogumnimi, samozavestnimi besedami, da bi s tem udušili v samem sebi bojazen in — kesanje, ki se je začelo takoj po storjenem koraku vzbujati v večini štrajkujočih delavcev. »A če nas ne prosijo, če nas ne pozovejo, — kaj potem?«

Na to vprašanje so so bali odgovarjati in nihče izmed njih se doslej še ni osvestil, da bi ga glasno izgovoril. Perotnik je vse to videl in razumel in čutil je, kako z vsakim trenotkom raste njegova odgovornost. »Nazaj nikakor ne, — nazaj ni mogoče! Torej dalje, — kamorkoli.«

Lagal je samemu sebi. Morda je gledal še jasneje kakor drugi vse posledice pred seboj, — toda tajil jih je, zapiral oči, ker se je bal sramote in očitanj, če bi ostal na pol poti ali se celo vrnil. Zdelo se mu je, da je zašel predaleč in da bi se rajši pogreznil v zemljo, kakor da bi odnehal in utihnil zdaj, ko so vsi pogledi uprti nanj, — na rešitelja in vodnika.

»Ne bojte se, tovariši! Samo ne premišljevati in obupavati! Nečem vam zakrivati, da nam bo šlo par dnij trdo, ali ukloniti se ne smemo, čc hočemo doseči kaj druzega, kakor sramoto in zasmeh. Da le prestanemo ta kratki čas pričakovanja in negotovosti, — plačilo ne izostane in videli bote, da naposled zmagamo. Kaj pa nas čaka, če pademo na kolena in prosimo milosti, tega vam ni treba praviti. Prizanašali nam ne bodo. Zato bodite trdni in vztrajajte! Okleniti se moramo še tesneje drug druzega; nihče ne sme omahovati; kdor bi se odločil od svojih tovarišev, tega prezirajte in zaničujte, — ta ni vreden, da bi se godilo njemu in njegovim otrokom kdaj boljše, kakor se nam godi zdaj!«

Govoril ni s tistim vznesenim, ognjevitim glasom, kakor takrat, ko je pričel prvikrat vspodbujati v upor, — in tudi vsprejete niso bilo njegove besede s takim kipečim navdušenjem, kakor navadno.

Na vsa srca je leglo nekaj težkega, neprijetnega, česar se nihče tudi s prisiljeno brezskrbnostjo ni mogel osvoboditi.

Pretekli so trije dnevi, — in štirje; prešel je teden. Po vasi je bilo tiho. Možje so sedeli doma s temnimi obrazi in stisnjenimi ustni. Povsod so govorili malo in še to z nezadovoljnim, srditim, hreščečim glasom, kakor bi se vsaka beseda le siloma iztisnila iz grla. Drugod so se prepirali, kričali in preklinjali. Žene so tožile in jokale, otroci so posedali po kotih in gledali začudeno in boječe se očeta.

V soboto ni bilo denarja in dolg po prodajalnah se ni imel s čim plačati. Ubožnejši so prišli v nedeljo zjutraj od Marina s praznimi rokami, brez soli in kruha. Upati jim ni hotel niti za krajcar več in se izgovarjal, da so časi slabi in da mu gre že tako vse v izgubo.

Zvečer je ostala Zaletelova gostilna skoro prazna. Prišel je samo Dragar in nekaj drugih, ki med tednom niso opustili dela. Od štrajkujočih so ni prikazal nobeden, kakor da bi se bili domenili. Nihče izmed njih si ni upal pogledati drugemu v obraz, ker je vsakdo vedel, da bi zapazil na njem iste temne misli, kot jih ima sam. Sramovali so se in pričakovali željno kakoršnegakoli izida. Prepričani so bili vsi, da „tako ne more iti dalje“ — in vsak zase je sklenil na tihem, da pojde delat, naj bo potem kakor hoče.

Perotnik ni prišel mnogo na cesto in še takrat se mu je zdelo, kakor da se ga tovariši ogibljejo. Čutil je dobro, kaj se godi med njimi, in prišel je časih trenutek, da jim je zavidal. »Njim je lahko, a jaz ne morem nazaj. Zame so zaprta vsa pota ...«

Prihodnost je vstajala pred njim temna in strašna, da se je stresel, kadar je pomislil nanjo ... Vsi oni krasni novi nauki, vse tiste svetle sanje o drugem svetu razkošja in brezskrbnosti, — vse je minilo tako hitro in nenavadno, kakor je prišlo, — in pustilo je za seboj grenek sled kesanja in osramočenja ...

Zgodilo se je, kakor se ni moglo drugače pričakovati. V ponedeljek na vse zgodaj so se vrnili vsi delavci razen Perotnika v opekarno. Oskrbnik jih je pozdravil s svojim navadnim smehljajem.

»Torej naposled ste prišli k pameti. Bil je zares že skrajni čas. Sicer pa je dobro, da vas je nekoliko izučilo ... Perotnika ni tukaj? — Recite mu, da naj le za zmirom ostane doma, — da ga ne potrebujemo več Tacih ljudij si ne želimo ...«

Perotnikova žena je stopila v pisarno gospe Gruberice in jokala in prosila. »Vzemite ga nazaj, usmilite se našega uboštva. Kaj bo z nami, če nas zapustite ...« Gruberica je nejevoljno zmajala z rameni.

»Povedali bi svojemu možu, da naj bo pameten in naj ne dela nikakih neumnostij ... Zdaj ima samo, kar je sam hotel ...« »Zapeljali so ga, — prej je bil ves drugačen ... Tisti nesrečni shod ga je premotil. In Vi sami veste, gospa, da je bil priden in pošten delavec ...«

V sobo je prišel oskrbnik z nekimi papirji v rokah.

»No, kaj počne Vaš mož? Kako mu ugaja svoboda in samostojnost? Ali se je še ni naveličal?«

»Vzemite ga v tovarno nazaj ... Tako ne moremo živeti, — moj Bog! Otroci nam poginejo ...« »Ah glejte, glejte ...« nasmehljal se je Gruber, »torej on prosi? Tako glasen in brezobziren upornik prosi? Kako je to čudno ... Ali da govorimo resno: povejte svojemu možu, da naj bo drugikrat bolj previden in naj ne verjame vsaki budalosti, ki jo sliši od kakšnega pritepenca ... Povejte mu to in če hoče, naj se vrne ...«

Gruberica je pokimala z glavo in se obrnila zopet k papirjem, raztresenim po vsi mizi.

Drugo jutro je vstala Perotnikova žena še pred zoro in skuhala kavo, ki si jo je sposodila od sosede. Prinesla jo je v sobo in vzbudila moža.

»Danes pojdeš, ali ne? ... Sinoči sem bila pri Gruberici in vsprejmejo te zopet. Napravi se in pojdi ...«

Perotnik se je obrnil od nje in gledal skozi okno.

»Jaz ne morem; pusti me ...«

Žena je obstala in strmela nekaj časa molče vanj.

»Otroci! Vstanite! ...«

Male, drobne postavice so se dvigale izza odej v samih srajčkah, z zaspanimi pogledi in zmršenimi laski. Gledali so krog sebe in kromžili usta na jok. Zdelo se jim je še prezgodaj, da bi bilo že treba zapustiti gorke blazine.

»Tukaj jih imaš ... Ali naj umiramo od lakote počasi, dan za dnem? ... Ubij nas rajši takoj ... Tukaj smo pred tabo vsi ... Ubij nas, ti krutnež!«

Otroci so se začeli glasno jokati, Perotnik pa je slonel ob oknu, ne da bi zinil besedico. V prsih mu je vrelo in srce mu je stiskalo, kakor z mrzlimi, jeklenimi rokami ...

Vrata so se odprla in na pragu se je prikazal Dragar. Videl je na prvi pogled, kaj se godi, in stopil je k Perotniku. v »Človek, ali nimaš nikakega srca? Vstani in pojdi z mano! Delat! ... Dajte mu suknjo! ... Tu imaš kruha, da ga vzameš seboj in — ne bodi otrok, saj si skusil dovolj!«

Perotnik je odšel z njim, prej pa je stisnil svoji ženi roko in pobožal najmlajšega sinčka po rdečih, zaspanih licih. In bilo mu je hipoma lahko in prijetno pri srcu, da niti ni čutil hladne jutranje sape, ko jo stopal po prašni cesti proti tovarni.