Štrajk (Jože Zavertnik)

Štrajk
Jože Zavertnik
Izdano: Proletarec, Chicago, 1907.
Viri: Proletarec, 1907, št. 11.
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Krulčev Jaka je bil sanjav fant. Kedar je zvečer sedel po delopustu ob morskem obrežju, je sanjal o tujih deželah, bliščečih vojaških uniformah, o divjakih, ljudožrcih, brezmernih ameriških planjavah in temnih zaraščenih gozdih.

Po dnevu se je učil mehianikarskega rokodelstva v veliki ladjedelnici. Delal je odi zore do mraka. Komaj se je zdanilo, že je bil na potu v ladjedelnico. Tudi v ladjedelnici med šumenjem in ropotom zobčastih koles so uhajale njegove misli vedno v tuje dežele, k bliščečim uniformam, divjakom, ljudožrcem, videl je samega sebe v duhu kako jaha divjega mustanga po brezmenjih in valovitih ameriških prerijah. In kadar ga je objel tak sladek sen v bodočnost, tedaj je vzdihnil: »Ah, da bi bil že sedemnajst let star in odšel kot prostovoljec v mornarnico!«

Popolnoma ž njimi v nasprotju je bil njegov starejši brat Janez glede vojaštva in življenja vobče. Janez je doslužil štiri leta v mornarnici. In kedar se je pri večerji zasukal govor na vojaštvo, je Janez zabavljal.

»Vojaštvo imamo radi tega,« je večkrat dejal Janez, »da varuje trinoge in oderuhe, ki žive o ljudskih žuljih.«

Pri takih pogovorih je Jaka vedno umolknil, dasiravno so njegovi nazori o vojaštvu bili diametralno nasprotni nazorom svojega brata. Preveč je ljubil in spoštoval svojega brata, da bi v njegovi družbi povedal, da se ne strinja ž njim.

»Na delo,« je klicala vsaki dan piščalka v ladjedelnici. Tako so minevali dnovi, tedni in meseci. Jaka je spolnil sedemnajsto leto in povedal je materi in bratu, da hoče odiditi kot prostovoljec v mornarnico. Mati je zaplakala, vendar je pa izrekla, da svojemu ljubljencu, najmlajšemu sinu, dovoli vse, če misli, da bo srečen. Janez se je ugriznil v ustnico. Rekel ni nič, sam med seboj je pa mrmral: »Ves nauk zastonj!«

Minola sta zopet dva leta. V ladjedelci je nastal štrajk. Garnizija je odšla k manevrom. V luki so pa bile zasidrane štiri bojno ladije. Policijski direktor je takoj prvi dan zahteval, da admiral izkrca najmanj 400 pomorščakov na suho, ker je vojaštvo na suhem odšlo k vajam, ki se vrše skoro 100 kilometrov proč. Admiral je ustregel želji policijskega direktorja. Vsak pomorščak je dobil 40 nabitih patronov, če je treba, da s krogljami prisilijo nepokorne delavce, da se vrnejo na delo.

Med izbranimi pomorščaki je bil tudi Jaka. Jaka je ogledoval patrone. »Čemu smo jih neki dobili? Kakšno bolest lahko napravijo te le majhne krogljice?« Tako je razmišljal Jaka. Vedel je, da njegov brat štrajka. Vzel je patrono iz zavoja in na kroglji je napravil znamenje, pa sam ni vedel zakaj.

Četrti dan je nakrat dospel na policijsko postajo telefoničen poziv za vojaško pomoč. »Štrajkujoči delavci hočejo zažgati ladjedelnico. Vojaška pomoč nujno potreba.« Tako se je glasilo kratko telefonično poročilo.

Pomorščaki so na povelje zgrabili za puške, potem pa hajd v divjem diru proti ladjedelnici, kjer »svetemu« imetku preti nevarnost.

Veličasten pogled! Delavci so v široki vrsti, z razgaljenimi prsi, brez vsakega orožja, prepevajoč delavske pesni korakali mimo ladjodelnice. Pri glavnih vratih ladjodelnice je stal policijski komisar s 20 policaji. »Stojte«, je zaklical komisar. »Vrnite se!«

V tem so dospeli pomorščaki z nabitimi puškami na lice mesta. Sedaj je zrastel pogum komisarju. Stopil je h kapitanu, ki je zapovedoval oddelku pomorščakov in mu rekel: »Streljajte, ako jim trikrat zakličete, da obstoje in če nočejo obstati in vrniti se. Kdo ve, kaj ti razjarjeni ljudje nameravajo?«

Kratko povelje in pomorščaki so se razvrstili v široki kompatijski koloni preko ceste.

»Stojte! Vrnite se!« je zaklical kapitan.

»Streljajte morilci na svoje brate in očete!« je zagrmelo iz delavskih vrst. »Delavci, ki so stali v prvih vrstah, so odpeli svoje jopiče in raztrgali svoje srajce, pokazali so pomorščakom svoja gola prsa.

Jakatu se je dozdevalo, da vidi v prvih vrstah svojega brata Janeza. Mrzličen mraz ga je spreletel.

Zopet kratko povelje. Jaka ni imel časa za premišljevanje. Salva . . . druga salva . . .

Kakih 30 delavcev je ležalo v krvi. Nekateri so se zvijali vsled groznih bolečin, drugi so pa ležali s smehljajem okoli svojih usten mirno . . . mirno . . .

Ko je počila druga salva, je planil Jaka naprej, med delavce, ki so ležali v krvi na umazanem cestnem tlaku. K temu ga je prisilila neka grozna misel.

Prvi, drugi, tretji niso! Tam četrti je njegov brat Janez. Iz njegovih prsi curlja kri, na njegovem licu je pa čitati: »Odpuščam!«

Jaka ga dvigne, mislil je, da je še življenje v njemu. Sedaj nekaj pade iz ohlapne suknje na tlak . . . Kroglja! . . . Znamenje… Jaka si nastavi puško pod brado . . . strel! Mati je zgubila oba sinova.