Štrped

Štrped Pavel Medvešček

Spisano:	20.junij.2011
Izdano:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Štrped

Severno od vasi, kjer se cesta ostro zalomi proti Vodicam, je več dni čakal lovec na srnjaka. Vedel je, da ga bo čakal, dokler ga ne bo ugledal, saj je imel najlepše rogove v Čičariji. Končno je le prišlo jutro, ko se mu je prikazal na deset korakov. Takoj je vperil vanj puško. Ko pa je že hotel sprožiti, je v letu zagledal Strpeda, ki se je ustavil na srnjakovem rogu in obenem tako kriknil, da je lovec poskočil in sprožil svoj strel v povsem drugo smer. Srnjak je potem preskočil kamnito ogrado in izginil v goščavi. Kadar koli je potem prišel na omenjen kraj lovec, je vedno videl, kako Štrped pred njim odganja divjad. Nekoč je v jezi nameril nanj puško in sprožil. Štrped je ostal na svojem mestu, lovcu pa je razneslo puško. Po tem dogodku, so temu kraju rekli Štrped in tako ja tudi ostalo, vse do današnjih dni.

Štrpedov rod

Ostric je gora, kjer je bilo nekoč veliko polhov. Vsakih sedem let, se je tam ob pomoči lune in zlatokljunega sokola Lunja izlegel Beli polh Strped. Na pogled je bil kakor drugi, le da je Štrped imel bel kožuh in na mestu prednjih nog sokolja krila. Tudi oči je imel sokolje, iz ušes pa so mu rastli jesenovi listi. Strped so bili molklne (plašljive) živali. Po dnevi so dremali v drevesnih duplinah, ali pod bukovimi koreninami, ponoči pa so neslišno letali okoli in pomagali revnim, bolnim in pomoči potrebnim ljudem. V tistem času so v globeli Vitrnjaka živeli krvosesi Smodlaki (gozdni škrati), ki so bili strah in trepet vsem okoličanom. Pred njimi ni bil varen niti graščak na Grdinskem gradu. Prizanašali pa niso niti dobrodušnim Štrpedom. Če so jim le prišli za hrbet, so jim pregriznili vrat in izsesali kri, da so se nato posušili kot fige. Takrat pa je v Strašni jami živel še črni polh Strped, ki pa je prinašal nesrečo in smrt. Vse, česar se je dotaknil, je izginilo v nič. Srečo je prinašala najditelju le skrivnostna roža Guta, ki je občasno rastla ob jami in cvetela le en dan. Kako je danes s štrpedovim rodom, zagotovo ne ve nihče. Saj tudi v gozdove hodi vse manj ljudi. Bilo pa je prerokovano, da bodo Strpedi odšli v valkanijo (podzemni svet), še preden bodo siromaki bogati in bogati revni.

Runjevica

V Runjevici so v majhnih kamnitih okučetah (kamnita hiška, grajena na suho) živeli revni ovčarji. Ovce, ki so jih redili in pasli, niso bile njihove, ampak od bogatinov iz Odoline. Kadar jim je katera poginila, ali pa jo je raztrgal volk, so jim gospodarji vzeli del zaslužka. V takih slučajih jim je vedno pomagal dobri Štrped. Ovčarji so se te dobrote že navadili. Odšli so k Štrpedovi lipi in v duplu pobrskali po črnici. Vedno so tam našli kakšen sold. Za to Štrpedovo dobroto pa je nekoč zvedel tudi herpeljski mešeter. Na skrivaj je prišel do tiste lipe in začel brskati v duplu. Prav kmalu je ven privlekel glinen lonec. Bil je prepričan, da je poln zlatnikov. Na hitro je dvignil pokrov in segel vanj. V loncu pa je bil velik gad, ki ga je pičil. Se pred nočjo je v hudih mukah umrl, ne, da bi prejel zadnji zakrament.

Turki

V Runjevici so v majhnih kamnitih okučetah (kamnita hiška, grajena na suho) živeli revni ovčarji. Ovce, ki so jih redili in pasli, niso bile njihove, ampak od bogatinov iz Odoline. Kadar jim je katera poginila, ali pa jo je raztrgal volk, so jim gospodarji vzeli del zaslužka. V takih slučajih jim je vedno pomagal dobri Štrped. Ovčarji so se te dobrote že navadili. Odšli so k Štrpedovi lipi in v duplu pobrskali po črnici. Vedno so tam našli kakšen sold. Za to Štrpedovo dobroto pa je nekoč zvedel tudi herpeljski mešeter. Na skrivaj je prišel do tiste lipe in začel brskati v duplu. Prav kmalu je ven privlekel glinen lonec. Bil je prepričan, da je poln zlatnikov. Na hitro je dvignil pokrov in segel vanj. V loncu pa je bil velik gad, ki ga je pičil. Se pred nočjo je v hudih mukah umrl, ne, da bi prejel zadnji zakrament.

Podgrajska grofična

V Runjevici so v majhnih kamnitih okučetah (kamnita hiška, grajena na suho) živeli revni ovčarji. Ovce, ki so jih redili in pasli, niso bile njihove, ampak od bogatinov iz Odoline. Kadar jim je katera poginila, ali pa jo je raztrgal volk, so jim gospodarji vzeli del zaslužka. V takih slučajih jim je vedno pomagal dobri Štrped. Ovčarji so se te dobrote že navadili. Odšli so k Štrpedovi lipi in v duplu pobrskali po črnici. Vedno so tam našli kakšen sold. Za to Štrpedovo dobroto pa je nekoč zvedel tudi herpeljski mešeter. Na skrivaj je prišel do tiste lipe in začel brskati v duplu. Prav kmalu je ven privlekel glinen lonec. Bil je prepričan, da je poln zlatnikov. Na hitro je dvignil pokrov in segel vanj. V loncu pa je bil velik gad, ki ga je pičil. Se pred nočjo je v hudih mukah umrl, ne, da bi prejel zadnji zakrament.

Nabiralec brinja

Tako kakor drugi vaščani je tudi Lucin nabiral čepinje (brinje) za kuhanje brinjevca, ki je zelo dobro šel v prodajo, predvsem v Trstu. Tisto jutro je šel zelo zgodaj od doma, da prehiti druge nabiralce. Prav kmalu se je znašel na gmajni, ki je ni poznal. Toda vesel je bil, ker je bilo na njej zelo veliko dozorelih brinjevih jagod. Zaradi tega ni bil dovolj pazljiv. Padel je v brezno, od koder brez pomoči, ni mogel priti. Klical je na pomoč, toda slišal ga ni nihče. Ko se je stemnilo ga je postalo strah. Takrat je tudi pomislil na smrt, ki bi jo lahko prinesel črni Strped. Ko pa je v brezno posijala luna, se je ob njem nenadoma pojavil Beli Strped. Potolažil ga je in mu obljubil pomoč. Čez čas se je vrnil in mu v brezno spustil raoča^soroboh, Lucin je po njem priplezal ven. Toda tam okoli nT^bilo nikogar, tako da se še zahvaliti ni imel komu. Čeprav je kasneje Strpeda iskal vse povsod, ga ni nikoli več videl.

Skandan

Skandan je bil priden in deloven mladenič. Vsi so verjeli, da bo dober gospodar, potem ko bo prevzel kmetijo. Toda dekle, ki jo je izbral za ženo, mu je nekega dne po rejcu sporočila, da ga več ne mara in da gre za vedno v mesto. Skandana je novica zelo prizadela. Odšel je za njo, da bi jo pregovoril. Toda, ker jo v mestu ni našel, se je iz obupa odločil, da si vzame življenje. Na poti domov je skočil v prepad. Toda še preden je treščil ob skale, ga je Štrped zaustavil in ga rahlo spustil na tla. Šele takrat je sprevidel, da z smrtjo ne bi rešil ničesar, ampak le prizadel starše. Štrped mu je tudi takrat naročil, naj na poti domov pogleda v prvi kal, ki ga bo videl. Na gladini vode bo videl dekletov obraz. K njej naj stopi, saj ga prav tista ljubi in nestrpno čaka. Skandan je storil vse tako, kot mu je dobri Štrped naročil. Z dekletom sta se prav kmalu vzela in se vse do smrti spoštovala in ljubila. Vzgojila sta tudi veliko lepih in zdravih otrok.

Skandan

Skandan je bil priden in deloven mladenič. Vsi so verjeli, da bo dober gospodar, potem ko bo prevzel kmetijo. Toda dekle, ki jo je izbral za ženo, mu je nekega dne po rejcu sporočila, da ga več ne mara in da gre za vedno v mesto. Skandana je novica zelo prizadela. Odšel je za njo, da bi jo pregovoril. Toda, ker jo v mestu ni našel, se je iz obupa odločil, da si vzame življenje. Na poti domov je skočil v prepad. Toda še preden je treščil ob skale, ga je Štrped zaustavil in ga rahlo spustil na tla. Šele takrat je sprevidel, da z smrtjo ne bi rešil ničesar, ampak le prizadel starše. Štrped mu je tudi takrat naročil, naj na poti domov pogleda v prvi kal, ki ga bo videl. Na gladini vode bo videl dekletov obraz. K njej naj stopi, saj ga prav tista ljubi in nestrpno čaka. Skandan je storil vse tako, kot mu je dobri Štrped naročil. Z dekletom sta se prav kmalu vzela in se vse do smrti spoštovala in ljubila. Vzgojila sta tudi veliko lepih in zdravih otrok.

Lipeglav

Lipeglav je bil otrok brez staršev. Živel je, kot je vedel in znal. Bil je hlapec, pastir in še kaj. Povsod in nikjer doma. V hišo je hodil le v deževnih in mrzlih dneh, ko so ga gospodarji lahko pogrešali. Spal je v stali, listnjaku ali na skednju. Bil je večkrat lačen, kot pa sit. Imetje, ki ga je imel, je nosil na sebi. Kamor koli je šel, je bil ob njem enooki pes, ki mu je bil tudi najzvestejši prijatelj. Ob zimskih večerih, ko po gasah tuli burja, so se ob ognjišču pripovedovale vse mogoče zgodbe. Takrat je Lipeglav slišal tudi to, kako je njegov pokojni oče, ko se je vrnil iz vojne, ob pečini v Padečih, zakopal zlati zaklad. Usoda je hotela, da je kmalu za tem umrl. Zaklad so potem iskali, a zaman. Od takrat je Lipeglav velikokrat, preden je zaspal, mislil nanj in si želel, da bi ga našel. Nekega božičnega večera, ko so drugi sedeli pri obloženi mizi in si privoščili vsemogočih dobrot, je on ležal s psom v stali. Takrat pa zasliši nad seboj prhutanje. Se preden se zave, se na jaslih ustavi Strped. Pove mu, da mu pokaže skriti očetov zaklad, če mu le sledi. Še tisto noč je Lipeglav odšel v mesto. Ko se je drugega dne vrnil v vas, je bil napravljen kot pravi gospodič. Med reveže razdeli nekaj zlatnikov, v župnišču pa za nekaj let plača mašo za pokojne starše. Kmalu za tem se poslovi od znancev in odjaha v svet z belim konjem. Nikoli več se ni vrnil v rojstni kraj, pa tudi pisal ni nikomur. Govorilo se pa je, da je odšel v Ameriko, kjer je postal ugleden in bogat mož.

Bosi otroci

Tistega leta je sneg zapadel zelo zgodaj. Mraz je bil še hujši, ker je pihala burja, ki je silila pod obleko. Ljudje so tiščali ob ognjiščih in hodili ven le za najnujnejšim. Na robu vasi pa je stala kamnita hiška, kjer sta pred časom za jetiko umrla oče in mati. Desetleten fantek je moral tako skrbeti za preživetje vseh. Edino obuvalo, ki je bilo pri hiši, so bile očetove in materine cokle. Otrokom je začelo primanjkovati kurjave in krme za ovce. Po dva in dva sta se menjavala, da so lahko opravili najnujnejša opravila. Ko pa so snežni zameti zasuli dvorišče in poti, so morali vsi otroci pomagati. No, in takrat se jih je usmilil dobrotnik štrped. Ko so se zjutraj prebudili, je bilo na pragu šest parov novih cokel. Veselje v hiši je bilo nepopisno. Celo na hrano so pozabili. Vsi so šli ven in prav kmalu očistili vso okolico. Prinesli in nažagali so drv ter nakrmili in napojili ovce v staji. Od tistega dne so pomagali tudi sosedom, oni pa njim.

Podganje leto

Prerokovano je bilo, ko se bo začelo podganje leto, bodo ljudje umirali od lakote, kuge in vojne. Pestila pa jih bo še strašna suša in poplave. Prišle pa so v okroglem letu 1777 vse nadloge skupaj. Ljudje so umirali v takem številu, da so jih komaj uspeli pokopavati. Tudi zvonenje se celi dan ni ustavilo, saj so se zvonarjineprestano menjavali. A glej, tudi v tej hudi nesreči, je Štrped priskočil ljudem na pomoč. Pri vsakem pogrebu je število pogrebcev nadomestil z procesjo belih žena, ki so na glavah nosile jerbase hrane in tako zaustavile lakoto in z njo gotovo smrt. Tudi vodo, ki je cel mesec ni bilo, je po zaslugi Štrpeda začela teči v novem izviru, ki mu danes rečejo Kapljušč.

Stava

Nekoč sta dva zaletava mladeniča stavila za sod vina, kdo od njiju bo dosegel večjo globino v nekem breznu na Vrtaštini, ki po starem izročilu sega vse do pekla. Žreb je določil, da prvi poskusi mlajši. Pripravil si je vse potrebno: vrv, hrano in vodo. Toda že prvi dan se mu je utrgala vrv. Padel je na palico in se na njej ujel, da ni zgrmel v večno temo. Naslednji dan se je v brezno spustil starejši. S seboj je podobno kot mlajši vzel vrv, le veliko daljšo. Tri dni se je spuščal, da je dosegel konec vrvi. Hotel je še globlje, a ni vedel kako. Beli Štrped, ki se je bal za njegovo življenje, ga je prosil, naj se vrne, saj je stavo že dobil. Vendar ga lahkomiselni mladenič ni poslušal. Črni Štrped, ki pa je komaj čakal na nesrečo, pa je ob vhodu v brezno odvezal vrv in mu jo prinesel v globočino, rekoč: "Še enkrat globje boš lahko sedaj prišel!" Kaj se je potem z njim zgodilo, ostaja skrivnost. Ljudje so se brezna izogibali, ker so iz njega od časa do časa prihajali čudni, nerazumljivi glasovi

Medvižicev štrped

Koliko štrpedov živi na celotnem področju, zagotovo ne ve nihče. Posamezne vasi poznajo le vsaka svojega, morda še kakšnega drugega. Tako so Gočani poznali najbolj Medvižicvega Štrpeda, ki je imel domovanje v stari bukvi. Da Štrpedi res živijo, ni nobenega dvoma. Preveč je dokazov, kako ta drobna bitja pomagajo tistim, ki so pomoči potrebni. V vas pa je nekoč prišel iz juga neki oglar. Kdo ve, odkod ga je hudič prinesel. Pa še nekaj ciganske krvi je imel v sebi. Ko je začel oglariti v Medvižici, je gozd posekal do golega in tako prišel tudi do Štrpedove bukve. Čeprav so ga prosili, naj jo pusti, jo je vseeno podrl. Ko je padla, je v nižino puhnil veter, ki je s seboj prinesel otroku podoben jok. Najprej so pomislili, da je Štrpeda pokončalo, a so se zmotili. Ko je namreč mežnarica nekega jutra odšla v Vruljo, je videla, kako se je skril v jamo. Čeprav njeni pripovedi niso docela verjeli, so to morali potem, ko so na lastne oči videli pri najbolj revni družini polno mizo dobrot. Še bolj pa so bili začudeni, ko so v gredici pred hišo cvetele sugalice (narcise), čeprav je bila takrat zima.

Žito

Kadar so bile potrebe na kmetiji večje, so pšenico ali rž posejali tudi na travniku, s tem da so ga po setvi dobro pognojili. V starih časih, ko so bile družine številne, je bila glavna skrb, da je imel človek vsaj toliko hrane, da je preživel. Predvsem pri revnih kmetih se je večkrst dogodilo, da so pozimi morali pojesti nedotakljive zaloge žita in tako ostali brez semena. Siromašni Dulenci, so prav to storili. Ker ni bilo ne semena in ne denarja, da bi ga kupili, so že videli deklo lakoto, ki je stala na pragu hiše. Kljub temu pa so polja preorali in pognojili, ne da bi razmišljali o žetvi. Ko pa so polja le ozelenela, so se jim zaiskrile oči. Vedeli so, da jih je posejal, nihče drug, kot dobri Štrped.

Tihotapci

Trije Poljanci so nekoč tihotapili sol, od morja vse do Kranjskega. Enkrat je naneslo tako, da je vsak lahko naložil na osla le po eno vrečo. Ko so prišli do Velikih vrat, so najmlajšega poslali, da gre pogledat, če ni kje v bližini finančna straža. Med tem časom pa sta ostala dva, njegovo vrečo porazdelila in jo potem napolnila s cestnim gruščem. Ko se je vrnil in povedal, da je cesta prosta, so se poslovili in nadaljevali vsak svojo pot. Ko se je najmlajši približal Zagradu, je izza neke ograde posijala nenavadna svetloba. Kmalu za tem pa je zagledal Štrpeda. Ta mu je povedal, kako sta ga druga dva opeharila. Vendar pa bo že on storil tako, da bo pripeljal domov vrednejšo stvar, kot je sol. Tako se je res zgodilo. Ko je doma odprl vrečo, je bila polna kresilnih kamnov.

Bolno dekle

Živelo je dekle, ki ni nikoli shodilo. Starši so jo zato puščali vedno samo. Svet, ki ga je poznala, je bila soba in pogled skozi okno na travnik. Edini prijatelji, ki so jo obiskovali, so bili ptiči, ki jih je vedno krmila in se z njimi pogovarjala. Neke noči, ko ni mogla spati in ko je, kot vedno, opazovala zvezde in luno, se je na oknu ustavil Strped. Bil je prvi, ki se je zanimal za njeno življenje. Že naslednjo noč ji je prinesel punčko, ki si jo je tako želela. Štrped jo je potem naučil tudi branja in pisanja. Od tedaj se ji je življenje povsem spremenilo. Ob knjigah je spoznavala nove svetove in obenem preganjala neskončne dolge dneve in noči. Umrla je zelo mlada, ravno takrat, ko so cvetele devičice (šmarnice). Ljudje so potem večkrat videli Štrpeda, ko je obiskoval njen zapuščen grob, brez križa, ki ga je kmalu povsem zarastla trava.

Kozja pastirica

Ko je na Grdini še stal grad, je tam živel tudi mladi grofič. Ko je nekoč šel v ježo proti mandriji, je tam srečal lepo mlado pastirko, ki je pasla koze. V trenutku se je zaljubil vanjo. Od takrat ni mislil na nič drugega, kot nanjo. Ko pa sta za to zvedela grof in grofica, sta na ves glas povedala, da pod nobenim pogojem ne bo kozja pastirica smradila grajskih soban. Tako bi tudi bilo, če nekega dne ne bi grofovski par odšel na lov v Mrtve doline. Štrped, ki je vedel za bolečino grofiča, je bil tudi tam. Le gledal je, ne da bi kaj storil, zato sta konja šla v smer, kjer je bil svet votel in krušljiv. Strop jame se je pod težo vdrl in konje z jezdeci požrl. Ko je minil čas žalovanja, se je začelo praznovanje, ki se je končalo s poroko grofiča in lepe pastirice. Imela sta veliko otrok pa tudi koz, ki so se pasle okoli gradu.

Kozja pastirica

Ko je na Grdini še stal grad, je tam živel tudi mladi grofič. Ko je nekoč šel v ježo proti mandriji, je tam srečal lepo mlado pastirko, ki je pasla koze. V trenutku se je zaljubil vanjo. Od takrat ni mislil na nič drugega, kot nanjo. Ko pa sta za to zvedela grof in grofica, sta na ves glas povedala, da pod nobenim pogojem ne bo kozja pastirica smradila grajskih soban. Tako bi tudi bilo, če nekega dne ne bi grofovski par odšel na lov v Mrtve doline. Štrped, ki je vedel za bolečino grofiča, je bil tudi tam. Le gledal je, ne da bi kaj storil, zato sta konja šla v smer, kjer je bil svet votel in krušljiv. Strop jame se je pod težo vdrl in konje z jezdeci požrl. Ko je minil čas žalovanja, se je začelo praznovanje, ki se je končalo s poroko grofiča in lepe pastirice. Imela sta veliko otrok pa tudi koz, ki so se pasle okoli gradu.

Kako je štrped pomagal johanu

Ko je Johan jeseni končal zidarit v mestih ob morju, se je peš odpravil proti domu. V Črnem kalu je v ošteriji nekaj pojedel in potem spil še par bokalov dobre istrske črnine. Pot je potem nadaljeval, kar po stezi. V mraku je prišel do Podgorja. Tu je pri znancu zvrnil še nekaj dobrega brinjevca in se v temi odpravil dalje, proti gori. Tam blizu Grmade pa je zaradi vinjenosti zgrešil slabo vidno stezo in se izgubil. Taval je po gmajni, se spotikal ob kamne in robido, se parkrat prevrnil in nato obležal v vrtači. Ko je tako ležal in gledal v zvezdnato nebo, se nad njim prikaže ptiču podobna prikazen. Že je mislil, da je prinašalka smrti - sova. A ko se ob njemu ustavi, spozna Štrpeda. Ta mu reče, naj ustane in mu sledi. Obljubi mu, da ga bo pripeljal na pravo pot. Res, prav kmalu sta bila na vrhu Slavnika. Takrat pa je Štrped kot blisk izginil, nekam dol proti Skandinavščini, kamor je bil tudi Johan namenjen in tja ob zori tudi srečno prišel.