Štruklji
| Štruklji Vera Albreht |
| |||||||||||||
Ko sta še živela ded in babica,[1] je nekoč v krajih pod Gorjanci divjala črna kuga. Ljudje so trepetali pred njo, molili in čakali čudeža, ki naj bi jih rešil pred smrtjo. Tudi ded in babica sta z grozo čakala, kdaj se bo kuga prikradla v njuno družino. Imela sta šestero otrok, za katere sta se bala.
»Če nam bo prizaneseno, bova v zahvalo na križpotju proti Razdrtem s svojimi rokami sezidala kapelico,« je sklenil ded, ko sta zvečer ostala z babico sama za zaprtimi vrati. Tiste čase si nista upala hoditi ven, da bi kakor navadno v hladu pod lipo posedela skupaj.
»Naj se zgodi, kakor je božja volja,« je poprijela babica, ki je bila s svojim možem vselej istih misli. V resnici pa je bila ona tista, ki je vso hišo držala pokonci.
Kuga se je po kmetijah daleč naokoli pošteno izdivjala. Skoraj ni bilo hiše, kjer ne bi imeli mrliča. Prizanesla pa je dedovi družini. Tedaj sta oba z babico začela misliti na svojo zaobljubo. Zedinila sta se, da bosta vsak večer ponesla nekaj opek na kraj, ki sta ga bila svoj čas določila za to.
Ko se je znočilo, sta ded in babica s kosi opeke v naročju, romala v smeri proti Gorjancem. Na kraju sta breme odložila in se pod noč z roko v roki vsa zasopla spet vrnila.
Ko pa je kupček opeke že precej narasel, je čez noč na vsem lepem izginil. To se je nekajkrat ponovilo, dokler nista ded in babica nazadnje uvidela, da na ta način ne bosta nikoli mogla izpolniti svoje obljube.
Tako sta se nazadnje odločila, da bosta dala na križpotju namesto kapelice postaviti lesen križ. Njive pa, kjer naj bi imelo stati zaobljubljeno znamenje, sta podarila cerkvi.
Za to darilo se je še v časih, ko smo otroci prihajali na stričevo posestvo, vsako leto brala v veliki kapeli pred hišo »štiftana« maša.[2]
Vse leto je kapela stala zaklenjena. Že dan poprej pa so nam otrokom izročili ključ, da bi jo okrasili in pripravili vse potrebno.
V kapeli je bilo zelo vlažno in je močno zaudarjalo po plesnobi. Plesnoba se je lotila velike oltarne slike, črnih mašnih knjig, čipkastih prtov in zlatih oblačil, ki smo jih iz predalov pod oltarjem izvlekli na dan. Brisale smo platnice, stresale plašče, natikale na lesene svečnike debele voščene sveče in postavljale cvetlične lončke. Zraven pa smo, zdaj ena zdaj druga, pozvanjale z zvoncem, ki je stal, za mežnarja pripravljen, na desni strani stopnic pod oltarjem. Ves dan smo se po svoje kratkočasile, dokler nismo nazadnje razgrnile po opečnih tleh še zvite preproge, s katero naj bi bila kapela nared za jutrišnji obred.
Pri hiši je od nekdaj bila navada, da so za ta dan spekli orehove štruklje. Z njimi je bil obdarovan vsakdo, ki je prišel k maši. Te stare šege se je držal tudi stric, ko je deda in babico že zdavnaj zagrnila zemlja.
Kako imenitno je takrat dišalo, ko so odprli peč in začeli v jerbas zlagati štruklje! Otroci smo jim spočetka pomagali, zakaj štrukljev zlepa ni bilo dovolj napečenih. Skraja smo mimogrede še vroče nosili v usta, kmalu pa smo se jih preobjedli in naveličali znašati skupaj. Le Krvava Micka je zmerom vztrajala do konca.
Drugi dan se je Nace zarana odpeljal po »gospoda«. Brž ko so gospodinje opazile, da se v najlepši kočiji vozi sam po gmajni, so že vedele kakšen dan je. Začele so oblačiti sebe in otroke.
Še preden se je vrnil ─ z duhovnikom v kočiji in mežnarjem na kozlu ─ so ljudje začeli kapljati drug za drugim.
Tokrat smo jih komaj prepoznali. Saj smo jih bili vajeni gledati bose in slabo oblečene, ko so v delovnih dneh prihajali k nam na »tabrh«.[3]
Tudi otroci so tokrat prišli obuti v visoke črne čižme, fantje s klobuki na glavi, dekleta s trdo spletenimi kitami in v krilcih do tal. Neprestano so se ozirali po nas, če smo jih tudi opazili.
Nabralo se je ljudstva, preveč, da bi ga mogla kapela sprejeti vase. Kar jih je ostalo zunaj, predvsem moških in otrok, so do maše posedali okrog po vrtu. Med mašo pa so razoglavi pristopili k vratom odprtim na stežaj.
V kapeli je stalo na vsaki strani ob zidu dvoje hrastovih klopi. V desni je sedela domača gospoda, navadno brez strica. Če je le mogel, se je s kakšnim izgovorom izmuznil od maše. V levo pa smo se natlačili domači otroci in starejši posli, ki bi ves čas težko vzdržali na nogah.
Med mašo smo sledili vsaki mašnikovi kretnji. Tudi latinske stavke, ki jih seveda nismo razumeli, bi si radi zapomnili. Saj se bomo potem sami še naprej igrali »mašo«, dokler ne bodo kapele spet za leto dni zaprli.
Po končanem obredu so mašnika vselej povabili na zajtrk v gornje prostore, v sobo za goste. Nam otrokom pa je bila naložena naloga, da razdelimo med obiskovalce štruklje, ki so jih bili medtem že postavili na kamnito klop pod glicinijo, ki je v loku ovijala vhodna vrata.
Najprej so ponje prišli otroci, potlej ženske in nazadnje moški.
Ves ta čas pa se je izza gabrove meje, ki je od dvorišča ločila stričev sadovnjak, prikazovala kuštrava glavica Japljevega Tončka. Presunjeno je gledal v nas, ki smo še kar naprej posegali v jerbas in delili.
Ker mu sprva nisem posvetila nobene pozornosti, se je vzpel više in mi skušal z rokami, ki jih je stiskal z dlanjo ob dlan, dajati nekakšna znamenja. Ker še nisem zapopadla, kaj hoče, me je spočetka sramežljivo, potem pa zmerom glasneje začel vabiti:
»Balte, balte,[4] bom nekaj pokazal!«
Izpod strganih rokavov mi je molel naproti drobne ročice, v katerih je narahlo nekaj tiščal.
»Gotovo je ujel nekaj posebnega zame,« sem pomislila in od jerbasa stekla k njemu.
Ko pa je razprl roke, je iz njih skočil poljski murenček in padel v mejo.
»Prava reč,« sem zviška pripomnila in se užaljena okrenila. Japljev Tonček pa je z razprtimi očmi strmel za mano.
Bil je bos, v umazani srajčki in v hlačkah, ki so bile pošite s pisanimi zaplatami. Ni se upal zlesti izza meje, kjer so v pražnjih oblekah stali njegovi tovariši z dišečimi štruklji v rokah.
Joj, kako sram me je danes, ker mi takrat ni prišlo na misel, da je Japljev Tonček čakal za mejo na štrukelj, ki ga od mene ni dobil.