Študent in pastirica
| Študent in pastirica I. P. |
| |||||||||||||
Čisto na koncu vasi nekoliko v bregu je stala bajta vdove Pergarice. Tam je stanovala pastirica Mari-drobno dekletce, boječe in plaho, kakor jerebica. Kakih osemnajst let je imela takrat, ko sem jo spoznal. Devištvo v obrazu, nedolžnost v očeh. A se je nisem upal potrepati po rami.
»Kako ti je ime, dekletce?« sem jo povprašal na paši. A pogledala je v tla in spoznal sem, da se me boji.
»Čemu se me bojiš? Nikogar še nisem pojedel in tudi k tebi nisem prišel s takim namenom. Ali imaš veliko ovc?«
»Dvaintrideset,« se je nasmehnila in me pogledala boječe izpod obrvi.
»Glej, kako si srečna, da živiš tu visoko po brdih in poješ in vriskaš, kot da je ves svet tvoj. Tudi jaz bi hotel postati pastir, da bi pel in vriskal in se ne menil za ves božji svet ...«
Potem mi je povedala svoje ime in je postala pogumnejša.
»Jaz pa bi šla rada od tod, v mesto, kjer žive bogati in gosposki ljudje?«
»Tega si ne smeš želeti, Marica,« sem jo pokaral, a pogledala me je začudeno.
»Ne misli na mesto in enake reči in vesela bodi, da lahko prebivaš tu na planinah.«
»Zakaj?«
»Veš, Marica, takrat ko je bog ustvarjal svet, je mnogo premišljeval in zato je bil sedmi dan tako truden, da je cel dan spal. Veliko je premišljeval in ker je bog, je vedel za tisoč in tisoč let naprej – kako in kaj se bo godilo ...
Takrat je ustvaril gore in brda, vasi in mesta in vsakemu človeku je usodil, kje bo živel. Tebe je ljubil in ti je dodelil milost, da živiš tu gori in ne veš za trpljenje in drugo gorje. Zato je ustvaril te zelene planine in velik greh storiš, če zaželiš drugam. Ali ne veruješ Marica?«
Zasmejala se je in je odkimala. »Še nikoli nisem slišala te zgodbe.«
»Še nikoli? – No, pa ti jo povem jaz. Glej, Marica, ti si pridna in tebe čuvajo dobre vile. Ali veruješ v vile?«
»Verujem. Tu v hribih pravijo, da jih je mnogo in nekatere, da so hude –«
Potrepljal sem jo po rami in sem ji pripovedoval:
»Ti se jih ne boj, ker te ljubijo, kakor ljubijo te gore, kjer prebivaš ti in ni skrbi in trpljenja. Glej, tam v dolini se vije bela cesta daleč, daleč ... in trudni popotniki romajo po njej in se žalostno ozirajo tu gor, ker jim ni dano, da bi živeli, kakor živiš ti. Tudi jaz sem bil popotnik, truden in ubog in sem sanjal o sreči in miru, ki je doma tu gori. Tam v dalji pa so mesta, temna in šumna, hudobni ljudje žive v tistih visokih hišah in nobeden ne veruje v vile. Ja, tebi bi se smejali. Smejali bi se ti, Marica, ker deklice v mestih niso kakor ti: tako ozke šolne nosijo, da jim krvave prsti in s takimi stvarmi se stiskajo čez pas, da komaj dihajo. Kakor cesarice so oblečene in ti bi se bala iti mimo, da ne zamažeš njih obleke, ki je draga včasih, da bi se je ti ne mogla kupiti, pa če prodaš vseh dvaintrideset ovc. In tudi cerkve so tam, zlasti svetniki se ozirajo čez oltarje po ljudeh in pesmi buče, ki bi jih ti ne razumela. Deklice pa molijo vse drugače kakor ti, samo ustnice pregibajo, trkajo se na prsi in ogledujejo mlade svetnike – če ima kdo lepo počesano brado. Sam greha je v mestu. Marica, satan hodi po ulicah in meče kar s periščem nečedne misli v pokvarjena srca. Grdi ljudje so tam, jaz sam, ki sem rojen med njimi, se jih bojim in želim živeti tu gori s teboj do smrti. Ker tu gori je še bog, tam pa so ga že pregnali in tudi v cerkvah ga ni več, samo svetniki še stoje po oltarjih zlati, kakršni niso bili nikdar v življenju in se žalostno in jezno ozirajo po vernikih, ki hodijo v cerkev, ker je tako navada. Čudne reči se gode tam. Marica, in satan. ki ima najstrašnejše oči, bo pripeljal na sodni dan tisto drhal pred božjo sodbo. Ob tvoji strani pa bodo stale bele vile z zlatimi lasmi in bodo pele o tvoji skromnosti in pridnosti tako lepo, da se bo razjokal sam bog nad pastirico Marico –«
Tedaj se je Marica zasmejala, kot da mi ne veruje.
»Čemu se smeješ, ali misliš, da lažem?«
Pomolčala je za hip in nato je odvrnila: »Županov študent pride tudi tu gor na planine in pravi, da –
»Kaj pravi?«
»– pravi, da ni vil in tako lepo govori –«
»Županov študent je velik falot, Marica, ako ti govori take stvari. Kakšen pa je tisti fant?«
»Visok je in lep –«
»In ti ga imaš rada, kakor vidim?«
Pogledala je v tla in je zardela.
»Nič ne veruj županovemu študentu, ker vsak študent je kujon, županov pa mora biti še velik lump, ako hodi k tebi s takimi povestmi. Mogoče ti pripoveduje še kaj drugega?«
Pobrskala je z nogo po travi in skimala.
»No, le povej, da vidim ali je resnica ali ne!«
Obotavljala se je nekoliko in nato je dejala:
»Pravi, da je v mestu lepo, vse lepše nego tukaj, da so ljudje pametni in učeni kakor on in da ne smem verjeti takim neumnostim –«
»Kakšnim?«
»Da je greh –«
»Kaj – da je greh?«
»Če ima katera – fanta,« je dejala tiho, da sem jo komaj razumel.
»Vidiš, Marica, pripovedoval sem ti, da so v mestu zlobni ljudje in ta županov študent ni nič boljši od njih. Pripovedovali so mi o njem in skoro bi ga spoznal – špičaste čevlje nosi in suknjo na škrice. Tja v Podgoro hodi k župniku in nazaj grede se oglasi pri tebi. Ko je fajmošterjevega vina pijan, ti pripoveduje stvari, ki jih ti ne smeš poslušati. Zapodi ga kadar pride in veruj, kar sem ti pripovedoval, sicer se bo zgodilo, da boš tudi ti okusila trpljenje in žalost.«
Gledala me je začudeno, kot da me ne razume in počasi sem odšel v dolino ...
– Dve leti me ni bilo v tiste kraje.
Ko sem prišel zopet, so bile gore kakor tistikrat – zelene in kipeče v nebo in čudovit mir je bil razlit čez nje.
Truden sem bil od dolge poti in stopil sem v nizko krčmo.
»Kaj pa je s pastirico Marico?« sem povpraševal oštirko, zamazano žensko z gnusno povešenemi prsi.
»S tisto iz Pergarjeve bajte, mislite?«
Pogledala me je debelo in je mahnila proti meni z obema rokama.
»Ako ste pošten človek, ne boste povpraševali po njej –«
»Zakaj in kako to mislite?«
Na prsih ji je visela velika svetinja, zato sem prišel spodobneje:
»Ne mislim grešno in napačno, tudi jaz nosim pod srajco škapulir in zaradi tega sem vstopil v hišo, kjer vem, da je blagoslov božji, toda pastirico Marico sem poznal ...«
Cukren nasmeh je obkrožil njene razpokane ustnice in dvakrat je potipala svetinjo na prsih.
»Poznali ste jo? No, pozabite, da ste jo poznali! Spečala se je in izonegavila – bog mi odpusti nekrščansko besedo – menda s samim vragom, za očeta otroku pa je hotela županovega študenta, ki je ves čist in deviški. Potem ko so jo kamenjali vsepovsod, je odšla in se ni več vrnila. Mogoče je med cigani!«
»Lepo ste govorili,« sem se ji zahvalil in nisem več povpraševal, ker v hišo so pričeli prihajati ljudje: učitelj, dva kaplana, župnik, nekaj meščanov in naposled je vstopil on, ki sem ga takoj spoznal po špičastih čevljih in suknji na škrice.
Veliko mero vina so poklicali, roka je omahovala krčmarki, ko jo je prinesla in govorili so o velikih stvareh, da jih skoro nisem razumel.
Naposled je stopil tisti županov študent petelinsko na stol in je govoril natanko takole:
»Slavno omizje, dragi somišljeniki! Zbrali smo se, da sklenemo, to se pravi, da osnujemo odbor izobraževalnega društva. Naš slovenski narod je velika reva, zapeljana od nevernikov, zaslepljena od liberalcevet cetera! ... In mi hočemo in moramo kot Spartanci braniti nedolžnost in nepokvarjenost naših vrlih deklet, moramo sejati zdravo seme v naše rodne njive in stati noč in dan na straži, da ne pride satan z ljuliko, ker – nota bene: v gluposti je vera in v veri je naša moč – pardon! – hotel sem reči, v izobrazbi je bodočnost in bodočnost mora biti naša! Propterea: na delo bratje, da se ne zgodi, kakor se je zgodilo vsej občini v nečast s tisto Pergarjevo pastirico! Dixi!«
Zamajal se je zrak in zamajale so se stene, toliko krika je bilo na ta prečudežen govor.
Plačal sem in sem odšel.
Jasno nebo je bilo razpeto nad zelenimi gorami, od juga sem je pihljal veter kakor topel pozdrav in sedel sem na obcesten kamen in premišljeval sem in sem bil žalosten, gledal sem na gore in vsenaokrog po domovini in blagroval siroto Marico, da je med cigani ...