Jutro letnik X, št. 3, četrtek, 3. januar 1929, str. 6-7, Georges, Šund (Bogumil Vdovič) dLib

5. maj 2019, France Malešič

Georges:

Šund

– Kadar se v naši javnosti pokaže skrb za duševni blagor in moralno zdravje slovenskega naroda, se mi je zares težko ubraniti ironije, je rekel Munla Bekir. Kakor si gotovo čital, se je bila sklicala anketa zoper literarni šund, ki prihaja k nam iz Zagreba in ga naši trafikantje prodajajo v zvezkih po dinarju. Te robe se je že precej nabralo in, kakor se kaže, kupčija z njo ni slaba. Zaradi nje se nam obeta velikanski kulturni boj, ki bo po obsežnosti in po načinu gotovo posekal še celo Tomaža Hrena preganjanje slovenskih protestantovskih knjig.

– Torej v boj zoper šund, namreč literarni šund, ki nam kvari umetniški okus, nam kuži mlado in staro itd., itd., itd.!

– Kaj je literarni šund? Tega pri nas še ni nihče povedal in tudi anketa je pozabila to definirati. V glavnem se je poudarjalo, da gre stvar neverjetno v denar, da je vsebina plehka, da je slovenščina slaba in tako naprej. Zdaj bi pa rad vedel: Ali so knjižice šund zato, ker je kupčija z njimi dobra, ali zato, ker se prodaja po dinarju, ali zaradi slabe slovenščine ali zato, ker prihaja iz Zagreba?

– Vzemimo samo dva razloga, t. j. vsebino in slabo slovenščino. Če ta dva razloga zadostujeta, da se kako delo označi za šund, potem imamo pri nas neverjetno dosti teh produktov. Sem bi spadale vse tiste solzave novele, tista literarna mevžarija, ki so jo v drugi polovici prejšnjega stoletja producirali skoraj brez števila in ki so po svoji vsebini med mladimi ljudmi zares silno dosti škode napravile in ki je zoper nje nastopil tudi Janez Trdina, ki se mu menda glede zdravega okusa, zlasti pa glede slovenščine ne more menda prav nič očitati. Predvsem so potemtakem literarni šund vse povesti Krištofa Šmida, kajti ta možakar popisuje odrasle in neodrasle ljudi, revne in bogate, kakršnih na svetu nikdar ni bilo in jih tudi ne bo, in s takim opisovanjem samo vara neizkušeno mladino, da potem misli, da so vsi ljudje taki, kakor njo učijo, da mora biti. Iz istega vzroka bi bilo treba našo mladinsko literaturo pošteno revidirati, kajti še vedno so nekateri pedagogi pri nas mnenja, da je za otroke oziroma za mladino vse dobro, samo da je naivno in otročje pisano. A kdor pozna otroke, ve, kako so strahovito izbirčni in da jim ni vsaka stvar dobra. To se vidi tudi po tem, da se otroci stvari, ki so jim všeč, sami navadijo na pamet, ne da bi jih kdo silil.

– Če je pa kaka stvar literarni šund zaradi tega, ker je pisana v slabi slovenščini, potem je pa tak šund vse naše dnevno časopisje skoraj brez izjeme, kajti slabše slovenščine in takih grobih jezikovnih napak ni zlepa lahko kje najti. Kar se pa tiče vsebinskega šunda, ga je v časnikih prav tako dosti. Treba je prebirati samo dnevne novice: grozen umor, roparski umor, oče ubil sina, sin ubil mater, pretresljiva tragedija, samomori in tako dalje brez konca in kraja in dan za dnem.

– Kaj je torej literarni šund? Tega, vidiš, nam ni povedala ne anketa ne polemika v listih niti ne odbor, ki se je ustanovil za pokončavanje šunda.

»Potemtakem ti nisi zoper šund!« vprašam jaz.

– Kdo pravi, da ne, mi odvrne Munla Bekir. Ampak definirati se mora, kaj je šund, ako se da. Po mojem pa je to nemogoče. Kajti tu odločuje izobrazba, okus, načitanost življenjska izkušenost, okolica, versko in politično prepričanje, od katere je mnenje škodljivosti šunda precej odvisno, potem kupčija in kaj vem še vse ter – brihtnost in uvidevnost, katero oboje pa pri nas do zdaj še nima prave veljave.

– Silno zabavna bi torej bila anketa, ki bi se sklicala, da bi definirala, kaj je literarni šund. Po mojem bi se morala taka anketa na vsak način sklicati, in sicer bi morali biti povabljeni ljudje brez ozira na politično prepričanje. Da bi pa tudi širše občinstvo imelo kaj od tega, če že ne moralnega dobička, pa vsaj brezprimerno zabavo, bi se morala vršiti, recimo, v opernem gledališču, kjer bi se pobirala lahko tudi vstopnina.

– Toda da se vrnem k zagrebškemu šundu. Koliko časa se pri nas že pojavlja, ne vem, na vsak način pa so se gospodje, ki jim je blagor slovenskega naroda pri srcu, nekoliko pozno zmislili nanj in bi bilo po mojem tudi bolje, da bi se sploh ne bili, vsaj na ta način ne, kakor so se. Predvsem so napadali trafikante, ki to robo prodajajo, potem založnike in nazadnje prevajalca. Značilno pa je, da se tiskarne, ki to tiska in ki ima prav za prav največji del krivde, da se to blago more razpečavati, ni dotaknil nihče.

»I, za božjo voljo, kaj pa tiskarno briga, kaj tiska, njej gre samo za zaslužek,« sem si usodil oporekati.

– Saj sem vedel. Tiskarni gre samo za zaslužek, ona je nedolžna. Pač pa so založnik, prevajalec in trafikant krivi, da se naš narod okužuje s slovstveno plažo! O sancta simplicitas! Ne vem, če je kdo tako neumen ali hudoben, ki bi trdil, da tem trem ne gre samo za zaslužek in za nič drugega. Sploh pa je prav lahko mogoče, da so vsi ti trije preverjeni, da je roba, ki jo dajejo v svet, dobra. Ali je dobra ali slaba, je postranska stvar in je popolnoma osebna stvar, res pa je, da ne dela čitajočemu občinstvu prav nobene škode, še manj pa založnikom in pisateljem, založniku in prodajalcem pa naravnost nese.

(O prevajalcu ne govorim, kajti pisatelj in prevajalec sta pri nas najslabše plačana. Vsak pisatelj bi bil vesel, da bi dobil za svoje delo toliko honorarja, kolikor tiskarna računa samo stavek, torej tako rekoč za čistopis. O tem »šundu«, namreč pisateljskem honorarju, do zdaj še ni bila sklicana nobena anketa, vsaj od strani čitateljev ne.)

– Kar se tiče založnika tega zagrebškega čtiva, moram reči, da ima mož velik organizatorni talent, in zato po mojem ne gre, da bi ga gmotno uničili. Da sem jaz knjigotržec, bi moža poiskal in sprejel v službo, da bi mi organiziral prodajo knjig, kajti reči se mora, da je res trgovec. Treba je pogledati samo platnice njegovih zvezkov in se vidi, da ponuja on tudi knjige, ki jih do sedaj pri nas še nikdo ni prišteval med šund. Dalje imam vtis, kakor sem videl tudi s platnic nekega zvezka, da bo sam začel izdajati boljše stvari, ki zanimajo širše občinstvo, in bo tako našim mevžarjem in cincarjem pred nosom odnesel zaslužek. Da pa se grozi trafikantom z bojkotom, pa je naravnost brezvestno, kajti znano je, v kakih mizernih razmerah živijo. Tista stvar o takih in takih instinktih ne drži, kajti potem bi morali zapreti marsikatero trgovino.

– Kako bo novi odbor preganjal šund, se še ne ve. Mislim pa, da je dobro, da se taka stvar prej prečita, preden se obsodi. Jaz sem prečital tri zvezke, t j. od treh različnih povesti po en zvezek. Reči pa moram, da nisem našel nič takega, nad čemer bi se bilo treba s tako ogorčenostjo zgražati. Za razvajenega literata to branje seveda ni, ljudstvu pa ugaja in na to je treba gledati. Vse je opisano bolj na dolgo in široko in dejanje je polno dogodkov in to hočejo mase imeti, modrovanja pa ne marajo. Saj ga še starejši inteligent ne prenese tako lahko. Govoril sem z nekom, ki si je bil pravkar kupil en tak zvezek. Bil je najbrže delavec. Rekel je: Res, da ni stvar bogve kaj prida, toda dražjih knjig si ne morem kupiti. Dinar na teden pa lahko utrpim.

– Munla Bekir je prenehal in nekaj časa molčal. Hipoma pa se je zasmejal in dejal:

– Načinov, kako bi se šund zatrl, je več. Eden bi bil, da se uvede cenzura, kakor je bila v caristični Rusiji. Na to pridobitev bi bili kulturni Slovenci lahko zares ponosni. Toda, mislim, da bi bil način, ki ga je med vojsko predlagal neki ogrski poslanec v budimpeštanskem parlamentu, kako bi se odpravilo pijančevanje, najizdatnejši. Rekel je: Ko smo napravili centralo za moko, je moka izginila; ko smo napravili centralo za sladkor, je sladkor izginil. Napravimo centralo za pijančevanje in pijančevanje bo izginilo.

– Razne centrale simo med vojsko tudi pri nas imeli in njih uspeh je bil prav tak kakor na Ogrskem. Napravimo torej centralo za literarni šund, pa bo izginil.

– Mislim, da bi tudi monopol na šund ne bil napačen. Nesel bi prav gotovo.