Odpre glavni meni

Wikivir β

Žaloigra premaganih

Žaloigra premaganih
Franja Trojanšek (Zorana)
Ureja Anže
Spisano: Domovina 1924
Viri: št. 12, št. 13
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Dežela Kranjska nfma lepš'ga kraja, kot je z okol'co ta podoba raja. Prešeren. I. Bled, biser naše domovine, ki tajno razprostiraš krasoto velikega modrega jezera okrog otoka, čigai slava kroži po vsem svetu, jeli mogoče, da s svojo kras soto pokrivaš to, kar se godi v tvoji no* tranjosti... Dve leti sta minuli, odkar se je v oni strašni noči v vili za jezerom dogodil pregrozni čin. Bridek je spomin, ki se mi vzbuja na njo, ki sem jo ljubila. Saj sva bili sorodne krvi, sestrični — hčerki dveh sester. Jolanda! še imaš nekoga na tem sve* tu, ki v tihih večernih urah zaliva tvojo gomilo ter jo krasi s cvet jem, ki so ti ga v življenju nadomestovali s trnjem. Nenadno si podlegla skrivnostni smrti. Nihče ni vedel, zakaj in kdaj. Vendar se marsikdo ustavi na pokopa* lišeu pred tvojo sliko ter z zanimanjem izprašuje: kako je bilo s Teboj? Toda Tvoja usta molčijo. Zato pojasnim jaz vprašanje s tem, da razkrijem sliko Tvo* jega življenja. Gospod Radosinovič, profesor po« morske strojne šole, se je dal upokojiti ter se preselil z rodbino na Bled, kjer se je odločil živeti do smrti. Njegov sin Alfred je bil po poklicu morski kapitan. Ker mu služba ni do* puščala, da bi sledil staršem v novo po* krajino, se je naselil v prijaznem mor* skern mestu. Dve hčerki sta se omožili, starejša Almira z višjim državnim uradnikom ter se odpeljala z njim na njegov dom v Beograd, druga, Lidija, pa z nekim zobo* zdravnikom. Prebivala je sicer na Bledu, a najela si je drugo stanovanje. Izmed vseh otrok je ostala doma edi» no še najmlajša hčerka Jolanda. Bila je najlepša izmed vseh; pravi ponos dru* zine Kadosinovičeve. Bila je vitke postave, temnih las, modrih smehljajočih oči, snežnobelih zob in rožnate polti. Radi niene ele* gantne hoje so ji kaj radi dejali: «Kra* ljična».Nahajala se je v devetnajstem letu. Po njenih kretnjah je bilo lahko opažati, da je veselega, vedrega zračaja. Čemu bi tudi ne bila? Saj ji nič ni oviralo sreče dekliških let. Neprestano gostolenje, prijetno čeb* ljanje s prijateljicami in znanci, poigra« vanje z malim nečakom, sinčkom Lidije, ji je krajšalo čas. Igrala in prepevala je cele dneve. Sama sreča ji je odsevala z obličja. Toda ni ostala vedno tako. Vsakemu je odmerjen v življenju del veselja in trpljenja. Tudi nji ni prizanesla usoda. Nekega dne prejme gosna Radosino* vičeva nismo svojega nečaka, ki jo ob« vešča, da pride prihodnji mesec k nji. Dovršil je medicinsko fakulteto na Du« naju. Sit velikomestnega življenja je sklenil povrniti se v domovino ter si tu poiskati primemo mesto. Že od nekdaj je hrepenel po Bledu; in sedaj so kakor nalašč bili nastanjeni njegovi sorodniki, ki so mu bili vedno naklonjeni, ako je potreboval pomoči. Egon je bil še zelo mlad, ko šb mti umrli starši. Iz njihove zanuščine je iz« vlekel še toliko sredstev, da se je lahko brez skrbi izšolal. Stric Radosiccvič mu 'je postal tedaj varuh in prevzel oskrbni« štvo čez njegovo imovino, teta pa mu je nadomeščala drugo mater. Po zgodnji izgubi svojih roditeljev je živel skoro vedno pri njih; zato ni čudno, da se je v tej rodbini počutil povsem domač. Otroci so ga smatrali sebi enakega. V otroških letih je bil soigralec Jolande in ona ga je smatrala kakor za bratca. Ko je izvedela za njegov prihod in jo §e mati vprašala, če ji je ljubo, da pride, je naivno odgovorila: «Prav, prav; od« kar se je Lidija omožila, mi je itak prav dolgočasno.« Predstavljala si je Egona še vedno pol <dečka pol mladeniča, ki ima do nje samo čute otroškega prijateljstva in nič dru« gega.' A prevarala se je. Radovedno je šla na kolodvor priča« kovat bratranca. Na potu so jo obdajala sladka čuvstva, lastna človeku tedaj, ko se raduje, da po dolgem času ugleda mili obraz dobrega prijatelja. Toda ko je iz« stopil iz vlaka visok mladenič, možatih potez v obličju, resnega pogleda, tedaj se je njeno čuvstvo mahoma izpreme« nilo. To ni bil več oni Egon z dobrovol jnim smehljajem na obličju, z onimi mežika« jočimi očmi, ki so izražale pogled naga« jivosti. Ne, pred njo je stal vitki Egon, ne več deček, marveč zrel mladenič. Pozdravila sta se in segla v roke. V njegovi je vela neka mehka toplota. Nje« gov teman pogled ji je vzbujal mnenje, da Egon ni več njen odkritosrčen prija« teljček, kakor se je prej vedno nazival, temveč resen mlad gospod, popolnoma svojih misli in nazorov. Nekaj časa sta oba molčala. On je spoznal, kaj se je godilo v njeni duši in iz ozira je ni hotel motiti. Ona pa, dasi se je na vse pretveze trudila, ni mogla zbrati svojih misli za umesten pogovor. Dasi živahnega značaja, so ji vendar danes delale besede preglavico. Spotoma je Egon izpraševal po stari navadi, ali so doma vsi zdravi, kako se počuti Lidija, ali kaj piše Almira, jih Alfred kaj obišče in druge vsakda« njosti. Ona mu je odgovarjala z neko ne« jevoljo in obenem s tako malomarnostjo, kakor bi jo vse prav nič ne brigalo. Jo* landini starši so Egona sprejeli z naj« večjim veseljem. Tri dni se je dobra od« počil, nato pa se lotil nadaljnjega studi* ranja. Edina njegova zabava je obstojala v tem, da se je kakor v otročjih letih iz* prehajal in pogovarjal z Jolando. Ves prosti čas je izrabljal v to svrho. Njej pa njegovo skromno vedenje ni« kakor ni ugajalo. Spemembe njegovega značaja ni mogla pojmiti. Ni mu omenila nikoli besedice o tem, a vendar je jelft polagoma čutiti, da se njena nekdanja simpatija do njega pretvarja v mržnjo. Ni si vedela to razjasnjevati, pa vendar je slutila, da ji bratranec nikdar več ne postane, kar ji je bil, njen odkritosrčni prijateljček. Egon je res postal zelo resen; njegove besede so zvenele trdo, pogled izziva« joče. Minila pa je nekdanja nežnost, ki se mu je dobro podajala. Poleg tega je Jolanda opazila, da se ga oprijem! je nova slabost, neprestano mežikanje z očmi, znamenje nervoznosti, kar se ji je zdelo prav smešno. Njega so pa zopet obdajala druga čuvstva. Nobena njegova kretnja, no« bena beseda ni izdajala tega, da bi se mu bila Jolanda s čim prikupila ter postala zanj kaj več ko sestrična. Vendar pa, ko sta se večkrat sama šetala in se je marši* kateri pogled obrnil na lepo «kraUična$« si je štel v ponos, da sme on biti njen stalni spremljevalec. Tu in tam sta se Egon in Jolanda prav ostro sprla. Njun položaj je bil zelo mučen, a drugi so ga še bolj ote/kočili. Ko je go« spa Radosinovic opazila njuno vedenje, je pripisovala hčeri vso krivdo, češ, da je trmasta. Nekega dne, ko sta bili sami doma, pravi gospa po obedu: «Sita sem že va* jinih prepirov. Lahko bi bilo enkrat ko« nec tega.» «A kaj on?« «On ni slab; čemu mu vedno kljubu« ješ?« «Ha, ha!« se šaljivo zasmeji hčerka. «Ako bi Egončku pustila vse veljati ter odobravala vse njegove nazore, če še tako neumne, tedaj bi seveda ne bilo sporekanja med nama.» Pri teh besedah zbeži v drugo sobo, odpre klavir ter si zaigra in zapoje romanco. Ko konča, poredno obrne glavico. Ka» kih šest korakov od nje oddaljen je sedel Egon. Naslonjen s komolci ob mizo in podpirajoč glavo z rokama jo je pozorno motril. Ona je prvi trenutek osupnila; nato je dejala z ironičnim glasom: «Kaj me tako čudno gledaš?® «Zakaj te ne bi smel?« . «Ah, neumnosti)) «Da, tebe gledati. Toda jaz sem se* daj poslušal samo romanco.« «To bi lahko opravil v drugi sobi.» «Tam ne bi videl, kako ti prsti tečejo po klavirju^) jo je dražil. «In jaz ne bi videla tvojega mežis kanja!« «Jolanda,» jo strogo opomni Egon, «nikakih neslanosti! Zaigraj raje še enkrat romanco!« «IIa=ha! Kar na zapoved!« «Da bi te prosil?« se začudi Egon. «Mar si res princesa, kralrična?« «Torej pa na vašo zahtevo, gospod.« Teatralno se pokloni in obrne note. On jo napeto posluša. Toda ona, ki mu je hotela vedno in povsod kljubovati, ni mislila izpolniti njegove želje. Sklenila mu je nagajati in zaigrala je razvpito ljudsko pesem. Ne da bi črhnil besedico, je Egon raz« jarjen vstal, zaloputnil z vrati ter odšel. «Prav,» si je mislila Jolanda. «Naj iz* previdi, da ga ne maram.« Toda tudi Egon se je že prej otresel slehernih globljih občutkov do nje. Imel je svoje predsodke. Vedel je, da je lepa, domišljava in kljub vsej nečimernosti, ki jo je kazala napram njemu, vendar ples ir.enitega srca. Priznaval je, da slovi na Bledu in še daleč na okoli za krasotico, Mrzil jo je. V Egonu se je zbudila zavest samo* ljubja. Ne mara me, toda nala£č nikdar ne bom dopustil, da bi kdo drugi užival njeno lepoto! V tem trenutku nI bil njegov načrt izpeljan i i nikake ljubezni, temveč zgolj iz kanrice. Njegova samozavest je terjala dosego cilja. Pričel se je napram Jolandi obna* sati mileje, dasi ji ni z ničemer izdal svo* jega daljnjega sklepa. II. Ob jezeru sta se izprehajali v večer* nem mraku Lidija in Jolanda ter vodili malega kodrolasega Janka za roke. Od* hajali sta z domače vile ter se počasi vra* čali na Lidijin dom. Na obrežju sta se ustavili, ker je Jolanda podajala Janku drobne kamenčke, da jih je lučal v vodo, in se z otrokom vred radoval nad nje« govimi uspehi. Obe sestri sta imeli pri tem početju ljubljenega malčka nedolžno zabavo. « Verjemi, Lidija,» pravi čez čas Jolan« da, «da se počutim svobodnejša šele, ko ostavim hišo.» , «Jolanda! Ze zdavnaj sem opazila neko spremembo na tebi. Ker si sama vedno molčala, nisem hotela o tem go» voriti. Ali danes, ko napeljuješ pogovor na to, te moram res vprašati, kaj je vzrok?» «Sama ne vem, komu naj bi pripiso« vala krivico. Glavni vzrok pa leži menda v tem. da je Egon pri nas. Ako bi njega ne bito, bi bila še vedno prejšnja.* «Kako to? Zakaj?« «0n je kriv, da sem izpremenila svoj značaj. S svojim neprijaznim govorje» njem, ki ne vsebuje nikdar ljubeznive besedice, uničuje rahločutnost moje diiše.» «rl)mejern te. Na to nisi bila priprav« Ijena, kajne? Predstavljala si si ga še vedno kot otroka,- in baš to ie bilo slabo. Jaz pa sem že pri desetletnem dečku spo= znala ono žilico značaj«, kakršnega s.daj " "k&žc Fffon> " «Jaz nisem obračala svoje pozornosti na to.» «Seveda, ti ne* Bila si še mlada. Nisi mogla pojmiti, da se človek leto za letom spremin ja. Dočim se nekateri bolj'ajo, se drugi slabšajo. Med slednje spada Egon.» «Ako ga hočeš še natančneje opažati, ti bo mir za vedno odvzet. Svetujem ti, da se ga raje izogiblješ.» «Od moje strani bi to bilo lahko; toda on mi pri vsakem koraku zastavlja pot.» «Napravi enostavno; preziraj ga, ne brigaj se več zanj!» «Če bi bilo mogoče . , .» «Prav nič te ne ovira. Ravnaj se po mojem nasvetu in pogodila boš prav. Bržkone bo mami po volji, ker sem pre* pričana, da nji ni všeč vajino vedenje.« «Ravno ona se vedno poteguje zanj in obdolžuje mene.» <tMorda nasprotno. Ti ne moreš umeti. Mama ima zelo težko stališče. Naš bratranec je; sin njenega brata. Ljubila ga je še izza otroških let kot svojega, lastnega otroka; in ravno zaradi tega triu ne more pobijati nazorov/ Ako bi to §to»rila, bi menil, da ga morda zaničuje; kajtij kljub vsemu je vendar naš gost.» «Torej nobene pomoči,» globoko] vzdihne Jolanda. »Prenašati to nepri«! jetno življenje dalje, je menda edina re*! fcitev.« «Toda povej, na čem prav za pravi trpiš. Čemu te ovira njegova prisotnost;! saj te nič ne veže nanj.» «Ni res! Ni res!» ugovarja Jolanda.' Dom se mi dozdeva ves predrugačen.1 Odkar je ta človek pri nas, mi je takoj tesno. Oropal mi je veselje do rodbine in pod njegovim pogledom se čutim vkle* njena.» Velika lesketajoča solza zdrči poj njenem nekoliko obledelem licu. Lidija ne vč kaj odgovoriti. Nastane mučna tišina. Oživlja jo le otrok, ki ne*' prestano radostno vzkiika. «Glei, mamica, kako voda pljuskal Teta Jolanda, še, še kamenčkov.« Jolanda mu pobere novih. Pri malen* kostnem veselju otrokovem ne more kaj, da se mu ne bi prijazno nasmehijala. Dvigne ga k sebi in ga poljubi, Lidiji to oboževanje njenega sinčka ugodno prija in pri tem si tajno misli, kako goreče bi znala Jolanda ljubiti šyo», jega otroka, V svoji sestrski ljubezni želi, da bi tudi Jolanda sklenila zakon iz ljubezni,

£akor sta ga ona in starejša sestra.

Za hrbtom začujeta močan žvižg. Obe se hkratu ozreta. V daljavi razločita dve moški postavi. Eden izmed njiju jima maha z roko v znamenje, naj počakata. «Ah!» zamrmra Jolanda, »sitni Egon je že zopet tu.» «Toda ni sam,» pristavi Lidija, «kdo je neki z njim?» Pogledata obe pozornejše, a ne spo« znata Egonovcga tovariša. Egon jo pozdravi s finim kakor na« lašč priučenim poklonom; nato jima predstavi svoiega prijatelja, češkega sli« karja Leona Stebička, ki je za dva me« seca zapustil zlato Prago ter si prišel raze vedrit dušo na blejsko letovišče. <*Kam sta namenjeni?« vpraša Egon. «Na moj dom,» odgovori Lidija. «če bi gospodu Stobički morda prijalo, vaju povabim na veČerjo.» «Prav rad se odzovein,» je dejal ta. Prav kakor da bi imele te besede posebno moč, se je polastilo družbe neko prijetno razpoloženje. Leon se je pridružil Jolandi, Egon Lidiji in odšli so proti vili «Vlaski». Egon se je ponovno pritoževal starejši sestrični o njeni mlajši sestri in njenem trmastem značaju. Lidija je seveda kolikor toliko pazila; da ni zanikala njegovih nazorov, vendar je pa pri vsaki njegovi besedi zagovarjala sestro. Leon in Jolanda pa sta se pogovarjala le o slikarstvu. Ko je bil Siobiček predstavljen Lidijinemu možu dr. Lazaniču, sta brž zasukala pogovor na češko deželo in njeno kulturo. Vsa družba se je kmalu zapletla v živahno kramljanje. Pogledi so leteli vedno nanovo od Leonove strani na Jolando, kateri pa Egonu nijso ostali prikriti. Sama misel, da sestrična utegne postati njegovemu prijatelju kaj več kot njemu, ga je skrajno razdražila. 2e v tej noči je tajno sklenil čuvati, da Jolanda ne postane Leonu nič drugega kakor dobra znanka. Med drugim je vprašal Leon Jolando: «Gospodična, ali se nikdar ne vozite po jezeru? To je vendar rajski užitek!» «0, da,» mu je odgovorila ona, «včasih, a nekdaj sem imela večje veselje.» «Sedaj ne več?» «0, še, ampak . . .» «Sie se že naveličali, kajne.» «Nikakor...» « Torej bi se odzvali, če bi vas povabil ?» «Vsekakor.» v Dasi sta se pogovarjala popolnoma tiho in je Egon prav živahno razpravljal o slovenski literaturi s svojim svakom, mu vendar ni ušla niti najmanjša med njima izgovorjena beseda. Ko je slišal, kako povoljen odgovor je dala Jolanda Leonu, ga je srd tako prevzel, da ga je komaj krotil. Vendar se je končno premagal in se prav prijazno obrnil k prijatelju, rekoč: MANJKA «Rade volje te sprejmeva,» je odgovoril prijatelj. Egon se je zopet zatopil v pogovor z dr. Lazaničem. Izgledalo je, kakor če bi mimogrede napravil malo opazko. Vse je bilo izrečeno tako spretno in brzo, da je Leon mislil, da Egon njegovega odgovora sploh slišal ni. Izrazil je svoje mnenje Jolandi. Ta se je nasmehnila, češ, Egon je dobro slišal. Po večerji ie družba cdšla na balkon. Noč je bila lepa in jasna. Iz daljave so se slišali zvoki salonskega orkestra; po jezeru so pa tiho, tiho, kakor da bi se bali biti opaženi, drčali mali čolni. V enem izmed teh je sedel mlad par. Leon je zahrepenel, da bi mogel biti on j na njihovem mestu, da bi tako mirno veslal ! in njemu nasproti bi sedela Jolanda. In on i bi ji gledal v tiste mile, modre oči, bolj modre od jezera samega. Jolanda je odšla medtem v salon in zaigrala romanco, za katero jo je Egon nekdaj prosil, pa mu je kljubovala. Njen bratranec je dobro vedel, čemu dela to. Pa da bi jo začel sedaj vpričo drugiii' oštevati, bi bilo nedostojno. Leon pa se ni mogel vzdržati. Stopil je v sobo, misleč, da ji bo odkril vsa svoja čuvstva; a ko jo je ugledal, mu je glas zamrl r.a ustnicah. Mesečina je obsevala njen lepi obraz in njene bele prste, ki so urno skakali po koščenih tipkah. Kakor zelenje vrtnico, so ji krasili glavico črni lasje. Igrala je z izrednim občutkom in bila je tako zamišljena, da ni slišala, ko je vstopil. Leon je nehote škrknil z nogo. Ozrla se je in ko ga je zagledala, je skoro zavpila. «Ali sem Vas zelo prestrašil, gospodična ?» «Ne! Ampak, gospod Stobiček, za božjo voljo, kaj delate tu in stojite nemo kot kip?» «Premišljal sem, kako bi bili Vi lep mo- . del za sliko.» «Ali res, ali se šalite?* «Res, res!» < 0, potem sem Vam rada na razpolago,» je veselo vzkliknila. Tedaj se je oglasil za njima Egon: «Kaj delata tu: Ali stavkata?» se je pošalil. <Egon, pomisli,» mu je veselo poročala sestrična, «gospod Stobiček napravi mojo sliko.» «Slik imaš dovolj,» ji je odgovoril ta. «0, imam jih, a ne v barvah.* «No, čeprav ne, menda ne boš sedaj gospoda s tem nadlegovala.* «Oho, prijatelj!* se je oglasil Leon, «tu sem se pa sam ponudil.* «No, radi mene,» je menil Egon. Vendar mu pa ta načrt ni ugajal. Odšel je zopet na balkon. Kmalu za tem sta mu sledila Leon in Jolanda. Pogovarjala sta se o najrazličnejših stvareh. Jolanda je postala dobre volje. Brez prestanka je zbijala šale. Egona je to peklo, ker je vedel, da je vse to povzročil Leon in da bi ji on nikdar ne mogel vzbuditi toliko živahnosti. Družba se je veselo zabavala in govorila o vsem. Prišli so na zakon. Dr. Lazanič je podražil svakinjo: «No, Jolanda, kakšen bo moral biti tvoj mož?» Oba mladeniča sta se ozrla v njo. Ona pa je brez vsake zadrege odgovorila: «Moral bo biti prav takšen, kakor bom jaz hotela.* «Pa kakšen ?» so vsi radovedno poizvedovali. «Oprostite, gospoda, to je pa moja stvar,» je norčevale se odgovorila. Ne Leon ne Egon nista mogla razumeti, kateri izmed njiju 'dveh bi ji bil ljubši. Tisto noč so se pozno razšli. Leon je postal v družini dr. Lazaniča dober prijatelj in po Egonu vpeljan v družini Radosinoviča stalen gost. Teden dni pozneje je pričel Leon z Jolandino sliko. Vsak dan je stala cele ure na vrtu v enaki pozi. V svetlomodri obleki z razpuščenimi lasmi je sedela na klopi, opirala roko ob marmornato mizo in zrla v daljavo, kakor bi z največjo gotovostjo pričakovala od tam svojo srečo. Leonu se je dozdevala v takih trenutkih zelo dražestna. Kaj je tedaj občutil do nje, je vedel samo on. Le eno besedo bi ji rekel... A ni mogel, ni smel... Neprestano mu je stal prijatelj na potu. Če je včasih namenoma začel slikati uro pozneje, je Egon rajši zamudil službo, nego bi pustil slikarja s svojim modelom samega. In zraven tega ju je še dolgočasil s pripovedovanjem o medicinski fakulteti, pri katerem se ni naveličal ponavljati enega in istega po cele ure. Onadva sta imela v začetku tajno željo, da bi se delo čimbolj zavleklo, a zaradi Egonovega nadlegovanja sta želela sedaj čimprej izgotovitve. In končno ji je Leon nekega dne podaril krasno sliko v naravni velikosti, pod katero je stalo napisano: «Gospodični Jolandi Ra~ dosinovič v spomin od češkega slikarja Leona Stobička na blejskem letovišču». Zahvalila se je Leonu za dar priv iz srca. Egon pa nj niti malo izražal svojega dopadenja nad sliko. Kadar je bil s sestrično sam, je imel vedno kaj kritizirati. Roke so bile premalo oblikovane, izraz oči premrtev, barve premedle itd. Vsak dan je našel nove napake. Jolanda se je pa vselej zasmejala, rekoč: «Nezmožni obsojajo zmožnejše.» Joj, kako so ga srdili taki odgovori! Čim bolj si je prizadeval, tem manj je bil sposoben zrušiti njeno simpatijo do Leona. Ob večerih so zahajali na jezero. Imeli so svoj čoln. Ko sta se Leon in Jolanda vsedla na nasprotna sedeža, je bil Egon takoj na mestu, da jima zabrani srečanje njunih pogledov. Prav prijazno je dejal prijatelju: •»Toliko pacijentov smo imeli danes, da sem ves izmučen. Leon, hočeš ti nekoliko časa veslati, da se malo odpočijem ?» Leon je to nalogo prevzel; a ko je videl, da je včasih preteklo že pol ure in se Egon še zmenil ni, da bi ga oprostil veslanja, se .je Leon sam oglasil. Brez vsakega ozira je dejal: «No, Egon, sedaj boš pa ti malo, jaz imam že dovolj.» Nobena strupena žival ne bi Egona tako pičila, kakor ga je pičil tak prijateljev opomin. Sedaj je moral biti on tisti, ki je moral sedeti za njenim hrbtom, dočim je ona prav goreče gledala Leonovo obličje. V takih slučajih bi ju najrajši potopil oba. In vendar ni bila to ljubosumnost, ker ni občutil še nobene ljubezni do nje. Jolandini in Leonovi pogledi pa so taČas govorili, kar njihova usta niso mogla izgovoriti. Molčala sta, v srcu pa sta bila oba prepričana, da se ljubita. Ko bi bila farna, bi si imela toliko povedati. Leon je sklenil, da mora enkrat govoriti z njo. MANJKA Jolanda ga je vneto poslušala in mu med tem stavila sto in sto vprašanj. «Ali se niste nikdar vozili po naših krajih, gospodična?« jo je vprašal. «Nikdar, a bi zelo rada bila enkrat tam.» «čemu ne greste?» «0, prav gotovo pojdein, najbrž drttgo leto.» Ko bi bil jaz tisti, ki bi te odpeljal, si je mislil Leon, glasno pa je rekel: «Se ne boste skesali ?» «Nikakor! Če enkrat napravim načrt, ga držim.» Egon, ki je vedel, kakšen pomen so imele te besede, je takoj sklenil, ju ločiti. Toda, ako hoče to doseči, je treba, da se kaj zlaže. Ko sta prispela s sestrično domov, ji je dejal: «Jolanda, glavo bi stavil, da Leon tebi dvori.» «In če mi...» se je naivno zasmejala. « Kakšno vprašanje! Dala bi se preslepiti, kajne ?» «Čemtt?» «Ker je on zaročen. Svoje dekle ima v Pragi in v kratkem se bo poročil.» <On?» «Seveda. To bi lahko sama vedela.» «No, zaradi mene se lahko še danes poroči. » «Ali ti ni nič do njega?» «Zakaj me vprašuješ?« «No, zato, ker sem mislil, da ga imaš malo rada.» «Ha-ha . . . kako si se varal.» Te besede, tako preprosto od Jolande izrečene, so zakrivale v njeni notranjosti porajajoče se divje bolečine. Torej Leon, od nje cenjen nad ves moški spol, ni bil nič drugega kakor navaden zapeijivec. Da, ona ima pravico ga tako nazivati. Čeprav ji ni povedal, da jo ljubi, vendar ji ie to na sto drugih načinov pokazal. Govoril je vedno tako čudno zveneče besede, od katerih je imela vsaka gotov pomen. Omamil jo je s plamenečimi pogledi... Da, • on je bil tisti, za katerega je živela, ker jo je dvigni! v nebesa. Sedaj, ko je že bila tako visoko, da bi samo segla kvišku z roko in dosegla višek svoje sreče, jo je pahnil v pekel. Ne! Tak mož ostane zanjo le navaden podlež. In vendar ve: dokler bo živela, bo nosila tudi njegovo sliko v srcu. Obsojati ga nadalje ni bila sposobna. Egon je bil prepričan, da Jolanda govori resnico. Njej ni nič do njega. Ena ovira je že odstranjena. Toda drugo bo težje odstraniti, kajti brez dvoma je bilo Leonu ve liko do nje. Egon ni znal, kako naj bi ga preslepil. Da bi začel razpravljati o tej stvari kar tako na lepem, je bilo nemogoče A tudi tu se mu je kmalu nudila ugodna prilika. Leon, do skrajnosti naveličan tavati v dvomih, je sklenil to zadevo spraviti na jasno. Nekega nedeljskega jutra sta se kakor po navadi rodbini Radosinovič in Lazanič odpeljali na otok k maši in Egon je ostal sam doma. Ob desetih ga je posetil Leon. Oba prijatelja sta sedla na vrtu pod staro lipo in razvrstila šahove figure na marmornati mizici. Obema se je čitala na obličju zamišljenost. Bila sta sicer zamaknjena v igro, a videlo se jima je, da njiju misli plavajo drugje. Leon je bil prvi, ki je nenadoma prekinil igro in jako pomembno dejal: «Prijatelj, Ti si edini, katerega lahko kaj vprašam in mu obenem tudi zaupam. Gre za važno stvar. Kako je s tvojo sestrično Jolando? Bled 30 nazivlje kraljičino. No, jaz ji tega ne oporekam, a više od1 lepote njenega telesa cenim lepoto njene duše. V tem času, kar sem tukaj, sem popolnoma spoznal njene dobre lastnosti. Ti boš najbolje vedel, kakšno je njeno stališče. Kakor razvidim — in mispresojo lim, da se ne motim — je še prosta. Meni bi bilo to zelo ljubo.» Egon je videl, da je prišel zanj odločilni trenutek, in potuhnjeno, a dokaj resno je odgovoril prijatelju: «Leon, bil si mi ved ;o dober in zvest prijatelj. V resnici mi je zelo neljubo, da ti moram dati baš jaz nezadovoljiv odgovor.» Jolanda ni več prosta; že zdavnaj sva zaročena. «In tega mi nisi hotel zaupati?» je skoro zavpil Leon. «Nisem mogel. To je pred svetom še tajnost in bi ostala tudi Tebi, da Ti nisem bil danes primoran razjasniti.* «Pa če se v resnici ljubita, čemu skrivata ?» «Kdo more o tem dvomiti ?» je užaljen odgovoril Egon, «če ona tako želi, ji moram ugoditi.» «Torej Vama manjka samo še cerkvenega blagoslova ?» «Da, in tudi ta kmalu pride.» Nato pa še pristavi: «Upam, da ostaneš na naši svatbi.» «Oprosti in dovoli, da se raje odstranim. Prej ko mi bo mogoče, odpotujem. Želim Ti obilo sreče!» «Toda, zakai odhajaš tako nag!o?» «Sedaj nimam več tu kaj iskati,» in po teh ledenomrzlo izgovorjenih besedah vstane, se poslovi in odide. Egon je gledal nekoliko časa za njim. Sam sebi se ni mogel načuditi, kako se mu je posrečilo, prekaniti oba. A takoj nato se je domislil, da treba tudi tretje izpolnitve načrta: da se mora v resnici zaročiti z njo. To tretje delo ga je vendar plašilo pred preglavico; imel je pa trdno prepričanje, da s svojim hinavskim jezikom vse prevara. Ko je opazil, da se Radosinovičevi vračajo domov, je odšel na drugo stran vrta, se naslonil na ograjo in pozorno motril jezero. Načrt, ki ga je do sedaj tako dobro izvedel, mu ni delal veselja, nego le- čudne misli so ga obdajale. Stokrat in stokrat se je vprašal, ali jo ljubi, pa si nikdar ni vedel odgovoriti. A vendar si je moral sam pritrditi, da mu ni nesimpatična. Tedaj se je domislil nečesa, na česar misliti se je skoro prestrašil, kajti povsem umevno je, četudi se mu je posrečilo prekrižati Leonu pot, vendar je gotovo, da se hod 1 1 v kratkem času oglasili še drugi tekme. i. Posrečilo se mu bo morda, prekaniti še enega ali dva, toda vseh ne. Eden ali drugi bo dosegel svoj cilj. In čez eno ali dve leti bi morda moral od daleč opazovati Jolando kot mlado gospo ob roki drugega, ki bi se ponašal z njeno lepoto. Ne in ne! Nikdar se ne sme to zgoditi. On je v hiši in njegova mora biti. Iz teh misli so ga predramili koraki. Jolanda je prišla na vrt. Za roko je vodila svojega malega nečaka, od nje toliko ljubljenega Janka. Egon jo je postrani pogledal, tako da ga ni opazila. V snežnobeli domači obleki, z jasnimi, venomer smehljajočimi očmi se mu je dozdevala enaka rajskemu angelu. Naglo je obrnil svoj pogled zopet na jezero in še tužneje zrl po njegovi temnomodri gladini. Jolanda ga je nalašč prezrla. Sedla je na klopico, si posadila otroka v naročje in mu začela pripovedovati različne izmišljene bajke, katere otroci tako radi poslušajo. Ko se je tega naveličala, je pričela drugo igro. Metala mu je žogo sedaj k enemu, s daj k drugemu drevesu. Janko jo je z veseljem pobiral ter jo potem metal v še večjo daljavo. S to igro sta prispela na drugo stran vrta. Zatopila se je v igro z otrokom in ni se zmenila za drugo. Nato je stopila k gredi, kjer so rastle cvetlice. Natrgala je šopek vijolic ter si ga zateknila za pas. Medtem je otrok izginil, kmalu nato pa je začula njegov jok. Naglo je priskočila k njemu, meneč, da se mu je kaj pripetilo, a ni bilo drugega, kakor da je žogo izgubil. Brž se je potrudila in po kratkem iskanju je našla žogo ne daleč od Egona, ki je stal še vedno v prejšnji pozi, čeprav je med tem minilo dobre četrt ure. «Kaj mu je?» si je mislila. V njenem srcu se je vzbudilo človekoljubje. Spoznala je, da ta žalost pri njem ni v navadi, in skoro se ji je zasmilil. Stopila je polagoma k njemu ter ga sočutno vprašala:

«Kaj ti je, Egon, si morda bolan ?» N

šele sedaj je dvignil glavo, se obrnil k nji, jo pozorno pogledal in zaničljivo dejal: •»Da, bolan sem, prav imaš. Bolan, in to že dolgo.» «Od kdaj?» «Od časa mojega prihoda na B!ed,» «A zakaj mi nisi tega povedal?* «Tebi povedati? Tebi, ki nimaš nobenega sočutja. Tebi, ki sploh usmiljenja nikdar poznala nisi; triglavske skale niso tako trde kot je tvoje srce. Tiraš me v brezup, pehaš v pogubo, a ko vidiš, da si me uničila, tedaj se ponosno dvigaš ter se smehljaš in raduješ nad svojo zmago.* «Moj Bog, Egon, kaj bledeš? Jaz te ne razumem.* «0 predobro me razumeš, a nočeš me razumeti. Ne misli, da ne vem, kaj govorim; imam zdrav razum.» «Ne, ne, Egon, ti imaš gotovo vročino, bolan si.* «Res je, kar govoriš, in se ne zavedaš, da si moje bolezni kriva Ti!» «Jaz?» «Da, edino Ti in nihče drtigi.» «S čim naj bi jaz zakrivila Tvojo bolezen ?» «S čim? Izprašaj si vest in ta Ti bo odgovorila.* «Opaziti si morala sama, da Te ljubim že od tedaj, ko sem vstopil v Vašo rodbino.* «Ti? . . .» «To veš sama bolje od mene. A Ti si se izogibala mene, mojih pogledov, sploh vsega, kar bi Ti moglo izdati resnico. Do :-i<Tie nisi imela nikdar prijazne besede, dočitn si biia napram drugim ljubezniva, kolikor si pač smela biti. Ti nisi mogla pejmiti, kaj sem : jaz včasih občutil, ko si me vpričo tujih ljudi j prezirala.* «Ni res, Egon, Ti pretiravaš! Tudi Ti j nisi imel posebne prijaznosti do mene. Do ; tega trenutka sem bila prepričana, da me so- i vražiš.» «Jaz? . . . Neumnost. Moja grobost je . izvirala od kje drugje. To ni bilo nič drugega nego izbruh mojih bolečin. Kako je mene peklo in žgalo v srcu, to vem samo • jaz , . .» «Egon, ali se še sedaj šališ ?» «Da, ako Ti to za šalo jemlješ, toda jaz ; Te v resnici ljubim in s svojim odgovorom bcš odločila mojo usodo.* Jolandi se je stemnilo pred očmi. Ker je bila sama odkritosrčna, je sodila, da te besede, tako prepričevalno izgovorjene, ne morejo biti laž. Da bi bilo to Egonovo samo ljubje, niti slutila ni. Mislila je, da jo v res- niči ljubi. A da bi ona ljubila njega, tega j nervoznega človeka, ki venomer mežika z očmi . . . njega, ki nežnosti nikdar poznal . ni, ki je že v teh trenutkih, ko ji odkriva čuvstva svojega srca, grob, ko splošno zanjo ni imel nikdar mile besede . . . A kaj naj stori? Ako mu odbije, zagrozil ji je, da se umori. Ako mu privoli in mu pove, da ga ne ljubi, bi ga mučila. Mislila je in ni prišla do zaključka. - «No, ali nimaš odgovora,» se jc oglasil Egcn. <Moj Bog, kako je nervozen,» je mislila: Še odloka ji ne da. Pa naj je presojala na kakršenkoli način, izprevidela je, da je primorana vzeti njega, izročiti se popolnoma njemu in pokopati svoje mlado življenje za Vekomaj. Ljubila je le enega, a kruto je bila prevarana, in sedaj se mora žrtvovati njemu, katerega ne ljubi. Obrnila je glavo stran, da ne bi videla njegovega obličja in polagoma izpregovorila: «Do danes nisem vedela za Tvoje občutke do mene. To mi je povsem nekaj novega, zatorej pozabimo na preteklost. Obljubim Ti, da postanem Tvoja in nikogar drugega.* MANJKA je bilo, kakor da bi ji kdo vlival polagoma strup v usta. Na prst ji je nataknil prstan z rdečim rubinom v podobi zvezde. Domenila sta se nato, da morata staršem povedati in prositi dovoljenja. Ko je slišal to vest Jolandin oče, ni imel ničesar proti temu, še celo veselilo ga je. Nikakor pa ne njegovo soprogo. Ta jima je predstavljala vse različne spore, ki lahko pridejo v zakonih, sklenjenih med bratrancem in sestrično. «A če sta vidva zadovoljna,* je dejala, «vama jaz prav nič ne nasprotujem. Dajem vama le dobre nasvete.* «Sicer pa, Jolanda, ali res hočeš le njega ?» Ko je Jolanda slišala to vprašanje, se je obrnila k vazi z vrtnicami ter jih začela urejevati, da ne bi mati videla njenih solz. Težko je vzdrhnila ter z mučnim glasom izpregovorila: «Da, edino le njega.* A njene misli so letele tedaj k Leonu. «Če se ljubita, potem, otroka moja, bodita srečna.* MANJKA Osem dni pozneje je zagnala Jolanda zaročni prstan v jezero ter se izgovarjala s pretvezo, da ga je izgubila. • • • Minilo je eno leto. Zlati solnčni žarki so poljubljali zemljo. Na zeleni trati novorojene majniške cvetke so klanjale glavice svojemu gospodarju in radostno pozdravljale prvi dan maja. Kar. poseduje narava živih bitij, vse je bilo na prostem. Na Bledu je vladala tedaj posebna živahnost. Za vsakim oglom je bilo videti različne dame, ki so se pomenkovale med seboj. Deklice v pisanih pomladanskih oblekah pa so radovedno stegovale glave za cestni vogal, pričakujoč, da se zdaj in zdaj pokaže kočija, ovenčana s cvetjem, ki pripelje mlado nevesto. Egon in Jolanda sta bila na Bledu jako dobro anana. Danes je bil dan njihove poroke. Blejčani so Jolando imeli radi, zatorej ni čudno, da so jo hoteli videti danes v svečani opravi. Zdajci se je začulo pekctanje konjskih kopit. Kočijaž je zavihtel z nageljni ovenčani bič nad konia. «Gredo!» se je začulo. Kočija je pridrdrala do hotela «Petran», kjer se je ustavila. Vsi so se ozrli v eno smer; pogledi vseh so se obrnili na mladi par in pričeli so občudovati lepoto neveste. Bela svilena obleka se je tesno oprijemala njenega života. Dolg pajčolan je ovijal njeno glavo ter ji padal po ramenih do tal. Lepa je bila nevesta, toda bledo kot marmor njeno obličje. Praznično oblečen brodar je stal v nalašč za to priliko naročenem čolnu. Egon in Jolanda sta vstopila v čoln ter; se vsedla nasproti. Sklenila sta obhajati poroko v otoški cerkvici, katera je bila Jolandi že od nekdaj draga. Ker sta sama tako že- -lela, se razen dveh prič, ki sta stopili takoj v drugi čoln, ni odpeljal nihče drug z njima k poroki. Zakrament svetega zakona se je opravil ra najpreprostejši način, le orglanje svete pesmi, doneče po cerkvi in pa srebrni zvoki, ki so prihajali od klenkanja zvonov, so naznanjali nekaj pomembnega. Izvršilo se je vse v polnem miru. Toda, da se je Jolanda, ko je na duhovnikovo vpra- Sanje odgovorila usodepolno besedo «da»,Naza liip onesvestila, to so priče na Egonovo prošnjo zamolčale. Ko se je miadi par vračal domov, so bili prejšnji gledalci še vedno na mestu. Obličje neveste je izgledalo sedaj še bledejše in to je dalo ljudem povod za različna sumničenja, ki so se izražala potem, ko jim je kočija izginila izpred oči. Bodisi preproste ženice ali visoke dame, vse so bile enega mišljenja: da ga ne ljubi. Neizkušene deklice pa so sodile, da ji je težko, ker mora pristopiti v nov stan; pri tem si je pa vsaka želela biti na njenem mestu. «Hm... slabo se ji ne bo godilo pri njem; dober je, posla ima veliko in mnogo zasluži,» sta modrovali za oglom dve ženici. «Kaj pravite, ali je bila primorana, ga vzeti ?» je šepetala na drugi strani ceste ena izmed treh dam. «Jaz pa pravim, da ni ta zakon sklenjen brez ljubezni,» je razpravljala druga. «Saj sta prej hodila vedno skupaj; še živeti nista mogla drug brez drugega.» «Da, draga moja,» je menila prva, •ampak ljubezen sorodnikov je še daleč proč od ljubezni moža do žene.» •Recite, kar hočete,» je dejala tretja, «jaz pa pravim, če bi ga ljubila, ne bi bila tako žalostna. Saj je izgledala ravno tako, kakor če bi jo peljali na morišče.» «Da, da!» sta pritrjevali drugi dve. Taka modrovanja in presojanja o mladem paru so se vršila na Bledu nekaj dni po poroki, šele, ko sta se novoporočenca vrnila iz ženitovanskega potovanja iz Benetk in sta si ustanovila novo življenje po svojem načrtu, ne meneč se za druge, so se tisti ljudje, ki jim razpravljanje razmer tujih ljudi tvori polovico življenja, nekoliko pomirili. Mladi par pa se ni zanimal za javnost in zato so Blejčani polagoma pozabili nanj. Egon in Jolanda sta se nastanila v Lidijini vili. Dr. Lazanič je dal namreč že par mesecev prej preurediti poslopje. Iz prostorov v prvem nadstropju, ki so bili do sedaj nerabni, je dal predelati krasno stanovanje za mla da zakonca. Lidijino in Jolandino stanovanje je ločil le kratek hodnik. Obe sestri sta bili s tem zelo zadovoljni, zlasti pa slednja, ker, če se je čutila nesrečno v tem, da ni ljubila svojega moža, je imela v tolažbo vsaj to srečo, da se je nahajala v bližini svojcev. Prve mesece po poroki se Jolanda ni mogla pritoževati. Egon je bil ljubezniv do nje kakor še nikdar prej. Toda polagoma je kardizačela njegova ljubeznivost izginjati in postal je prejšnji sirovež. Njej je bilo to ljubo. Ni ga ljubila, niti sovražila, toda v njegovi bližini ji je bilo tako mučno, da nikakor ni mogla strpeti. Čas je potekal. Ona ni opazila na svojem možu nikake spremembe. Toda prikrita ji ni ostala njegova najhujša bolezen — ljubosumnost. Dokler ni imel prilike, ji kaj očitati, je bilo vse dobro; a ko so se začeli pri dr. Lazaniču prirejati čajevi večeri ter je Jolanda z mladimi gospodi kramljala in se poredno smejala, tedaj... tedaj se ni mogel več zadrževati. Očitanja in zbadljivk ni bilo nikdar ne konca in kraja. A če se je čutila užaljeno in mu povedala, da tega, kar jo obdolžuje, ne zasluži, se je vselej zasmejal, rekoč: «Seveda, grešniki se čutijo vedno nedolžni> Taki in enaki slučaji so se opetovano ponavljali. Vsak tak večer je prinesel Jolandi le žalost in nejevoljo. Ako se je prej še tako dobro zabavala, jo je vselej potem njen mož s takim predbacivanjem spravil v nejevoljo in žalost. Nekoč je izrazila Lidija željo, da bi se teli večerov najrajši izognila. Ta jo je opozorila, meneč, da je to nepotrebno. «Oba sta še tako mlada,» ji je dejala. «Kaj bi rekli gostje, ako bi se izogibala družbe. Ti veš, da nastajajo tedaj različne govorice.* «Ali, Lidija!» je zatarnala sestra, «mar misliš, da se jih ne udeležujem rada? Toda, ko se vse neha, se prične pri meni šele najhujše; tedaj moram prenašati najrazličnejše njegove obdolžitve. In vendar sem si v svesti, da nisem kriva.* «A kaj Ti more očitati?* «Vse, karkoli mu pride na misel: S tem sem prekoketna, z drugim preko mere živahna, s tretjim celo že predrzna itd. Vobče veljam pri njem za veliko lahkoživko.* «To so stvari, ki se dogajajo skoro v vsakem zakonu. Vsak mož, kateri ima svojo ženo rad, mora biti malo ljubosumen. Egon te ljubi.» «Da, morda na svoj način. Toda povej mi, bi mu dovolila Ti taka nizkotna predbacivanja?* «Nikakor ne. Tudi Tebi ni treba. Ugovarjaj neresnici.* «Sem že poizkusila. Pa se je še bolj razburil in potem je bilo meni gorje. No Egona najsem poznala že prej. Da je čudak, sem vedela, a da ima toliko hudobije v sebi, si nisem mislila. Če bi Ti živela z njim, potem bi vedela, kaj se pravi nositi svinčeno breme.* Potok solz se ji je udri po licih. «Jolanda! še dobro leto nisi poročena in že pretakaš solze.* «Pretakam jih marsikdaj na tihem. Danes mi je tako tesno pri srcu, da sem Ti morala potožiti. Leon je bil kriv tega. Zakaj me je prevaral, ko sem ga tako ljubila. Poročila sem se z Egonom iz obupa.* «Morda Leon ni toliko kriv, kot ga Ti sodiš. Pa pozabi to, draga Jolanda. Bile so dekliške sanje; sedaj stoji pred Teboj resnica. Vsaka ženska ima svoj ideal, ali le redkim je dano, da ga dosežejo.* «A Ti lahko govoriš, ko ljubiš svojega moža.* «Da, nočem tajiti. Pa Ti sama veš, da ni bil on prvi. Dobro veš, kako mi je bil Stanko drag. Zatorej boš lahko razumela, kaj sem pretrpela, ko se je za vedno ločil od mene. Mnogo noči sem prejokala, a ko sem spoznala, da vse skupaj nič ne pomaga, sem opustila vzdihovanje. Poročila sem se z drugim. Morda takrat tudi jaz nisem imela nikake simpatije do njega, a pozneje nas je združilo objrojstvo našega otroka. Vzljub;la sem ga. Danes sem srečna. Morda pride čas, ko se boš tudi Ti smejala nekdanjim idealom.* «Nikdar več!» «Jolanda, Ti samo tako misliš, ker si še mlada in neizkušena. A veruj, da je na svetu vse mogoče.» «Lidija, Ti sodiš po sebi. Toda med mojo in Tvojo usodo je razlika kakor med dnevom in nočjo. Tvoj Emil je razsoden mož, dočim nima Egon nobene možatosti v sebi.* «S časom se popravi tudi on,» je dejala Lidija. A videč, da ne more sestre nikakor potolažiti, je odnehala tudi ona. Jolanda se je čutila zelo nesrečno; a dokler sta bila v bližini sestra in mali Janko, ji ni bilo tako hudo. Šele, ko se je dr. Sažanič z ženo in otrokom odpeljal za dva meseca z Bleda in je ostala v vili sama z možem, je spoznala, kako brutalen zna biti Egon. Z doma je bil odsoten cele noči. Medtem ko je ona bedela na postelji in ni mogla zatisniti očesa od skrbi zanj, se je on zabaval v skrivnih lokalih, kjer se je zbrala razposajena družba. Tu so vinski bratci po cele noči kvartali (er. čvekali o pokvarjenem svetu ter uporabčinskem Ijali najnizkotnejše izraze. Pri tem se pa niso zavedali, da ta del skvarjenega sveta tvorijo sami. Med temi je imel glavno besedo Egon. Ko ga je alkohol popolnoma prevzel, je pričel celo razgrajati in se je često tako daleč izpozabil, da si je izmišljal najrazličnejše stvari od svoje žene ter jo vpričo drugih ljudi opravljal kakor najnevrednejšo žensko na svetu. Uboga Jolanda je, ne vedoč zakaj in čemu, izgubila spoštovanje marsikatere osebe. Ljudje so trdili, da je žena kriva, da mož živi neredno, češ, on pije iz obupa. Svet, ki danes hvali, jutri graja, je izražal pomilovanje nad njim ter obsojal nesrečnico. Po takih večerih se je vrnil Egon domov šele ob jutranjem svitu. Jolanda je že tedaj vstala in si je v vrtu na svežem zraku hladila od bedenja razgreto glavo. Ko je prišel čas za ordinacijske ure, je Jolanda stopila v sobo in ga vkljub svoji jezi zelo nežno poklicala: «Egon, Egon, vstani, čas je, da greš.» «Kam?» se je zadri. «V ambulatorij.» MANJKA «Toda, Egon, prosim Te, pojdi... pacijenti čakajo.* «Naj čakajo,* jo je osorno zavrnil. ^Nekaterim si sam naročil, naj pridejo danes.* «Daj jih po slugi obvestiti, da danes ne ordiniram, daj mi enkrat za vselej mir, mčvrednica.* «Moj Bogi če se bo to tako pogosto ponavljalo, izgubiš delo, boš ob zaslužek in prej ali slej pridemo na beraško palicO.* «Seveda se že bojiš, da ne boš stradala* «Ne. Zase najmanj. Z mojimi rokami se ne bojim gladu. Toda pomisli, kaj pričakujemo. Mar ne želiš otroku dobro?* «Tiho bodi!* je zavpil z divjim glasom. «Nehaj enkrat s Tvojim javkanjem. Poberi se ven, sicer . . .* «Kaj sicer? Mar misliš, da se Te bojim?* «Sicer . . . » je še močneje sikal med zobmi. «0 le ohrani hladno kri. Povem Ti pa, da se Ti ni treba šopiriti s ponosnim zaukazovanjem ter me poditi ven iz sobe, ki je ravno tako moja kakor Tvoja last, ker pred takim divjakom bežim sama.* ^Zadavim Te, Ti demon črni.» Planil je z divjo jezo pokoncu, toda Jolanda je že zapustila sobo. Hotel je hiteti za njo, pa razgovarjanje poslov v bližnjih prostorih ga je zadržalo od namenjenega koraka. Do skrajnosti razjarjen se je vendar le pomiril in se spravil zopet v posteljo. Jolanda je odšla v utico in se onemogla zgrudila na stol. Njena lica so bila kakor v ognju. Njene misli so se porazgubile v preteklost in sedanjost. Poznala ga je že kot otroka in pozneje kot mladeniča. 2e tedaj je spoznala veliko izpremembo njegovega značaja. Prepričana je bila, da ne poseduje dobrih moških lastnosti. Ko jo je tistega nedeljskega jutra tako goreče zaprosil za roko, je že mislila, da se je prevarala s prejšnjimi sodbami. V tistem trenutku se ji je dozdeval tako obžalovanja vreden. Da ne bo imela z njim srečnega življenja, to je vedela še tisto uro, ko je zadnjič okitila svojo glavo z deviškim venccm. Ni se varala Ze oar mesecev DO Doroki je začel biti osoren z njo. Imela je pri njemu grenke ure, ali vendar se je dalo to s potrpljenjem .še prenašati. Toda, kar je postalo sedaj iz njega, to je naravnost neznosno. In to ji je zagonetka. Kaj ga je spravilo v ta položaj? Zdajci se je spomnila na Lidijo. Oh, kako bi ji bilo sedaj dobro, ako bi bila ona pri njej; kajti ona je bila edina, kateri je mogla potožiti svoje gorje. Svoji lastni materi ni smela. Nekdaj jo je ta vprašala, kako ji gre. Jolanda se ni baš preveč pohvalno izražala, dasi ie pri tem še vse glavno prikrivala. Pa gospa Radosinovič je dobro umela besede in predbacivajoče dejala svoji hčeri: «Draga moja! Kar si si nakopala, to moraš nositi. Jaz sem Ti dovolj branila storiti ta korak, ker sem vaju dobro poznala oba in sem vedela, da nista drug za drugega.» «Da, da,» je tiho kakor sama zase zamrmrala Jolanda. O če bi bil vsak svoje sreče kovač, ne bi bilo nesrečnih ljudi na svetu. Materine besede so ji tako ranile srce, da najsi je odslej še tako trpela, ni se ji nikdar več pritoževala. A danes ji je bilo tako hudo, da bi hotela govoriti z materjo. Nikjer ne dobi otrok boljšega leka za svoje srčne rane, kakor pri materi. Zahaiala ie sicer večkrat k staršem, pa o svojem položaju ni nikdar omenila besedice. Rajši je molčala in prenašala svoje breme potrpežljivo dalje. Nihče razen Lidije ni vedel za njeno žalostno usodo. Toda tudi Lidija ni vedela, kako se je sestrino stanje poslabšalo, odkar je bila ona odsotna. Teden za tednom, dan za dnem je štela, kdaj pride zopet oni zaželjeni čas, ko objame sestro in poljubi njenega malega sinčka. Tedaj se je spomnila na plod svojega srca. Domislila se je, da bo kmalu milovala svojega otroka, in zavedajoč se na zverinskega očeta tega toliko pričakovanega nepoznanega bitja, se je razjokala. Nato je vzela pred seboj ležeče otroško perilo in ga z največjo vnemo jela pripravljati. Urno je vbadala šivanko in se pri tem zatapljala v misli bodočnosti. Toda že po par vbodljajih se je njena trudna glava pogreznila v misli sedanjosti. Odložila je delo. Glava ji je omahnila na mizo in tiho je zaihtela. Čez nekoliko časa je vstala ter se začela izprehajati po vrtu. Kamorkoli je pogledala, je bilo mirno. V vili je vladala tišina kakor v grobu. Jolanda ni mogla dobiti nikjer obstanka* šla je v sobo. da pospravi perilo. Egon je še spal in smrčal. Pustila ga je v miru. Toda v teh prostorih danes ni mogla obstati; potrebovala je oddiha Najrajši bi zbežala v temne gozdove in živela tam popolnoma sama, ločena od sveta. To ji je bilo zabranjeno . . .! Ali zapustiti to hišo in se ne vrniti domov do noči, pa vendar sme! Enajsta ura se je bližala. Slugi je povedala, da ne bo obedovala doma. Nato se je odpravila. Ko je bila na ceiti, je razmišljala, kam naj bi krenila. Na obiske k znancem? . . . Danes ni sposobna za pogovor. Na dom k staršem? . . . Ne! K tem najmanj. Hipoma ii je šinila misel v glavo. Poiskala si je voznika in odpeljala na Otoče, da bi od tu romala k »Mariji Pomagaj*. V cerkvici na hribu se je zgrudila pred Marijinim kipom na kolena ter goreče molila k nji; v obupu in solzah jo je prosila, naj usliši njene vzdihe in prošnje. Ni prosila, da bi se predrugačilo njeno življenje, nego le, da bi se izpreobrnil njen mož. V večernem mraku se je vrnila na Bled. Egona r.i bilo še domov. Služkinja ji je povedala, da je gospod odšel ob treh popoldne z doma in se poslej ni več vrnil. Jolanda se je kmalu vlegla k počitku. iTisto noč je zaspala z olajšanim srcem. Egona ni bilo tisto noč domov in tudi ne naslednjega dne Ni vprašala zanj; celo veselilo jo je, da je imela mir pred njim. Ko so pa naposled pretekle že tri noči in je potekal že četrti dan, jo je začelo le nekoliko skrbeti. Da ga ni na Bledu, je čisto umevno. Toda kam je šel?... Po opravkih morda?... Ako bi bilo tako, bi ji moral povedati. Saj je vendar njegova žena... Odšla je v utico. Naslonila je glavo na mizo in tu so jo oblile solze, šele ko je vir njenih solz usahnil, je začela tiho ihteti. V tem položaju ni mogla opaziti mladeniča, ki je tiho skoro neslišno prišel do nje, se postavil pred njo in jo opazoval že par minut Čez dolgo časa je privzdignila od joka rdeče oči. Ko je ugledala pred seboj visoko vitko postavo, je malo da ne zavpila. «Ne straši se, sestra,* je izpregovoril on prvi. «Alfred, ti?* je vzkliknila radostno in se poskušala delati veselo. «Vendar enkrat zopet doma.* »Ostanem dalje časa.* «No, to me pa res veseli.* «Veseli te? Vidim. Toda ti nisi videti vesela. Kaj je s teboj, Jolanda? Kje je Egon?* «Odpeljal se je.* «Kam?* Nahajala se je v zadregi, a se je hitro izmislila: «V Maribor po opravkih.« «In se kmalu vrne?* «Ne vem.* «I<ako se razumeš z njim?* «Dobro.* «Zakaj si pa potem jokala?* se je začudil Alfred. «Saj nI res!* «Eh, Jolanda! Kaj bi mi zakrivala? Saj sem videl.* Rdečica jo je oblila. Očividno se je nahajala v zadregi, da mu ni znala kaj odgovoriti. Alfred ji je bistro pogledal v oči. «Le priznaj, da si se prevarala v Egonu* «Nisem se.* «Ne?* «Ne!» «On se je gotovo zelo izpremenil?* «Prav nič se ni izpremenil. Je vedno isti Egon, z istim značajem kot pred desetimi leti.* «Da, da bil je velik nepridiprav!* «Alfred!*. «Meni ne moreš prikrivati. Poznam ga dobro.« «Moj mož je, ne obrekuj ga!« «cDa tvoj mož je. Nočem te žaliti, toda bodi pravična. Meni menda ne boš zamerila. Dovoli mi govoriti resnico. Egon je hudoben.* «Do mene ne.» «Ne?... Torej pred teboj ni še razkril svojega pravega značaja?...» Torej praviš, da je s teboj dober?« • j. «To smem trditi.« «Bog daj, da bi tak ostal. Bržkone te ima rad, zato ima do tebe malo obzira. Ali te 4jubi?» «Da!« «In ti si žalostna ter pretakaš solze?« «Alfred, prosim te, ne muči me več. Če ti povem, da sem povsem srečna, naj ti bo dovolj. « «Ne tako, Jolanda! Z menoj ne odpraviš tako hitro. Srečna nisi in jaz hočem vedeti vzrok. Potegnem se zate in če je kaj zagrešenega, bom skušal popraviti. Je še čas?« «HvaIa za tvojo dobrosrčnost.« «Ne ostajaj mi dolžna odgovora. Vprašam te, če je še čas?» «Moj Bog! Hočeš vedeti to, kar sama ne vem.» * «Hočem ti Ie dobro, kajti neumevno mi je vendar, zakaj tarnaš, če imaš moža, ki ie ljubi in ti njega.» Jolanda je bila dovolj značajna. Ne le, da je svojega moža zagovarjala, skušala je še njegove slabe lastnosti Olepšati. Docela se ji je posrečilo pobiti resnico z lažjo. Ali zadnje besede, ki jih je izpregovoril njen brat, so ji segle globoko v srce. Še je hotela prikrivati, a bilo je že prepozno. Padla je iz ravnotežja in se ni mogla več vzdržati. Prav tiho je odgovorila: «Jaz ne ljubim njega.» «Ne?» se je polagoma izvilo iz Alfredovega grla. «Torej odtod tvoja žalost!...» «Še nikdar ga nisem ljubila.» «čemu si ga potem vzela ?» «Iz usmiljenja. Toda prosim te, naj ostane vse med nama. Hočem ti razkriti, kako je prišlo do tega.» «Bodi brez skrbi. Tujim ne, toda domačim lahko poveš, kar občuti.» «Ravno tem ne...» «Zakaj ne?» «Ker mi je mama tedaj branila ga vzeti. On me je prosil za roko. Zagrozil mi je, da se ubije, ako njegove prošnje ne uslišim. Stala sem med njima kakor človek, ki se je v gozdu izgubil, stoji na križpotu in ne ve, ali naj se obrne na levo ali desno. Vedela sem, da ima mama prav, a Egon se mi je smilil. Odločila sem se zanj; Lagala sem materi v obraz, da ga ljubim in da ne morem brez njega živeti. Kaj sem tedaj občutila, ve samo Bog in jaz.;> «Jolanda! Bolj in bolj te spoznavam. Torej ti si se žrtvovala za usmiljenje.« «Ah, pustiva to. Popolnoma sem pozabila, da si prišel s potovanja in si gotovo lačen ?» ^Prišel sem zjutraj. Jedel sem že doma. Toda stopiva vseeno gori!» Odšla sta v salon. Pogovarjala sta se o dragih družinskih stvareh skoro dobro uro, ko je vstopil nenadoma dr.Lazanič v sobo. Oba je iznenadil njegov nepričakovani prihod. Z Alfredom sta si bila od nekdaj med seboj prijazna, zato ni čudno, da sta se stara znanca nad zopetnemu srečanju razveselila. «Čas je, da te zopet vidim, Alfred,» jc dejal živahno dr.Lazanič. «Ali ste že obupali nad mojim svidenjem? « se je šalil Alfred. «No, to ravno ne. Ali tako... cela tri leta z doma... je vendar malo umljivo« «Vem, kam meriš s tvojimi besedami, prijatelj. Pa si se zmotil, če si mislil, da dobiJ še tretjo svakinjo.« «No, to bomo spoznali potem, koliko časa boš imel obstanka na Bledu.» «Za dva meseca ti jamčim f» •Aha, več bi pa bilo predolgo, kaj?» •Seveda, ker nimam več kakor toliko dopusta « «Ampak, veš kaj,» ga je dražil Lazanič, «tebi bi bilo tudi čas, da se preskrbiš za starost. Družina Radosinovič se je razen tebe že vsa razdelila v posamezne oddelke. Celo Jolanda, ki je najmlajša, te je že prekosila. In ti se ne boš odločil ?» «No, Emil, ti si danes izredno dobre volje,» mu je požugal Alfred s prstom, pri tem pa sočutno pogledal svojo sestro. Umela je njegov pogled. Da bi prekinila sedanji pogovor, je naglo vprašala svaka: •In Lidija ?» •Lidija!» je ponovil ta, •ostane z otrokom še osem dni zunaj.» •Se vrne gotovo že čez teden dni?» •Saj se mora!» •Seveda, ker je drugače Emilu dolgčas», je dražil Alfred svaka. Vsi trije so se zasmejali. Postali so dobre volje. Razgovarjali so se dalje ter se razšli šele v mraku. Ko se je Alfred poslovil, je dejal tolažilno na uho sestri: «Imej pogum! Egona sčasoma še vzljubiš.« »Ne verjamem,» mu je odgovorila. Jolanda je pisala Lidiji še pismo, v katerem ji je naznanjala, da je prišel Alfred ter da jo že željno pričakuje. Nato se je spravila k počitku. Toda zatesniti oči ni mogla še dolgo, dolgo v noč. Ob treh ponoči je prišel njen mož domov popolnoma pijan. Spoznala je, da je če najbolje, ako se izogne njegovemu nagovarjanju, zato je takoj zatisrnla oči ter se delala spečo. Egon je sicer ni skušal motiti, ker je bil tako vinjen, da se ni zavedal, ali je doma ali na cesti. Menda je mislil, da je na cesti, ker ga je zjutraj našla Jolanda z raztegnjenimi rokami ležečega sredi 6obe. Ni se ga doteknila, niti poskušala ga spraviti v posteljo. Pustila ga je ležati ter cdšla iz sobe. Bilo ji je pri srcu vedno tesneje. Včeraj je tako skrivala pred Alfredom usodo svojega življenja in danes naj bi prišel, videl njenega moža v tem stanju . . . Da bi se ponižala spregovoriti ona prva in bi ga prosila, naj se poboljša? Bi h dosegla uspeh? Morda. Poskusi pač lahko. Težak je bil korak, a s? je vendar odločila zanj. Po obedu je vstopila v salon. Egon je i sedel v fotelju, čital čr.aopis in pušii sine tke. j Ni se niti premaknil, ko je žena vstopila v sobo. »Egon,* je poklicala. •Kaj hočeš?,> jo je vprašal z rezkim glasom. • Alfred je prišel včeraj; enako tudi Emil. Oba sta tukaj.» »In kaj hočeta od mene?* »Ona dva ničesar, toda jaz.* Ostro jo je pogledal. »Ti?» •Da. Prosila bi te nekaj.» »No, na dan z besedo!» »Moja prošnja je kratka, če bo tako hitro uslišana.* »Ne delaj mi nepotrebnih uvodov! Govori vendar!» • »Mučno mi je. Zavolja Alfreda, Emila, mojih sester, da ne izvedo za najine razmere. Zavoljo mojih staršev Te rotim: spremeni to ostudno življenje.« Egon se je rogair»ce zasmejal in rekel: «Žalcsti me, da Že sedaj ne poznaš tistega, ki me dan za dnem peha v globokejže blato.* < Kdo je ta?» »Tisti, ki najbolj nedolžno vprašuje *

  • Jaz?»

«Da!» »Egonh> je glasno viknila. »Le hlini se, hinavka! Zagovarjaj se, ako se mores!» »Da, morem re, kadarkoli hočem, posebno če me dolžiš nekrivih de,ani.» «Mar si sposobna tajiti resnico?« »Jaz tajim laži* »Jolanda!* »Ne glej me tako grozno. Nimam nikakega strahu pred teboj.» »Varuj se'» »Tebe ne! Povej mi, s čim te pogrezam jaz v to nizkotno življenje. Morda s tem, da trpim že eno leto ob tvoji strani, ali s tem, da samotar itn cele dne\e sama, bdim po cele noči in zraven tega še vse tako gladko zakrivam svetu » »Koga to kaj briga!* »O, drugih prav nič, naže ljuch pač. Včeraj n pr, ko je vprašal Alfred po tebi, sem te morala izgovoriti, da se nahajaš v Mariboru po opravkih In tako si moram večfcrat kaj izmišljevati, da te zakrivam. 2e posli v j hiši me pomilujejo.* Egona so te besede nekoliko genile in! dejal ji je z opravičujoči® haglasom: «In vendar si sama kriva.* «Toda, kaj sem, zakrivila? Ravnala sem s; teboj popolnoma po predpisih zakonske žene. Pazila sem, da sem kadarkoli mi je bilo mogoče, ustregla tvoji želji. Prenašala sem mimo vsa tvoja neutemeljena obrekovanja. Nemara sem se pregrešila, ker sera ti vrgla v naročje svoje življenje, ki ga sedaj moriš.* «Tako si hotela sama. Ljubil sem te v začetku kakor neprecenljiv zaklad. Vse bi stoni zate. Naj sem se nahajal na cesti ali v službi, vedno si mi bila v mislih ti. Z nestrpnostjo sem pričakoval, kdaj pride ona srečna ura, da te zopet vidim in objamem. In kaj sem prejemal za to? Kakšna povračila? Ti si ostajala napram meni mrzla. Bolj ko sem si prizadeval, pridobiti te popolnoma zase, bolj me je odbijala tvoja hladnokrvnost. In ko sem videl, da je ves moj trud brezuspešen, da sem izčrpal vse moje občutke v nič, prenehal sem biti človek> «To ni nič drugega,* je odgovorila, «nego odlomek romana, katerega si mi po svoje zaokrožil.* «Ti trdiš, da te jaz preslepljam?« aDa!* «Dobro! Ali jamčim ti. da boš te besede še -bridko obžalovala.* »Nimam jih za kaj.* «Kača strupena. Govorila si mi eno, v srcu mislila drugo. Nikdar me nisi ljubila.* «Nikdar! Pa vkljub temu te nisem varala. Kar sem ti govorila, je bilo vse resnica. Ali vendar ne moreš trditi, da bi kdaj izustila besedico ,ljubim te'!* «Nisi je. Seveda ne. Izpeljala si vse tako zvito, da sploh nisem mogel spoznati tvojih misli. Celo toliko si se vzdržala, da mi nisi lagala, da me ljubiš. Samo zato, da imaš danes boljšo podlago za izgovore, češ, ravnala sem tedaj tako premišljeno, da mi danes sploh ne moreš nič očitati. Hinavka!* «Bodiva si odkritosrčna! Ali si me res kdaj ljubil?* «Da, to sem ti že prej povedal. Rad sem te imel.* «Lažnivec! Bila sem ti vedno toliko kakor vsika tujka. Ljubezni do mene nisi poznal nikdar! Danes še ne vem pravega vzroka. Vsi zneki kažejo, da sem postala žrtev tvojega egoizma * Sedaj, ko mu je zabrusila resnico v obraz, se je čutil popolnoma strtega. Vsa kri mu je šinila v glavo. Toda on nI hotel ostati premaganec. Ostro jo je premeril: «Če misliš, da se bom radi tvojega ne baš razveseljivega modrovanja poboljšal, potem se zelo varaš.* «Torej mi nočeš uslišati prošnje?* «Ne! Pil in ponočeval bom še nadalje. Saj sem primoran pri taki ženi.* «Na ta način bi prav lahko postala prav taka, kakor me ti opisuješ. Pa zavoljo same sebe nočem, še enkrat te vprašam: Ali bo tega ponočevanja konec?* «Tako ne!' «Dobro. Napravim ga jaz sama, in sicer v kratkem.* Ne da bi se ozrla nanj, je odšla iz sobe. Egon je še nekoliko časa gledal za njo, potem je vzel zopet časopise v roko, pušil dalje smotko za smotko in v protest vsega žvižgal, da je odmevalo po celi sobi. Nasprotno se je godilo z njo. Ona je začela sedaj vso stvar trezno razmišljati. Že docela je sklenila, da se loči od njega. Kljub temu se ni hotela prenagliti, temveč je sklenila počakati Lidijo ter se z njo o tem posvetovati . . . V osmih dneh je prišla Lidija. Veselo je bilo njuno svidenje, ali žalostno je 6prejela Lidija Jolandioe novice. «Ali ni nobenega pota, ki bi vaju privedel do sporazumljenja?» jo je skrbeče vprašala Lidija. «Ne!». je žalostno odkimala ta. «Prosila sem ga, pa se je mojim prošnjam protivil.» «Ne smeš se tako hitro razburjati; nemara je hotel le začasno kljubovati in se pozneje poboljša. Počakaj še nekaj časa, potem ga ponovno prosi.» •Ne! Nikdar več. Dovolj sem se ponižala, sprejemati od njega zasmehujoče odgovore. Vsaka nadaljnja prošnja bi bila zame nova žalitev.» «Draga Jolanda, tvoja zadeva je zelo kočljiva. Ti se hočeš ločiti od svojega moža, a nočeš, da bi izvedeli za to starši, niti Alfred in Almira Žal je kaj takega svetu prikriti nemogoče. Ne vem, kako si ti to predstavljaš. » Jolanda je izprevidela, da se njen načrt ne da baš lahko izvesti. Treba bi bilo poiskati novo pot. Po dolgem premišljevanju je dejala odločno: •*Ne in ne! Nikdar ne dam svetu povoda, govoriti o mojih zakonskih zadevah!» •Kpotein, draga sestra, ti ne preostaja nič drugega, nego ena sama rešitev; trpeti in molčati» •Živeti po tvojem nasvetu sem poizkušala cela dv.i meseca tvoje odsotnosti. Z besedo se ne da popisati, kako je to mučno. Biti še nadalje živa pokopana? Ne, ne, tega ne zmorem, preslaba sem.» «Morda se tvoje življenje s«uno od sebe obrne na bolje. Vsaka stvar traja le nekaj časa.» «0 tem sem uverjena in slutim, da se še ne bo tako hitro nehalo.» «Ti si že nad vsem obupala. Eno leto zakona! To je šele začetek. Dckler ni Egon popolnoma pokvarjen, se še lahko spreobrne. jaz poskrbim za to!» "Bog daj, da se ti posreči,» je pritrdila jolanda. Lidija je res potem prav pretkano kovala načrte, da bi zbolišala sestrin položaj. Trdno je sklenila, govoriti z bratrancem med štirimi očmi in mu brez vsakega ozira povedati svoje mišljenje. Po prihodu Alfreda jc dospela na Bled za mesec dni še Almira. Družina Radosinovič je bila po dolgih letih zopet enkrat združena. Posebno veselje nad tem začasnim skupnim bivanjem svojih otrok je občutil gospod profesor in njegova gospa. To je dalo Egonu povod, da se je zadnje čase bolj vzdrževal. Ker so večkrat prirejali v družini Radosinovič izlete, na katere sta bili povabljeni tudi dr. Lazaničeva in Egonova rodbina, je bil primoran, ostajati na strani svoje žene. Kaj nerad ie ostajal doma in kadar se je moral pokoriti takim družinskim zahtevam, tedaj je le še s siio zadrževal svojo nejevoljo. Egon se je poboljšal, si je mislila Lidija, a Jolanda je imela z njim ravno tak križ kakor v prejšnjem času. Bolj in bolj je stresal svojo jezo nad njo. Ni se z njim prepirala, niti mu ugovarjala. Prenašala je svoj križ nadalje tiho, ne da bi Lidiji o tem črhnila besedico. Saj, ako je imela mučne noči, je preživljala vsaj lepše dneve. Alired jo je včasih zabaval po ceie ure s pripovedovanjem o svojih potovanjih po tujih deželah, o katerih jc vedel povedati mnogo zanimivega. Jolandi so se dozdevali taki popoldnevi zeio kratkočasni; in ako je brat radi slabega vremena ali drugih vzrokov izostal, se ji je dozdeval dan pust in dolgočasen. Znala se je pa jako .skrbno čuvati, ako jo je Alfred vprašal kaj o njeni zadevi, n. pr. če že ljubi Egona. Tedaj mu je vselej brez najmanjše zadrege odgovorila: «Niti ga nt mrzim, niti ljubim. Ali vseeno živim v pot nem zadovoljstvu.* To je bilo vse. Več ni mogel nikdar <2- vedeti. . Alfred, ki je spoznal, da so ji bila ta vprašanja neprijetna, se ni ukvarjal več z njimi. Videl je, da je zanjo mučno, zato se je potrudil, da ji s svojim dobrim humorjem dela vesele ure. Tudi Almira je imela veliko novosti, ki so Jolando zanimale. Razen poglavitnih stvari, namreč o življenju svojega moža in dveh sinčkov, je znala jako krasno pripovedovati o srbskih šegah in navadah. Opisovala ji je Beograd, in sicer tako živo, da sta Jolanda in Lidija, ki je bila včasih pri pripovedovanju navzoča, zahrepeneli po tem mestu in prijaznem srbskem narodu. Alfred in Almira sta vzbudila v Jolar.dizopet malo iskrico prejšnjega življenja. »Potrudi se, da ostaneš taka,» ji je dejala nekoč Lidija, »in da se ne zakoplješ zopet med trnje otožnosti.» «Dokler me ne doleti kaj hujšega, vsaj upam, da se ne izpremenlm,* ji je odgovorila ta prepričevalno. Ali njeno veselje ni trajalo dolgo, čas je minil. Almira in Alfred sta se morala posloviti od doma in se vrniti. Odslej je postalo v dr. Lazaničevi vili povsem mrtvo. Na vrtu ni bilo več one živahnosti. Vsi družinski izleti in obiski so nehali. Le Egon, začasni vzor moža, je zašel zopet v stare poti. Mesec dni pozneje je dobila novo tolažbo, ki jo je vsa poznejša leta spremljala v življenju. To je bilo rojstvo njene prve hčerke. Odslej je živela le za svojega otroka in ni se več zmenila za moža, kakor tudi ne za njegove besede in pota. Njegovo osorno obnašanje napram nji je ni prav nič dražilo. Sicer je ona sama ravnala z njim kakor bi z vsakim drugim tujcem. Živela sta skupaj pod eno streho, toda povsem ločeno. Nikdar ni govorila z njim, razen ako je bila primorana odgovarjati mu na gotova vprašanja. In ko je to nežno dete stezalo k nji svoji ročici T Kdo bi popisal njeno srečo! Njen je bil ta otrok, samo njen. In če je le od daleč zapazila, da se Egon bliža otroški zibelki, je urno vzela dete v naročje, pritisnila ga k sebi, mu zakrila obraz s poljubi, da ga ne bi tudi on miloval. Toda Egon kljub vsemu ni črtil nedolžnega deteta. Le bolj in bolj je ljubil malo Silvico in ji je bil celo dober oče. Tudi on ni našel doma nobenega veselja več razen, svoje hčerke. Leta so minila, a nesporazumljenje med njima je postajalo vedno hujše. Često bi že prišlo do popolnega razdora, da ni stopila med njiju Silvica in ju oba proseče pogledala. Tedaj so se njune oči srečale in oba sta nemudoma prenehala, premagana pod vplivom tega nedolžnega otroškega pogleda. V sličnih primerih ju je obdajala ena skupna misel, da sta primorana prenašati in potrpeti vse, ker ju veže v svetu le ena dolžnost: truditi se za blagor tega otroka. Silvica je bila prava radost svojih staršev. Ali v petem letu njene starosti je zapazila Jolanda na nji pojave Egonovih slabosti. Pričela se je je oprijemati navada mežikanja z očmi ravno tako, kakor mežika njen oče. Včasih je celo nenadno stresla celo telesce. Jolando je jelo skrbeti, da ne bi otrek v poznejših letih podedoval po očetu živčne napade. Silvica je bila že v teh letih zelo nervozna. Ravno to je dalo materi povod k sklepanju, da sta onadva pokvarila otroka 8 svojimi neprestanimi prepiri. Zato je odslej vedno pošiljala Silvico k Lidiji, da se je igrala z Jankom, ali jo pa puščala z vzgojiteljico na daljše izprehode. Nekega dne je Egon prispel domov šele ob šestih zjutraj in našel njo v salonu s solznimi očmi, strmečo v svoj portret, ki ga jI je v dekliških letih izdelal in podaril Leon. «Čemu jokaš?* jo je vprašal osorno. - Ni mu odgovorila. " :«čeniu jokaš?» se je sedaj še bolj zadri. «Oni, ki ne spe ponoči doma, imajo najmanj pravice izpraševati.* «čemu jokaš? Jaz sem tvoj mož in hočem vedeti,* je zavpil. «Zato, ker imam tako lepo življenje.* «Nezadovoljnica! Ne vem, česa še potrebuješ. Morda stradaš pri meni? Ali Ti nemara primanjkuje obleke? Vedno sem poskrbel, da si imela vsega dovolj.* «To je bila pač tvoja dolžnost.* «Ah, da, Tebe je treba zalagati vedno znova...» < Mar sem se kdaj pritoževala ?» r <-Ne! Toda naj sem Ti podaril karkoli, nikdar nisi pokazala veselja.». «Seveda ne, prava sreča ne obstoja v novih oblekah in denarju.. > «V čem pa?* «V tihem in mirnem življenju, ki ga nismo pri nas nikdar poznali.* «Seveda sem kriv jaz, kaj ne! Z mano i.'si mogla postati srečna.. Morda bi z onim živela srečnejše?* «S kom?* «No z onim, darovateljem te slike, ki jo sedaj tako zaverovano občuduješ.* «On je bil pravi mož, Ti pa si bil lahkoiflišljenec od nekdaj.* « Torej se nisem motil... Ti si ga ljubila in ga ljubiš še danes vkljub temu, da si moja žena.* «Vedtio sem ga bolj spoštovala nego Tebe.* «Kaj, še potrjuješ resnico mojih besed,* je zakričal Fgon. Ona je molčala. Ali preden je utegnila odgovoriti, je ležalo steklo z okvirjem na tleh popolnoma razbito in slika raztrgana na drobne kosce. Njej je stemnilo pred očmi. V prvem trenutku se je prijela za glavo, strme zrla v razmetano steklo in komaj slišno izpregovorila: ' .«Moja najlepša slika!>> Takoj nato pa je zavpila: «Od tega trenutka ne prestopim nikdar več praga tvoje hiše.* «še rada se vrneš.* To:' ona ga ni več slišala, ker bila je že zunaj. F-oiala se je naravnost k Lidiji. Ko je sestri povedala ta dogodek, ji je ta odgovorila: «Tu je nastal med vama popoln razdor in sedaj Ti ne preostaja nič drugega nego ločitev.* «Ali Silvica, moje nedolžno dete. Pod nobenim pogojem je ne prepustim njemu.* «V tem slučaju pripade otrok tebi.» «To bo odvisno od sodnije, kako bo odločila* «če nisi kršila zakonskih dolžnosti, Ti mora priznati to pravico.* «On poreče, da sem jih.* . «Ne boj se! Zate bomo pričali mi .resnico.* Drugi dan je vložila na sedniji prošnjo za ločitev. Mesec dni pozneje je prišla rešena in je zanjo povoljno izpadla. Jolanda se je vrnila z otrokom k staršem, katerim je bila primorana v tem kratkem času razkriti vse, kar je zakrivala šest dolgih let. V pričetku sta bila oba žalostna nad nemilo usodo najmlajše hčerke. Pozneje sta se temu privadila in gospa Radosinovič je imela največje veselje s Silvico. Jolanda je sedaj živela zadovoljno in mirno. Pa ne dolgo. Tudi tu ji ni dal Egon miru. Prihajal je k nji ter pred hišnimi vrati odločno zahteval, naj mu da Silvico, češ, da ima pravico videti svojega otroka. Tako je jemal otroka in ga vodil po cele ure na izprehode. Ko se je Silvica vrnila domov, je vselej stopila k Jolandi in ji deiala milo: «Mamica, zakaj ne greš tudi ti s papanom ven. Vidiš, kako gre Janko veuno s te'o in stricem skupaj Jaz pa nikdar ne morem iti s Tabo in papanom. » Te otroške besede so jo silno pekle m vedno bolj nemirna je postajala. In ko je slučaj nanesel, da je po šestih letih zopet enkrat Leon posetil Bled, se je mir njenega srca popolnoma razrušil. Leon je sklenil, da ne pojde k Egonu, pač pa je kot dober znanec ob;skal družino Radosinovič in se nehote srečal z Jolando. Ko jo je ugledal, je mislil, da se nahaja slučajno doma. Ko pa je ;zvedel za njene razmere, ga je prešinilo sočutje. Pogledal jo je. Ona je razumela pomen teh pogledov. V tem trenutku so se v srcu obeh porajali isti občutki in na obličjih se jima je čitala skupna misel: kako bi bila danes lahko oba srečna. Leon si je štel v dolžnost, da obišče tudi dr. Lazaniča. Tam se je veliko razpravljalo o Jolandmem nesrečnem zakonu. I eonu se je vedno bolj razkrival Egonov značaj. Med drugim ga ;e šaleče vprašala Lidija: «Zakaj se pa ne oženite, gospod Slobiček. Ze pred šestimi leti, ko ste bih tu, ste bili zaročeni.» «Nisem bil še nikdar v svojem življenju zaročen. Kdo Vam je to dejal ?» «Egon.» «Varal se je. Jaz setn ljubil samo enkrat in če Vam smem zaupati, milostljiva, Vam povem odkritosrčno, ravno Vašo sestro.» « Jolando ?» «Da!» «0, nesrečnica! In ona je ljubila Vas.» «Ali se šalite. mHostliiva?» «Resnica je, žalostna resnica. Zakaj se ji niste nikdar razkrili?» «Hotel sem ji povedati, ali ravno dan, preden sem odpotoval, mi je po.edal Egon, da je že dva mececa zaročen z njo.» «Ko ste se še nahajali na Bledu ?» «Da.» «Egon je lagal. Prosil jo je za roko šele po Vašem odhodu.» Zagonetka je bila rešena. «Kaj?» je dejal ves vznemirjen T eon. «Ali je mogoče, da nas je tako nesramno preslepil ?» «Ali je zmožen takih pod'osfi?» «0, še večjih, gospod Slobiček » je sedaj pritrdil dr. Lazanič, ki je sam strmel nad temi novicami. « Bridko bo izkusil moje maščevanje.* Par dni pozneje sta se srečala z Fgorotn na cesti. Poslednji mu je naglo hitel nasproti, molil roko ter izražal prihlinjero začudenje nad prijateljevim prihodom. I eon mu je hladno odbil ponujeno roko, rekoč: «Tisti, ki je uničil dvema se ljubečima srcema srečo, ni mi več prijatelj nego sovražnik * «Jaz?» «Ti si s svojimi izmišljenimi zarokami pred leti prevaral mene m svojo sesirično in jo vrhu tega še napravil nesrečno.* «Ha-ha, rad bi videl, če bi to kapricijozno žensko Ti napravil srečno.* «S tvojim značajem ne! Na grd način si izrabljal moje prijateljstvo * Egon mu ni ugovarjal, ali kmalu je raz- • nesel po Bledu ve^t, da se je žena loči'a od njega, ker je pričakovala, da jo poseti ljubimec. Ljudje so mu malo verjeli, ker so ga že vsi precej poznali. Med'em s'a Leon in Jolanda kovala dru;e načrte. Sedaj šele sta si smela izdati čuvstva, ki sta jih tako dolgo skrivala. Ti jasni pogledi, milo zveneče besede, ki jib ni slišala že toliko let, to življenje, polno jubezni, je Jolando oživilo. Nikdar še ni bila tako srečna. «čuješ.» ji je dejal nekega dne, «tako ne mote ostati, morava se poročiti.* «Ali tu na Bledu ne.* «To je samo ob sebi umevno. Tu ne bi imela nikdar miru pred Egonom. Odpeljeva se kam daleč.* «Strinjam se s Teboj v vsem. Ali moj otrok ?* «Vzameva ga s seboj.* V popolnem soglasju sta bila pripravljena, 'da v teku enega meseca odpotujeta. Ah tu je zopet segla usoda s svojo ledeno roko vmes. Čez dva tedna je Silvica nenadoma zbolela za pljučnico. Joland» je bdela cele noči pri njej, ji stregla z vso marljivostjo, ali vse je bilo brezuspešno. Čez osem dni je otrok zatisnil oči v večno spanje Krik, ki se je izvil iz materinega grla, je bil strašen. Leon in gospa Radosinovič sta bila v prepričanju, da je zblaznela. Mnogo je že poizkusila na tem svelu, ali danes, ko je za vedno izgubila svojega otroka, je šele spoznala, kaj je za mater najhujši udarec. V svetlomodro svilo prevlečeni otroški sobici je na mrtvaškem odru s sklenjenimi ročicami ležala Silvica. Jolanda ni zapustila niti za trenutek sobe. Ves dan je sedela črno oblečena ob otrokovem vznožju. Leon jo je tolažil, kolikor je pač mogel, ali vse ni nič zaleglo. Ko je Egon izvedel proti večeru za smrt svoje hčerke je postal od nesreče skoro blazen. Oblečen kakor je bil, je z razmršenimj, od dežja premočenimi lasmi priletel v mrtvaško sobo. In ko je ugledal svojo hčerko s sklenjenimi ročicami na mrtvaškem odru, 6e je pojavila na njegovem obličju grozna izprememba. Peklenski smeh se je izvil iz njegovih prsi. Prijel ga je močan živčni napad, in kazoč na njo, je vpil v divji fantaziji: «Ti. ti ei morilka mojega otroka!* In še preden se je mogla ozreti Jolanda v njegovo obličje, se je zabliskal v njegovi roki samokres in glasen strel se je razlegal po sobi. Jolanda pa se je zgrudila smrtno zadeta na tla. Leon je zaslišal strel ter sluteč nesrečo prihitel v sobo A ko je zagledal Jolando v krvi, so se mu noge zašibile. Toda v tem trenutku je počil drugi strel in Leon, smrtonosno zadet, se je zgrudil. Egon pa je skočil kot blazen proti vratom, zbežal po stopnicah in vrtu k iezeru in se vrgel vanj. Naslednjega dne so našli vtopljenca ob' vznožju kamenitih stopnic, ki vodijo k otoški cerkvici. Tako je končala žaloigra prevaranih . . ? Gospa Radosinovič je kmalu potem od žalosti preminula. Njen mož se je nastanil pri Lidiji, ki se je po tem dogodku z rodbino preselila v tuje mesto. Tam pa, na pokopališču, se izza dveh visokih cipres svetlika mramornati spomenik, v katerem je izdolbena slika štirih oseb. Mala Silvica izteza ročice k svoji mamici in Egon ji gladi kodre; na levi strani pa podaja Leon roko Jolandi. Tu počivajo v miru sovražniki ia prijatelji v skupnem hramu.