Lepe, pomladanske dneve
zmiraj ljubil sem čez vse,
ptičic pesem bi odmeve
slušal bil do terde t'me.
Vselej, ko v jesén', pozimi
žalovalo je serce,
in mi kakor v gostem dimi
se oko solzilo je;
sem tolažil se v britkosti:
zdaj zdaj pómlad bo prišla,
pa bo truma ptic po hosti
zopet sladko pevala.
Pómlad za pomladjo pride,
je veselo je sercé;
kor se ptičic znovic snide,
več v očesu ni solzé.
Tak se trikrat povrač'vala
ljuba pómlad je nazaj,
kar me ptica radovala,
radoval zeleni gaj.
Kadar pa četerta vstaja,
iščem, čakam – ptice ni.
Tužno mi serce prihaja
in oko mi spet solzí.
Vendar če slovo je vzela,
kaj žalujem, kaj solzim?
Saj drugod bo zopet pela;
sto povsod ji sreč želim!
Le steza do tist'ga gaja
znovič naj ozelení,
sled da zgine moj do kraja,
da pozabim zalih dní.
