Kaj, starček! žali te tako,
da britke solze točiš,
da svojo sivo si bradó
in blede lica močiš?
Verstnike štejem svoje vse
lahko na ene perste;
vsi drugi so pomerli že,
ki bli so moje verste.
Kaj, starček! žali te tako,
da britke solze točiš,
da svojo sivo si bradó,
in blede lica močiš?
Ko tuj samotno še živim,
zaveržen od mladosti;
preveč se ji na svetu zdim,
in starec vès priprosti.
Kaj, starček! žali te tako,
da britke solze točiš,
da svojo sivo si bradó,
in blede lica močiš?
Saj véš, kako se mi godí,
kdor je vsem na poti;
pri metli za-nj prostora ni,
ne za pečkom v koti.
Kaj, starček! žali te tako,
da britke solze točiš,
da svojo sivo si bradó,
in blede lica močiš?
Očí me že zapušajo;
sem gluh in slab, okoren,
noge mi kaj ne služijo;
tako sem vès uboren.
Kaj, starček! žali te tako,
da britke solze točiš,
da svojo sivo si bradó,
in blede lica močiš?
Skerbí me; duša in telo
se imate ločiti;
kaj tamkaj na pravici bo,
ne vémo mi soditi.
Kaj, starček! žali te tako,
da britke solze točiš,
da svojo sivo si bradó,
in blede lica močiš?
Oh starček! to zastonj ne bo,
kar moraš tù prestati;
od sveta li jemlješ slovo,
se v bolji kraj podati!
