Žalosti
Žalosti (Pesmi, 2) Anton Medved |
Moja zgodovina → |
|
Tiha žalost, znanka verna,
ali k meni plavaš spet,
težka kot megla večerna,
mrzla kakor gorski led?
Ali trudnega trpina
ne pustiš nikdar, nikjer,
da pod tovorom spomina
odpočil bi vsaj zvečer?
Iz oči ne vabi srage,
beži jadrna naprej
in nobene duše blage
z mrzlim dihom ne prevej!
Tiste le objemi žala
in jim vzbudi misli žar,
kterim je življenje — šala,
trebuh bog in vzor — denar!