Žalostna, komu neznana je resnica, da sem žejen

Žalostna, komu neznana je resnica, da sem žejen
Ivan Rob

To Robovo parodijo Prešernove gazele Žalostna komú neznana je resnica, de jo ljubim je iz časnika pretipkal in poslal 12. julija 2011 France Malešič.

Viri:	Nova Prešernova pesem odkrita! Senzacijonalno kulturna najdba v Sloveniji, Slovenski dom 1/75, sreda, 1. april 1936, stran 2.
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Prečrkovano besedilo rokopisa

Žalostna, komu neznana je resnica, da sem žejen,
V pesmih mojih vedna, sama govorica, da sem žejen,
Ve že noč, ki sliši glasno razgrajati me brez spanja,
Ve že svitla zarja, dneva porodnica, da sem žejen,
Ve že jutro, ve že poldne, ve že vlažni hlad večera,
Žejno tožbo mojega po vinu klica, da sem žejen,
Prebival'ša moj'ga ž'valcam, sitnim je stenicam znano,
Tudi policaju v mestu ni novica, da sem žejen.
Ve svetilka, ki pri poti, koder p'jan sem hodil, sveti,
Ve že, ki na strehi čivka, ptica, da sem žejen,
Ve že mokri prag gostilne, vsaki kamen blizu njega,
Ino ve, ki vanjo vodi me stezica, da sem žejen.
Ve že vsaka stvar, kar vedet' in kar slišati od mene,
In verjeti noče draga krčmarica, da sem žejen.

Besedilo v bohoričici iz rokopisa

Sháloſtna, komú nesnána je reſníza, de ſim shéjin,
V péſmih môjih védna, ſáma govoríza, de ſim shéjin,
Vé zhe nózh, ki ſlíſhi gláſno rasgrajáti me bres ſpánja,
Vé zhe ſvítla sárja, dnéva porodníza, de ſim shéjin,
Vé zhe jútro, vé zhe pôldne, vé zhe vlázhni hlád vezhéra,
~~Kopernézhiga~~Shéjno tôshbo môjega po vínu klíza, de ſim shéjin,
Prebivál'ſha môj'ga zhválzam, ſítnim je ſtenízam snáno,
Tudi polizáji v méſtu ni novíza, de ſim shéjin.
Vé ſvetílka, ki per póti, kóder p'ján ſim hódil ſvéti,
Vé zhe, ki na ſtréhi zhívka ptíza, de ſim shéjin,
Vé she môkri pràg goſtílne, vſáki kámen blísu njêga,
Ino vé, ki vánjo vódi me ſtesíza, de ſim shéjin.
Vé zhe vſáka ſtvár, kar védet' in kar ſlíſhati od mêne,
In verjéti nózhe drága kèrzhmaríza, de ſim shéjin.

Opomba

Iz članka Nova Prešernova pesem odkrita! Senzacijonalno kulturna najdba v Sloveniji (glej vir zgoraj):

Nekemu staremu slavistu se je po dolgoletnem iskanju posrečilo najti nov, do sedaj še neobjavljen Prešernov rokopis. Našel ga je na Ježici, kjer je župnikoval Prešernov stric Jožef in kjer se je Prešeren od leta 1826 do spomladi leta 1827 pripravljal na rigoroze. Vendar pa vse kaže, da je pesem starejšega datuma. Morda ena izmed tistih, ki jih je pozneje Prešeren zažgal. Kako se je ohranila, ni mogoče natančneje razložiti. Vendar pa nam dejstvo, da se je našla v stričevem brevirju, precej pove. Dve možnosti sta tukaj dani. Prvič, da jo je stric prebral in jo potem kratko malo konfisciral, to pa radi tega, ker bi ta pesem, če bi bila objavljena, prikazala njegovega nečaka kot pijanca, njega samega pa kot človeka, ki mu čistost stanovanja ni posebno na skrbi. (Primerjaj verz: »Prebivál'ſa môj'ga shválzam, ſitnim je ſtenícam snáno.«) Drugič, da je bila pesem kljub vsemu stricu všeč in da jo je radi tega izmaknil svojemu nečaku. dejstvo, da je ni raztrgal, nam to potrjuje.

Vsebina te pesmi je anakreontska. Že prvi verz nas spomni znana Prešernove gazele: »Žalostna, komu neznana je resnica, da jo ljubim.« Kako je to mogoče? Jasno je, da je Prešernu ta motiv ostal v glavi, kljub temu da ni imel več rokopisa. Pozneje pa, ko se je zaljubil v Julijo, ko se je vsaka misel le k njej obračala, je uporabil ta motiv – nekoliko spremenjen – da je v njem izrazil svojo ljubezen do deklice. V podrobno analizo te pesmi se ne bomo spuščali. To naj store slavisti."