Žalostna bajka
Žalostna bajka Vida Taufer |
|
In ko sem v hrupu večernem vsa sama,
da niti ne čujem vrvenja ljudi,
se zdim kakor bajka,
v ljubezni rojena,
roža v maju — šmarnica bela.
Rdeči oblaki na daljni sinjini
v zarji večerni ognjeno žarijo.
Saj to sem jaz.
Glej jo to bajko, kako se leskeče
v škrlatni obleki!
In ta sinjina — vsa polna globine —
duša je moja.
Ali na polju mi krakajo črni gavrani.