Odpre glavni meni

Wikivir β

Žalostni Nepomuk

Žalostni nepomuk
Rado Murnik
Izdano: Slovenski narod 17. junij 1908 (41/140), 1–2
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Gospodu Nepomuku, staremu grešniku in zasebnemu uradniku, je umrla gospa Ana, njegova resnično boljša polovica zakonska. Hinavsko klavrno je lazil po pošvedranih debelih podplatih okolo in se trudil, da bi delal gube vseh devet žalosti. To mu ni povzročalo preveč težave, ker je imel njegov obraz, poparjen in ocvrt od obilne pijače, že tako jako nesrečne poteze. Najsitnejši fiziognom bi bil pripoznal, da je gospod Nepomukova žalost tako pristna, kakor dolenjski cviček, s katerim si je gasil plamen svojega navideznega obupa. Ves pobit in potrt je prenašal to skrivoma težko pričakovano uslugo usode tako dovršeno, da bi bila zadoščala njegova sijajna toga celo štirikrat oženjenemu in štirikrat vdovelelu Turku.

Ob pogrebu je dosegla njegova javna žalost vrhunec igralske rutine. Krmežljave oči so mu bile od vročih in grenkih solza vse rdeče; zakaj neznansko hud je bil hren, ki ga je užival gospod Nepomuk poleg klobase za južino. Tako idealno kislo se je držal mož navidez, v srcu pa se mu je vse smejalo in ukalo. V skritih kotih svoje črne duše se je veselil, da se je iznebil svoje »blede sitnice« Ane, saj se je vselej jokala in mu ihteč kalila nočni mir, kadar je pritaval ob politreh domov. In nepopisno zoprni so mu bili njeni tožeči pogledi, zlasti proti koncu meseca, kadar je pohajal drobiž in so se oglašali nadležni upniki. Na glas pa mu ni očitala dobrosrčna žena nikoli ničesar, zakaj Nepomuk je bil nagle jeze in je zlomil nad svojo družico že dvoje palic.

Po jako priljubljeni in razširjeni navadi premetenih vdovcev je hvalil previdno objokani Nepomuk svojo rajnico na vse pretege in se rotil v potu svojega ocvrtega obraza, da se ne oženi nikdar več. Toda že pri pogrebu je izbral gospe Ani naslednico.

Ko so padali kamni na krsto, je milo pogledal proti oblakom in zaobrnil oči, da sta se videli kakor dvoje golobjih jajec. Obenem pa so švigali njegovi požrešni pogledi po velebujnem telesu ogromne gospodične Polone, ki je stala ob strani in se cmerila, dasi ni vedela, čemu, kar tako tja v dan, zaradi lepšega. Dobro je videl gospodične Polone monumentalne prsi in velecenjene boke. Ta velikanska devica je bila vsa drugačna od slabotne, blede rajnice.

Gospodična Polona je bila po poklicu kuharica in takrat še ni nosila klobuka, ampak pisano svileno ruto na laseh ali pa tudi nič. Služila je v tisti hiši, koder je stanoval in junakoval gospod Nepomuk. Večkrat sta se srečala na stopnicah, v veži, na hodniku. Prvi mesec po pogrebu jo je samo pozdravljal prav prijazno. In že je nehal jesti hren.

Drugi mesec pa se je zapletal z njo v primerne, nad vse dostojne pogovore. Nagovarjal jo je: »O, gospodična Polonica, ali ste vi?« ali pa jo je celo vprašal: »No, kako pa že kaj?« 

In vselej, kadar jo je srečal na lesenih stopnicah, je z občudovanjem opažal, kako stokajo in se zibljejo najmočnejše deske pod težo njenih medvedjih udov.

Polona je kmalu uganila, kam Nepomuk taco moli. Nastavljala se mu je pridno in mu sramežljivo kazala svoje močne zobe, velike kakor domine. Že četrti mesec je zapodil očarani vdovec staro deklo in vzel Polono v službo.

Po hiši in v okolici so kajpada takoj gratis začeli migati zlobni jeziki. Celo nerodno pisano pismo je dobil gospod Nepomuk. Neznana prijateljica ali neznan prijatelj mu je zatožil Polono, da vganja ljubezen s čevljarskim pomočnikom Tonetom, ki v isti hiši v pritličju veselo vleče svojo dreto in žvižga ves ljubi božji dan, kadar ravno ne lasa in ne uha porednega vajenca.

Gospod Nepomuk je pokazal obtožnico kuharici in Polona se je raztogotila tako, da je razbila v kuhinji tri popolnoma nedolžne piskre. Le iztežka jo je potolažil, ji lepo prigovarjal in poslušal, kako tiktaka žepna ura nad njenim želodcem, zakaj više ni segel s svojo glavo.

Ona je rekla: »Bojim se za svojo deviško čast. V štirinajstih dneh pojdem!«

On pa je rekel: »Oh, Polonica, tega nikar! Ostani pri meni! Vzamem te in tako zavežem grde jezike.« 

Tedaj se je Polonica razveselila in objela Nepomuka, da so mu pokale vse kosti v suknji. Zakaj Polona je bila zdrava in močna punca, in sila njene ljubezni je presegala dvoje konjskih sil.

Sedmi mesec pa je bila kolosalna kuharica že Nepomukova žena. Nosila je gosposki klobuk, ki je bil hudo pisan in strašno lep in pa tako velik kakor mlinski kamen. Kadar se je prikazala s tem klobučkom na ulici, so se plašili najbolj flegmatični poštni konji in se razburjali najstarejši psi, ki so bili vendar videli že marsikaj čudnega na tem svetu.

Gospod Nepomuk je postal oče dveh krepkih dečkov. Sitnim ljudem se je zdelo narobe, da sta otroka oba prav tako modrooka, kakor kopitar Tone, dočim imata Polona in Nepomuk rjave oči. Zopet so jeli migati hudi jeziki in zopet je šlo dobro zabeljeno pismo neznanega dobrotnika, ki je gospodu Nepomuku svetoval, naj pride enkrat nenadoma domov, ako hoče videti kaj novega.

A ko se Neponmk ne bi bil zmenil za prijazni nasvet, bi še zdaj vsaj zase užival čisto čast zakonskega očeta. Toda zmotil ga je vrag ljubosumnosti. Zlagal se je ženi, da mora odpotovati za tri dni.

Šel je res z doma, toda ne daleč. Vestno je opravljal romarsko potovanje po gostilnicah in kavarnah ter se zabaval s starimi tovariši do šestih zjutraj. Menil je, da pride še vedno dosti zgodaj domov, toda motil se je. Doma namreč ni našel modrookega čevljarja, kakor je pričakoval anonimni pisatelj in tudi on sam, temveč samo tuje hlače na kljuki. Ljuto je zgrabil izdajalske cape in se nasmehnil kakor rabelj. Oborožen z zanesljivo palico, se je vzdignil na vojsko zoper ženo Polono.

»Tone je bil tukaj! To so njegove hlače! O, ti ...« je sopihal.

»Kaj?« je zarohnela Polona in mu hitela bojevito naproti.

»Tone, Tone!« je kričal Nepomuk in dvignil palico, dočim je nastavil hlače kakor ščit proti nevarnemu sovražniku.

»Čakaj, čakaj, jaz ti že pokažem!« je vpila srdita Polona in mu izvila palico iz rok. Gospodu Nepomuku je ob tej priči upadel pogum, vrgel je svoj ščit od sebe in se naglo zavalil pod posteljo. Toda Polona ga je potegnila za nogo zopet na svetlo in jela ob primernem govoru neusmiljeno udrihati po možu.

»S čevljarjem Tonetom mi hočeš krasti čast in dobro ime, pa še na vse zgodaj? (Švrk!) In mene ubogo ženo hočeš tepsti po nedolžnem, pa še na tešče? (Švrk, švrk!) Sam si zamenjal hlače, ti prešestnik! Rad bi tudi mene spravil pod zemljo, kakor si prvo!« (Švrk, švrk, švrk ...)

In padali so težki udarci po Nepomukovem hrbtu in tudi kam drugam. Gospod Nepomuk je zamolklo rigal od hudih bolečin, zakaj Polona je napenjala dve konjski sili.

Marljiva maseza ga je zdelala tako, da ni mogel ne stati ne sedeti. Prosil je tridnevnega dopusta in ga užival v postelji na trebuhu.

Zaradi hlač pa je res delal krivico Tonetu, zakaj njih pravi srečni posestnik je bil mizarjev pomočnik Janez iz sosednje hiše. Poraženi mož pa ni natančneje razglaba1 o nezakonskih sotrudnikih in rožičih.

Poslej ni smel nikdar več izostati čez deveto uro. S to prepovedjo je Polona Nepomuku neusmiljeno poostrila kazen. Žalosten se spominja zlate krokarske dobe in svoje dobre prve žene. Ta žalost Nepomukova je odkritosrčna in debele solze mu v oči prihajajo brez hrena.