Žamberk
| ← Katzenstein | Žamberk Gradovi in graščine v narodnem izročilu I Janko Orožen |
Forhtenek → |
| |||||||||||
1. Mali krajevni spomini uredi
Sedanje Petrovo posestvo je bil nekdaj graščinski sadonosnik. V ozadju za hišo so bila še nedavno velika in stara drevesa, ki so zdaj večinoma podlegla zobu časa.
Vzhodno od grajskega hriba je hišica, ki se imenuje zdaj »Na vahti«. Tu je bila baje nekdaj grajska stražnica.
Vsa graščinska posest se je nekdaj delila na štiri oskrbništva, ki so po propadu graščinskih gospoščin pripadla štirim kmetom: Oletu, Potočniku, Hrovatu in Ježovniku.
2. Turki uničijo Žamberk uredi
Na poti s Koroške so prišli Turki nekoč do Kepa, kmeta, ki ima svoje domovje med Zavodnjem in Št. Vidom. Pred seboj so zagledali na precej strmem gričku tik nad Zavodnjem stoječi grad Žamerk, ki jih je s svojo ponosno proti oblakom segajočo obliko močno dražil. Ozrli so se naokrog in zagledali nad Kepom veliko reber, kamor so potegnili silen top. Odtam so namerili naravnost na grad, ki je kmalu zletel v zrak.
Turkom pa je bil lepi kraj zelo všeč. Zato so zasadili na mnogih mestih lipe, ki dočakajo visoko starost, in so se zarekli, da se nekoč še povrnejo pogledat, kako lipe rastejo.
Dve taki lipi sta bili pri Kepu, ena lipa, stoječa poleg križa pred Petrovo gostilno v Zavodnjem, se je morala z njim vred umaknili novi cesti, in druga lipa, ki je krasila okolje Petrovega soseda, je positala tako slaba, da so jo morali podreti. Ako se Turki res še kdaj vrnejo v Zavodnje, lip, ki so jih nekdaj zasadili, ne bodo videli več.
3. Gospodarjeva hudobnost je uničila grad uredi
Neki posestnik tega gradu je imel pastorka, ki ga je sila sovražil in pognal z doma. Pastorek je šel v vojsko in se je odlikoval v mnogih bitkah. Pozneje je prišel s Koroškega s četo vojakov. Naskočil je grad, ga osvojil in razdejal, posadko pa pobil do zadnjega moža.
4. Kopanje zaklada uredi
Na Žamberku je baje zakopan zaklad; vsaj neki ljudje verujejo v to. Med njimi je bil pred nekaj leti tudi kmet, ki ste je odločil, da bo zaklad izkopal. Do tega sklepa ga je privedel berač Kolomuh z Razborja.
Hodila sta na grad podnevi pa tudi ponoči. Kmet je kopal, da mu je tekel pot po obrazu, berač pa je v bližnji senci ležal, čital »Kolomona« in pričakoval, kdaj prinese kdo njemu in kmetu jedi in pijače.
Za kopanje je zvedel tudi gospod župnik in ker se je vršilo celo o najsvetejših dneh, n. pr. o božiču, je poklical pridnega kopača k sebi in mu delo ustavil.