Žamerk

← Žusemski grad

Žamerk Gradovi in graščine v narodnem izročilu I Janko Orožen

Kunšperk →

Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1.Podzemeljski hodnik med zusemskim gradom in Zamerkom

Pravijo, da je podzemeljski hodnik vezal žusemski in žamerški grad.

2.Razdejanje Žamerka

Pravijo, da so Žamerk razdejali Francozi. Z Babne gore so namerili top, ki je zadel grad ter ga popolnoma porušil.

3.Čarovnica uniči žamerškega graščaka

Žamerški graščak je imel obilo denarja. Radi tega je hodila k njemu čarovnica. Hotela ga je usmrtiti s čarovnimi sredstvi. To se ji je posrečilo.

4.Žamerk, kraj in grad

Kjer je zdaj vasica Žamerk, tam je bilo nekoč malo mestece. Nad mestecem pa je stal grad, ki je bil začaran. Nad njim je vladal hudobec, ki si je pridobil končno toliko moči, da je uničil tudi mestece; povzročil je, da se je pogreznilo.

5.Neusmiljeni graščak

Žamerški graščak je bil strašno neusmiljen. Neki star mož ga je svaril, češ, da ne dela prav, in ga je opozarjal, da je nad njim višja oblast. Toda graščak se za to ni zmenil. Nekoč je paslo dekle v gozdu svojo živinico. Pelo je pesem o ljubljenem Janku, ki je bil blizu doma. Grof je pesem slišal in je postal zavisten. Rekel si je, da dekle in Janko nikoli ne bosta imela drug drugega. Oba je ločeno zaprl v grad in kmalu nato priredil velik lov.

Na lovu pa je bil grof nesrečen. Divji merjasec se je zakadil v njega in mu je razparal trebuh. Med strašnimi bolečinami se je grof spomnil na svojo poslednjo hudobijo in zazdelo se mu je, da ga je nesreča zadela radi nje. Počel se je kesati. V kesu je izpustil iz ječe deklico in njenega Janka, Izročil jima je grad in je spokorjen umrl.

6.Pastirček na Zamerku

Sredi skromnih razvalin žamerškega gradu je majhna jama. Tam je stal nekoč voz, na katerem je bila kad, polna denarja. Na kadi je pa sedela prikazen, ki je bila pol kača in pol ženska. Pastirček je pasel na hribu svojo čredo in je zagledal voz, kad in prikazen. Bil je preplašen. Še bolj se je pre­strašil, ko mu je prikazen rekla: »Nesrečni otrok, ko bi bil danes vrgel po sebi le tri kaplje vode, bi me bil rešil. Tako pa bo šele čez tri sto let priletela rešilna ptica. Prinesla bo seme. Iz tega semena bo zrasla smreka, iz katere bodo napravili deske za zibel otroku, ki me bo rešil.«

Pastirček se je v strahu obrnil proti žamerški vasi, kjer je tedaj začelo goreti. Zavpil je in letel tja. Medtem se je na razvalinah pogreznilo vse. Ljudje, ki so slišali, kaj je pastirček gori videl, so se sami podali na hrib. Zapazili so oje, ki je še gledalo iz zemlje. Začeli so kopati, toda zaman. Na vrhu se je pogrezalo še dalje, tako da je izginilo tudi oje.

7. Mladenič in zakleta grajska gospa

V starodavnih časih je pasel deček pri gradu vaško živino. Proti večeru se je pripeljala na zlatem vozu pri­kazen, pol ženska, pol riba, nagnila se je z voza in ga je prosila: »Čuj, mladenič, daj mi piti!« Deček ji je hotel ustreči, letal je sem in tja, toda kakega izvirka ni mogel najti. Žalosten se je vrnil k vozu, ki je bil ves z zlatom obložen.

Tedaj je bridko vzdihnila grajska gospa: »Upala sem, da me boš rešil. Pa nič, Zdaj bom pa še dolgo trpela. Zrasti še mora jelka za zibel otroku, ki bo moj rešitelj.« Nato je prikazen izginila.