Izhaja svetlo solnčice,
in megla preč beží,
škerjanček že oglaša se;
kaj tukaj vse molčí?
Oj Micka! si ti tičica
si ktero zmislila?
Jo berž zasukajte, dekliči, na glas;
veselo spevajte, ker mlad je še čas!
Zapojmo pervo v čast Bogu,
ki nas ohrani sam;
zapojmo drugo Jezusu,
ki ženin ljub je nam.
Pokličimo v Marijo še,
in varhe angeljčke.
Kadar je od neba nam dana pomoč,
se bati ni treba, če dan je al noč.
Rumeno klasje šepetá,
in nadja se žanjic;
uklanjati se dobro zná,
bo dalo kaj potic.
Kadar prav ojster ni serpec,
le majhen bo snopeč.
Le urno brusimo serpíče z oslo,
v pšenico mahnimo, ki je kot zlato!
Sosedove so pridne kaj;
do njive pol so že;
nas zmagati ne smejo zdaj,
pred skozi bomo mé.
Kaj, Ančka, tam postajaš zad?
Se snop ne veže rad?
Je njiva prostorna, nikar ne miruj;
si tak neokorna, se bolj obračuj!
Le čversto Lenko tam poglej,
kak reže jo ves čas!
Jo maha Jerčka spet naprej,
ugnati misli nas.
Ne daj se, Mina, ji nikar,
naj spred ne bo nikdar!
Žanjica vesela serpiček vertí;
če dosti je dela, brez plače to ní.
Oj, Neža! gospodinja gre,
bo kmalo tukaj sok,
bo žganec al pa štrukelj še,
je mati dobrih rok.
Nas žejnih tudi ne pustí,
se gerlo ne usuší.
Nikar ne počasno, pred snopov bo več,
zapojmo bolj glasno, skor delo bo preč!
Požeta zdaj je njivica,
potile smo se res;
pa zlata je pšeničica
ki lulike ni vmes.
Še ena žetev čaka nas,
pa kakšna? – zadnji čas.
Hranila pšenica se v žitnico bo;
naj vzame dušica se v sveto nebo.
