Ona.
Tukaj je želézna cesta!
Se li spomniš, ljubček moj,
še obljube, če bom zvésta,
da popelješ me seboj?
On.
Čakaj, čakaj, ljubca mila.
Jez obljubo spolnil bom,
ko se cesta bo vterdila,
naji tíral bo hlapón:
Gledat slavne južne mesta:
Terst, Milan, Benedke, Rim;
toda boš mi pred nevesta –
da te s potjo ne zgubim!
Terst ni varen kraj devicam,
huda burja tam divjá;
lahkomiselnim deklicam
vence meče v dno morjá.
Ona.
Komur mar je za poštenje,
lahko varje se povsod;
saj zanikerno življenje
tudi grajajo drugod.
On.
Benečani, Milanezi
so kaj sladkih besedi;
če ne bila bi v zavezi,
vse bi za-te skusili.
Ona.
Nič ne misli, da bi Laha
jez Slovenka vzéla mar,
če se tud' z milijoni baha, –
to se ne zgodí nikdar!
On.
Rim je tud' veliko mesto.
Lahko se mi v njem zgubiš,
kam bom šel iskat nevesto,
révež, če me zapustiš?
Ona.
Nič ne bój se té nesreče!
Misliš, da nezvésta sim?
Dokler k sercu krí mi teče,
ljubček, te ne zapustím.
On.
Tica v kletki špranje iše,
ko jo najde, pa zbeží,
drôbni kljunček si obriše
vsim nastavam se reží.
Ona.
Séziva tedaj si v roko,
da se rešiva skerbí!
In poskerbi za poroko,
ki zvezuje za vse dní.
