Železnični čuvaj
| Železnični čuvaj G. P. Danilevskij |
Objavljeno v Domoljub 1894, št. 21 (15. novembra) v rubriki Listek
| |||||||||||||
Pri neki ruski železnici je živel kot čuvaj stari dosluženec Kmilijan. Prostor njegove službe jc bilo železnično ogibališče na konci večjega mesta. Stanoval pa je v bližni stružni liiši z ženo Avrino in sinčkom Vasilijem, ki je bil vesel in živ fant. Kmilijan se je bil oženil pred sedmimi leti z mlado seljanko in živel je redno. Poprej je bil vdan žganju, pa ko se je oženil in je dobil dobro inesto pn železnici, so je poboljšal. Precej časa je ostal mož beseda, pa pred kratkim je zopet začel pijančevati, toda le na skrivnum, ne morda iz žalosti ali da bi se mu bila vrnila prejšnja navada kot železna srajca, temveč le kakor je rekel, da bi okusil nekaj veselih trenotkov in radi družbe.
Prestrašena žena ga je prosila in opominjala. — Ne bodi tako! — dejala mu je, ko se je zopet spozabil, glej plačo zapijaS, zdravje podkupuješ, če bo tako Slo napiješ kmalu vse — tudi lastno vest. • Kaj te to briga, — zadri se je nanjo Kmilijan. — iiog uu je dai sina, pa kakšnega! V zraste in preživi tebe in uieiic.« Pa I tog ne daj. da bi U zmešal v pijanosti železni) ua znamenja! Velika nesreča bi se zgodila . . . koliko nedolžnih ljudij bi uničil!
Ne bodi nespametna'« — odvrnil je mož: — Pijun veš, da se ne boui silil na železnico. Žena se je kar tresla strahu. Kmilijan je govoril včasib, ko je bil globljcje pogledal v kozarec, v spanju čudne reči: tu je videt v strežni hiši množico kač in krastač, kakor bi lezle po tleh in po okmb; tu se mu je zopet -*njulo, da ga gledajo gnjusne hudobe z rožički iz vseh kotov, iz zapečja. PrebudlvSi se je pljuval m lovil take lantastične slike z roko, kakor muhe. Včasih se je hinilijan zopet spainetval. Obiskaval pridno eerkev, ogibal se krčme in bral življenje svetnikov.
Vasiiij je dopolnil šest let. Mil je lep dečko. Vsi so ga občudovali. Avrina je hodila v mesto na delo, prala je v bogatih hišah perilo. Iz svojega zaslužka je kupila Vasiliju kapico in čevlje na visokih opetnicah. Kmilijanu se je zamalo zdelo, da ga je žena prehitela — in je kupil svojemu jedinčku rudečo volneno Brajco in baržunaste hlače; fant se je oblekel, bil je kukor naslikan. Pred praznikom Vnebohoda ni imel službe paznik Kmilijan. Pri krčmi je zagledal botra, železničnega nad zornika, pogostil ga in sam se je zopet spozabil. Vnelo »e je v njem zopet hrepenenje po žganju, zdelo se mu je, da bi ga celo morje izpil; pa premagal se je. Zvečer je prišel domov, žena je kuhala. Nabasal je pipo, izpuščal eele oblake smrdečega dima in se začel nositi nad ženo. »Moj sin.'s dejal je: »poglej ga! bi ne bil tak, ko b ' jaz no izrejal. Ti nič nisi vredna. Škoda, da sem to vzel.... Tako je Slo naprej, kakor večkrat gre po bišah pri prepirih, in konec je bil, da je paznik začel ženo poditi od hiše.
Kmilijan se je razsrdil. V očeh se mu je zaiskrilo. •Torej ne bos molčala!« zavpil je razkačeno: »ti se povzdiguješ nad mene? Ven iz moje hiše! Jaz ti pokažem, li!«
»Ali zakaj, Kmilijan? To je nepošteno!«
»Zato. . . Jaz sem glava vsega, jaz! Ukazal sem — pa idaj se poberi!« »Kam pa hočem iti, zdaj po noči, pomisli vendar?«
• Kamor hočeš, zgubi se mi, sicer —.« Avrina se je začela jokati.
»Pri policijski ravnateljici smo zadnjič že vse oprale; pri lekarnikovi se bo pralo še-le pojutrajSnjem: kam hočem iti v taki temi?s
• Ven pravim, ne ugovarjaj!« zapeketal je z nogami, ne pojdes li sama, spodim te s polenom!«
Avrina je še britkeje zaplakala; videla je, da z trdovralnežem nič ne opravi. Obrisala si je solze, spravila nekaj obleke v zavozljaj, zaprla peč, vzela koSček kruha, prekrižala na zapečju spečega Vasilija ter odšla v mesto.
»Da bi jo —!« kričal je Kmilijan skoz vrata za ženo, ter nadaljeval: Sedaj se hoče še povzdigovati! Vzel sem jo nehvaležnico v cunjah, zdaj bi rada hodila le v svili, ukazovala, opominjala in zmerjala bi rada. Bil jo že čas, da gre, sinu si sum vzgojim po svoje. Napočila jc noč . . . Pijanost ga je še bolj premagovala. V temi so ropotali mimo njega dolgi tovorni vlaki, dimniki od velikih parostrojev ao puhali ognjene iskre v črno noč; ostro, ušesa boleče piskanje ga jc hotelo oglušiti. Kadil je. gledal v daljavo, zatisnil je oči. . . V njegovi domišljiji so se mu prikazale zopet razne prikazni. Prikazal se mu je neki suh, častitljiv starček z dolgo sivo brado, o katerem je bral pred kratkem v življenju svetnikov. Spomnil se je, kako se je tisti bogoljubni mučenik rešil v arabski puščavi in kako je prišel nekdo k njegovi skalni votlini proseč ga, da odvali kamen od vhoda. »Odpri«, prosil je jokajoč glas; »Pusti, pusti mo noter, starec, lev dere za menoj, hoče me raztrgati; brez obleke sem. mraz mi je, pa že tretji dan sem brez jedi.« — Starček je prižgal in odvalil kamen: vstopila je žena nepopisne lepote. Pa starček je zažgal grmovje ter položil roko na ogenj; koža se mu je pekla, kri je kapljala v ogenj, smrad je napolnil skalno pečino; — pa starček - puSčavnik je vedno molil, vedno klical tioga na pomoč: »O Bog! ne vpelji me v skuSnjavo; temveč resi me hudega —.« Naenkrat se mu je prikazal v megli angelj, belolascn, kakor lilija, odpeljal hudega gosta, krasotico — ki je bil sam zlodej, in reSil starčka.
Kmilijan se je prebudil: »Kakor mene, kakor mene! Tudi mene zlodej BkuSa...« Ne grem, ne bom več pil! .. Prekrižal se je.
Ko Vasilij vzraste« premišljeval je dalje, naučim ga pisati in brati in boter ga posije na upravne stroške v železniško šolo. Oj, Vasilij bo gospodi Da, neumni ženski se ne more izročit. lik. »tvar. «mo nam. ker nam je vsled zaslug naklonjeno predstojnico, bo ključavničar, kurjač in naposled strojevodja, bo vodil vlak in u hvaležnost, bo skrbel zame do konca dnij. pa kai mali ? Naučila je s na le moliti... Molitev je sicer dobra stvar, pa ne živi nikogar.. .« Emilijan je vzdihnil
Pa vendar je ree. da se je fant od nje naučil lepo moliti; vse mogoče molitvice zna za odvrnit« nesreče, težke m nagle smrti . . . Naučila je sina - P« vendar naz.vlje moža pijanca, ne spo#luje ga naramnica . . Al. sem pijanec? Od vseh slug prvi in glavni sluga! Pa zdaj, če me bo kdo skuhal, ne bom več. ne bom pil . . . Kaje sežgem roko na ognju, kakor oni svetcik. več je ne pokusim pijače, nikdar več . . Kmilijan je vstal, da se poda v stražno hi.šo. Pogleda proti mestu. V daljavi za železničnim nasi|>om je žarelo kakor rudeče oko okno mestne krčme.
• Hm. je Je prezgodaj; pn krčmatju so še gostje, gotovo moji znanci«, preudarki je — moram pogledati, pa le tako, naj se jezi in huduje, nalašč bom sel, pa le pogledat. Naj se joka vražja baba' Dolžila me je. — človek ne sme zastonj trpet. !<
Emilijan je sel zopet v krčmo Našel je pr. miz. vse znance — mazala vagonov, soseda čuvaja, prejšnjega mornarja .n čuvaja drv. Izpi. je jedno četrtinko .n drugo, naposled imel je je Etmljan toliko pijače v sebi, da m vedel, kako je prišel domov. Zopet se mu je sanjalo o krastačah, kačah in arabski skalni pečini. V strahu je iskal hesed. da b. molil, pa ni mogel. Zjutraj ga je zbudil Vasilij.
•Oče. oče!« ponavljal je fant — nadzornik je vas že večkrat klical'
Emilijan je vstal. Danilo se je ravno. I "mil je Vasilija. obiekel in nasitil z včerajšnjo kaio Pa pri tem se je gibal tako nevkretno, pol.1 mu je srajčico z vodo. s Sesalnikom mu je pa pulil mehke kodre tako bolestno, da se je ubogi Vasilu kar jokal — pa vendar je bil zadovoljen, da ga je oblekel. »No tako bo že slo! i brez ženskega jezika « Nato je opomnil sina. da moli.
Vasilij je zmolil »Oče na*. pa »Cenena si Manja« in prosil, da bi smel z drugimi vaškimi otroci v bližnji brezov gozd.
• Kaj pa imate tam?«
»Mlade kavke. oče. na brezi, celo gnezdo jih je!«
»Zakaj pa gre»te tako zgodaj?« »fantje pravijo, da »o zdaj same v gnezdu - stare kavke so se razletele po živež « Pust, me kavke so bile prej majhne in gole, zdaj so pa že večje ter imajo perje.«
»No pojdi Bog te spremljaj!« rekel je Emiljan na drevo pa nikar ne lazi. da ne strga* obleke -Ne bom. ne bom« klical je Vasilij in bežal v božjo naravo. - Em.lijanu p. seje zdelo, da čuje neko piskanje kakor pri vlaku, zato je hitel k čuvaj«Jci Na desni se je bei.l oblak dima. počas, se je bližal -z nas.pa tovom, vlak Havno nasproti og.bal.iu, na drugi «<rani železn.čnegs lira gnali so gonjači goved; u [ njo so drobile ovce. »« dalje po »tezah so drdrali tovorni vozovi in korakali posamezni peici »Zsksj se žene vse k železnici ?• mrmral j« ^ lijan držeč v jedni roki trobento, z drugo liftčeč menje — lokomotiva zagrmi, in vas vse razpod. na; redn.k — briovlak!
Za železničnim tirom, nad brezami je vzletal m kričečih kavk. Emilijan se je spomnil na Vasilija
•Ni prav, da sem mu dovolil.« No, vsaj ga ko; pokličem, brž ko odrdra tovorni vlak Od leve strani pa v tem irenotju zasliši nepnčakovano drugo, močnejše piskanje. Emilijan se začudi, da se *e bliža od mesta kurirni brzovlak.
•Zaspal sem. presneti maček'«
V daljavi v megli so se glasil«' piščalke čuvajev b so b.li bližje mestu; zatrobi, je tudi Emilijan v znamenje da je prosta pot, m sam bisiro gledal na levo prou najbližjemu mostu. Kurim, vlak je bil te na mostu. Toda zopet gotovo brez vzroka, se je ponavljalo tam od leve piskanje. Emilijan je prijel zop«-t za inimenje, po katerem se vlaki na ogibal.ftčih prestavljajo .z enega lira na drugi
•oho. razumem!« mislil je: »strojevodja meni, di sem pijan '« Moti* se, ti grdoba ti, pa se ti nalašč ot zmotim Vidim vse dobro kakor na dlani, tamle cd desne prihaja tovorni vlak s premogom; ima le jedno pot, ti pa drugo . . .
Pa svarilno piskanje m jenjalo. Vlak iz leve straši je letel po nasipu kakor veter naprej. »Zakaj to piskanje? Kaj pa je?« Em lijan j« bii ves zmeden , — zakaj vedno piaka. zakaj se ne uitan če je kaj nevarnega ?
Pogleda doli na železničen nasip, pa ostrm.. — Tovorni vlak se je tudi valil proti brezam Tam n og.bal.ftčem, na koncu brezovega gozda, kamor se j« tudi tovorni vlak od nasproti bližal, je zagledal strojevodja kunrnega brzovlaka na železničnem tiru nek*,' živega; ni vedel, kaj je to in zato je dajal svarilno znamenje.
»Kaj je to? Moj Bog. moj Bog! — zavptl j* ustraAen. Emilijan.
Na železničnem nasipu mej dvema vlakoma jt zagledal nekaj rudečega, gibalo ae je mej Srnami. Emilijan spozna z nepopisno grozo rudečo srajco svojeg« sina Vazilija.
»Skoči nastran'« hotel je zavpiti, pa n. mogel - Ne. on bi se vstraiil, spodtaknil pa padel pod kole« — U misel je spreletela kakor iskra v Emilijanovi du* — pa kako bi ga rešil, kako ?
Le jedino sredstvo, — obrniti znamenja, da hod« kurirni vlak, speljal na iate ftine, kjer se vozi tovorni vlak. - Ne, potem bosta skupaj zadela; nastal« bl grozna nesreča, velik greh bi imel jaz na vesti! - P* kaj, ako tega ne storim, povožen, razmlinčen j« ®0' «1 • - . In ali ni vse dovoljeno, da reiim sina? Manjkalo je Se nekaj sekund . . . Emilijan « -,e vprl /e z nogo ob znamenje, kurirni vlak je ropoul « leve hiram, nekaj ato korakov odtod, drdraje čez kame nit most, za katerim je atal Kmilijan. Dim od tovornega vlaka, ki ae je bližal od deane strani, padel je na breze in fine, v sredi katerih je še vedno migljala rudeča Vasilijeva srajca. Otrok je nazadnje sam spoznal pretečo mu nevarnoat. Z a trenotje se je ustavil, skočil na desno, skočil na levo in spodtaknivši se padel na obraz ravno med fine.
— Oče nebeški, presveta božja Porodnica! . .. Avrina! — kje si? Odpusti mi, moja draga, prosi Roga! — zaftepetal je v smrtni bolesti Kmilijan. še jedna sekunda . . .
Bled kakor stena, postavil se je po koncu in Šepetal: — /godi se karkoli . . . Vasilij v božjih rokah, znamenja ne -niem spremeniti, preveč bi bilo ljudij nesrečnih. Kurirni vlak je dirjal mimo tovornega, (irozovito vpitje iz oleh parostrojev se je razlegalo v daljavo. Vrsta železničnih vozov je prevozila z gromovitim ropotom kra;, kjer je ležal mali Vazilij.
Oba vlaka -ita se ustavila. Kmilijan je bežal brez •ddiha naprej proti brezam. Ni imel časa premišljati, zakaj so se ustavili vagoni, zakaj so se nakopičili kondukterji in kurjači pri železniškem tiru.
Kje je, za Kristusove rane, kje? kričal je ubogi Kmiiijan: — pustite me, dragi jjudje; naj ga pogledam . .. Mora biti razdrobljen na koščke ! . . , Avrina! nočem ve.' živeti... Pijanec nima druge poti, kakor — grob! Kmilijan je hitel po progi naprej, padci je večkrat, uaposled je priSel vendar do zbrane množice. Kje je moj Vazilij? Ali je živ ali mrtev?... Tam v sredi je pa sedel z mlado kavko v roki, jokaje in debelo gledaje, njegov sin Vasilij.
•živ, živ!« zavpil je radosti Kmilijan in ga je vzdignil: — sinček moj. ljubček moj, ti ai tiv, ti ai živ! Kmilijan je vzdigoval sina, ogledoval ga ter padel na kolena. Začel je moliti in hvaliti Roga. Vasilij je bil popolnoma zdrav. Padel je srečno ravno mej šine. Vlak je prevozil nad njim. ne da bi ga bil kaj poškodoval. Kolena so mu odtrgala na čevlju jedino peto. Vai so se čudili.
Oba vlaka sta zopet zapiskala in oddrdrala. Dolgo ča»a se ni mogel srečni oče spametovati. Gledal je atrmo, prekrižaval sebe in sina in molil, molil vroče molitve, v zahvalo 7,a čudežno reiitev.
»Ona je tebe reSila!« in vzel sina za roko.
• Kdo, oče?« vpraSal je Vasilij ihteč. »Mati! Nihče drug . . . Zdaj pa bodeva Sla k materi v mesto.«
»Ne, oče, mene je vrgla na tla neka bela, sveta podoba, katera se je pa kakor dim zopet izgubila ..« Kmilijan se je napotil v mesto. Vasilij je bežal ž njim držaje ie vedno v roki vjeto kavko.
»Vasilij! to ni lepo«, dejal je srečni oče, — »zakaj muči« božjo atvarco? — Spuati jo, naj zleti proato, in "e veseli sreče, kakor se je midva veseliva.« Vasilij je pogledal začudeno očeta in spustil kavko, kamera je koj veselo odletela v grmovje.
Mater sta našla z drugimi pericami pri vodi. Kmilijan je sel naravnost k ženi.
»Odpusti mi, Avrina«, rekel je proseč jo pred vsemi zvedavimi ženskami: — »bil je na svetu stari pijanec, potepal se in ni živel, kakor zahteva Bog, pojdiva v cerkev, — ti si rešila s svojimi molitvami aina, ti si rešila tudi mene.« — Na to je povedal, kaj se je zgodilo s sinom.
Vsi so priznali, da se je zgodil z Vasilijem čudež. Toda zgodil se je še drug. Odsihdob Kmilijan več ne pijančuje, marveč zvesto služi Bogu, v prijaznosti živi s svojo ženo in skupno izrejata svojega sina v strahu božjem.