Železobeton

Železobeton (Objavljene nezbrane pesmi ) Tone Čufar

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

»Železobeton« posvečam spominu značajnega in kremenitega jeseniškega kovinarja Antona Thalerja.

<poem>

Popotnik:

Čudo mogočno, čudo prelepo

razkriva se mojim očem:

Iz razorane zemlje

je vstalo novo mesto.

Zravnani so griči, zasute kotline,

po širni ravnini speljane so ceste,

ob cestah širokih so hiše visoke,

v hišah pa sončni domovi ljudi.

Takoj si ogledam to čudo prelestno,

ki v sončnem odsevu blesteče žari.

Glas iz zbora:

Ne hodi, popotnik, naravnost v mesto!

Poglej: zajezili široko smo cesto.

Popotnik:

Kdo mi ubrani v mesto prostrano,

če vleče me tjakaj srce neugnano?

Zbor:

Mi, ki zgradili sončno smo mesto,

s tlakom pokrili sleherno cesto,

mi ti zastavljamo svobodno pot.

Popotnik:

Od kod ste, vi mrki in črni ljudje?

Zbor:

Iz krajev trpljenja.

Mi smo stvaritelji vse te lepote.

Zdaj pa odhajamo znova drugam,

da s trudom napornim, krvavimi žulji,

preoblikujemo mrtve krajine

v žive dokaze naših stremljenj,

za potrdilo našega dela,

smisla in vrednosti naših življenj.

Popotnik:

Čuden ponos in neznana prevzetnost

diha iz vaših besed.

Vi niste ustvarili vseh teh lepot!

Grda, zamazana, suženjsko skopljena bitja

ne morejo čarati sončnih krasot.

Glas iz zbora:

Tvoja misel nas tepta in ponižuje!

Ti ne spoštuješ našega dela

in ne razumeš, da je trpljenje

upognilo naša telesa.

Vdajaš se slepi nasladi svojih oči!

Zbor:

Nas pa preziraš

in ne doumeš, da so naše moči

v soncu ožgane, v znoju umite,

v delu težaškem močno prekovane

in v mrazu kaljene sile sveta.

Vsa dela gredo skozi nas.

Mi smo priče spočetja.

Spoznali smo nevarnost kamnolomov,

temo in muko rudnikov globokih,

hudo vročino plavžarskih peči.

Popotnik:

Iz kamnolomov je vstalo mesto?

Zbor:

V njih smo izbrusili marmornate skale

in poiskali vsega, kar dali

so kamnolomi za kras teh palač.

Popotnik:

Kaj ste dobili v rovih pod zemljo?

Tam ni svetlobe in ne lepote,

ki jo razkrivajo hiše.

Zbor:

V rovih so gnezda različnih kovin.

Premog iz temnih podzemskih krtin

greje udobne, razkošne domove,

kuri visoke, sajaste plavže,

kjer se iz rude železo tali,

snov in vsa sila močnih traverz,

ogrodja, nosilci vseh velikih stavb.

Opore obokov, stolpov, kaminov,

prekopov in dolgih mostov.

Delo, le delo vse to zgradi,

kjer je pa delo, smo tudi mi.

Mi smo graditelji sončnih krasot.

Naše roke so življenja pogon,

Naše stvaritve pa silen

in trden železobeton.