Žena (Cvetko Golar)
| Žena Cvetko Golar |
| |||||||||||||
»Jaz ti tako povem, Manca, ne hodi mi blizu! Pametna bodi, trikrat se pokrižaj, da ne vzdignem roke in te ne stresem za lase, ali te pa obrišem po licih, da boš mislila, da je zapelo trinajststo trobent, pa ne angelskih! Manca, pametna bodi!«
»Pavle, Pavle, kakšen si! Ne pij od jutra do noči, ne zapravljaj, kar je nama Bog dal, ne delaj krivice! Pavle!«
»Še enkrat ti rečem, Manca, nehaj! Nehaj, pojdi domov, naj pijem, saj pijem za svoje! Nočeš?«
Tako se je kregal kmet Pavle s svojo mlado ženo. V krčmi je pil, prepeval in razbijal:
Holadri, holadra,
Nacku je žena všla,
naj le gre, naj le gre,
Nacek za drugo ve. Juhu!
Manca je sedla na klop pri vratih in dejala:
»Pa se tudi jaz ne ganem. Veš, da se ne!«
»Že prav! Pojdem v mesto in se ne prikažem več.«
»Pavle!«
»Miškacajna, zdaj mi je pa preveč.«
In Pavle je vstal ter šel v drugo krčmo. Segel je v žep in prinesel na beli dan srebrno petačo:
»Lizika, ali poznaš ta krajcar? Vina prinesi! Holdri —«
Komaj se Pavle obrne, že stoji njegova žena pri vratih.
»Pavle, nikar — — —«
»Kaj pa ti delaš spet tukaj! Na, pij z menoj, pa molči. Ali pa domov! Krave molzt, volom poklast, ovce postrič! Holdri!«
»Ne grem prej, da greš z menoj!«
»Čakaj me no, punca, še ne poznaš Pavleta!«
In Pavle je vstal ter šel v tretjo krčmo.
Tako je obredel tisti dan vse tri krčme, ki so bile v vasi, Nandetovo, Jakopinovo in Salendrovo. Ko se pa je zvečer vrnil Pavle domov, ni bilo njegove mlade ženke nikjer.
»Kam je pa vendar šla,« je zakričal nad deklo, rdečo Nežko, ki je imela polne in okrogle roke, »reci, kam je šla?«
Dekla se je bala jeznega in pijanega gospodarja ter je začela jokati.
»Boš povedala!«
»Saj ne vem! Po vrtu je hodila in — potem je šla na njivo!«
»Teci pogledat za njo!«
Stekli so na vrt, na njivo, pogledali na hruško, mlade gospodinje ni bilo nikjer, čakali so jo tri dni, in ni se vrnila.
Kam je šla?« je premišljeval Pavle. »Ako je šla domov!«
Ko se je zmračilo, in so tihe sence legle čez polje, je Pavle natihoma odšel od hiše in po ovinkih odhitel k Snoju, na Mančin dom. Srečal je tasta in ga pozdravil:
»Dober večer, oče! Ali malo sedite!«
»Glej ga, ti si Pavle, kakšen svet si prinesel?«
»O, bo že. Ali ste že vsejali?«
Snoj ga je čudno pogledal. Saj je bila setev že pred mesecem dni.
»Ti, nekaj ni prav pri vas, ali je Manca zdrava?«
»Manca? « se je prestrašil Pavle. »Ali je ni pri vas? Pred tremi dnevi je odšla.«
Stari je skočil pokoncu.
»Kaj praviš? Ni je! Kaj si ji vendar storil?«
Pavle je molčal, gledal je v tla in mislil. Kje je, ali ni morda pri stricu Boštjanu?
»Zmotil sem se,« je odgovoril tastu. »Najbrže je pri teti Ani.«
»Lažeš, Pavle! Včeraj je bil stric tukaj in omenil bi, da je tam.«
»Kaj pa, če bi si kaj naredila? Trmasta je bila od nekdaj in nagle jeze.«
Pavle se je prestrašil.
»Ako bi šla v — vodo,« je opomnil.
»Ti nesrečna punca,« se je zgrabil oče za lase. Poslali so po hlapca in moral je iti iskat mlado ženo. V vodi je ni bilo, na polju je ni bilo. Bilo je ni nikjer. Mesec dni so jo iskali, in potem bili prepričani, da si je Manca nekaj žalega prizadela in — umrla. Pavle si je na samem pulil lase in jokal, oče Snoj je hodil zmešan okoli in molil. O sv. Jakobu si je oblekel kožuh in pravil sosedom, da bo zapadel sneg.
***
Drugi večer po tistem dnevu, ko je kmetu Pavlu ušla žena, je prišel na njegovo dvorišče mlad pastir iskat službe. Bil je plah, umikal oči in malo govoril. Klobuk je imel nizko nad čelom, hlače prekratke, suknjič preozek. Treba ga je bilo, in stari hlapec Andrejče je v gospodarjevem imenu, ki je bil takrat ves izvan sebe, vzel v službo tujega, molčečega fanta.
Zjutraj je moral odganjati čedo ovc in jancev na planino, zvečer pa jih je zopet prignal v stajo. Kosil je sam na paši, si kuhal sam in pekel krompir in koruzo. Večerjo so mu nesli pred svisli, tam je povžil skledo mleka in dva krompirja ter šel spat na seno.
Mladi dekli, rdeči Nežiki, ki je imela polne in okrogle roke, pa je začel začudo biti všeč tihi, čedni pastir. Zvečer mu je prinesla mestu krompirja sladke kaše, zjutraj mu je odrezala velik kos belega kruha, da se ji skoro roka šibila pod težo.
»U, kakšen si! Zakaj pa nič ne govoriš!« mu reče nek večer! Pastir je umikal oči in molčal.
»U! kakšen si! Kako ti je ime?« Pastir ni odgovoril.
»U! kakšen si!« Je rekla rdeča, debela Nežka. »Ali si mutast?« In ga zgrabila za hlačni rob.
Kar zaljubljena je bila v molčečega pastirja dekla Nežika, ki je imela polne, rdeče roke.
Drug večer mu prinese skledo žganjcev in sede kraj njega.
»U! Zakaj si pa tak!« Je dejala in ga dregnila s komocem. Pastir se ji je plaho umaknil.
»U! Zakaj si pa res tak! Ali me nimaš nič rad?« je hitro in sramežljivo spregovorila ter skušala vjeti pastirjevo roko.
»U! Jaz te imam pa tako rada!« Dekla je zavekala, in solze so se ji vlile čez napeta, zdrava lica.
Koncem tedna mu prinese še štrukljev.
»U, tako te imam rada, rajša kot štruklje. Namesto da bi jih bila sama pojedla opoldne, sem jih shranila za te.« Zgrabila je za roko pastirja in ga skušala objeti.
»U! zakaj se me pa tako bojiš? Hlapec Andrejče je dejal, da si Močeradnikov Tomaž! Ali te je res mačeha zapodila od doma?«
Pastir je pokimal, in dekla ga je objela čez pas.
»U! Kako si debel!« je začudeno vzkliknila. »Tako okroglega pastirja pa še nismo imeli!«
V pasjih dneh nekoč — je hudo treskalo in grmelo in lilo. Bliski, hudourniki, toča — ovce so se plašile Močeradnikovemu Tomažu, in bilo je kasno v noč, komaj nekoliko pred polnočjo, ko jih je pripeljal domov.
In drugo jutro je zaspal.
Solnce je vstalo, a pastir se ni zbudil. Rdeča Nežka, zaljubljena dekla, ga gre budit.
Tiho pride po stopnicah do sena, kjer je spal, pogleda in tako ostrmi, da je mestu po stopnicah planila skozi lino na tla.
Teče, teče k žalostnemu gospodarju Pavlu, ki je izgubil mlado ženo:
»Pastir, Močeradnikov Tomaž je Manca, vaša Manca.«
Pavle je dolgo ni mogel razumeti. Slednjič gre pogledat in vidi:
Na senu spi njegova mlada žena, oblečena v pastirske hlače, suknjič ima odpet, srajco odpeto in izpod rdeče rute se svetijo njena kipeča rožna nedrija …