Žena (Fran Josip Knaflič)

Žena Josip Knaflič

Izdano:	Slovenski narod 28.–30. januar (1903) 36/22–24
Viri:	22, 23, 24
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Kdor te dogodbe ne veruje, ima prav; niti jaz bi je ne verjel, da nisem bil nje osebna priča!

Bili smo trije prijatelji, ki smo študirali na češki univerzi in ki smo se ljubili ko bratje. Čudno je, kako so si najnasprotnejih značajev ljudje najbolji prijatelji; i v nas treh je bilo to čudno in istotako čudno je bilo, kako smo se seznanili.

Na kaj nenavaden način smo se spoznali. Kadar smo se srečali kje v dvoranah ali arkadah univerzinih, tako med množico dijakov, vsakikrat smo se pozorno spogledali. Dà, nekaterikrat smo celo za hip postali in ostro motrili drug drugega obraz. Nismo vedeli, zakaj se tujci tako vpogledavamo, ali v drug drugega kljubujočih očeh, v stisnjenih ustnicah, v nevdanih črtah obrazovih smo videli in čutili nekaj lastnega, enakega ... Enaka usoda je bila, kar smo videli in slutili! Ali takrat tega še nismo znali, niti se zavedali, le neka živa, samolastna moč nas je gnala skupaj, vedno silneja in nepremagljiveja moč. In deževnega novemberskega popoludne — bil je kakor dogovorjen sestanek, ko smo se sešli pred univerzo, — smo začutili vsi trije željan nagon srca. Tedaj smo se naglo približali, podali si roke, sleherni je imenoval svoje ime — ne besede več ni nihče rekel! — in potem smo vsi trije šli k Igorju.

Igor je bil Rus — in o njem in o njegovi ženi Ani vam hočem povedati to zgodbo, katera je tako neverjetna, katere prisegajoči priči pa sva jaz in Tjodo Zmajev, nekdanji makedonski hajduk in zdaj doktor modroslovja!

* * *

Igorjeva in Anina preteklost je bila sledeča:

Ko je bil Igor dvajset let star, je prišel na vseučilišče v Moskvo, a po kratki dobi so ga prijeli kot »upornika« in ga odgnali v Sibirijo. Dve leti je poginjal tamkaj v »mrtvaški hiši«, potem pa je pobegnil. Bežal je skozi neizmerne sibirske gozdove, bežal je preko Ijutosovražnih kitajskih dežel, bežal je cela tri leta, boreč se z neizrekljivimi težavami in vedno smrtjo. »Cela moja pot« — tako je rekel — »me je gnala z morišča v morišče, od rablja do rablja.« Naposled je dospel v Evropo. Odtod pa je žalostni majki v daljno stepo poslal pismo:

»Tvoj sin te pozdravlja, mati! Smrti je ušel, a življenja več nima. Daj mu življenje, mati! Ti si moje prvo življenje, mati, vseh Rusov velika domovina je moje drugo življenje, sirota Ana je moje tretje življenje. Prvega in drugega mi ne moreš dati, daj mi moje tretje življenje, mati! Daj mi siroto Ano — —« 

In žalostna majka je iz daljne stepe pisala pismo:

»O moje dete! O moje dete! Tvoj glas sem čula, in moja noč je kakor solnčni dan! V njegovi svetlobi se dvigam in slavim milost Gospodovo, ki je neskončna. Glej, kako raja in poje srečo Anica nevesta! O vzemi jo, lepa je in dobra, zvesto sem varovala tvoje življenje, in troedini, vsedobrotni Bog in Gospod združi in blagoslovi vajino ljubezen in On daj meni Svoj sveti blagoslov, Amen.« 

Do meje je Igor šel naproti svoji nevesti, in v bližnji gališki vasi ju je venčal svečenik.

Po poroki sta Igor in Ana še dolgo stala na griču pred cerkvijo in zrla tja na vzhod, kjer je v daljni stepi zlatilo večerno solnce grob mile majke.

* * *

Ko smo si postali prijatelji, sva bila z Zmajevem sleherni večer pri Igorju in Ani.

Ti večeri so bili vsakdanji prazniki našega skupnega življenja, ki so nas vedrili in bodrili v težkem delu in trudu, krepčajoči nam duha in srce. Ti večeri so nam bili najdražji in gubiti bi ne mogli niti enega!

Kadar so tulili nad mestom snežni viharji in se stresavala okna, in kadar je v mali gorki sobi tako ljuboprijazno svetila luč in samovar šumljal na mizi, je združeval nas neprisiljeni domači krog kakor zvestosrčno družino in pozna noč šele nas jo ločila ...

Ali predvsem je bila ljubezen med Igorjem in Ano, katera je naju z Zmajevem vabila s čarobno silo v njuno družbo in katera je, rekel bi, razžarjala in povzdigala naše prijateljstvo. Čudovita je bila njuna ljubezen! Bila je to ljubezen, katera se ne da izraziti in z ničim ne primerjati, katera pa je prevzela vsakogar, kdor jo je videl. Ni se razodevala na noben način, kakor se razodevajo ljubezni, ali čutiti jo je bilo povsodi v njuni bližini. Sleherna stvarica v njunem srečnem domovanju je je bila polna in je dihala to ljubezen ... Često, kadar sem premišljeval o tej ljubezni, sem si moral priznati, da enakega nisem nikjer videl in nikdar nikjer več ne bom našel enakega, tako mogočnega in prelestnega čuvstva!

Pa tudi samo človeka, kakor Igor in Ana, sta bila zmožna take ljubezni.

Kakšen duh je živel v Igorju! Kakšna obilica plemenitosti in vzvišenosti! Deset takih mož v vsaki deželi — in s sveta bi izginila krivica.

Ali kaj naj vam povem o Ani? Da hočem govoriti o njej, se mi zdi vsaka beseda preslaba in prebanalna. Jaz pišem: Ana je bila krepost, ki je vonjala čistost in lepoto — in potem si predstavljate vi ideal žene. In ž njim si predstavljate morda bleščečo, kraljevsko krepost, srca uklanjajočo in češčenje velevajočo; ali pa si predstavljate ono nežno, tihoponižno krepost, ki se vsakomur omili in pred katero ne občutimo plahega spoštovanja kakor pred veličastjo, no ki jo ljubimo in kateri smo vdani, ker je blaga in prijazna ... A nobenkrat niste poznali Ane! In bolje je tako; bodete videli, da je bolje! Jaz, ki mi je bilo dano, da sem poznal Ano v njenih čednostih in njeni lepoti, sem pozneje mnogo trpel radi tega ...

Igor in Ana sta bila nadvse srečna v svoji ljubezni; in kakor njuna ljubezen, tako je tudi njuna sreča zmagujoče vplivala na Zmajeva in mene.

Sebi se ne čudim, kajti jaz sem veroval takrat v vse dobro in lepo in imel sem polno nad in hrepenenja; ali Zmajev je človek, ki je vse izgubil in ki ničesar več ne pričakuje ... In dasi vse taji in zanikava — o Igorjevi in Anini ljubezni in sreči ni črhnil ne ene zlobne ali porogljive besede, in naj sem se jaz navduševal zanju do pretiranosti!

Tako je preveval naše večere vedno sveži dih poezije in harmonije; in naša družba je bila vedno prijetna in vedra, zabeča v takih urah življenja nikdar mirujoča trpljenja ...

Navadno so pričenjali naši večeri s tem, da je čital Igor iz svojih spisov, kar je dodelal čez dan, in potem smo se razgovarjali o tem. Nikdar ni odposlal spisa, ne da ga je preje z nami premislil in prevdaril, in dasi nas vseh duh ni dosezal njegovega, je on vendar radovoljno vzprejemal naše misli in nasvete. Saj pišem vam, ne sebi — je dejal in nam ustregel.

Besede, ki jih je pisal Igor svojemu rodu, so bile silne in zmagovite. A ni jih govoril le visoki in strogi njegov duh, v njih je vtripalo tudi Anino milo srce!

Ni mnogo posegala v naše pogovore; pleté je tiho sedela v kotu divana in pozorno poslušala. A kadar smo se mi bojevali s trdimi besedami in so hude obtožbe tirjale in sodile krivičnike ... tedaj je zabliščalo nakrat rosno v njenih toplih očeh in sklenivša roke je zaprosila: »Ne tako ... Ne! To boli! Igor takole zapiši ...« In potem je bila njena beseda talizman, s čegar čarom je Igor odpiral človeška srca.

Med razgovori smo pili čaj iz samovara in z Igorjem sva pušila lahke smodke. (Zmajev ni bil kadilec.)

Tako so nam prijazno potekali večeri ...

Kadar pa je Ana zgodaj odšla spat in smo mi trije ostali sami v prednji sobi, potem se je nekaterikrat zgodilo, da ni nihče govoril več besede ... Tedaj smo si sedeli nemo nasproti, z mrkoresnimi, kakor okamenelimi obrazi, po cele ure in nihče se ni ganil, le včasih se je oko turobno zatopilo v oko ... dokler Zmajev zdajci ni planil k steni, zgrabil cigulko^[1] in ob njej s pritajenim, divjerazburjenim glasom zapel hajduško pesem!

Sèm od večnosvobodnih alp je oril vihar in stresal zidove.

... na tleh je ležala cigulka.

Bledi plamen svetilke je obseval mrko sklonjene glave izgnancev.

II.

A naše mirno in lepo življenje je nakrat končalo, kakor konča mlado, zeleno drevo, kadar vanj udari strela. I v nas je vdarila strela, in konec je bilo tihe sreče in jasnega veselja, konec dni zloge in dela in navdušenja — vsega je bilo konec.

Igor je umrl.

Zdel se je zdrav in močan, da, kakor je bil zdrav in močan na duhu. Ali v njegovem telesu je že davno bil nabran smrtni strup — strup vseh onih muk in trpljenj, vsega grozovitega in prestrašnega, kar je moral prestati v sužnosti in na drznosmelem svojem begu, — ali zlobno in lokavo kakor skrita kača, da ga umori v rožnem, svetlem jutru, ko vstopi vanj iz dolge, težke noči ...

Zaman je bil ves trud zdravni kov, zaman obup in nadčloveške žrtve Anine, zaman so bile molitve prijateljev.

Bolezen je zmagala, in Igorju je napočil poslednji dan.

S solzami mislim nanj in z grenko bolestjo v srcu.

Krasen zimski dan je bil. Sneg je tajal, in solnce je sijalo ljubo in gorko kakor pomladi, da si je bilo v januvarju.

V prijazni sobici klinike, na nizki postelji je ležal umirajoči Igor. Ob njem je klečala Ana, na strani sva stala prijatelja. Ob vznožju postelje je stal profesor, ki je Igorja operiral, častitljiv starček s čudovitim pogledom, kateri je vzbujal slehernemu bolniku zaupanje, in njegov asistent dr. N. — jako reven na duhu in zelo bogat na denarji. V kotu pri durih pa je slonel strežnik in jokal.

Kajti ravnokar se je bil doigral prizor, kateri je pretresel celo tega brezčutnega, v svoji službi otopelega moža: Igor in Ana sta se poslovila. Njuna ljubezen se je poslovila! Ah, večnonezabni so mi trenutki, ko se je poslovila njuna ljubezen ... Bilo je nekaj nadnaravnega, neizmernega in nepojmljivega, in vsakdo nas je čutil, da to ni slovo, ni ločitev, ker je nemogoče slovo, nemogoča ločitev med tema srcema ... in vse solze in vsi objemi, vsa ta presilna in sijajna ljubezen se je zdela le kakor dolgozaželjeno svidenje, kakor nova srečna in vesela, nerazdružljiva njuna združitev!

In bilo je zares, kakor da z Igorjem vred ugaša tudi Ani luč življenja. Njeno telo se je povsem brezmočno in onemoglo grudilo na postelj, zdaj pa zdaj vztrepetajoče kakor v smrtnih krčih ... Nemo in negibno je počival njen obraz na Igorjevi roki.

Zdaj je Igor dvignil glavo, in njegov pogled, ki je ves čas neprestano bil zatopljen v trpečo ženo, je zaplaval ven v sinjo daljavo ...

»Odprite okno! Ne morem dihati ...« 

Sveža, mehka sapa je zavela v sobo, na bližnjem drevesu je zažvižgal ptič.

Na čelu Igorjevem bliska plamteč solnčni žarek. Tako je vse dni življenja bliskal njegov duh! Njegova glava se ponosno dviga in drzno mu gleda oko: tako je živel in umira junak!

Tja na vshod je gledal Igor, kjer so alp ledeni orjaki stražili deželo, in kjer je daleč za njimi, v nedosežnosti daleč že padal večer na ruske svete poljane ...

Gledal je, poslavljajoč se, umirajoč ... A mrzla in tuja je bežala daljava, nobena meglica ni migala, le bledormeni odsev zahoda je vzgibal lahne valčke med tihimi zrakovi.

Ali, glej! tam izza skalnatih snežnikov je bušil v nebo visok, črn oblak, in zavrtivši se čez njih jezne glave, tostran zvalil navzdol ... in zdaj se pomika sem kakor velikanska stena, segajoča od zemlje do neba, z bliskovito naglico gre in se bliža, pred njim pa žvižga in drvi vihar ... In na enkrat je popolnoma tema, po mestu zagorijo luči.

K oknu je skočil strežnik, da bi je zaprl. A že je puhnilo notri, polna mraza in snega je soba ...

Igor je zaplakal in razširil roke ...

S stolpa je brnela četrta popoldanska ura — —

Bil je prirodni pojav alpske dežele, ki se često prikazuje na opisani način, ali Igorju je veljal kot poslednji slovesni pozdrav domovine! Zato je, ko so trenutke pozneje zopet posijali od zahoda jasni solnčni žarki, in je zopet zapel pod oknom mehkosrčni kos, počival tako srečen smehljaj na njegovih bledih licih, zato so tako lahko in mirno vpale njegove oči.

— — —

Tisti večer je planil nakrat v mojo sobo Zmajev z vzklikom:

»Ana se je zastrupila!« 

III.

Ko smo pustili Ano samo pri mrtvem Igorju, jo je docela premagal obup in segla je po morfiju, katerega so vzbrizgavali Igorju, da mu je lajšal bolečine, in katerega je nekaj bilo ostalo v steklenici na mizi ...

Nihče se ni čudil Aninemu činu! Ali ji je počilo srce, ali se je sama usmrtila. — Živeti ona ni mogla več. In vendar je živela! Hitra pomoč, ki je sledila zastrupljenju, jo je otela smrti. Ali ne sama hitra pomoč, — velika skrb in požrtvovalnost doktorja N., tega vrlega in blagega moža, kateremu seje tudi Igor za svoje bolezni mnogo imel zahvaliti, sta rešili Ano! Odstopil ji je lastni lepi in udobni kabinet, katerega je imel na kliniki, in skrbel je za njo noč in dan na najplemeniteji način ...

Tako je Ana kmalu okrevala.

Med tem časom sva midva z Zmajevom uredila Igorjevo ostalino, kakor je on sam odredil, in priskrbela potrebni denar, da se Ana vrne v domovino.

Ko sva zvedela, da je Ana že ozdravela in da bo skoro mogla zapustiti bolnšnico, sva šla k nji, da ji poročava o svojih uspehih in pripraviva njen odhod.

Dr. N. je baš stopil iz Anine sobe, ko je naznanila postrežnica najin prihod.

Ana naju je pozdravila s prijaznim usmevom, ki je pa liki blisk samo za hip zasvetil in ugasnil, vzravnavša se na nizki turški otomani, kjer je ležala v oni temnomodri obleki, katero je vedno nosila na naših večerih ... Žalost in bolezen nista izpremenila potez njenega obraza, ki se je zdel trd, nepreobrazen marmor; ali otrpla, strašna resnoba mu je bila vdolbljena — priča prestanih katastrof.

Videti je bila zelo trudna, in njene besede so bile kratke, zamišljene in brez zanimanja.

»Kako se počutite, Ana?« sva vprašala, dočim sem ji jaz položil, pod noge blazino.

»Hvala. Tukaj so dobri ljudje ...« je rekla, in potem smo molčali.

Zmajev je govoril o njenem odhodu. Ali zdelo se je, da ga ne posluša, in nakrat ga je prekinila vprašavši:

»Ali stoji križ na Igorjevem grobu?«

»Ne, Ana!« je odgovoril Zmajev. »Denarja je samo za vas ...« 

»Prosim, da kupite križ — velik, ruski križ.« 

»Ali, Ana, premalo je ...« 

»Kupite križ! Hočem, da stoji križ na grobu, ko pridem jaz tja. Lep in velik križ mora biti!« 

Njene oči so se svetile mračno in strogo, kakor bled kip je ležala, in pod temno obleko so se vzdigovale počasi in visoko njene prsi.

Zunaj na stopnicah sem jaz postal in se ozrl v Zmajeva.

On pa je zmajal z ramami.

»Kaj gledaš? Pojdiva kupit križ!« 

In šla in kupila sva visok železen križ in postavili smo ga na Igorjev grob z globokožalostnim napisom.

A, ko sva čez dva ni zopet hotela k Ani, sva zvedela, da je že ostavila kliniko, a nihče nama ni vedel povedati, kam se je obrnila. Iskala sva jo povsodi. Ali niti na Igorjevem grobu, niti kje drugje v mestu je nisva mogla najti, nikjer več ni bilo Ane.

IV.

Nekako četrti teden po teh dogodkih sva se izprehajala z Zmajevem zunaj mesta v drevoredih ob jezeru. Pozno na večer je bilo, morda deveta ura že, ali nama se ni hotelo iti domu, ker lepo je bilo tukaj, kjer je vse molčalo, in so le valovi tajnostno šumljali v sanjavi mesečini.

Bilo je mrzlo, v zadnjih dneh je padlo mnogo snega, in povsodi so se gromadili hribi belih mas, lesketajočih kakor steklo in srebro in čakajočih, da jih v bližnjem času potopé v nenasitno jezero.

Samotno so spale dolge aleje, od mesta sem je prišel in zavil v drevored — najbrže zaljubljen — par ...

Stala sva z Zmajevem ravno v temnem parku visokih cipres tik ob obzidanem bregu, ko sta onadva, pritajeno govoreča, spela mimo. Ondi ni bilo dreves, in mesec je polno in svetlo obsijal postavi in njuna obraza.

Zadrhtel sem in z obema pestema stisnil prijateljevo roko.

»Ana!« 

»— in dr. N.« je potrdil Zmajev, in čul sem njegov ravnodušni, tihi smeh.

»Kam gresta?« 

»Kam! Domu. Tu blizu je doktorjeva vila ... Ti dvomiš, da je Ana? Pojdi! Tam-le ju prehitiva.« 

Hitela sva po stranski aleji, dokler nisva dospela v bližino doktorjeve vile, stoječe na naravnem pomolu nad jezerom. Tu sva se umaknila za snežen nasip ob potu.

Bila je Ana, katero je vodil lepi dr. N.! Govoril ji je o svoji ljubezni, z brbljavim, afektiranim glasom, ona pa se je naslanjala na njegovo roko, in svila njene obleke je šumela ...

Potem so se zaprla za njima vrtna vrata.

Celo uro potem, ko sva z Zmajevem še hodila ob jezeru, se je meni čudna godila. Prijemal sem se za glavo, postajal in zdajci zopet divjal naprej, vzdihal in se grohotal ob enem — sploh se vedel kakor blaznik. Zmajev je zdaj molčal in gledal na cesto, dočim je čepel na njegovih ustnah pol bolesten, pol zaničljiv usmev, zdaj se mi rogal.

»Se ti ne sklada, kaj?« je govoril, brisoč si črno, rogljičasto brado, in se smejal kakor satan. »Vidiš, to je žena! Bodi moder in dober kolikor hočeš — menjala te bo za vsako šemo, ki le ima mično spako in polno mošnjo denarja ... Le navdušuj se za te ... (tu je rabil Zmajev skrajnje prostaški izraz). — Se že strezniš ...!« 

Jaz sem molčal, ali njegove besede so kakor ostre, strupene pušice zadele moje srce, in čutil sem, kako se je ondi nekaj zrušilo, otrpnilo — in da je zdaj mrtev, mrtev zopet dragocen vzor mojega mladega življenja ...

Prišla sva zopet do doktorjeve vile.

Jasno je oblival mesec njene zidove, iz katerih so zrla okna kakor temne oči, in zlate igle na stolpičih so bliskale ...

Samo za visokim oknom v gornji etaži je gorela zakrita, zelenkasta luč.

»Čakajta!« je siknil Zmajev. »Naj vama zmedem malce koncept.« 

Sklonil se je v sneg, stisnil trdo kepo in jo vrgel v okno.

Žvenčé se je razletela šipa.

Skrila sva se v temne ciprese pred vratom.

Gori sta se hrupno odprli krili, in doktor se je nagnil ven ...

»Kdo je?« 

Vse tiho. Le veter je šuštel v suhih vejah, in mesec je svetil. Doktor je še poslušal ... Tu se je oklenilo od zadaj njegovega vratu dvoje belih, golih rok in ga potegnilo od okna ...

Zavesa je padla, in potem je ugasnila tudi luč.

Zmajev je stopil na cesto, jaz pa se nisem ganil, strmeč še vedno gor v okno.

»Pojdi!« 

»Kaj bo ž njo?« se je izvilo slednjič molklo in težko mojim ustnam.

»Kaj! Pustil jo bo, in potem naj se vrag v drugič zastrupi.« 

Jezero je pljuskalo na breg, in na vilin zid je risal mesec Zmajevevo črno, pošastno karikaturo.

1. Bolgarsko narodne gosli.