Žena pijanca
| Žena pijanca Zofka Kveder |
| |||||||||||
Pretresljiv krik pretrga noč. Prestrašeno planejo otroci iz spanja.
Dolgo so sinoči čakali z materjo na očeta. Ali ni ga bilo. Mati je vzdihovala, skrivaj brisala oči in malobesedno, skoraj mrko spravila otroke spat.
»Dajte, lezite tudi vi, mama,« je prosila najstarejša hčerka. »Tata bodo že prišli. Nikar se ne vznemirjajte, potrebni ste počitka.«
»Da, da, takoj,« je rekla mati. »Le nekaj šivanja imam še. Le spite otroci!« In odšla je nazaj v jedilnico, sela k mizi in podpirala glavo z dlanmi. V topila se je v žalostne, temne misli.
In čakala je, čakala. Počasi so polzele minute. Poslušala je korake, ki so zdaj pa zdaj zadoneli na ulici in se zopet zgubili za vogelj. Nestrpno je bilo srce v prsih in misli so se podile v glavi, vse enako neprijetno, nezadovoljno, nasičene z dolgoletno gorčino.
»Zakaj, zakaj je vse to?« kljuje večno vprašanje v prsih in brezuspešen odpor se vzdiga v duši z vsakim dihom. »Zakaj me je usoda zaznamovala in me pahnila v trpljenje in bedo?! S čim sem zaslužila to pokoro, ponižanje in prokletstvo? In kdaj, kdaj bo konec tacega življenja?!«
Kakor počasti se pode misli in sive skrbi vstajajo od vseh strani. Kakšna bodočnost jo čaka, njo in njene otroke?!
Spomnila se je svoje tete, ki jo je takrat, ko se je zaročila s Petrom, svojim možem, svarila pred njim: da je veseljakovič in da rad pije.
Vzrojila je takrat in pol jezno, pol v šali zavrnila dobre svete skrbljive sorodnice. Kdo bi mu zameraval, da je bil rad v družbi in da je bil vesel svojega mladega življenja. Ah ne, potuhnjenca si ni nikdar želela za moža. In če je rad govoril napitnice,r ad trkal s polnimi čašami rujnega vinca med prijatelji, kakšna škoda je to, kakšen greh? Kadar bo oženjen, bo že prenehal s takimi rečmi že zaradi nje. Kam pa naj gre zvečer, ko nima doma, naj sam sedi v pusti meblirani sobi in prodaja puščobo? Kadar bo imel ženo in otroke, ga bo prešlo vse to samo od sebe.
Tako je mislila takrat in nobenega strahu ni imela pred bodočnostjo. Ni bilo sicer najugodnejše, da je na zaročni pojedini od navdušenja in veselja izpraznil toliko čas, da sta ga morala njena brata diskretno odpeljati iz družbe v svojo sobo, predno je napravil kako neugodno sceno. Ali vse je bilo takrat tako radostno, ves dom je odmeval od veselih razposajenih pesmi, mladega smehu, šal in veselja, da je njegova »smola« ostala skoro neopažena. Le brata sta ji drugi dan pripovedovala, da sta imela precej dela ž njim predno sta ga ukrotila in kako smešno, skesano je izgledal zjutraj, ko se je prebudil. Neprijetno ji je bilo poslušati opazke o njegovi »nezgodi«, zato je skušala, da pozabi čim prej na neljub dogodek. V njeni lastni družbi so bili vsi trezni, nikdar ni videla pijanega človeka od blizu. Oče in brata niso pili skoraj nikdar in če, vedno le zelo malo, bolj družbi na ljubo, kakor iz lastne potrebe. Ni bilo mnogo besed takrat v družini o Petrovi epizodi. Umaknili so ga njenim očem za rana, ko še skoraj opazila ni, da se je ž njim kaj zgodilo. Ko se je drugi dan Peter nekoliko osramočen poslavljal, ji je rekel oče po njegovem odhodu dobrotno: »Mogoče je sinočni malhuer dober spomin zanj, da se drugič ne blamira. Ne bi želel, da imaš v svojem zakonu zaradi tega neugodnosti. Pijan človek ni prijetna družba in slab mož ženi ... Ali on te ima rad, to se vidi. Zato se ne bojim …«
Da, tudi ona je vedela, da jo ima rad in zato je ni bodočnost vznemirjala prav nič. Že čez dva dni je popolnoma pozabila na oni malenkosten dogodek in vse one mesce do poroke je ni niti enkrat obšla slutnja bodoče nesreče. Popolnoma nemogoče je bilo gojiti o tem nenavadno darovitem ljubeznivem človeku kakšne grde pomisleke. Nasprotno, ponosna je bila, srečna,-da je izbral ravno njo za svojo družico na življenskem potu.
Ali že na ženitovanskem potovanju je postala nekoliko vznemirjena. Tako rad je sedel zvečer v restavracijah in zapazila je nehote, da mnogo pije. Njegove oči so dobile v takem času. neki poseben sij in rezek, grd pogled; govoril je veliko in neokusno se je baharil. Kakor da sta dva človeka v njem, se ji zdelo, prvi: navaden, nji znan, ljubeznjiv, duhovit in obziren, drugi: tuj, neprijetno bahat, gostobeseden, antipatičen. Prosila ga je, naj vendar toliko ne pije, da mu škodi in on ji je pritrjeval. Pravil je, da to ni njegova navada, ali človek nima nobenega opravila, potem nehote več pije, kakor bi bilo potrebno. Izgovarjal se je tudi na hotelsko hrano na potovanju, na vročino.
Bila je vesela, ko sta se vrnila domov, v njuno lepo, okusno, novo urejeno stanovanje, kjer je bilo tako milo in prisrčno. Bil je zelo dober, mehek in zadovoljen ali zvečer je opazila, da postaja nemiren in razstresen, kakor bi mu nekaj manjkalo. Skušala ga je zabavljati, igrala mu je na klavirju, pela kakšen nov napev, čitala mu je to in ono. Prosila ga je, da je šel z njo na sprehod po noči v park v mesečini in ko sta prišla domov, mu je skuhala čaj, šalila se je ž njim, skušala ga je navezati na se z vso dražestno lokavostjo zaljubljene žene. Ali on je postajal vedno bolj nervozen. In tretji ali četrti teden, odkar sta prišla s potovanja, ji je rekel opoldne, da ga ne bo zvečer domov na večerjo, naj ne čaka. On mora zopet enkrat pogledati, kaj delajo prijatelji, preveč je navajen na nje; leta in leta so se shajali, ne more se jih odreči manjkajo mu. Prijazno mu je pritrdila, da bi bilo smešno in odveč, da bi se jih ogibal za vedno. Naj le gre, dobro naj se zabava, pohvali naj se, kako prijetno mu je v novem stanu in kadar bo najlepše, naj se spomni tudi na njo. Popravila mu je kravato in veselega srca ga je pustila oditi. Kmalu je odšla spat zvečer prijazno misleč nanj. Privoščila mu je razvedrilo.
Kasno po polnoči je prišel domov, ropotajoč in opotekajoč se. Razbijal je z vrati, zadeval se v jedilnici ob stole in nerodno prigugal v spalnico, še nikdar ga ni videla takega; še nikdar ni videla nobenega človeka takega. Bled je bil, oči rdeče in udrte. Mesečina je bila in soba je bila skoraj popolnoma svetla. Vzdignila se je kvišku v postelji in s široko odprtimi očmi je strmela vanj. Neumno se je smejal in krilil z rokami po zraku. Počasi in nerodno se je majal k nji in se težak zvalil na posteljo k nji. Hotel jo je poljubiti in jecljaje med zobmi z odurno pijano prilizljivostjo: »Dušica sladka, nič se ne boj!«
Nepopisljiv gnjus jo je obvzel in otrpnela je vsa. Ali ko ji je zapuhtel v obraz njegov vroči, po vinu smrdeči dih, ga je pahnila od sebe z vso močjo, da se je malo ne zvalil po tleh. Začudeno je zijal v njo, potem je obrnil in se spustil vzdihajoč na divan. Zasmejal se je zoprno in s čudnim ubitim glasom je godrnjal in ji pretil: »Da, da, občutljiiv smo! Prinče-golobičica! Kaj nisem tvoj mož, ha?! Me boš že še spoznala!« Pa kmalu je začel smrčati.
Ona je še vedno sedela na postelji, vsa začudena, prestrašena, otrpnjena. Kakor plaha ptica ji je trepetalo srce v prsih. Solze so ji tekle po licih in vendar ni jokala. Brez misli je sedela in strmela pred se in ni mogla verjeti, da je resnica vse o, ta prizor, to spoznanje. Strah jo je bilo. Skeleča bolečina ji je presunila dušo do dna. On je torej pijanec, pijanec! —
Stokajoč se je obrnil mož na divanu in se zvalil na tla. Teško in zamolklo je vdarito veliko truplo na pod. Za vpila je od gnjusu, ki ga je vzbujal v nji. Ali težak in nepremičen, kakor klada, je ležal na tleh hropeč in grgrajoč. Kakor mrtva je padla njegova roka nazaj, ko jo je izpustila. Vzela je blazino in mu jo porinila pod glavo, potem je klečeč ostala tako pri njem in ga je gledala. Strašen in grd je bil. Nekaj živinskega, odurnega je bilo v njegovem obrazu. Iz odprtih ust so se mu cedile sline. Ves spremenjen je bil; njegova lepa glava je bila spačena, njegov obraz je bil obraz blaznega norca, ki je grozen in pretresujoč tudi kadar spi ... Tako je torej izgledal ta mož, ki ga je ljubila, ki je bila ponosna nanj, kadar ni bil pijan ... Oropan vse lepote, dostojanstva človeškega, s pečatom blaznega in zločinca v pošastno skrmežljenih potezah ... In bilo ji je sojeno, da ga gleda še mnogo — mnogokrat takega ...
Sicer je res drugi dan obljubljal: nikdar, nikdar več! Ves strt je bil nad njenimi solzami, osramočen in v dno srca zadet, od njenega obupa. Oh, kako ga je prosila, kako ga je zaklinjala. In on ji je skesan zaklinjal, da ne bo več pil, nikdar več, da se ne ponavljala prešnja noč. Pustil bo vse, družbo, prijatelje, ki ga zapeljujejo k pijači! Bolan je bil, slab in iskren v nojem obžalovanju Ni lagal, ne, ni lagal! Sam je verjel vse, karkoli ji je obetal. Pomirila sta se in tudi ona mu je vse verjela, kar ji je obetal. Ljubila ga je bolj, kakor prej, bolj toplo, globoko, s prijetnim strahom v srcu. In on res ni obljuboval vse le zato, da se pomiri in da jo utolaži za prvi hip. Mnogo je hodil ž njo na sprehod, obiskovala sta gledišče, koncerte; knjige ji je nosil domu, da mu je čitala note. Ali čez par tednov se je ponavljala ista stvar. Ni zdržal doma in zopet ga je morala pustiti v družbo, k prijateljem. S trepetajočim srcem je čakala nanj. Res je prišel prej domu, bolj trezen, kakor prvič. Ali drugič je bilo isto, tretjič isto. Pač je drugi dan prosil in se rotil, bolan je bil duševno in telesno, sramoval se je pred njo in samim seboj. Nikoli več, zadnjikrat. Par dni le je bilo, teden, deset dni komaj ... In že je ves trepetal, nezadovoljen je bil, nemiren, kakor zaprta zver zaprta v ozko kletko … In isto se je zgodilo, kakor prvič ...
Še nekaj je poskusila. Ko je postal zopet nervozen, nemiren, ko ga je vleklo ven iz doma in je čutila, da je preslaba, da ga zdrži, mu je rekla, naj povabi svoje prijatelje rajši domov. Tu je ona zraven in gotovo ne bo prekoračil mere. Že zaradi nje ne. Prav prijetno bo, ona bo igrala kaj na klavir, pela, on jo bo spremljal. Prijatelji bodo gotovo zadovoljeni. Seveda, da je ponudila gostom razun čaja tudi vina in likerjev, navada je taka. Ali on sam je pil od vseh največ; hitro se je opijanil ... V zadregi so odhajali pozno po noči prijatelji, smilila se jim je lepa, mlada žena z očmi, v kterih so se lesketale pritajene solze. Mirno je spravila moža spat a sama je ostala v jedilnici, kjer so stale po mizi izpraznjene steklenice in čaše in je bil prt zamazan od smodk in vina, stoli razvlečeni po sobi, v zraku tisti neprijeten dušeči, kisli duh, ki ostane izza vesele vinske družbe. Jokala je tisto noč, kakor brez uma, divje, neutešno. Spoznala je, da je njen mož pijanec.
Pijanec! O, kako se je zvijala pod to osodo! Kako se je borila proti temu z vsemi močmi svojega bitja vedno znova. Kako je prosila, na kolenih zaklinjala, rotila ga, pretila mu. Kako je bila potrpežljiva, nežna, lokava, vztrajna, obzirna, kakor z bolnikom. Zastonj, vse zastonj! Koliko solz je prejokala, koliko ogorčenja je dušila v sebi, kako je plamtela, bojevala do zadnjega. Kako mu je kazala svojo ljubezen, kako ga je motila s toterimi poskusi, da ga odtegne, reši pred pogubo, da ga odvadi pijače. In ni nič pomagalo! Niti dobrota, niti jeza, niti prošnje, niti kletev!
Prišli so otroci. Prvega se je veselila. Zdelo se ji je, kakor da ji prihaja nežna, ljubezniva pomoč proti strašni strasti, ki je držala njenega moža v svojih prokletih pesteh, gotova rešitev iz železnega, krutega jarma. Ali hitro, prehitro je spoznala, da so tudi nedolžne otroške oči brez moči, otroške roke preslabotne, da bi ohranile očeta propasti. Še hujše je postalo. Uboga, slabotna nedolžna bitja so bila povečanje njene nesreče, ne rešitev. Oh, oni žalostni, bridki meseci, ko jih je nosila pod srcem, one strašne noči, ko je je zapuščena brez sna in počitka zvijala po postelji, čuteč novo življenje, ki je raslo v nji a srce speto v temne skrbi za bodočnost, duša v strahu proti usodo deteta, ki se še rodilo ni. In potem one dolge prečute noči poleg zibeli dojenčka, ko je čakala, da se vrne in si je vrnil; pozno v noči vinjen in omahujoč, da je morala nositi posteljico otroka v stran, da se ne prevrne oče na njo in ne poškoduje dete v svojem živinskem omamljenju.
Leta so sprehajala. Izginjevala so iz njenega srca dobrota, pohlevnost, nežnost in vedno večje britkejše ogorčenje se je polaščalo njenega bitja. In tudi pomanjkanje je stalo pred durmi, trkalo čakalo, da se naseli stalno v družini. Skoraj vse je mož zapil in zapravil in ona je trepetala v skrbeh, da bo nekega dne izgubil službo zaradi svoje pijanosti. Ni imela več dekle v hiši samo postrežkinja je prihajala dopoldne pomagat ji. Laglje je bilo skrivati početje njenega moža, če ni bilo tuje duše v družini: one strašne, odurne prizore, kadar je prihajal po noči domov in njegovo gnjusno slabost drugi dan bljuvanje, tresenje rok, oni topi pogled, ki ga imajo pijanci drugi dan po prepiti noči. Sama ga je umivala, pomagala mu preobleči perilo, očistila mu je obleko, polikala jo že zjutraj, da je mogel dostojno oblečen v urad. Skuhala mu je močne kave nalila sama konjaka v njo, da mu je prenehalo drhtenje rok … Kaj je bila ljubezen, da ji delala vse to, stregla mu tako? … Ah, kdo bi to uganil, preiskal? Sama ni vedela: mislila je na otroke, sama na se in tudi na njega ... Kako bo to končala, kdo ve to, kdo?
Deset in več let je poteklo in ona se je v časih čudila sama nad seboj, da je izdržala vsa ta večna razburjanja tega strašnega življenja; ona ki je bila odrasla v idiličnem miru in sreči. Štiri otroke sta imela; najmanjše je bilo staro pol leta. Otroci so bili slabotni, slabo nadarjeni. Njihov oče je bil pijanec ... O, zdaj je vedela vse. Vedela, da je tudi njen tast pil in skončal žalostno, vedela, da njen mož ne bo nikoli več drugačen. S trepetajočim srcem je opazovala otroke, iskala z boječimi očmi dedščino očeta pri njih, želela je z vso svojo dušo, da bi bili in ostali le njeni otroci, samo njeni. Ona je bila iz zdrave, stare korenike, zdrava kri je bila v njenem plemenu, nepokvarjeni značaji, prosti od pogubnih strasti. Goreče je ljubila otroke, stregla jim je vestno, čuvala jih je, kakor zenico v očesu, hranila jih in vzgajala s trepetajočo skrbjo. Hotela je popraviti greh, ki ga je storila nad njimi, da jim je dala očeta pijanca. Neopisljivo je trpela v svoji vedni bojazni. In vendar se njeno srce ni moglo odreči upanja, da bo rešila vsaj otroke pred pogubo. Naj ona trpi, naj propade njen mož, ko mu ni pomoči, ampak otroci morajo biti rešeni, morajo ostati zdravi na duši in telesu. O, njih ne sme ugonobiti noben demon, oni ne smejo biti kaznovani za grehe starišev.
O, ona je bila — žalibože morda — dovolj pametna, da je pretehtala vse, kar je šlo v prid njim željam in kar jim je stalo nasproti. In življensko izkustvo, vse, kar je videla in opazovala okrog sebe, kar je čitala, vse je govorilo drugače, kakor je želelo njeno srce ... Ali kljub vsemu, kljub modrosti in pameti, treznemu prevdarku, je gorelo v njeni materinski duši plamteče, pobožno, silno upanje: otroci, otroci bodo ostali čisti, nepokvarjeni, nedotaknjeni od dednega greha ...
Zunaj na hodniku je nastal ropot. Nekdo se je zaletaval na vrata in nerodno iskal kljuke. Šla je ven in pomagala možu v stanovanje. Strašno je izgledal, umazan, blaten. Najbrž je padel na ulici. Gnjus, sovraštvo in ogorčenje so jo premagali. Sunila ga je v kuhinjo, mu slekla površnik. »Oh, ti živina!« je zasiknila med zobmi. V takih trenotkih je izginilo vse usmiljenje iz njene duše, zadnje sledi ljubezni. Brisala ga je, krtačila. Tudi roke in obraz je imel blaten, opraskan. Zmočila je brisalnik pri vodovodu in mu čistila roke in obraz. Iz nosu mu je curela kri v brke in brado, smrdel je po pijači. Na srajci je imel rjave madeže; gotovo je bil še v kavarni in je pil kavo z rumom. »Po celem mestu nosi svojo sramoto!« ji je hušknilo po mislih.
On se je malo zavedel in jo surovo pahnil od sebe. Do zdaj ni nikdar vzdignil rok nad njo, tudi v pijanosti ne. Zdaj pa so se mu pijane oči zlobno svetile, grd, hudoben nasmeh mu je pačil obraz in s povzdignjenimi pestmi je šel proti nji. Zbežala je v hodnik in v jedilnico.
»Tiho, pazi, da ne zbudiš otrok!« je svarila in mu hotela pomagati sleči suknjo, ko je prišel za njo; ni se ga bala, še nikdar ji ni ničesar storil.
Ali ko je stopila k njemu, jo je zagrabil za lase in jo treščil ob tla. Dva stola sta se prevrnila ropotaje. Pretresljivo je kriknila od bolečine. »Pusti! Ne blazni!«
On ni odnehal, z nogami je suval v njo, s petami jo je gazil. »Na, kanalja! Jaz sem tvoj mož, da veš! Boš že ponižna!« je mrmral pijano z divjimi, norimi očmi.
»Pomoč, otroci, pomoč! Meta, pomagaj!« je vpila mati v smrtnem strahu.
Iz spalnice sta pritekla najstarejša otroka v srajci, prestrašena, trepetajoča od groze. Vrgla sta se med očeta in mater.
»Pusti, mamo! Tata, pusti! Ubil jo bo, moj Bog!« je zajokala hči in branila mater od udarcev, ne meneč se za to, da so padali po nji sami, po glavi, po suhih otroških ramah. Deček je skočil in ugriznil očeta v roko, ki je posegla za sestrine lase. Oče je spustil, odmaknil se nazaj in otroka sta jokajoč pomagala materi na noge in jo vlekla s seboj v spalnico.
Ali oče je ostal le za trenotek osupljen. Bolečina v roki ga je še bolj raztogotila in znova se je zapodil nad ženo in otroka. Preklinjajoč je bil s pestmi, suval in divjal, kakor da ga je obsedla hipna blaznost. Petletni deček se je tudi že prebudil in je jokal v svoji postelji s prestrašenimi očmi, zroč v vrata v jedilnico, odkoder se je valila v spalnico zmes teles: mati sestra, brat, oče, vsi v strašni razburjenosti kričeč. In zdaj se je zdramil še dojenec v svojem vozičku. Oče je bil zagrabil stol in ga je vrgel v veliko zrcalo, ki je bilo udelano v vrata omare za obleko. Pokajoč in žvenketajoč se je razsulo steklo na sto kosov in zacinkalo po tleh. Otroci so zavpili, zajokali; zletenki glas dojenčka je rezal ušesa ostro, kakor nož. Šipa je zletela v njegov voziček in ga je urezala v lice, da se je bela blazinica pod glavo poškropila s krvjo. Dojenčev jok je drhtel v visokih pretresujočih tonih, groza se je zibala na rezkem otroškem kriku.
Mati je priskočila in že je videla, kako se je spačil otroški obraz, kako so se zabelile oči in kako se je zvilo telo v krču. Bela pena se je prikazala na ustnicih.
»Umira, umira! Ubil si ga!« je zakričala mati v grozi in vzdignila otroka k sebi. Le malo je bilo ranjeno nežno otrokovo lice, to ni bilo nevarno. Ali otrok se je zvijal v strašnih krčih, oči so se pošastno obrnile navzgor, punčice so se skrile pod trepalnice in nekaj belega, groznega je zijalo namesto oči iz otrokovega obraza.
Mož se je zdrznil in sel na posteljo, v obrazu topost.
»Božjast!« je uganila mati s svojim srcem. »Kaznovano bo dete do konca svojih dni, vzklito iz semena pijanca, pokrito že v nedolžnosti svoji, s prokletstvom očetovih grehov. O, otrok, otrok moj!« In tisti hip je že videla mati celo njegovo življenje, videla ga je iti po mučeniški poti zaznamenovanega, slabega, izobčenega. Spoteknil se bo na ulici, padel bo in že bo skočila strašna bolezen nanj in zvijal se bo v cestnem prahu v divjih krčih in ljudje bodo zijali vanj in se ga bodo bali. In potikal se bo po svetu in nikjer ne bo doma zanj in sreče ne, miru ne, pokoja ne. Kaznovan bo za očetove grehe stotisočkrat in do smrti ga bo proganjala režeča pošast in se bo igrala ž njim. Že se ga je doteknila usoda s svojim prstom ...
V enem samem hipu je spoznala mati to in zabolelo jo je v srcu, presunjenem z bridko sulico trpljenja. In ljubezen je vsa ognjena, nepremagljiva in večna vzklila iz krvavo ranjenega srca in se je oklenila nesrečnega deteta z neomahljivo zvestobo.
Pritisnila je telesce na prsa, ubogo zvijajoče se telesce in občutila je, da so se še le ta hip odprla vrata zadnjega, največjega trpljenja tudi za njo; trpljenja, pred kterim ni več rešitve in ki jo bo spremljevalo do groba.
»Meta, hčerka,« je zašepetala hčerki, »k sosedovim pojdi, pozvoni, prosi, naj pošljejo deklo po zdravnika. Otrok ima božjast ...«
Trenotek jo je spreletelo, da bi zadržala hčerko, da ne bi iskala pomoči. Naj umrje otrok zdaj v začetku trpljenja ... Morda bo rešeno še nocoj ...
Noge so se ji zašibile in pokleknila je na tla z otrokom v rokah. »Kaj naj storim? Kje je prava pot?«
Ne, ne, vse se mora spolniti, kakor je sojeno.
In na kolenih je drsala moža in je šepetaje govorila, kazoč mu otroka v rokah: »Glej, ti si kriv! Strezni se, ti si kriv! Vztrepetaj, zdrami sel! Reši se iz prepada!«
Otrok se je zvijal na njenih prsih, hropel stokal. Neumno je gledal oče vanj s topimi, nerazumečimi očmi. In se je zleknil vznak na posteljo, obrnil se v stran in zasmrčal.
Ona je spoznala, da se bo tudi nad tem človekom do kraja spolnilo, kar se je že začelo. Vroče solze so ji kanile iz oči, bridke, kakor da teče srčna kri.
Vstala je in odšla v drugo sobo. Z eno roko je držala dojenčka, z drugo je popravljala stole, da ne bodo videli sosedje, kaj se je zgodilo. Osemletni sin je vlekel otroški voziček za njo in petletni Ivan je pobiral v sami srajci črepine od ogledala. Bili so navajeni skrivati slabosti očeta ...
(Konec.)