Žena z začaranim očesom
| Žena z začaranim očesom Josip Knaflič |
| |||||||||||
Truden se vračaje z daljnega izleta, katerega sem napravil na deželo vedrega dne prve jeseni, sem stopil v kmetiško hišo kraj ceste, za kratek odpočitek. Rad pohajam na svojih potovanjih kmetiške hiše, ker ljubim njihove stanovnike, in ker ima potnik vedno prost vstop ter je večkrat dobrodošel gost, kakor sem bil to pot jaz. Gospodinja je bila namreč sama z dojenčkom, kateri ni hotel biti miren, niti ni maral spati dasi je imela vboga mamica polne roke opravila. V hlevu je milo mukala krava, svinjak pa se je tresel v smrtnem strahu, ob vedno burnejem uporu gladnih jetnikov, zahtevajočih silom kruha ali svobode ... Tako sem zibal torej jaz dete, dočim se je gospodinja žurila izvesti najpotrebnejše reforme v najnemirnejših vilajetih svojega posestva. Za svoj vsekakor požrtvovalni trud sem dobil — kot predplačilo — hleb sveže pečenega črnega kruha, lonček topljene smetane in zapeljivo obljubo, da bom jedel, če vspavam malega, če počakam do večerje, in ako se mož do noči povrne iz mesta in ako je pri sodniji vse dobro opravil in da so nanesle kure dosti jajc, — cvrtje!
Svojo nalogo sem na jako prebrisan in nad vse hvalevreden način rešil tako, da sem pomakaje prst v lonec, hudega polletnega človeka najpopreje pustil polizati z njega vso smetano, odrekši svoji osebi najmanjšo kapljico: s katero radodarnostjo sem si njegovo sovražno srce popolnoma osvojil; na kar sem vršil z njim razne zanimive anatomično-fiziologične poizkuse in vsakovrstne zdravju hasnive gimnastične vaje, s čimer sem ga zaeksperimentiral in vtelovadil v tako trudno, blagodejno spanje, da je spal kakor mrlič, v razkošno veselje milijonov muh, katerim sem dovolil prosto pašo krog njegovih sladkopomazanih ust in sploh po vseh dosežnih delih njegovega krasnozarudelega in prijetno, vlažno toploto puhtečega telesa, — in moram samo še omeniti, da so moje znanstvene preiskave zanj jako ugodno izpale, ker so dognale, da poseduje mož obe svojstvi, ki sta glavna pogoja življenskega obstanka slovenskega kmeta: trdo glavo in dober želodec.
Izpolnivši tako vestno in povsem zadovoljivo svoje težke in toli odgovorne dolžnosti, sem si preganjal dolgčas, ki se me je samcatega zdaj jel polotevati, s tem, da sem rezal ostrozobemu volčjemu psu, kateri je ležal pod mizo in kateri me je nadzoroval neprestano z nezaupnimi pogledi, velike kose kruha (jaz sam nisem bil prav nič lačen), da bode za slučaj potrebe moj zaveznik; dalje da sem pušil cigarete in se oziral po tesni hiši, kjer sicer ni bilo posebno snažno — Dolenjec je že manje snažen od Gorenjca, — a se je nahajalo še precej vse v redu; in končno, da sem gledal skozi nizko okno, katero je bilo odprto svežemu, hladnotoplemu jesenskemu zraku, nosečemu — Bog ve od kodi! — izgubljeni vonj uvelega cvetja in neki mamljivi duh po timianu in pelinu, doli na nemo reko Krko, nad katero mrtvo, grozečo globočino nobena mušica ni plesala, in od katere so plaho bežali solnca večerni žarki, ker je požrla vsakaterega, zlobno in mrzko ...
Hiša je stala na samem, nekoliko na griču, bila v enem koncu zidana, v drugem lesena, — nekaka boljša koča; onostran je tekla deželna cesta, in se je pričenjal redek hrastov gozd z eno ali dvema njivicama ob kraju, tostran se je raztezal močvirnat travnik, z ločkom in bičjem poraščen in že pokošen, daleč ob planem bregu, kateri je tvoril baš tu plitev, z gnilim blatnim ukrakom pokrit zatok, kjer je ležal velik, star čoln brez vesla ... Sive, z mršavim mahom preprežene vrbe so molele nad vodo, ob vrtu pred hišo pa sta stali dve mladi, rmeni beki, in nekaj češpelj se je solnčilo ondi čez dan, z zorečimi, modrimi sadovi.
Otožno je bilo tu, v pogledu na to mrkolazečo reko brez bleska in šumenja, obestran enako enolično obrežje, črnožolto, grdo zemljo in v njenem vzduhu, polnem vlage in strupene trohnobe ... tiho in turobno v tej samoti, kjer je le tenko in tožeče požvižgavala zakasnela sinica, zaspano kokodakalo nekaj kokoši, in v daljavi nekje izjeknilo hitro drdranje voza, sicer pa vse se pogrezalo v topo brezčutno puščobo krškega jesenskega večera.
Jaz sem slonel na mizi, bulil ven v zapuščeno, mračečo se pokrajino, in moj duh je polagoma otrpneval, ničesar več misleč in vse pozabljajoč ... dokler me težke umorjenosti ni otela gospodinja, ki je bila opravila svoje delo in je prišla zdaj notri, da malce posedi in pokramija z mano.
Predjavši zibel k postelji v kot, je skrbno odela dete, ki je mirno spalo dalje, in potem je sedla meni nasproti na novoiztesano klop, vzela z glave pisano ruto in se globoko oddahnila, prijazno se pri tem nasmehnivši meni.
Pogledal sem v njen obraz — in zdaj se m videl nekaj, česar preje nisem bil zapazil. Ni bil lep, nikakor ne, čeprav je bil mlad; a imel je nekaj, kar mu je podelilo nenavaden mik: to je bilo oko! Jaz sem videl to oko doslej le pri dveh ali treh ženskah in vsakikrat me je prevzelo in očaralo, in mogel bi se zaljubiti smrtno v vsako samo radi tega njenega očesa. Je to pravzaprav jako čudno oko. Ono se namreč nikdar ne smeje. Se ne smeja in naj se smeja še tako celi obraz! Zato je zapazi to oko šele, kadar se smeja obraz.
Ali to oko tudi ne toži! Naj izraža obraz še tako obupno žalost, še toli trpko bolest, — to oko ne toži. Plakati že umeje, da! Videl sem nekoč plakati tako oko: a tedaj so bile le solze, ki so bile grenke in tožbe polne, oko je ostalo enako neizpremenjeno, kakršno je vedno. A kakšno je potem to oko, ki ni niti žalostno, niti veselo, ne mračno, ne vedro? Ali je prazno, mrtvo? Ne; je polno življenja in blišči liki večernica! Jeli veliko? Da, je veliko, vedno daleč odprto. In pa temno, črno ali rujavo ? Da, je temno, vedno je, ko južna noč temno, ali boje njegove ne morem imenovati: nedoločljiva, nezaznamljiva je. In ni niti sanjavo, niti zamišljeno, niti ne morda ponosno ali sicer kako zrcalo duše; jaz vem samo, da je čudovito lepo! In da je čudno, nedoumno in nepojmljivo skrivnostno in tako globoko zagonetno — da ni mogoče drugače, da je začarano.
Pri Bogu, to oko je začarano, in mene ne preveri nihče, da ni tako! Še vselej, kadar sem pogledal vanj, sem imel ta občutek... In zakaj žena s takim očesom, četudi nima sicer nič lepega ali mikavnega na sebi, tako vabi in vpliva, ako ni to čarobija? Kako da očaruje, ako ni čarobija? Kaj pa, če je tudi zakleto! — pravite vi in se smejite. — Že mogoče to. Če zapadem kdaj takemu očesu z dušo in telesom in me ugonobi — potem je pač tudi zakleto ...
Doslej sem našel to Čarobno oko zgolj le v Slovenkah, dasi sem že daleč bil po svetu, ali s tem ne maram ničesar trditi, zlasti, ker ne vem, jeli tako oko dobro ali zlobno; ženske vseh narodov so si enake v dobrem in slabem, in so pač tudi drugje žene z začaranimi očmi.
Presenetilo me je to pot samo, da sem naletel na tako oko pri tej preprosti, kmetiški ženi, ker sem bil dotlej mnenja, da je dobiti ono le pri vse drugačnih ženskah. Kakšnih ženskah — in zakaj sem domneval to, ne bi vedel povedati.
Ždela sva torej v neglasnem, cenem razgovoru, dočim je v zibeli spavalo dete, smrčal pes pod mizo, in je zunaj mineval dan z motno-rumeno brezsojno zarjo.
Ona mi je pripovedovala o raznih stvareh na domačiji, o čemur že govore gospodinje, toda brez onih mnogih vzdihljajev in pretiranih tožb njenih sovrstnic, temuč z nekim skromnim zadovoljstvom in vedno udanostjo; jaz pa sem iz večine molčal, poslušajoč jo in neprestano ji zroč v mirno vame uprto oko, katero je v napredujoči tmini mraka zadobivalo čedalje tajnostneji, nenaravneji blesk ... in čudne, bizarne misli so križale moje možgane in istotaka čuvstva izpreletala moje srce, ki je plaho trepetalo ...
Med tem se je prebudil malček, zbog svojega zdravega želodca s kričečim glasom:
Vzela ga je v naročje, sedša na posteljin rob, da ga nadoji, in jaz sem videl njene močne, polne prsi, katerih gola, bohotna belina je igrala zmagovito z vseskrivajočo temo izbe. Dete je poželjivo in neprizanesljivo srkalo iz njih gorki, živi sok, suvaje jih s kljubujočim čelom ...
Molk je vladal v izbi, po celi hiši, in krog in krog uho ni čulo glasu ... Od reke sem so plazile — liki lokav sovražnik — črne megle.
»Dolgo ga ni!« je vzdihnila zdaj in nagnivša se naprej, pogledala ven na cesto, od katere se je razločeval le še kratek kos, kakor siv, ozek trak ... Oknu ravno nasproti pa je bliskala velika, zlata zvezda. »Moral se je zamuditi v mestu.«
»Ali vas je strah?« »Ah, ne ...« je rekla in odložila dete, toda v njenem glasuje nalahno zazvenela bojazen. »Pa ni varno za mlado ženo — biti tako celi dan sami ...« »O!« je naredila, zapenjajoč jopo, in pokazala pri tem na psa, ležečega še vedno pod mizo. »Tukaj imam dobrega varuha. Noben tuji človek se me ne sme dotakniti. Raztrgal bi ga ...«
»Ali naj poizkusim?« Stopil sem k nji, položil roko okoli njenega tilnika in se sklonil na njen obraz ...
Divjerenče se je zagnal pes proti meni.
Ona ga je pomirila, in jaz sem dejal: »To je v resnici dober varuh Vraga, ne bi mislil ...«
Glasno se je zasmejala in potem je naglo vstala: »Jaz bom prižgala luč ...«
Luč in svetloba je pregnala sence in vse, kar je plašilo in pretilo, oslabila tudi žar začaranega očesa, — in sedela sva zopet o raznem kramljajoča pri mizi, in jaz sem nji pomagal izbirati lanski fižol, katerega je bilo namočiti za kosilo jutrišnjega dne. Dete se je igralo v zibeli, in pri durih je stražil pes.
»Ti si pogosto sama doma? « sem jo vprašal. Bila me je že opetovano pozvala, naj jo tičem, in me je nazivala ,gospod'. (Mlajši ženski rod na naših kmetih je »sploh ponižen, četudi je že omožen.) »Tvoj mož pač ne oskrbuje zemljišča, to menda ti sama vse opraviš, ko jej tako majhno?« »Pa je za oba dovolj dela, « je odvrnila. »Ali ono vaju vendar ne more preživljati?« »Ono nama daje hrano in streho — in dosti več se itak ne potrebuje za življenje. Pa on lovi tudi ribe za mesto ... in vsako leto prodava dva prešiča ali tele. To je za davke, obleko in take reči. Ne ostane nič, a gre drugače lahko.«
Jaz sem si mislil, da, kadar bo igralo tam v zibeli tretje ali četrto dete, pojde to pač težje ... a sem molčal o tem. Jaz sem samo vprašal: »Mož ne pije?« »Le kadar se mudi v mestu. Tja je dolga pot in ta vžeja. A tedaj pije samo tako, par kozarcev, in je potem vselej zelo vesel« Pri tem se je tudi ona tako veselo smejala, dočim me je gledalo njeno oko resno in modro, kakor da mi pripovedujejo usta nekaj ozbilnega in zelo važnega. »To je prav lepo od njega! In drugače se dobro razumeta?« »Ne prepirava se nikoli.«
Vsula je odbrani kupček fižola v pisker, in po kratkem sem zopet pričel: »Sta šele malo časa poročena?« »Od lanske pomladi. To je prvi otrok « »In ti si še zelo mlada?« Vprašal sem to, ker jo je delala njena močno razvita postava starejšo.
»O svečnici bom dvajset, takrat je moj god ... On pa je starši od mene za deset let. Jaz sem mu tretja žena že ...«
Osupnjen sem jo pogledal, kajti kaj tacega vedno iznenadi. »Oni sta mu kmalu umrli,« mi je razlagala, odpihaje z mize drobne pleve. »Tako v treh letih obe ... Z drugo sta živela komaj pol leta. — Bile smo si vse tri sestre; jaz sem najmlajša ...«
Tedaj sem skoro otrpnil na svojem sedežu. Bil sem tako začuden, da se je žena prestrašila. In bilo je v resnici čuditi se! Le veleromantična bajka bi vedela povedati o možu, ki je imel tri sestre za soproge ... »Ali — ali —« sem jecal. »To je vendar strašno neverjetno, čudno! Kaj takega me moje žive dni še ni srečalo! Kako je to mogoče? Na čem sta umrli? In kako se je dogajalo vse to?«
Moje začudenje, ki je — priznam bilo takrat res nekoliko preveliko, a naravno, jo je zmedlo, da se ni takoj odzvala z odgovorom. A ker je bila precej ravnodušnega značaja in ker pravega vzroka mojega vzgiba ni umela, se je naglo zopet zbrala in dobrodušno se smehljaje, rekla: »Nenavadno je že, zgodi se pa le. Njima ni prilegal zrak, ki je tukaj baje zelo škodljiv ... Me smo z vinskih goric in nismo navajene mokrote. Ali jaz se počutim prav zdravo, — nič mi ni!« »Sestri sta bili pač veliko slabeji od tebe?« »O ne, bile smo vse enake. Mina, prva, je bila celo močnejša ... Ali Bog ve, kako je prišlo to, da je umrla.« »Torej se tebi toliko lažje pripeti ... Ali se nisi nič bala, priti semkaj?« »Zakaj. Enkrat moramo umreti — in kakor je božja volja.« »A ne smemo hoditi smrti pod koso! Li stariši niso nič branili?« »Ko so mrtvi! Že dolgo, še predno se je možila Mina, so se ubili oče v klancu pod vinogradom, sod se je bil zvalil nanje, mater pa pomnim le otrok ... Brat — najstarejši med nami — je zdaj na domu in oženjen, me pa smo imele vsaka po tristo.« »Dobra hiša«, sem pohvalil jaz. A onidve — ali sta bili srečni z njim, ki je zdaj tudi tvoj mož?« »Obe sta bili srečni. Ko je umrla Mina, se Reza nič ni pomišljala, ko je zasnubil potem njo. Vedela je, da bo tudi nji dobro in da ji je tako namenjeno. In jaz sem mislila in čutila ravnotako. Vse smo šle rade z njim, ker je dober človek — ves drugačen je kakor drugi, — in ker smo ga ljubile.« »A kako je on mogel in more ljubiti — tri?« »Le tako! V živeči je ljubil dalje izgubljeno in v meni ljubi nas vse ... Obakrat je veliko žaloval in bil skoro neutolažen. Rezi se je hudo smilil in meni še bolj! Tako mu je sestra dala uteho za sestro ... Tako je Bog naredil« Povesila je glavo in vzdihnila hvaležno, da je Bog tako naredil. »To je zares lepa in velika ljubezen — od vas vseh!« sem priznal jaz, pa skrite ironije, ki je tičala v mojem vzkliku, ona ni zapazila, ker je bila vsa zatopljena v svoje mnogotere, žalostno-prijetne občutke, ki so se izdavali v lahkem trepetu prstov, rijočih hlastno po debelem fižolu.
Umolknila sva oba, in bilo je zdaj popolnoma tiho v izbi. Okno je bilo zaprto, dete v zibeli je bilo nežno vsnulo, pes se ni ganil, le stara ura pri peči je šepala počasi in oprezno, in v svetiljki je jedva slično cvrčalo goreče olje, čigar svetli plamen so bolestno brenčé obplesavali dva ali trije slepi komarji.
Jaz sem glavo opiral na komolec in gledal ženi v lahnoogorelo, mladostnopolno obličje, čigar zamišljene, od čutnosti zdaj prevzete poteze so imele v tem trenutku nekaj zanimivega in izredno privlačnega. Oči, katerih dolge, senčnate vejice ne enkrat niso trenile, je povešala na delo, ki je je vršila mehanično in nemarno; ali videl in občutil sem vseeno teh oči magični blesk, — in njegova skrivnost in zagonetnost je razburjala moje živce ...
»Povej mi!« sem rekel in se nagnil preko mize, in moj glas je zvenel trdo in napeto. »Ali sta imeli tvoji sestri, kateri sta ti bili, kakor praviš, v vsem podobni, tudi te — (najrajše bi bil rekel »vražje«) — tvoje oči?«
Bila se je zganila iz svoje zatopljenosti. »Ah, moje oči!« je vzkliknila. »Ne — te imam samo jaz ... A jaz ne vem, kaj je na njih. Saj so kakor vsake! Še on me draži ... Pravi, da imam mutaste oči!«
Pri tem pa se je naivnemu dovtipu svojega moža na vse grlo smejala, in tudi jaz sem se moral smejati, od jeze — in ker se je znala tako prisrčno smejati!
Ta hip je zalajal pes, in njen mož je vstopil.
Bil je majhen, nedebel človek z lepimi rujavimi brki, lepo obrito brado in lepimi rdečimi lici, je imel lepo kravato, lep klobuk ter palico z lepim svetlim gumbom in je izgledal povsem kakor kakšen gospod. In je imel tudi čisto gosposko vedenje. Želel je prijazno dober večer, podal svoji ženi roko in stopivši na prste, jo je poljubil dvakrat, na oba kraja ust, potem pa je pozdravil mene — prav kakor delajo gospodje. Prinesel je tudi domov soprogi vina v steklenici, zaviti v časopis, in detetu sladkorja.
V nadaljni njegovi družbi sem imel potem priliko spoznati, da je velik blebetavec in abotnež, — in kakor sem se iz vsega prepričal, je moral biti tudi velik lenuh ... Govoril je z mano večinoma nemški, ker je gosposkih Slovencev tako običaj, — pri čemer me je žal, opetovano osramotil, ker razumem jaz nemški samo za silo nekaj napačnih besed ...
Napravil pa je on na-me najboljši vtis.
In ko sem pozneje onostran v zaduhli čumnati ležal na slami, med repo in krompirjem — na ljubeznivi prigovor vrle zakonske dvojice in radi pozne noči sem se odločil tukaj prenočevati, — in gledaje drobne miške, ki so v beli mesečini objestno švigale iz kota v kot, o vsem tem razmišljal, se nisem več čudil, da je posedoval ta mož ljubezen vseh treh sester v toliki meri! Njegova oseba, s svojim lepim pojavom in izrednimi finimi načini, je morala vplivati na preprosti, naivni čut teh žensk z neodoljivim mikom. In potem ta romantika njegovih zakonov! Kako naj se je je ubranila druga, kako naj ni podlegla nepremagljivemu njenemu čaru — tretja! Ljubezen obeh je bila zgolj sad te romantike — če je mogoče govoriti o ljubezni, kjer višje moralno čutenje sploh nedostaje? Pred mojimi mislimi je stala zlasti ona — žena z začaranim očesom. Kipeče veselje do življenja, spojeno z vse tvegajočim in prezirajočim fatalizmom, in nad vsem močna čutna strast: Koliko dražesti in vabe v tej ženski! In interesantnost njenega zakona in njen gospod soprog! In njeno začarano oko! Vel mikavne romantične poezije bi ovijal njeno prikazen — ko bi ga baš ne razgaljala prostaška banalnost njenega čutenja in je prikazovala v prazni ničnosti ...
Za-me je izgubila njena duša vsako zanimivost — le njenega začaranega očesa moč na-me je ostala.
V pol temi nad sabo sem videl žareti to oko ... in njegov tajnostni, zagonetni blesk se je vsesaval v mene, in zopet so mi čudne, bizarne misli blodile po možganih ... Mislil sem, kako pač gleda njeno oko, ako ona zdajle v ljubezni objema svojega moža ... Gotovo ne izpremenjeno kakor vedno: mirno in veliko in zagonetno tudi v najvišji slasti ... Mirno in veliko in zagonetno, kakor gleda mene tukaj ... To začarano oko! To demonsko oko! — Njegov blesk me je bolel ... Od bolečine sem zaprl oči in zaspal.