Žene
| Žene. Slika iz trškega življenja. Vitomir Jelenc |
| |||||||||||||
Prijetno in veselo je življenje v manjših trgih. Mnogi pisatelji zajemajo snov iz tega mirnega življenja, ki se oživi le takrat ako se izve kaka zanimiva novica ali dogodljaj kakega uglednega tržana. Tedaj se stikajo glave, z očmi se pomežikuje in skrivnostno šepeče: »Pa ne smete nikomur povedati.« — »Gotovo ne!« — In to se navadno ponavlja toliko časa, da izve ves trg.
»Narodna čitalnica« v trgu T. je priredila zabavni večer.
Hej, to vam je bilo vrvenje med trško elito. Vse je med sabo tekmovalo — samoumevno, da govorim o nežnem spolu — radi toalete. Katera bo najlepše oblečena? Katera bo največ plesala? V katero se kdo zaljubi? To so bili dnevni pogovori trške elite.
Sicer lepota ni bila bogznakaj mnogo zastopana v krogu trških gospic, kojih število tudi ni bilo veliko. Trškega nadučitelja hči koketna Nela, hči trgovca Liniča, naivna Ljubica, dalje dve hčeri hotelirja Čoharja, prevzetna Štefi in sentimentalna Marija; ako bi hotel še nadalje naštevati, moral bi že poseči še med one gospice, ki po zatrdilu naštetih ne spadajo več med elito.
Napočil je težko zaželjeni dan. Utripajočih src je vse pričakovalo večera, ki se je slednjič približal.
Kmalu je bila dvorana polna in pričela se je zabava. A za petje, deklamacije in za neizogibno igro ni bilo velikega zanimanja. Nedolžna srca so komaj čakala konca saj potem se ima pričeti ples …
Zadaj v dvorani na vogalu je bila zbrana četvorica mladih gospodov. Tudi njih ni zanimal spored; obračali so se večjidel po občinstvu ni ga kritikovali.
»Gospoda«, zašepeče Josip Peternel ostalim, »ne ljubi se mi več ostati tu, pojdimo tačas, dokler traja spored, v restavracijo.«
Vsi ostali mu pritrdijo in se počasi splazijo iz dvorane.
Ko so dobili v restavraciji prostor, sedejo molče k mizi in sedé nekaj časa tiho. Slednjič reče Lukan:
»Ne vem, kako da danes vsi tako molčimo?« Milko Dolenc mu smehljaje odvrne:
»Zdi se mi, da smo vsi obsojeni v to, da se danes zaljubimo.«
Lukan se debelo zasmeje:
»Pametna beseda! Na to se pije!« Najmlajši med njimi, Grahor, pa je sedel tiho in otožno gledal v kozarec.
Dolenc ga vpraša:
»No, Grahor, ali ti še vedno roji po glavi Nela?«
Grahov ga žalostno pogleda in vzdihne.
»Grahor se ni zaljubil v Nelo, ampak v njen lepi slamnik z onimi dolgimi trakovi«, pojasni Peternel.
»Tovariši, ne norčujte se iz ljubezni«, pravi Lukan, ki je bil velik idealist: »Ljubezen je mogočen ogenj, ki plamti v naših srcih, ki nas dviga v …
»Neumnosti!« »Da, v neumnosti«, ga prekine Dolenc. Lukan mu je hotel nekaj oporekati, a v tem se začuje klic, da se prične ples.
Vsi štirje se podajo v plesno dvorano. Brzo si popravijo ovratnice, nataknejo rokavice.
Grahor zagleda, da je Nela prosta. Kakor divji plane proti njej, a v tem trenotku se ji prikloni neki plesalec. Ona se nasloni lahno nanj in oba odplešeta lahnih nog Grahorju izpred nosu. On se prav po gorenjsko priduši in si poišče druge plesalke.
Drugi so imeli več sreče.
Zlasti navdušen je postal Peternel, ki je vodil ob roki Ljubico. Bila sta kakor dva amoreta na plafonu.
Opomniti moramo še, da je Ljubica govorila le hrvatsko, česar je Peternel jako malo razumel. No, pa sta se le razumela.
Ljubica je ves čas govorila, a on je le prikimaval. Slednjič ga vpraša:
»Ali bodete kaj kmalu znali hrvatski?«
»Jaz se sicer učim, ali nimam učitelja.«
»Ako hočete, prevzamem jaz to službo.«
Peternel jo debelo pogleda:
»Iz srca Vam bom hvaležen. A kdaj začneva pouk?« »Makari sedaj takoj. — Ah meni je tukaj tako vroče, ali bi hoteli iti nekoliko ven?«
Peternel je rad ugodil njeni prošnji in jo povedel v buffet.
Sama sta sedela tam.
Ljubica je bila kaj čedno punče: črne lase, črne oči, zagorelo polt — južni tipus.
Peternel kot don Juan ni hotel opustiti lepe prilike, nagnil se je k njej in rekel:
»Gospica, Vi ne veste, kako mi je sedaj pri srcu, ko sedim poleg bitja, ki ga —
»Kaj?«
»Vi se čudite ... a oprostite, no ... ne vem, kaj da bi govoril. Ljubica, Vi ste moj ideal, Vi moja ljubav, moje vse; jaz te ljubim, ljubim …«
Ona ga je začudeno gledala in vstala. Ko pa je on vstal in razprostrl roke, kakor da bi lovil muhe, nagnila se je k njemu …
In luči so vstrepetavale, po buffeju pa je glasno odmevalo cmokanje …
Med tem časom je bil Grahor Neli vedno za petami. A bil je vedno prepočasen; jezilo ga je, šel je v restavracijo in se ga pošteno navlekel. Ko se je vračal v dvorano, je šel tesno ob zidu, da bi ne premeril hodnika.
Ali glej smole!
Ko zavije varno okoli nekega vogala, mu prihiti nasproti Nela.
Grahor komaj vzdrži ravnotežje, ko jo zagleda; ona se mu koketno zasmeje:
»No, gospod Grahor, zakaj danes nič ne plešete?«
»Ker Vas ne morem dobiti …!«
»Verujem, predno bi prišli do mene, premerili bi vso dvorano …«
»Gospica, gospica, Vi me žalite … Vi že veste, da Vas ljubim.«
»Kaj govorite?« Grahor razpne roki, da bi pokazal razburjenje svoje duše, a Nela ga koketno pogleda in reče:
»Norček!« se obrne na peti in odbeži.
Grahor pa jo zavije nazaj v restavracijo, kjer sta pri mizi sedela Lukan in Dolenc. Z veliko težavo prijadra do njih in jima v poezije polnih besedah razklada svojo nesrečo.
Dolenc se mu nasmeje in reče:
»Imaš pač čuden okus, da ti ugaja to salo. Poglej Peternela, on si je izbral lepšo ženo. Glej ga, kako ponosno šeta z Ljubico. Žene, te Vam bodo zmešale glave. Glej naju z Lukanom. Kako lepo in mirno živiva, ne brigava se za žene. Živiva »ledg pa frej«, da je veselje.«
Lukan, ki mu je prej navdušeno pritrjeval, je sedaj naenkrat umolknil. ! .. Zagledal je ob sosednji mizi Čoharjevo Štefi.
Akoravno je imel on bridke skušnje s svojo ljubico Irmo, ki se mu je nekam izgubila, vendar je zopet hotel uživati svojo srečo.
Vedno nemirneje in nemirneje je sedel, ko pa je odšla Štefi v dvorano, se ni mogel več vzdržati, skrivaj jo je pobral za njo; za njim pa je jadral Grahor zopet poskušat srečo pri koketni Neli.
Dolenc je obsedel sam pri mizi. Pomiloval je v duhu vse tri, ker je vedel, kako dolge nosove bodo vsi trije dobili.
Vedel je, da vse obnašanje gospic ni ničesar druzega, kakor zgolj galanterija. No, veselja, ki bo itak prekratko, jim ni hotel kaliti.
Iz lastne skušnje je vedel, kako bridka je bol uničene ljubezni.
Prevaran v upih, nadah in ljubezni, je prišel iz daljnega kraja v T., iskat si novega življenja.
In zdelo se mu je, da ga je našel. Vračala se mu je moč, vračalo veselje do dela.
Ko je sedel tako zamišljen, začuje za sabo glas:
»Zakaj pa nič ne plešete?«
Ozre se in vidi za sabo Čoharjevo Marijo in ji reče:
»Plesati ne znam in tudi ako bi znal, bi ne plesal!«
»Gospod Dolenc, zakaj ste tako otožni?«
»Ne; vesel sem.«
»Poznam Vam na obrazu, da Vam nekaj razjeda srce. Manjka Vam ljubezni. No, ko se zaljubite, Vas mine toga!«
»Manjka ljubezni! Ne, gospica! Srce je bilo polno ljubezni, tako, da se je razlit žolč. Ljubezen je od sedaj zame neznano čuvstvo, ki me pušča hladnega«.
Marija mu da roke ter mu reče: »Upam, da se že potolažite!« ter odide.
Pogledala sta si v oči, globoko v oči, podala si roko ter se razšla …
Nekaj časa je še gledal Dolenc za njo, a naenkrat se naglo obrne in zmaje z glavo, kakor bi se hotel siloma otresti neprijetnih misli.
Toda kmalu je zopet sedel flegmatično na stolu in mirno pušil.
Ni mu bilo mar, kaj se godi okoli njega, ni ga zanimal ples. Bil je kakor človek, ki vse vidi, se smeje svetu, ker je prepričan, da svet mu ne more storiti zla.
On je hotel živeti sam, mirno, kakor uradnik, ki je po dolgih službenih letih stopil v pokoj …
Kmalu nato vstane, plača račun in odide pogledat še v dvorano, kaj da so dosegli njegovi prijatelji.
Najlepši pogled se odpre očem: Peternela poučuje Ljubica, kako se hrvatsko ljubi, Lukan razlaga v najidealnejših frazah Štefi pomen prave ljubezni; Grahor pa zatrjuje Neli svojo ljubezen in se ji oprošča …
Dolenc se zasmeje in lahno vzklikne: O žene! te Vam zmešajo glavo!
Obrnil se je in odšel domov.